Arhitektura, prostor in stavbe
| Avtor: Jože Volfand |
Predlagam, da se na nivoju države sprejme strategija trajnostne preobrazbe, ki opredeli vrednote in ukrepe za ravnanje na vseh področjih delovanja. Ker je gradnja daleč najbolj problematičen vidik ravnanja z viri, seveda sodi na vrh kazalnikov, ki bi jim morali slediti, nagovarja politiko, investitorje in odločevalce v Sloveniji prof. dr. Matej Blenkuš, dekan Fakultete za arhitekturo na ljubljanski univerzi. Zavzema se za progresivno lestvico kazalnikov trajnostne gradnje, da bo tako razvidna hierarhija vrednot. Sicer pa meni, da Slovenija gradi slabo in ne upošteva evropskih trendov. Naše novogradnje, pravi, so izrazito getoizirane.
Nedavno je bilo na vaši fakulteti zelo živahno, izkazali so se študentje in mentorji. Kaj bi zajela strokovna ocena letne razstave projekta Prostor je naš in s čim si je najboljša razstavna skupina zaslužila Zlato jagodo?
Skupina študentov in mentorjev prof. Jurija Sadarja in asist. Ane Kreč si je nagrado UL FA Zlato jabolko zaslužilo s skrbno izbrano tematiko študijske raziskave in projekta, predvsem pa z dosledno izpeljavo. S temo »Slovenske sanje« se skupina sooča z obsežnim stavbnim fondom individualnih stanovanjskih hiš, ki so bile na podlagi ugodnih kreditov in samo-graditeljske prakse zgrajene v obdobju med leti 1960 in 1980. Stavbe imajo sicer visoko emocionalno vrednost za generacijo, ki jih je zgradila. Dejansko pa so funkcionalno, energijsko in okoljsko zelo problematične in jih je potrebno celostno preučiti in obravnavati. Študenti so svojo raziskavo s projektnimi rešitvami prenove dejanskih stavb predstavili izjemno atraktivno z maketami izdelanimi v merilu 1:25.
Toda kakšen izziv so stavbe, grajene v preteklosti, današnji arhitekturi? Ali so to raziskovalne poti do bivanjskega ideala 21. stoletja?
V resnici bi se morali kot družba 21. stoletja zelo izogibati pojmom o idealnih oblikah česarkoli. Zakaj? Ideal je vedno zelo abstrakten pojem, pogosto globaliziran skozi modne trende in tržno ekonomijo. Stanovalci stavb, ki so zgrajene v zelo konkretnih okoljih z zelo specifičnimi pokrajinskimi značilnostmi, pa ne bi smeli težiti k idealizaciji, temveč k maksimalnemu spoštovanju danosti, ki so nam na voljo v neposredni bližini.
Kaj je torej ideal?
Ideal je v spoznanju, da splošnega ideala ni, je pa potrebno znati sobivati s pogoji kraja in prostora in z njimi vzpostaviti čimbolj pristen stik. Težava vseh stavb »Slovenskih sanj« iz prejšnjega stoletja je tudi v tem, da logike kraja nikoli niso spoštovale in so bila načrtovane in grajene na podlagi tipskih projektov iz takratne državne prestolnice.
Pri krovni temi Druga priložnost arhitekture, gre za razumevanje odnosa med ekologijo in arhitekturo, je bilo v opisu zapisano, da se zdi, kot da družba še vedno ni pripravljena menjati načina razmišljanja, ko gre za upoštevanje pozivov k ponovni uporabi, zmanjševanju porabe naravnih virov, za koncept krožnega gospodarstva in za reciklažo. Ali se vam ne zdi, da je lahko vprašanje zelo konkretno? Kdo je tisti, ki mora najbolj upoštevati načela trajnostne gradnje? So to investitorji, so to javni in zasebni naročniki gradnje? Kaj lahko storita projektant in arhitekt za gradnjo stavbe, ki bo hkrati kandidira za zeleni certifikat in bo tudi upoštevala najvišje standarde človekovega ugodja?
