Slovenija izpolnjuje cilje pri razogljičenju, a izpusti pretijo – EOL 151

Nezadostno usmerjanje sredstev podjetjem za razogljičenje

Tadeja Janša, Andreja Urbančič, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja (glavni podatki, poudarki) na vašem sektorju?

Strategija Razvoja Slovenije 2030 je prehod na nizkoogljično krožno gospodarstvo uvrstila med razvojne cilje države, kar je ključnega pomena za doseganje dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (TGP). Glavni namen zelene gospodarske rasti je podpreti prehod na nizkoogljično krožno gospodarstvo, ki ne temelji na povečani rabi naravnih virov in hkrati tudi stremi k bolj učinkoviti in premišljeni rabi virov. Od ukrepov »zelenih javnih financ« je odvisno, ali bo Slovenija na poti v podnebno nevtralnost dosegla tudi razvojno prednost ali zaostanek v primerjavi z drugimi državami in ali si bo zagotovila tudi kakovostna, stabilna in dobro plačana delovna mesta, visoko kakovost bivanja idr.V Podnebnem ogledalu vsako leto pregledamo izvajanje ključnih ukrepov zelene rasti oz. zelenih javnih financ, usmerjenih v doseganje navedenih ciljev1.
Kazalniki zelene rasti v Sloveniji v splošnem sicer kažejo na to, da se približujemo ciljem, a vendar je ukrepanje prepočasno in premalo učinkovito. Kazalec emisijske produktivnosti kaže na izboljšanje v zadnjih letih, pa vendar se ne uspemo približati povprečju EU28, saj Slovenija po zadnjih podatkih dosega 70 % emisijske produktivnosti EU 28. Prav tako tudi kazalnik za znesek spodbud, ki so v nasprotju s cilji zmanjševanja emisij TGP, kaže na neučinkovit pristop pri zajezitve tovrstnih spodbud. Obseg teh spodbud se je od leta 2012 počasi, a vztrajno večal do leta 2017. Šele v letu v 2018 je mogoče opaziti zmanjšanje obsega spodbud, in sicer za 8 %, kar je predvsem posledica nižjega vračila trošarin na enoto goriva za komercialni dizel, ne pa tudi manjše količine goriva, ki je deležna vračila.
Pri ukrepih spodbujanja podjetništva za prehod v nizkoogljično gospodarstvo je mogoče opaziti neustrezno in nezadostno usmerjanje sredstev. Specifični cilji niso zastavljeni. Za razpise bo potrebno zastaviti merljive cilje in jih usmeriti v področja, ki prinašajo več učinka: zmanjšanja emisij TGP, izboljšanja energetske učinkovitosti (URE) ter izkoriščanja obnovljivih virov energije (OVE). To bo ključno tudi za obvladovanje stroškov zmanjševanja emisij TGP.

Katere prednostne ukrepe mora sprejeti Slovenija za vaš sektor, pri čemer ne bo mogoče prezreti virusne krize, kaj lahko najbolj izboljša emisijsko produktivnost gospodarstva?

