Slovenija blato izvaža, saj ne ve, kam bi z njim, zakonodaja pa menca po evropsko – EOL 136/137

Predelava in uporaba blata iz čistilnih naprav postaja vse bolj izziv stroki in zakonodajalcu tudi zato, ker količine naraščajo. Kako bi lahko zmanjšali oziroma preprečili nastajanje večjih količin blata? V kaj se najbolj usmerjajo raziskave, ki se zavedajo, da je blato vir?

Izločeno blato iz čistilnih naprav je velik problem. Kljub temu, da ga je le 1 % celotne količine od očiščene vode, predstavlja kar 30 % vseh stroškov in kar veliko težav upravljalcem čistilnih naprav. Upravljalcem ni problem ne predelava ali uporaba, temveč oddaja blata kam in po kakšni ceni. Stroki predstavlja bolj raziskovalni izziv za razvoj novih tehnologij, ki pa je še vedno na časovni skali daleč od realnosti. Naša zakonodaja pa zgolj sledi implementaciji zakonodaje EU s premalo vpogleda v dejansko stanje na terenu. Dejstvo je, da blato nastaja vsak dan in ga bo zaradi vse večje priključenosti naselij na kanalizacijo, rednih čiščenj greznic in malih komunalnih čistilnih naprav vse več.

Nastajanja se ne da preprečiti?

Ne, ker je to stranski produkt čiščenja odpadne vode. Količino blata bi lahko zmanjšali na čistilnih napravah na način aerobne ali anaerobne stabilizacije blata ter z ustreznim strojnim zgoščanjem ali celo sušenjem. Aerobna stabilizacija pomeni dodaten vnos zraka in porabo električne energije, na drugi strani pa bolj učinkovito strojno zgoščanje blata. Vsak upravljalec čistilne naprave običajno oceni smiselnost in učinkovitost obeh stopenj. Anaerobna stabilizacija oziroma anaerobna razgradnja se v Sloveniji trenutno izvaja le na nekaterih večjih čistilnih napravah, saj je še do nedavno veljalo načelo, da je proizvodnja bioplina rentabilna šele pri čistilnih napravah velikosti nad 50.000 PE. Zaradi napredka v tej tehnologiji in zaradi snovne in energetske izrabe se na primer v Nemčiji izvaja anaerobna stabilizacija že na čistilnih napravah velikosti nad 10.000 PE. Izboljšali so se tudi postopki anaerobne digestije, tako da se blato pred vtokom v gnilišče dodatno mehansko ali termično obdela, kar povzroči še večjo pregnitost in proizvodnjo bioplina. Raziskave potekajo tudi na področju popolne mineralizacije blata na primer z ozonom, pri čemer z vnosom energije za proizvodnjo ozona občutno zmanjšamo strošek oddaje blata.

A kaj je največji izziv stroki?

V zadnjem času pridobivanje fosforja iz blata. Fosfor se namreč v naravi ne obnavlja, je ključni element za življenje in pridobivanje hrane in ga je v naravi samo še za nekaj desetletij. V blatu iz čistilnih naprav je do 2% fosforja in bi kot ponovno pridobljen lahko predstavljal zanesljiv vir fosforja. Nemčija je šla že tako daleč, da imajo v zakonodaji predpisano po letu 2029 ponovno pridobivanje fosforja iz blata čistilnih naprav. Vse čistilne naprave velikosti nad 50.000 PE morajo v Nemčiji sežigati blato v monosežigalnicah. Pepel iz teh sežigalnic se tako začasno shranjuje, dokler se ne bodo razvile učinkovite metode za pridobivanje fosforja iz tega pepela. Oziroma bo cena fosforja na trgu tako visoka, da bodo postopki pridobivanja fosforja tudi finančno vzdržni.

Že nekaj let stroka in komunalna podjetja opozarjajo tudi na neustrezno zakonodajo glede predelave blata iz čistilnih naprav za uporabo, med drugim v kmetijstvu. Pridobivanje OVD za uporabo blata v kmetijstvu pa je brezupen korak, meni Vesna Mislej iz ljubljanskega podjetja Vodovod-Kanalizacija. Kaj bi moral spremeniti zakonodajalec? Ne le glede uporabe v kmetijstvu.

Zakonodajalec bi moral v prvi vrsti pred izdajo vsake tako pomembne zakonodaje preveriti realnost izvedbe v praksi in jo poenostaviti do te mere, da smo skladni z EU zakonodajo in da je realno izvedljiva v realnem času vključno s pridobivanjem vseh dovoljenj. Izvedba zakonodaje naj bi bila v pomoč upravljalcem, ne pa da jim otežuje njihovo delo ali celo jemlje voljo po iskanju ekološko in ekonomske najboljše rešitve. Videti je, kot da Slovenija nima jasne vizije, kaj je dolgoročno pomembno, da sledimo EU zakonodaji.

Zdaj podjetja blato izvažajo?

