| Čebele v muzeju in v naravi | | E. D. | |
| Želi vzpostaviti mednarodno platformo, ki bi lahko povezala muzeje in strokovnjake z vseh celin sveta. Tistih seveda, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino čebelarstva. Slovenija bi tako postajala vse bolj prepoznavna kot središče svetovnega čebelarstva. Kajti svetovni dan čebel, 20. maj, za katerega je Slovenija navdušila vse države sveta, je priložnost za nove in nove zgodbe. Tako razmišlja dr. Petra Bole, doktorica iz humanistike in direktorica Muzejev radovljiške občine, med katerim postaja jubilejni Čebelarski muzej vse popularnejši. Ob letošnji 60-letnici pa toliko bolj, še zlasti, ker direktorica napoveduje premišljeno obnovo in interaktivne vsebine, brez katerih ni noben sodobni muzej. | |
Slovenija praznuje svetovni dan čebel 20. maja. Kaj pomenijo za muzej mednarodni čebelarski dogodki?
Slovenija je predlagala, da je svetovni dan čebel 20. maja, ker se je na ta dan rodil pionir slovenskega čebelarstva Anton Janša. Vizionarj, ki je bil za tiste čase izredno moderen učitelj čebelarstva na Dunaju. V Čebelarskem muzeju smo na ta dan pripravili posebno razstavo z naslovom Kranjska sivka je naša kulturna dediščina, ki je nastala v projektu Neverjetne gore. Šest gorenjskih muzejev predstavlja izbrano dediščino svojih muzejev, ki se povezujejo z bližnjim gorskim svetom. Čebelarski muzej zato ob predstavljanju vrednosti kranjske čebele izpostavlja bližnjo plemenilno postajo za vzrejo matic pod grebenom Zelenice. Tradicija slovenskega čebelarstva temelji na avtohtoni kranjski čebeli. Zato se namenja veliko pozornosti vzreji matic, kjer strokovno to področje vzajemno obvladujeta Čebelarska zveza Slovenije in Kmetijski inštitut Slovenije. Ob mednarodnem dnevu čebel nas je letos obiskala visoka švicarska protokolarna delegacija. Pričakujemo tudi tuje medije. A najvažnejše sporočilo 20. maja je, da se zavedamo pomena čebel, saj brez čebel ni življenja.
Ali ste navezali nove kontakte z evropskimi muzeji in strokovnimi inštitucijami, kar bi utrjevalo položaj Čebelarskega muzeja v svetu?
Mednarodne povezave so se v preteklosti tkale predvsem na gostovanjih naših razstav panjskih končnic po celem svetu. Od Nemčije, Belgije, Danske, Bruslja, letos potujemo s panjskimi končnicami na Kitajsko, skupaj z Narodnim muzejem Slovenije in razstavo Zakladi slovenske ustvarjalnosti v Muzeju lepih umetnosti Šian Čudžjang (Xi’an Qujiang) in potem še v Nanjing. V septembru bomo sodelovali na največjem svetovnem čebelarskem dogodku, 46. Apimondia v Montrealu skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije, podjetjema Medex in Logar Trade, Slovensko čebelarsko akademijo in vzrejevalci matic.
Svet spoznava panjske končnice. S kakšnim izborom potujete v tujino? Ali je to posebnost naše kulturne dediščine?
Panjske končnice imajo v zgodovini slovenskega čebelarstva svoje posebno mesto. Porodile so se iz ljudske domišljije in se zelo hitro razširile povsod, kjer so uporabljali klasični leseni panj – kranjič. Krasile so prednjo deščico nad žrelom. Panjske končnice predstavljajo prav posebne del ljudske umetnosti z različno motiviko. Od nabožnih do poučnih, včasih humorističnih, tudi kronistično pripovedovanih. Najstarejša znana končnica ima letnico 1758 in prikazuje podobo Marije z detetom. Začetki končnic pa imajo apotropaični značaj, saj so čebelarji verovali, da bodo končnice varovale čebele pred nesrečami in uroki.
Ali predstavljate v tujini še kaj drugega kot panjske končnice?
Lansko leto smo sodelovali pri postavitvi spominske sobe in razstave slovenskega slikarja in čebelarja Antona Janša v Hotelu Korotan na Dunaju.
Kaj je v vašem čebelarskem muzeju v Radovljici tisto, kar vzbuja največjo pozornost pri obiskovalcih?
Število obiskovalcev se iz leta v leto povečuje. Predvsem število turistov, ki se jim zdijo tradicija čebelarstva, pomen čebel in trajnostni razvoj zanimiv. Tudi azijskim turistom. Vemo, da so v določenih predelih Kitajske čebele že izumrle in tam poteka opraševanje kar s čopičem. Največjo pozornost običajno vzbuja živi panj, kjer lahko pogledate, kako potekata življenje in delo v panju. Imamo zvočnico, prostor, kjer lahko poslušajo zvoke matice, ki se oglaša. In seveda čudovito zbirko panjskih končnic. Zelo zanimiv je tudi film o avtohtoni čebelji pasmi, kranjski čebeli, kranjski sivki.
Danes se muzeji zelo posodabljajo. Brez interaktivnih metod ne gre. Kako je pri vas?
V muzejih radovljiške občine sem od sredine januarja. Pripravljamo zanimive načrte za posodobitev muzeja. Predvidoma bomo s posodobitvami pričeli v letu 2020. Sodoben muzej, tudi čebelarski, mora biti dostopen, ekskluziven, s kakovostnimi vsebinami, ki vsebujejo interaktivnost, čutne zaznave. Ponujamo zanimive pedagoške vsebine za vse skupine.