Na področju javnih financ je Slovenija v NEPN-u potrdila naslednje ukrepe: povečanje CO2 dajatve, ozelenitev proračuna ter zmanjševanje in ukinitev spodbud fosilnim gorivom. Ti instrumenti izredno vplivajo na stroške in hitrost izvajanja investicijskih ter drugih ukrepov v sektorjih stavb, prometa, industrije, energetike idr. Nekatere pomembne ukrepe je Slovenija torej že sprejela NEPN-u, z aktivnostmi za njegovo izvajanje še ni pričela. Zato letos pripravljamo še poseben zvezek Podnebnega ogledala, izšel bo septembra, ki postavlja v središče ukrepe zelenih javnih financ. 
Gospodarstvo je letos pretresla pandemija COVID19, ki je na trgu zahtevala veliko sprememb. Poleg nastale gospodarske krize je potrebno s sistematičnimi ukrepi še naprej slediti ciljem zmanjševanja emisij TGP za zmanjševanje podnebnih in s tem povezanih finančnih tveganj in škod v prihodnje. Ena izmed posledic je tudi povečano število brezposelnih prebivalcev. Nastale razmere so trenutno negotove in ob tem si želimo stabilnosti. Okrepitev spodbujanja zelenih delovnih mest bi tako lahko poskrbela za zmanjšanje števila brezposelnosti, učinkovito usmerjanje javnih financ in hkrati za zmanjšanje vpliva na okolje. Zadnja gospodarska kriza nas uči, kako pomembno je ohranjanje delovnih mest in hkrati ustvarjanje zelenih delovnih mest. Zelene finančne spodbude so se v pretekli krizi izkazale boljše kot tradicionalne, saj kratkoročno ustvarijo več delovnih mest, dolgoročno pa ustvarijo prihodke in prihranke, kot ugotavljajo mednarodne analize (Hepburn, Stern, Stiglitz et al).
Tudi za druge razpise, projekte in celotne programe spodbujanja podjetništva in druge razvojne spodbude bo treba zastaviti merljive cilje zmanjševanja emisij, s katerimi se lahko spremlja učinek in učinkovitost izvedenih ukrepov. Raziskovalni in razvojni programi na področju razvoja materialov, tehnologij in procesov so pri tem ključni, saj z njimi lahko omogočimo preoblikovanje v nizkoogljično družbo. V novi finančni perspektivi bo nujno vključiti cilje in spremljanje izvedenih ukrepov, ki so namenjeni prehodu na ogljično nevtralno družbo. 

Kako daleč so v Sloveniji razmišljanja o dajatvi CO2 in o uvedbi regulative »onesnaževalec plača«?

Posledice pandemije COVID-19 se kažejo tudi na trgu energentov. Usmerjevalna vloga dajatve CO2 zato postaja vse pomembnejša. Slovenija je dajatev uvedla že leta 1997 skladno z načelom onesnaževalec plača in z namenom internalizacije eksternih stroškov obremenjevanja zraka z emisijami CO2. Dajatev sicer izboljšuje konkurenčni položaja nefosilnih goriv ter učinkovite rabe energije, a trga ne usmerja v tolikšni meri kot evropska shema trgovanja z emisijami, saj je cena emisijskih kuponov okrog 30 EUR/t CO2, torej precej več od višine dajatve, ki od leta 2016 znaša 17,3 €/t CO2. Gospodarski subjekti so torej v okviru različnih mehanizmov v neenakem položaju in tudi različno stimulirani za ukrepanje. Slovenija ima v NEPN že sprejeto odločitev, da čim prej in polno internalizirala eksterne stroške obremenjevanja z emisijo CO2 – načrtovano je, da se bo CO2 dajatev povečevala in se čimprej približala ceni emisijskih kuponov, najkasneje do leta 2030. Podobno kot v Sloveniji vse več držav članic EU v okviru svojih ukrepov za obdobje do leta 2030 uvaja odločnejšo politiko obdavčenja emisij CO2 tudi s ciljem razbremenitve javnih financ, npr. Nemčija, Irska idr.. S tem, ko bodo fosilni viri obdavčeni po načelu onesnaževalec plača, se bodo bistveno zmanjšali tudi izdatki države za spodbujanje ukrepov učinkovite rabe in obnovljivih ter drugih nefosilnih virov energije.
Kot dodatna pomoč gospodarstvu bo v okviru dajatve na emisije CO2 lahko zelo učinkovita shema oprostitev, vezana na doseganje ciljev zmanjševanja emisij TGP in/ali izvajanje ukrepov. Pri njeni pripravi se bo treba nasloniti na izkušnje iz preteklosti, ko je bila tovrstna shema že uveljavljena, da se doseže čim večje učinke ob čim manjšem administrativnem bremenu.

Javnega sektorja ne zanimajo kohezijska sredstva za energetsko prenovo stavb

mag. Barbara Petelin Visočnik in Gašper Stegnar, Center za energetsko učinkovitost, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja v sektorju stavb pri zmanjševanju emisij TGP, kje se razmere izboljšujejo, kje ne?