Zahtevnejše družbene spremembe je potrebno vsekakor uvajati na dveh nivojih, na nivoju ciljnih uporabnikov in na nivoju družbene regulative. To pomeni, da je ključno z instrumenti izobrazbe, kulture in informiranja ozaveščati mlajše in starejše generacije o pomenu trajnostnega načina življenja v osnovnih šolah, v okviru javnega informativnega programa in podobno in z njim povezanimi spremembami v naših vsakdanjih navadah. Obenem pa je potrebo postopoma uvajati tudi pravno tehnično regulacijo.
S pravilniki?
S pomočjo pravilnikov smo v zadnjih dvajsetih letih uspešno znižali povprečno porabo energije v novih stavbah, potrebno pa bo upoštevati tudi druge vidike trajnostnega ravnanja. Mislim na porabo virov, reuporabo surovin, kratke produkcijske zanke, družbene vidike trajnostne gradnje in podobno. Oba nivoja delovanja seveda pokriva stroka, saj z raziskovanji, vzorčnimi primeri gradnje in delovanjem v javnem interesu širi družbena obzorja, daje jasno in oprijemljivo predstavo in ruši mite in tabuje o trajnostni preobrazbi. Torej delujemo na sredini, med človekom in politiko.
Kako torej gradi Slovenija stavbe in stanovanjske komplekse, kako upošteva sodobne trende v gradnji in v razvoju prostora? Kaj povedo primerjave z dobro evropsko prakso? Ali je človek v središču načrtovanja gradnje in arhitekturnih rešitev?
Gradimo slabo. Evropskih trendov se sploh ne spoštuje. Ne spodbuja se mešana in vključujoča socialna struktura v novogradnjah. Naše novogradnje so izrazito getoizirane. Ne spoštuje se primata odprtega in vsem dostopnega javnega prostora med stanovanjskimi stavbami. Naše novogradnje so obkoljene z zasebnimi površinami atrijev stanovanj v pritličju. Ne spoštuje se dolgoročnega kakovostnega prostorskega in urbanističnega načrtovanja. Oblika in gabarit večine stanovanjskih stavbe je določena z značilnostmi lastniških parcel, ne pa na podlagi kakovostne urbanistične rešitve širšega mestnega predela, ki bi pešca, kolesarja in stanovalca postavil v središče načrtovanja. Ne spoštuje se ambicije po raziskovanju novejših, kompleksnejših demografskih struktur stanovanj.
Zakaj?
Večina stanovanj je namenjena tipični družini, ki pa v sodobnih družbah postaja manjšinska oblika prebivanja. Ne spoštuje se potrebe po obči dostopnosti stanovanj in zagotavljanju njihove ekonomske dostopnosti. Namesto da bi se zasebni nepremičninski trg zgledoval po progresivnosti in sodobnosti javne stanovanjske produkcije državnih in lokalnih skladov, velja ravno obratno. S strani naročnikov ni nikakršnega posluha za spodbujanje inovacij in eksperimenta. Tipologija stanovanj, ki se gradi tako v zasebnem kot v javnem segmentu, je enaka, kot je bil v tretjem in četrtem desetletju dvajsetega stoletja.
Je rešitev v občinah in urbanističnih načrtih razvoja prostora? Kaj pove podatek, da občine praviloma zamujajo s pripravo prostorskih aktov in da tudi ni dovolj strokovnih in javnih razprav pred pripravo prostorskih vizij? Koliko sta v prostorski razvoj vključeni podnebna odgovornost in zelena urbanizacija?
Podatek nakazuje dve ugotovitvi. Ena je, da nekatere občine še zmeraj želijo ostati v okvirih načel prostorskega načrtovanja, na podlagi katerih so bili izdelani stari prostorski akti. To so predvsem Prostorsko ureditveni pogoj (PUP-i) s precej bolj ohlapnimi prostorskimi določili in večjo možnostjo proste interpretacije. To bi moral biti signal za zakonodajalca, saj so nekateri sodobni občinski prostorski načrti bodisi prepodrobni, bodisi pa tudi preohlapni. Zato ne hitijo s spremembo akta, četudi so v prekršku. Druga pa izvira iz dejstva, da je priprava Občinskega prostorskega načrta, strateškega in izvedbenega dela strokovno in politično zahtevna operacija, ki jo nekatere male občine zaradi kadrovske strukture enostavno ne zmorejo.
