Gradbeništvo
Lanska rast gradbene panoge je v začetku leta vlivala optimizem, konec leta pa ga je zmanjkovalo in za razvoj ostane premalo denarja. Tudi letos so razmere na trgu nepredvidljive, meni mag. Jože Renar, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala na GZS, saj država pri največjih infrastrukturnih objektih mimo evropskih smernic vabi na slovenski trg tujo nelojalno konkurenco z najnižjimi socialnimi standardi. Seveda je zaradi tujih gradbenih podjetij, ki prispevkov ne plačujejo v Sloveniji, bolj suh tudi državni proračun. Pri tem se pozablja, pravi sogovornik, da bo to negativno vplivalo na razvoj panoge, ki je v zadnjih treh letih v Sloveniji prinesla več kot 10.000 novih delovnih mest. Pomanjkanje delavcev se bo nadaljevalo, saj bo zavrt razvoj gradbenih poklicev. Na mnenje, da se vrednostna veriga v gradbeništvu ni povezala za večje premike pri trajnostni gradnji, pa mag. Jože Renar naslavlja glavno odgovornost na sistem javnih naročil.
Kaj kaže lanska bilanca slovenskega gradbeništva in proizvodnje gradbenega materiala in kaj je najbolj vplivalo na poslovni izid? Kakšno rast pričakuje panoga v tem letu?
Leto 2019 se je začelo zelo optimistično. Z visoko rastjo obsega izvedenih del v gradbeništvu, ki je v prvem kvartalu dosegla kar 23,1 %, v drugem se je začela intenzivno umirjati in v tretjem smo beležili že kar precejšen padec. Ta se je nadaljeval v četrtem kvartalu. Tako je rast po enajstih mesecih znašala le še 3,3 %, na stavbah 2,7 %, pri gradbeno inženirskih objektih pa 3,6 %. Verjetno bomo do konca leta beležili nižjo rast od treh odstotkov. Očitno je investitorski zagon opešal. Pri tem so podjetja zaskrbljena še zaradi skromnega števila razpisov za projekte prometne infrastrukture.
Optimizma je torej manj?
Upam, da so podjetja vendarle uspela izboljšati svoje poslovne rezultate, saj je bila dodana vrednost na zaposlenega v letu 2018, kljub že drugemu zaporednemu letu rasti, še vedno med najnižjimi v primerjavi z drugimi dejavnostmi. Gradbeništvo je doseglo le 71 % povprečja vseh gospodarskih dejavnosti v Sloveniji. Zato ni čudno, da gre večina za plače, ki so lani dosegale le 76 % povprečja plač v gospodarskih družbah v Sloveniji. Dobički so, kljub pogostim medijskim pretiravanjem o bajnih zaslužkih v gradbeništvu v času konjunkture, skromni. Dosegajo le 72 % povprečja slovenskih gospodarskih družb. Tako za razvoj ostaja premalo, saj gre le za stroške dela kar 71% ustvarjene dodane vrednosti.
Kako kaže letos?
Razmere bodo zelo nepredvidljive, saj nas čakajo nove pomembne odločitve pri državnih projektih, za izgradnjo drugega tira in tretje razvojne osi, kjer država nerazumno, mimo evropskih smernic, vabi na naš trg tuje nelojalno konkurenco iz okolij z najnižjimi socialnimi standardi. Ob tem tuja podjetja ne plačujejo prispevkov od plač svojih zaposlenih v naše blagajne za zdravstvo, pokojnine, šolstvo. Skupni obseg del bi sicer moral ostati podoben letošnjemu. Toda če bo pomemben del naročil šel v roke tujcem, bo to imelo izjemno negativne posledice za slovensko gradbeništvo, zaposlene, za razvoj dejavnosti, za BDP, pa tudi na razvoj gradbenih poklicev v Sloveniji.
V zadnjih mesecih se zdi, da se gradbena podjetja bolj srečujejo s pomanjkanjem delavcev kot s pomanjkanjem poslov. Zakaj pomanjkanje kadra zaostruje položaj podjetij, od kod prihaja največ delavcev in kako panoga sodeluje s šolami, saj si srednje gradbene in okoljske šole želijo več sodelovanja s podjetji?
Gradbeništvo je Sloveniji v zadnjih treh letih prineslo več kot 10.000 novih delovnih mest. Če to število primerjamo z medijsko najbolj izpostavljenimi tujimi investicijami, kot sta npr. Magna in Jaskawa, ki sta skupaj prinesli manj kot 500 delovnih mest, se pokaže prava slika pomena gradbeništva v slovenskem prostoru. Zaposleni upravičeno pričakujejo zanesljive službe in primerna plačila glede na pogoje dela, ki so v gradbeništvu zahtevni. Slovensko gradbeništvo je izpostavljeno izjemno visokemu nihanju povpraševanja zaradi investicijskih muh države, ki s svojimi naročili predstavlja več ko 50 % vrednosti vseh naročil. Tudi v obdobju zadnje rasti imamo še vedno opravka s socialnim dampingom. Povzroča ga država v javnih naročilih z vabljenjem nelojalne konkurence v Slovenijo iz držav z najnižjimi socialnimi standardi. Zato je zanimanje za gradbene poklice v Sloveniji vse od krize naprej na zelo nizkem nivoju, mnogo nižje kot v sosednji Avstriji. Tudi če se primerjamo z drugimi bogatejšimi državami, kot so Nemčija, Švica, Švedska, Norveška, kjer so pri zaščiti svojih podjetij in njihovih zaposlenih pred nelojalno konkurenco in socialnim dampingom znatno uspešnejši.