Emisije TGP v stavbah predstavljajo slabih 10 % emisij neETS, to je emisij iz virov, ki niso vključeni v evropsko shemo za trgovanje z emisijami. Večina emisij nastaja pri rabi goriv za ogrevanje stavb, zato so odvisne tudi od podnebnih razmer. Normalizirane vrednosti emisij glede na povprečno zimo kažejo v zadnjem obdobju, z izjemo leta 2016, na stabilen trend zmanjševanja, ki pa se upočasnjuje.
Glavni ukrep za zmanjševanje rabe energije in emisij TGP v stanovanjskem sektorju predstavljajo programi Eko sklada, ki je v zadnjem obdobju nabor pozivov za to ciljno skupino še nekoliko razširil. Spremenile so se tudi višine nekaterih spodbud. Leta 2019 je bilo tako samo z ukrepi v gospodinjstvih doseženih 257 GWh prihranka energije, kar je 46 % več kot leto prej in največ do zdaj. Ukrepa, ki se največ izvajata, sta toplotna izolacija fasade in vgradnja toplotnih črpalk. Vprašanja, kako olajšati izvajanje ukrepov v stavbah z več lastniki, ob tem še vedno ostajajo odprta.
V javnem sektorju je povpraševanje po razpisanih kohezijskih sredstvih za energetsko prenovo stavb še naprej precej manjše od razpoložljivih zneskov. Energetska prenova poteka najbolje v stavbah v lasti in rabi občin. V obdobju 2016‒2018 so bila sredstva dodeljena za 45 projektov s skupno neto tlorisno površino 435.500 m2. Pri stavbah, ki so v lasti in rabi osrednje vlade, pa je črpanje sredstev najslabše, samo 15-odstotno. Zaradi manjšega obsega vlaganj v obdobju 2015–2017 sta zmanjšanje rabe energije in emisij TGP nižja od načrtovanih. Skupna površina energetsko prenovljenih javnih stavb pa zastavljen cilj kljub temu presega, kar kaže na to, da se izvajajo delne prenove. Za doseganje ciljev do leta 2030 bo treba spodbude bolj usmerjati v celovite prenove. Ugotavljamo, da število projektov, izvedenih po modelu energetskega pogodbeništva (EPO), v javnem sektorju narašča. Zaradi tega se je povečal tudi učinek spodbud za energetsko prenovo stavb v javnem sektorju, za 100 evrov naložb je trenutno potrebnih 38 evrov nepovratnih sredstev, kar je 26 evrov manj kot leta 2015.

Katere prednostne ukrepe je potrebno sprejeti za učinkovitejše izvajanje Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost za obdobje 2017-2020, kaj za hitrejšo energetsko prenovo stavb in kaj za zamenjavo kurilnega olja z nizkoogljičnimi viri energije?

