Gradbena zakonodaja | Jože Volfand |
 
Čeprav je Zavod za gradbeništvo kritičen do rešitev v novi gradbeni zakonodaji, hkrati pozdravlja namen za odpravo pomanjkljivosti pri urejanju prostora, graditve objektov in določanju odgovornosti deležnikov, ki jih prizadevajo zakonodajne rešitve. Dr. Andraž Legat, direktor ZAG, meni, da bi bilo bolje nadgraditi, izboljšati nekatera določila v podzakonskih aktih. Ko gre za določila o varnosti in okolju, pa bi lahko Slovenija med prvimi v EU normativno opredelila priporočila ali zahteve za okolje prijazno gradnjo. Zanimivo. ZAG ni bil vključen v programe URE v Sloveniji, je pa zelo uspešen na mednarodnih razpisih, saj je pri pridobivanju razvojno raziskovalnih projektov na tretjem mestu med evropskimi raziskovalnimi organizacijami.
 
dr. Andraž Legat

dr. Andraž Legat

Tudi vaša inštitucija, kot skoraj celotna panoga in stroka, ni soglašala z rešitvami v osnutku gradbenega zakona in Zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih. Ali ste pri tem izhajali iz vaše analize o Napakah pri graditvi, kjer ste ugotovili, da je nepopolna in neustrezna projektna dokumentacija vzrok za velik del napak pri zgrajenih objektih?

To je res, vendar na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG) pozdravljamo namen Vlade RS, da izboljša zakonodajo na področju urejanja prostora, graditve objektov in regulacije odgovornosti deležnikov, ki so ključni pri zagotavljanju varnosti in trajnosti gradbenih objektov. Istočasno kot vrhunska znanstveno-raziskovalna in strokovna inštitucija dvomimo, da trenutno predlagana oblika GZ lahko reši dosedanje pomanjkljivosti. Del naših izkušenj temelji na analizi »Napak pri graditvi«, projekt smo izvedli za MOP pred leti, ki je pokazala, da je nepopolna ali neustrezna projektna dokumentacija vzrok za približno polovico napak na zgrajenih objektih. Tudi kasneje smo ugotavljali, da projektanti niso določili posameznih detajlov in so premalo definirali lastnosti posameznih materialov za vgradnjo. To je bistveno vplivalo na funkcionalnost, predvsem pa trajnost objektov. Naj še omenim, da se je z ekonomsko krizo v gradbeništvu žal znižala tudi usposobljenost na strani izvajalcev.

Opozarjali ste še, da bi morali gradbeno zakonodajo predvsem nadgraditi. Kateri podzakonski akti potrebujejo spremembe in ali je javna razprava o osnutkih vaša pričakovanja potrdila?

Imate prav. Obstoječi Zakon o graditvi objektov (ZGo-1-NPB7), ki je v uporabi že dvanajst let, ima po našem mnenju dobro zasnovo in ne potrebuje nadomestitve z novim konceptom, ampak predvsem določene popravke, dopolnitve in nadgradnjo. V preteklih letih smo večkrat opozorili pristojna ministrstva, MOP, MIZP, da bi bili potrebni novi ali obnovljeni pravilniki na številnih področjih. To so na primer podzakonski akti za vgradnjo, za zagotavljanje mehanske odpornosti in stabilnosti, dokazovanje trajnosti, varnosti pred požarom, higienske in zdravstvene zaščite ter zaščite okolja, varnosti pri uporabi, zaščite pred hrupom, varčevanja z energijo in ohranjanje toplote in drugo. Natančneje bi bilo potrebno določiti tudi pristojnosti in odgovornosti posameznih deležnikov pri gradnji. Mislim na investitorja, projektanta, revidenta, izvajalca, nadzora ter po potrebi tudi zunanje kontrole in izvedencev. Novi ZG predvideva modernizacijo tehničnih predpisov, glede na zadnje informacije pa se pripravlja tudi nova verzija zakona, ki se bo v večji meri naslonila na ZGo.

Med drugim ste omenili varnost in okolje? Kaj pomenijo sedanja določila?

Neposredno varnost obstoječi zakon s podzakonskimi akti naslavlja. Vendar pogrešamo zavedanje o posredni nevarnosti, npr. problemu radona. Ta je načelno sicer del zahtev glede zdravja in higiene, vendar pa se tu tudi ustavi. Okolje je druga zgodba. Veliko naporov, ki jih vlagamo v to, da bi bila gradnja okolju prijazna, se v zakonodaji zaenkrat še ne odraža. Kljub temu, da na pristojnih inštitucijah nedvomno obstaja želja, da bi to področje ustrezno uredili, se zdi, da je do konkretne realizacije še daleč. Eden od vzrokov je verjetno ta, da to tudi v večini držav EU še ni sistematično urejeno. Slovenija kot zelena država bi bila na tem področju lahko med prvimi, ki postavljajo konkretne zahteve in priporočila za okolju prijazno gradnjo.

Prav primerjave z drugimi državami EU bi veliko povedale. Kot vodilna znanstveno-raziskovalna inštitucija na področju gradbeništva, ki sodeluje v več mednarodnih projektih, zagotovo lahko primerjate pristope k rešitvam, ki naj bi zagotovile sonaravno gradnjo in upoštevale bistvene elemente zelene gradnje. Kje so razlike?