Večkrat smo že opozorili, da je prenos pristojnosti upravljanja s prostorom na lokalne skupnosti z vidika strokovnosti izjemno problematičen. Predvsem zato, ker je v Sloveniji struktura občin zelo heterogena.
Kako je reagirala stroka?
Večkrat smo že opozorili, da je prenos pristojnosti upravljanja s prostorom na lokalne skupnosti z vidika strokovnosti izjemno problematičen. Predvsem zato, ker je v Sloveniji struktura občin zelo heterogena. Z vidika načina upravljanja s prostorom nastajajo zelo velike razlike med velikimi, majhnimi in mikro občinami. To je v celoti nedopustno in se seveda, po tridesetih letih takšne ureditve, izrazito odraža v prostoru.
Kaj je največja težava?
Med najbolj akutnimi posledicami so predvsem nekritična umeščanja trgovskih in poslovno-obrtnih con ter razprodaja kmetijskih zemljišč. Četudi nad vsemi pripravami prostorskih aktov bdi Ministrstvo za okolje in prostor, na žalost temeljni strateški dokumenti na nivoju države določenih škodljivih praks očitno niso znali pravočasno zajeziti. S procesom suburbanizacije površin ob zgrajenem avtocestnem križu smo sistemsko uničili krajnski prostor ob avtocestah in iz njega, še posebej v okolici Maribora, Kranja in Novega mesta, naredili kontinuiran koridor degradiranih sivih con.
Ena izmed tem vašega dogodka je bila uprostorjanje skupnosti. Če je arhitektura socialna umetnost, ki skrbi za javno dobro, torej za boljše okolje, za stavbe in predvsem za javni prostor, kako to poslanstvo arhitekture upoštevajo vzgojno-izobraževalni programi na fakulteti?
Študij je v vseh letih izobraževanja osredotočen na pojem prostor. Za nas je prostor osnovni gradnik, s katerim ustvarjamo arhitekturo. Vse je podrejeno kakovosti prostora. Na fakulteto se vpišejo študentke in študenti, ki si arhitekturo in urbanizem predstavljajo predvsem kot bolj ali manj lepe stavbe, ulice in trgi, torej nekaj materialnega, z obliko, barvo in podobo. A v resnici je jedro razmisleka v praznem prostoru, ki omogoča ali pa preprečujejo kakovostno človeško bivanje. K temu pa vsekakor sodi tudi osnovna potreba po socializaciji, pripadnosti skupnosti in identiteti. Zato nam študentov posledično ni težko naučiti, da so to temeljne vrednote njihovega dela in izobrazbe.
Kateri material v sodobni slovenski arhitekturni praski naj bi imel prednost v gradnji?
Les. 100% reciklirano jeklo. Opeka.
Kakšna je slovenska arhitekturna politika in kakšno sporočilo ji daje dediščina Jožeta Plečnika?
Slovenska arhitekturna politika, ki jo je Vlada Republike Slovenije sprejela 31. avgusta 2017, pri njenem nastanku pa so aktivno sodelovali naši pedagogi, v ospredje postavlja posameznika, ki ima pravico do urejenega, ekonomičnega, zdravega, varnega in do okolja prijaznega grajenega prostora. Cilji arhitekturne politike so skladni z aktualnimi evropskimi razvojnimi politikami: kakovostna arhitektura, pametna rast, trajnostna razvoj in vključujoča arhitektura.
Toda praksa?
Vsakodnevna izvršna politika, ki naj bi slonela na omenjenem dokumentu, žal sprejetih ciljev ne spoštuje. Z optimizmom gledam na ustanovitev novega ministrstva, ki si ji je zadalo ambiciozno nalogo izgradnje 50.000 javnih stanovanj. To je dobra priložnost, da se načela dokumenta arhitekturne politike tudi udejanijo.
Jože Plečnik je vsako leto bolj navzoč v razmišljanjih o arhitekturnih rešitvah v prostoru.