Akcijski načrt se z letom 2020 izteka. Za zmanjšanje rabe energije in emisij TGP v stavbah v obdobju 2020‒2030 so ukrepi opredeljeni v Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). V javni obravnavi je do 10. septembra 2020 predlog Dolgoročne strategije energetske prenove stavb do leta 2050 (DSEPS 2050), ki opredeljuje nove in nadgrajuje obstoječe ukrepe, s katerimi bosta dosežena krovna cilja za področje stavb iz NEPN. Gre za zmanjšanje emisij TGP v stavbah za vsaj 70 % glede na leto 2005 in za vsaj dve tretjini obnovljivih virov energije (OVE) v rabi energije v stavbah, oboje do leta 2030. Za doseganje teh ciljev bo treba načrtovane ukrepe po posameznih sektorjih dosledno in pospešeno izvajati.
V stanovanjskem sektorju bo potrebno nepovratna sredstva usmerjati k celovitim energetskim prenovam, da bodo postale bolj zanimive in še vedno finančno vzdržne za gospodinjstva. Zaradi večje kompleksnosti takšnih prenov bo treba vzpostaviti tehnično pisarno, ki bo nudila strokovno podporo zlasti etažnim lastnikom pri prenovah večstanovanjskih stavb. Stavbni fond v Sloveniji je star, zato bo treba pri energetskih prenovah nasloviti tudi druge vidike, npr. statično varnost stavbe. Tematiko, ki je postala še posebej aktualna po potresu v Zagrebu in izvedenih študijah večstanovanjskih stavbah v Ljubljani, odpira tudi DSEPS 2050. V obdobju do leta 2023 bo treba pospešeno izvajati tudi program ZERO500. 
Pri javnih stavbah bo treba za stavbe, ki so v lasti in rabi osrednje vlade, oblikovati nov finančni instrument, ki bo v podporo državi tudi pri izpolnjevanju obveznosti letne energetske prenove 3 % skupne tlorisne površine teh stavb.
Pri zamenjavi ogrevalnih naprav na fosilna goriva bo treba dosledno izvajati že sprejete ukrepe. NEPN uvaja prepoved prodaje in vgradnje kotlov na kurilno olje po letu 2022. Pri zamenjavi kurilnih naprav na utekočinjeni naftni plin (UNP) ali zemeljski plin bo potrebno najprej opredeliti vlogo zemeljskega plina v Sloveniji in temu primerno oblikovati ukrepe. Znaten delež OVE v skupni energetski bilanci stavbe že sedaj zahteva tudi obstoječi Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES). Dodatno bo to nadgradil tudi novi PURES, ki bo predvidoma sprejet leta 2021. V novih stavbah in stavbah, kjer bodo izvedene večje prenove in niso priključene na plinsko omrežje, tako ne bodo smeli biti več vgrajeni ogrevalni sistemi na fosilna goriva. Ta se bodo tako postopno zamenjevala z nizkoogljičnimi viri. Seveda bo treba poleg tega povečati tudi rabo nizkoogljičnih virov v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja.

Novi zakon o davku na motorna vozila bo Sloveniji prislužil penale

dr. Marko Kovač, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja v prometu na področju zmanjševanja emisij TGP?

Promet je največji onesnaževalec s toplogrednimi plini (TPG) v Sloveniji. Njegov delež raste tako relativno kot tudi absolutno, tako da je leta 2018 predstavljal skoraj 53 % netrgovalnih (neETS) emisij toplogrednih plinov. Še leta 2005 je bil delež prometa 38 %. Naš cilj je, da se do leta 2020 rast emisij zadrži(!) pri 27 % glede na leto 2005. Za nekoliko bolj plastično predstavitev – prometne emisije so se v tem obdobju povečale za 1.4 milijona ton CO2, kar pomeni, da vsako leto 14 centimetrov stolpca zraka nad celotnim površjem Slovenije nadomestimo s čistim CO2. In to le s prometom, pri čemer količino le še povečujemo.
Stanje izpustov TPG v prometu spremljamo z nekaterimi kazalci, z enostavnimi kvantitativnimi primerjavami, ki pa pokrivajo glavne ukrepe (navajam od najmanj do najbolj uspešnih):
•    potniški kilometri v javnem potniškem prevozu,
•    specifične emisije CO2 vseh osebnih vozil,
•    delež obnovljivih virov energije (OVE) v energiji goriv za pogon vozil,
•    specifične emisije CO2 novih osebnih vozil in
•    delež tovornega prometa po železnicah.
Stanje kaže, da se je število potniških kilometrov v javnem potniškem prevozu v letu 2018 zmanjšalo, kar je lahko tudi posledica spremenjene metodologije. A res je, da ta delež niti poprej ni bil na ravni, ki bi vodil h končnemu uspehu. Povprečne emisije vseh osebnih vozil so se ponovno povečale in tako otežujejo doseganje zastavljenega cilja. Tudi delež OVE se ne povečuje in ne sledi ciljem, deloma tudi zaradi počasnejšega prehoda na alternativna goriva. Še posebej pereč je problem emisij novih vozil, ki postajajo večja in težja ter tako več kot izničijo še tisto prgišče tehnološkega razvoja. Od vseh kazalnikov le delež tovornega prometa po železnicah lepo sledi načrtom.
Za naš neuspeh je nekaj objektivnih in precej subjektivnih razlogov. Analiza izpustov je pokazala, da na spremembe emisij TGP v prometu najbolj vplivata aktivnost v sektorju promet in tranzitni promet. Oboje pa je zelo povezano z gospodarsko aktivnostjo. Ta pomeni več izdelanih reči, in ker smo izvozno gospodarstvo, pomeni, da moramo to prepeljati do kupca, enako pa počnejo tudi naši sosedje.