Katere novosti torej?
Predvsem več interaktivnih prikazov. O zgodovini čebelarstva, pomenu ohranjanja kulturne dediščine čebelarstva, avtohtoni kranjski sivki, panjskih končnicah, ohranjenem čebelarskem orodju, pa tudi doživetja. Od tega, kako čebela leti, vidi, se sporazumeva, o življenju čebel, … Življenje čebele lahko virtualno prikažemo skozi oči čebele.
A kaj najbolj zanima mlade?
Živi panj in zvočnica. Pa tudi film o kranjski sivki.
Omenili ste pedagoške vsebine.
V muzeju je zaposlena kustosinja, pedagoginja, ki pripravlja pedagoške vsebine in delavnice. Predvsem si želimo, to je letošnji načrt dela, da privabimo v muzej tudi ranljive skupine. Omogočen je tip panjskih končnic za slepe in slabovidne osebe. Organizirali bomo vodstvo v znakovnem jeziku, predvsem pa bomo začeli z malo muzejsko šolo za odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju. V Radovljici so stanovanjske skupine, ki bi zelo rade več sodelovale z muzejem, predvsem v delavnicah, in se učile o kulturni dediščini čebelarstva. Muzej mora biti predvsem odprt in vsem dostopen. Mislim na lokalne skupnosti, čebelarsko stroko in vse ostalo.
Ali razmišljate, da bi v muzeju prikazovali, kaj najbolj ogroža čebele in življenje čebel?
Nekaj predstavitev o ogroženosti čebel je že na posebnih panojih. Dobro bi bilo to prikazati bolj interaktivno. Otroci so zelo dovzetni za animirane variante, za animacije in podobno.
Kako se muzej povezuje s slovenskimi čebelarji? Kako bi čebelarski muzej lahko povezal slovensko čebelarstvo?
Povezovanje muzeja, lokalno in strokovno, je ključno. Zelo dobro sodelujemo s Čebelarsko zvezo Slovenije, pa tudi z drugimi strokovnjaki. Čebelarska zveza Slovenije si s strokovnjaki trenutno prizadeva, da bi se čebelarstvo vpisalo na seznam Unescove kulturne dediščine, kar bo še eden od velikih uspehov. V muzeju si želimo ponovno vzpostaviti t.i. Medexovo sobo, kot je že bila nekoč, tako da se o tej možnosti sodelovanja pogovarjamo s podjetjem Medex, ki je eden vodilnih evropskih proizvajalcev prehranskih dopolnil na osnovi čebeljih in drugih naravnih pridelkov.
Anton Janša je fenomen v svetovnem čebelarstvu. Delo svetovno znanega čebelarja premalo populariziramo v Evropi. Kaj menite?
Se strinjam. Zame osebno je Anton Janša neke vrste drugi France Prešeren, ki ga vsi povezujemo med drugim s slovenskim kulturnim praznikom. Naš cilj mora biti izobraževanje mladih, da bi prepoznali Antona Janšo kot očeta čebelarstva in da bi bil slovenski narod prepoznaven kot čebelarski narod. Slovenija pa bi lahko postala dežela medu, prepoznavna v Evropi in po svetu.
Direktorsko mesto v muzeju je za vas nov profesionalni izziv? Vaš cilj?
Čebelarski muzej mora postati prepoznavna blagovna znamka ne samo v Sloveniji, ampak tudi mednarodno. Posodobiti moramo stalne muzejske zbirke v interaktiven in dostopen prostor, kot neke vrste družbeni prostor, kjer se srečujeta muzejska stroka in lokalna skupnost. Želimo vzpostaviti tudi mednarodno platformo, neke vrste mrežo. Čebelarskih muzejev, kot smo mi, ki imajo ohranjeno takšno bogato kulturno zgodovino, je v svetu zelo malo. Glede na našo ohranjeno kulturno dediščino smo med bolj poznanimi v svetu.
Če bi imeli takšno platformo, bi se lahko povezovali poznavalci kulturne dediščine čebelarstva, združevali bi se in izmenjevali svoja mnenja, vse seveda v prid ohranjanju čebelarstva in v korist prihodnjih rodov.
Od kod imate največ obiskovalcev?
Vsako leto so številke turistov, ki prihajajo iz različnih držav, drugačne. Pridejo od vsepovsod, seveda največ iz Evrope. Veliko zanimanja je seveda s strani šol, vrtcev in drugih izobraževalnih institucij.
Ali pripravljate letos posebne čebelarske dogodke?
Seveda. 15. junija bo osrednji dogodek, prireditev ob praznovanju 60-letnice muzeja. Predstavili bomo celotno zgodbo preteklosti muzeja in popularizirali šestdeset zanimivih zgodb na interaktivni instalacijski razstavi. Zasnovana bo tako, da lahko potuje po svetu, podobno kot potujejo naše matice s spremljevalkami. Ob tem bomo pripravili skupaj s Turističnem društvom Radovljica in Javnim zavodom za kulturo in turizem Radovljica Medeno Radol’co praznik, ki bo posvečen praznovanju 60-letnice Čebelarskega muzeja, 22. Prangerjadi, ki letos poteka v Radovljici. Vabljeni! Tudi na Okuse Radol’ce.