Znanje v Sloveniji ne zaostaja za Evropo. Ne samo ZAG, temveč tudi več ostalih inštitucij aktivno sodeluje v mednarodnih projektih. Prav tako številna naša podjetja delujejo na mednarodnem, predvsem evropskem trgu, torej sooblikujemo vrhunske tehnološke rešitve. Ključna razlika med Evropo in Slovenijo je na strani investitorjev, predvsem javnih, ki nimajo želje ali znanja implementirati trajnostnih rešitev. Dodatna ovira je izvedba javnih naročil, kjer smo zaradi različnih razlogov v praksi večino kriterijev skrčili na najnižjo začetno ceno. Bojim se, da bo potrebno veliko naporov, da bodo spremembe obstoječe zakonodaje, letos začne veljati ZJN-3, prinesle pozitivne spremembe tudi v praksi.

Naj omenim le, da sta Vlada in Mestna občina Ljubljana v letih 2009 in 2010 naredili že vse začetne korake za demonstracijski javni objekt zelene gradnje, kjer bi sodelovala tudi slovenska podjetja. Omenjeni objekt, hiša eksperimentov, naj bi se zgradil predvsem v okviru švicarskega mehanizma, ki je zagotavljal 7 milijonov evrov. Ob preselitvi sektorja tehnologije na Ministrstvo za gospodarstvo takratni minister Radovan Žerjav projekta ni podprl, zato je bilo tudi vse pripravljalno delo, pri katerem je strokovno sodeloval tudi ZAG, žal zaman. Slovenija tako še danes nima kompleksnega objekta trajnostne gradnje, v katerem bi se istočasno lahko predstavljale nove tehnologije slovenske industrije.

Trajnostna gradnja. Prav razvoj novih materialov in njihova raba je glavni izziv sodobne gradnje. V Sloveniji stroka vse bolj prisega na les, vendar je spekter uporabe novih materialov zelo širok. Od mineralnih snovi do recikliranih odpadkov. Kaj je bolj v modi in kaj bi naj upoštevala gradbena stroka pri nas?

Les je vsekakor prepoznan kot eden najbolj trajnostnih materialov, vendar ni edini. Uporaba posameznih materialov, novih ali že uveljavljenih, je v gradbeništvu odvisna predvsem od zahtev, ki jih mora produkt izpolnjevati za svojo namembnost in polno funkcionalnost. Seveda pa lahko pri izbiri materiala ali produkta za specifične primere obstajajo tudi druge zahteve ali usmeritve. S tem mislim na posamezne rešitve, ki so značilne za določeno vrsto objektov ali na upoštevanje nekih dodatnih parametrov, od arhitekturnih do mikro-klimatskih. Splošni recepti torej ne obstajajo. Je pa v skladu z načeli trajnostnosti smiselno razmišljati o tistih rešitvah, ki najmanj obremenjujejo okolje in v ospredje postavljajo zdravo bivalno okolje.

Vaš inštitut je organizacijsko razdeljen na štiri oddelke. Eden med njimi je oddelek za materiale. Kaj raziskujete, pri katerih mednarodnih projektih sodelujete?

Običajno se posamezne nove tehnologije z drugih področij začnejo uporabljati v gradbeništvu z določenim zamikom. Tako so trenutno zelo aktualne nanotehnologije in posamezni materiali z izjemnimi mehanskimi lastnostmi. Istočasno zelo intenzivno raziskujemo uporabo gradbenih kompozitov z uporabo posameznih vrst odpadkov ter tehnologije za vezavo toksičnih snovi in čiščenje onesnaženih vod. Posebej je torej izpostavljeno področje zmanjševanja vplivov na okolje in vplivov iz okolja. Tu je potrebno omeniti, da smo bili dokaj uspešni pri LIFE projektih in razpisih v okviru EIT (European Institute of Innovation&Technology), KIC (Knowledge and Innovation Communities) za področje Raw Materials.

Kaj je razvojno in raziskovalno dala obnova laboratorija za konstrukcije?

Predvsem nam je omogočila raziskave na vzorcih večjih dimenzij, ki jih prej nismo mogli izvesti. Istočasno smo lahko vpeljali posamezne nove metode za preiskave mehanskih lastnosti gradbenih elementov in sklopov. Z novo opremo smo pridobili tudi testno platformo s katero lahko preskušamo celoten nabor termičnih lastnosti materialov in elementov ob naravnih pogojih. Nova postavitev raziskovalne in preskuševalne opreme je tudi izboljšala pogoje in varnost pri delu.

Kakšna je finančna stabilnost Zavoda glede na razmere v gradbeništvu in upoštevaje, da z razpisi za novo finančno perspektivo Slovenija zamuja?

Finančna stabilnost ZAG je bila v zadnjih letih, v okviru razmer, v katerih delujemo, relativno dobra. Dosedanje zamujanje z razpisi nove finančne perspektive na naše delovanje ni bistveno vplivalo. Upamo, da do zamikov ne bo prihajalo pri naslednjih razpisih, saj bi to otežilo koordinacijo posameznih konzorcijev in ogrozilo celovito izvedbo same perspektive.