Kaj lahko stori zbornica?
Naša zbornica intenzivno sodeluje s šolami in fakultetami predvsem v mednarodnih projektih, kjer gre za nova znanja, nove učne pristope in pripomočke (Apps) v izobraževanju in usposabljanju dijakov, učiteljev in zaposlenih v podjetjih. V primerjavi s tujino ugotavljamo naš zaostanek na poklicnem in srednješolskem nivoju. Ne smem prezreti vloge in pomena socialnega dialoga v gradbeništvu kot pomembnega pospeševalca vpisov v gradbena izobraževanja. Mislim na mlade in zaposlene. Skupaj s sindikati imamo že več kot leto dni pripravljen projekt paritetnega sklada za gradbeništvo, ki bo urejal tudi področje izobraževanja, kot imajo to urejene vse stare članice EU. Vendar se pristojni na Ekonomsko socialnem svetu še vedno niso odzvali na naš predlog.
Od kod prihajajo delavci?
Največ potrebne delovne sile s stopnjo do srednje izobrazbe prihaja iz držav bivše Jugoslavije. Višje in visokošolski nivo pa zaenkrat še, a vedno težje, pokrivajo diplomanti naših fakultet. Populacija zaposlenih v slovenskem gradbeništvu se hitro stara. Izobraževanje in usposabljanje novih kadrov je nujno. Toda potrebno je desetletje, da začno dajati prave učinke za podjetja. Velika nevarnost obstaja, da bomo ob zelo slabo zasedenih šolah in fakultetah za gradbeništvo čez desetletje ostali brez potrebnih kadrov.
Koliko je na krizo trga delovne sile vplival neurejen položaj pri zaposlovanju delavcev, prihajalo je do nesprejemljive prakse v nekaterih podjetjih, in koliko se je z aneksom h Kolektivni pogodbi izboljšal položaj delavcev v gradbeništvu?
Neurejen sistemski okvir za delovanje gradbeništva je povezan z neustreznim delovanjem države pri izvajanju njenih naročil. Na primer izjemna nihanja na trgu, odsotnost zavez za stabilno investiranje, sramotno neuravnotežene gradbene pogodbe v škodo izvajalcev, še posebej v času krize in podobno. Predvsem pa popolna odsotnost posebne delovne zakonodaje, ki bi bila namenjena izključno gradbeništvu, kot jo imajo vse stare evropske članice (petnajsterica). Podjetjem zagotavlja fleksibilen trg dela in zaposlenim zanesljivo socialno varnost, to so paritetni skladi. Tako smo v Slovenji po nepotrebnem beležili izjemno velik obseg propada najbolj usposobljenih gradbenih podjetij in ob tem v javnem mnenju ustvarjali prepričanje, da gre za problem nekaj pohlepnih managerjev in lastnikov podjetij. Tako razširjeno prepričanje v javnosti politiki še naprej omogoča udobno vztrajanje pri status quo-ju brez nujno potrebnih sprememb. Aneks h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti je prinesel višja nadomestila in dodatke, o tarifnem delu pa se bomo pogajali konec marca, ko bodo znani učinki spremembe minimalne plače.
Kateri poklici so najbolj iskani?
Številčno so seveda najbolj iskani delavci s poklicno izobrazbo različnih profilov za potrebe gradbeništva. Nekaj je tudi polkvalificiranih, a primanjkuje tudi profilov z visoko izobrazbo. Delež zaposlenih z osnovnošolsko izobrazbo ali manj se je v zadnjem desetletju več kot prerazpolovil. Delež tistih z višjo, visoko in univerzitetno izobrazbo pa podvojil.
Kako gradbena podjetja rešujejo težave v Avstriji?
V Avstriji deluje malo slovenskih gradbenih izvajalcev. Tam so predvsem podizvajalci in posredniki delovne sile. Njihov trg je za tuja podjetja med bolj zaprtimi. Imajo izjemno učinkovit sistem inšpekcij, ko gre za nelojalno konkurenco njihovim domačim izvajalcem in njihovim zaposlenim, za katere so postavili visoke socialne standarde. Z učinkovitim nadzorom in včasih tudi z drakonskimi kaznimi za kršitelje, še posebej tiste iz tujine, dobro ščitijo domača podjetja pred nelojalno konkurenco in njihove zaposlene pred socialnim dampingom.
Razprava o gradbeni in prostorski zakonodaji, kljub dobrodošlim novostim, ko gre za racionalizacijo pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, je še vedno vroča. Kaj pozitivno vpliva na gradnjo in kje vidite pomanjkljivosti?