Katere prednostne ukrepe je potrebno sprejeti, da bi se zmanjšale povprečne emisije vseh vozil in kaj bi morali spremeniti v zakonu o davku na motorna vozila obdavčitvi glede njihovih emisij CO2?

Podnebno ogledalo navaja številne ukrepe na področju prometa, ki bi nam lahko pomagale slediti opredeljenim ciljem. Na primer: trajnostno prometno politiko s predvidenim financiranjem ter hitrejšim vlaganjem v železniško infrastrukturo. Na področju javnega potniškega prometa se pričakuje državno strategijo javnega potniškega prometa in upravljalca sistema javnega potniškega prometa, ki bo koordiniral vse javne prevoze. Javni potniški promet se bo spodbujal tudi z uvajanjem multimodalnosti in funkcionalnostjo (rumeni pasovi v mestu). Večji poudarek bo na kolesarski infrastrukturi, ki bo namenjena dnevnim uporabnikom, spodbuditi pa je treba tudi njeno umeščanje v prostor. Nadaljevalo se bo z omejenim subvencioniranjem električne mobilnosti, predvsem infrastrukture v okoljih, kjer to ni enostavno (npr. blokovska naselja). Potrebna je takšna ureditev obračuna potnih stroškov, da ne bo spodbujala dolgotrajne vožnje, hkrati pa omejevati dolgotrajno parkiranje ter spodbujati delo od doma, kjer je to mogoče. Na žalost to pomeni, da ni le enega vseobsegajočega ukrepa, temveč so potrebne številne aktivnosti, ki jih je seveda potrebno spremljati, da bo prehod karseda neboleč.
Izkazalo se je, da imamo številne, tudi dobre, strokovne podlage, a kaj ko se zatakne pri uresničevanju. Le redko ima izvršna oblast možnost, da se spozna s priporočili, zato se mnogokje zanaša na kmečko pamet, s katero sicer ni prav dosti narobe, če se le preveč ne naslanja na obdobje, ko so na cestah prevladovali osli in konji. Ciniki bi verjetno dejali, da je dandanes oslov precej več. Vsekakor so znanost o okolju in ustrezne tehnologije od takrat naredile vsaj korak ali dva naprej. Hkrati smo zanemarili tudi nekatere prakse, ki so se izkazale za koristne (npr. hitra odobritev dela od doma), ki so se spet znašle pod strahovitim birokratskim bremenom.
Podoben primer je s prenovo zakona o davku na motorna vozila (ZDMV), ki naj bi nove avtomobile obdavčeval glede na emisije CO2. Davki so v svetu namenjeni tudi temu, da poskušajo spodbujati hvalevredno vedenje državljanov. Tako bosta dodatno obdavčena tobak in alkohol, ne- ali manj obdavčene pa naj bi bile splošne koristne aktivnosti (npr. knjige).
Cena uporabe avta še zdaleč ne ustreza eksterni škodi, ki jih proizvede promet. (npr. stroški smrti in nezgod, onesnaževanje zraka, hrup ipd.). Po podatkih EU, ki jim zaupa tudi bivša evropska komisarka Violeta Bulc, naj bi bilo teh kar za 5% celotnega evropskega BDPja.
Januarja je MF predstavilo predlog sprememb ZDMV. Po trenutno veljavnem zakonu je vsota davka vezana na količino CO2 in tudi na osnovno ceno avtomobila – dražji in zategadelj morda naprednejši avto bo tako bolj obdavčen kot cenejši in morda bolj umazan, kar