Na naše delovanje v večji meri vplivajo nihanja pri izvajanju večjih infrastrukturnih objektov. V razvitih državah skrbno regulirajo javne investicije, tako so letna nihanja le nekaj odstotkov. Pri nas žal ni tako, kar povzroča izjemne težave gradbenim in projektantskim podjetjem. S temi podjetji smo velikokrat povezani pri aplikativnih raziskavah, zato omenjene težave posledično doletijo tudi nas. Naj povem, da ZAG pri javnih investicijah ni neposredno vključen, temveč večinoma sodeluje le preko javnih razpisov. Po podatkih avstrijskega Ministrstva za promet, inovacije in tehnologije (BMVIT-Bundesministerium für Verkehr, Innovation und Technologie) je ZAG v zadnjem obdobju pri pridobivanju razvojno raziskovalnih projektov na zavidljivem tretjem mestu med vsemi evropskimi raziskovalnimi organizacijami. Žal zaradi že prej omenjenih problemov javnega naročanja naše široko znanje in mednarodne izkušnje v Sloveniji lahko redko uporabimo.

Programi za večjo energetsko učinkovitost stavb se že izvajajo. Koliko ste vključeni v projekte energetskih sanacij po državi?

Različni programi energetskih sanacij se že izvajajo že nekaj časa in v prihodnje bo njihova intenziteta še naraščala. Posledično se bo pojavil pritisk na izvajalce v vseh fazah procesa, od načrtovanja, do izvedbe in prevzema. Zato obstaja realno tveganje, da bodo te sanacije načrtovane in izvedene necelovito in neoptimalno. Poseben problem predstavlja predvsem sanacija starejših stavb, ki so vprašljive s stališča potresa, požara ali radona. V teh primerih namreč nespametna energetska sanacija precej oteži naknadno reševanje teh, lahko bi rekli pomembnejših vprašanj. Zato bi bilo nujno k programom spodbujanja energetskih sanacij pristopiti tako, da bo zagotovljena celovitost. Poleg tega je nujno, da s stališča učinkovitosti energetskih sanacij država dobi kakovostno povratno informacijo o pričakovanih in realiziranih učinkih. Ta del bi nujno moral biti jasno vpet v vse programe spodbujanja energetskih sanacij. Skratka – programi energetskih sanacij so s stališča namere dobri, izboljšati pa bi bilo treba celovitost pristopa in analizirati rezultate tudi z uporabo teh ukrepov. V tem smislu je ZAG zagotovo ena najbolj kompetentnih inštitucij za te naloge, kar potrjuje tudi naša vpetost v različne evropske organizacije, ki so na tem področju relevantne. Nenazadnje je naša sodelavka članica znanstvenega sveta E2BA (Energy Efficient Buildings Association), sodelavec pa vodi delovno skupino za trajnostnost v okviru EOTA (European Organization for Technical Assessment). Verjetno ni treba posebej omeniti, da sta obe omenjeni združenji ključni pri načrtovanju smernic in izvajanju pravil trajnostnega gradbeništva v Evropi.

Kakšno je zanimanje za izdelavo okoljskih odtisov različnih stavb in v koliki meri je v podjetjih že sprejeto načelo življenjskega ciklusa izdelka?

Prej sem že omenil, da številna naša podjetja delujejo na mednarodnem, predvsem evropskem trgu. V to skupino spadajo proizvajalci montažnih hiš, posameznih gradbenih elementov oziroma fasadnih panelov, stavbnega pohištva in materialov. Kar nekaj od njih jih je že sprejelo tudi EPD (Environmental Product Declaration) oziroma okoljsko deklaracijo proizvoda. Osebno sem prepričan, da brez znanja o tem podjetja ne bi več obstajala. Pa ne samo zaradi vstopanja na mednarodne trge, temveč zaradi pravočasnih usmeritev pri razvojnih aktivnostih. Žal je pri javnih investitorjih to zavedanje še zelo omejeno.

Koliko lahko nezelena gradnja stavb vpliva na emisije CO2 na okolje?

Emisije CO2 so pravzaprav le eno od meril. Vemo, da obstoječe stavbe povzročajo nekje med 35 % in 40 % emisij toplogrednih plinov. Potrebno se je zavedati, da so to emisije, ki nastanejo zaradi uporabe stavbe. Vendar pa se z novimi standardi skoraj nič energijskih stavb, ki so pred vrati, težišče problematike nagiba v vgrajene emisije, torej emisije, ki nastanejo pri proizvodnji gradbenih proizvodov. Posebej je pomembno, da s prenavljanjem stavb v skoraj nič energijskem standardu ne povečujemo vgrajenih emisij. Zato je odgovor na vaše vprašanje večplasten. Nezelena gradnja bistveno prispeva k emisijam, vendar na več načinov. Ukrepi učinkovite rabe energije predstavljajo del rešitve, vendar to ni dovolj. Graditi in prenavljati moramo z materiali, ki so sami po sebi okolju prijazni oziroma »zeleni«.