Jože Plečnik je bil izjemen ustvarjalec, ni pa bil politična osebnost. S svojim delom, ki je prežeto z vizijo kulturno bogatega okolja odprtega za vse ljudi, je seveda sledil ciljem, ki jih še danes izpostavljamo v arhitekturni politiki. Izjemne rezultate je dosegel, če gledamo nanje danes, z vidika transparentne demokracije na neprimeren način, z mrežo tesnih poznanstev z vplivnimi odločevalci, meceni in gradbeniki. V času njegovega življenja je svet deloval povsem drugače, zato je v njegovem opusu zelo težko iskati verodostojna izhodišča in vzore za izzive sodobne družbe. Nam pa je lahko v trajen vzor njegovo mojstrstvo in genij, da je znal kakovostno arhitekturo in urbanizem snovati tudi pri tistih projektih, kjer so bila sredstva zelo ozko odmerjena in kjer je moral uporabiti marsikatero tehnološko inovacijo.
Na primer?
Če se nam danes zdi izjemno simpatično dejstvo, da je pri cerkvi Sv. Mihaela na Barju uporabil kanalizacijske cevi za osrednje štiri stebre v notranjosti stavbe, pa bi v aktualnih okoliščinah verjetno morali s povečevalnim steklom iskati naročnika, ki bi na kaj podobnega pristal danes. Živimo v slepi veri, da varčevanje z viri in materialom danes ni več potrebno in da je edina dobrina, s katero moramo ravnati varčno, človeško delo zahodnoevropskega delavca.
Kateri del Slovenije bi po prostorski in arhitekturni urejenosti ovrednotili kot zgled?
Središča mestnih občin, ena za drugim v zadnjih desetih letih povsem spreminjajo podobo in postajajo pešcu prijazna mesta. Ljubljana, Maribor, Novo Mesto, Murska Sobota, … Komaj čakam na trenutek, ko bo individualni motorni promet iz mestnih središč v celoti odstranjen. Občudujem tudi napore manjših občin v regijskih projektih izgradnje vseslovenske kolesarske mreže. Zelo težko pa izpostavim katero od regij, saj vse trpijo za posledicami prostorske tranzicije in suburbanizacije. Posledice so povsod vidne. Tranzicijski cunami so dobro preživeli le prostori, ki so pod varstvenim režimom, na primer Triglavski narodni park.
V prispevku v priročniku za investitorje Človek v pametni in krožni stavbi ste napisali, da mora država na najvišji ravni sprejeti t. i. progresivno lestvico kazalnikov trajnostne gradnje. Kaj predlagate?
Predlagam, da se na nivoju države sprejme Strategija trajnostne preobrazbe, ki opredeli vrednote in ukrepe za ravnanja na vseh področjih delovanja. Ker je gradnja daleč najbolj problematičen vidik ravnanja z viri, seveda sodi na vrh kazalnikov, ki bi jim morali slediti. Obenem se zavedam, da je pri vseh bodočih ukrepih težko delovati v celoti celostno, saj za to nikoli ne bo dovolj sredstev. V ta namen mora biti lestvica kazalnikov progresivna, torej da je z njo postavljena hierarhija vrednot. Preprost primer je, da je na primer nesmiselno vlagati sredstva v energijsko učinkovitost stavbe, za katero vemo, da je potresno nevarna. Že manjši potres nam namreč lahko vso investicijo izniči, da o varnostnem tveganju pri uporabi niti ne govorim. Z večdimenzijsko matriko vrednot in kriterijev je možno takšno lestvico sestaviti tudi na bolj kompleksen način, kjer se med seboj primerja ukrepe tudi na področjih, ki so na videz nepovezana in neprimerljiva.
Živimo v slepi veri, da varčevanje z viri in materialom danes ni več potrebno in da je edina dobrina, s katero moramo ravnati varčno, človeško delo zahodnoevropskega delavca.
Popolnoma jasno mi je, da morajo biti načrti ukrepanja preprosti in razumljivi vsem deležnikom. A kot strokovna skupnost moramo paziti, da nas takšno popreproščenje ne bo sililo v enostranska in kratkoročna ravnanja.