Koliko časa bomo še vedno izvažali blato iz čistilnih naprav v tujino, ki konča v njihovih sežigalnicah in jim daje dober vir prihodka in energijo, jim gnoji njihova polja, njihove pridelke pa nato kupujemo v naših trgovinah, je zelo utemeljeno vprašanje. Da je v Sloveniji praktično nemogoče gnojiti polja z blatom iz čistilnih naprav, so lepo prikazali kolegi iz ljubljanske čistilne naprave. Tako lastnik zemljišča kot čistilna naprava potrebujeta okoljevarstveno dovoljenje, potrebne so stalne analize in velike kmetijske površine. Problem pa ni samo v zakonodaji, temveč tudi v miselnosti ljudi glede izgradnje sežigalnice v Sloveniji in uporabe blata v kmetijstvu. Tudi na tem področju bo potrebna jasna strategija, ki bo podkrepljena z nedvoumnimi in jasnimi ozaveščevalnimi akcijami prebivalstva s podporo stroke. Na žalost smo si v Sloveniji v preteklosti zaradi določenih slabih ekoloških izvedb pridelali veliko nezaupanje in odpor pri prebivalstvu.

Kako bi lahko predelavo blata iz komunalnih čistilnih naprav uporabili v kompostarnah, ki jih je pri komunalnih podjetjih in centrih za obdelavo odpadkov vse več?

Kompostarne v prvi vrsti predelujejo biološko razgradljive, tako imenovane čiste odpadke, kot je bioodpad. Blato iz čistilnih naprav bi lahko predstavljalo zanimiv vir za proizvodnjo komposta. Še posebej, če je to blato iz komunalne čistilne naprave, ki čisti le komunalne odpadne vode in tako nima primesi iz industrije. Problem pri kompostarnah pa je predvsem pri oddaji komposta ter v tem, da so kompostarne v določenih soseskah nezaželene.

Zdaj se blato v Sloveniji in tudi drugod po Evropi uporablja predvsem kot energent. Ali nove tehnologije ne omogočajo, da bi tudi blato postalo vir skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki?

Blato iz čistilnih naprav je dejansko že dalj časa prepoznano kot vir »koristnih« surovin za ponovno uporabo. Iz njega bi lahko pridobili hranila, kot so dušik, fosfor, elemente v sledovih, organsko snov. Problem je v tem, da je blato zelo kompleksna zmes, saj poleg »koristnih« surovin vsebuje tudi snovi, kot so težke kovine, organska onesnaževala, patogene bakterije, ostanek farmacevtskih učinkovin, endokrinih hormonskih motilcev, mikroplastike … In zaradi vsebnosti le teh koristnih surovin ne moremo tako enostavno in selektivno izločiti. Potrebno je veliko časa in energije. Številne institucije po svetu bolj ali manj učinkovito izvajajo raziskave, vendar bolj v laboratorijih. Izjema je pridobivanje gnojila z imenom MAP ali struvit, ki je kemijsko vezava fosforja, dušika in magnezija iz anaerobno pregnitega blata.

Ali je ena izmed dobrih možnosti za predelavo blata uporaba postopka za izdelavo peletov ali je boljša možnost proizvodnja kakovostnega komposta ali celo bioplin?

V prvi vrsti je za večje čistilne naprave smiselna anaerobna razgradnja blata do bioplina, iz katerega se nato proizvede električna energija. Anaerobno stabilizirano blato se tudi učinkoviteje strojno zgošča do sušine okoli 30 %. To strojno zgoščeno blato pa je nato smiselno posušiti do peletov, ki se nato lahko uporabijo za različne namene glede na sestavo peletov ali končne obdelave, na primer sežig, sosežig ali kompostiranje. Smiselnost in ekonomičnost sušenja do peletov je odvisna od lokacije čistilne naprave do sušilnice, cene sušenja in cene končne oddaje sušenega blata. V Sloveniji trenutno sušenje blata do peletov izvaja le nekaj čistilnih naprav. Večina blata konča brez ali s sušenjem v tujini. Za manjše čistilne naprave bi bila morda bolj smiselna predelava blata v kompostarnah, saj običajno nima preseženih težkih kovin in ima visoko organsko snov.

Kako ste v čistilni napravi Domžale-Kamnik uredili čiščenje odpadne vode in kako uporabite blato? Koliko se da zaslužiti s prodajo blata?

Na čistilni napravi Domžale-Kamnik že od leta 1987 izvajamo anaerobno stabilizacijo blata. Zmanjšujemo njegove količine, pridobivamo bioplin in proizvajamo električno energijo. S kogeneracijo pokrijemo več kot 70 % lastnih potreb po električni energiji in v celoti vse potrebe po toplotni energiji. V sklopu nadgradnje čistilne naprave v letu 2016 smo za večjo učinkovitost vgradili naprave za ultrazvočno dezintegracijo blata, kar naj bi zmanjšalo količino blata za dodatnih 10 %. Ker je na našem področju različna industrija, so v blatu prisotne težke kovine in blato ne izkazuje vrednosti za I. kakovostni razred. Strojno zgoščeno blato po anaerobni razgradnji se oddaja proti plačilu pooblaščenemu prevzemniku odpadkov skladno z javnim razpisom.

Kaj torej storiti v Sloveniji?

V slovenskem prostoru je veliko znanja in izkušenj, različnih pogledov. Problem, ki ga imamo v Sloveniji, je v tem, da se ne znamo usesti za isto mizo in se odkrito pogovoriti in slišati. Vesna Mislej je na Vodnih dneh 2018 lepo predstavila celotno njihovo študijo, kam z blatom iz čistilne naprave Ljubljana. Dobro bi bilo slišati tudi ostale zgodbe in jih predstaviti zakonodajalcu, ki bi nato postavil pravo vizijo, ne samo zakona. Nato bi se usmerila stroka v iskanje pravih rešitev za slovenski prostor. Kamor koli se obrnemo, vse to je naša slovenska zemlja.