Na ZGIGM, kjer predstavljamo predvsem gradbene izvajalce, se ne posvečamo posebej učinkom sprememb vezanih na dovoljevanje gradenj. Očitno, kljub združevanju postopkov za pridobitev GD s presojami učinkov na okolje, slednji ostajajo še naprej ozko grlo. V ta namen smo imeli več sestankov z ARSO-m, kjer skupaj iščemo rešitve, kako pospešiti postopke. Tudi z usposabljanjem kadrov izven agencije, saj so njihovi kadrovski viri na tem področju izrazito omejeni, postopki pa vedno bolj zahtevni.
Podatki o gradbenih odpadkih za leto 2018 kažejo na visoko rast količin (83 %) v primeru z letom poprej. Kako se v zbornici lotevate te problematike, saj so gradbeni odpadki vir in je krožno gospodarstvo izziv tudi za gradbeništvo?
Odpadki v gradbeništvu so v pristojnosti investitorja in so njegova odgovornost. Izvajalci svoje naloge v zvezi s tem izvajajo skladno z njihovimi navodili in zakonom. Ko gre za krožno gospodarstvo, pričakujemo več iniciative s strani javnih naročnikov, da bi v razpisih gradenj oblikovali svoje zahteve za večjo ponovno uporabo in reciklažo teh odpadkov. Tehnologije že obstajajo. Seveda pa morajo investitorji to prepoznati v njihovih projektih. V javnem naročanju pa izključni interes za najnižjo ceno možnosti njihove večje uporabe prepogosto preveč omeji.
Zbornica je reagirala na odločitev naročnika za izvedbo del pri karavanškem predoru, saj je delo dobil tuj izvajalec. Kaj pričakujete od javnih naročil in kje vidite poti, da so naša gradbena podjetja s konkurenčnimi cenami uspešna pri javnih razpisih? Tudi drugi tir daje velike možnosti. Bo nujno povezovanje s tujimi podjetji?
Javno naročanje v gradbeništvu še naprej ostaja daleč najpomembnejše za podjetja. Ob tem pa država, brez izločanja neobičajno nizkih ponudb, ki gredo v gradbeništvu praktično vedno na račun stroškov dela, saj le ti v povprečju predstavljajo preko 50 % vseh stroškov v gradbenih projektih, izvaja izjemen socialni pritisk na dejavnost in zaposlene. Ob tem z nedomišljeno zakonodajo in šibkimi inšpekcijskimi službami dopušča socialni dumping v dejavnosti.
Tujci?
Z izvajalci iz tretjih držav z najnižjimi socialnimi standardi v Evropi ruši težko dosežene dogovore socialnih partnerjev v socialnem dialogu v gradbeništvu – Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti. Pri tem se dobro zaveda, da ta zavezuje le del slovenskih podjetij. Ostalim, med njimi tudi tujcem, pa je ni potrebno spoštovati. Pri tem gre Slovenija celo dlje in za doseganje čim nižjih cen na trg javnih naročil gradbenih storitev celo vabi izvajalce iz držav, ki niso popisnice Sporazuma o vladnem naročanju pri Svetovni trgovinski organizaciji. To pa EU komisija svojim članom v Smernicah o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU, z dne 24.7. 2019, odsvetuje, saj gre za nelojalno konkurenco. Avstrija je že pri razpisu za Karavanški predor brez čakanja na smernice EU izločila vse ponudnike izven držav EU. Njihov del karavanškega predora uspešno gradi avstrijsko podjetje, pri nas pa smo se dve leti prepirali in na koncu sprejeli odločitev o turškem izvajalcu, ki je v škodo našega BDP. EU nam to jasno odsvetuje, slovenska javnost in politika pa jo sprejemajo kot »veliko gospodarsko pridobitev«. Posledice nikakor ne bodo le gospodarske. Učinkovale bodo na našo pokojninsko in zdravstveno blagajno, zbrane davke od plač, široko potrošnjo v Sloveniji, na izobraževalni sistem. Ob tem pa vsi tuji veliki zasebni investitorji, ki prihajajo v Slovenijo v zadnjih letih, Magna, Jaskawa, Ikea, brez oklevanja najemajo za svoje projekte izključno slovenske izvajalce.
Nerazumna in neodgovorna dinamika državnih investicij je pokopala skoraj vsa usposobljena podjetje za gradnjo predorov. Pa še preživela imajo težave, saj se tovrstni objekti v zadnjem desetletju niso gradili. Zato jim danes ne preostane drugega, kot da se povezujejo tujci, kar je tudi dvorezen meč, saj se slovenski trg javnih naročil izrazito odpira tujcem.
Več strokovnih ocen je, da vrednostna veriga v gradbeništvu ni povezana za večje premike pri prehodu v trajnostno gradnjo. Ali je gradbeništvo pripravljeno za uvajanje trajnostnih meril v gradnjo in kdo bi moral pred investitorje in akterje v verigi postaviti jasne zahteve za kakovostno gradnjo, ki upošteva trajnostna merila (od uporabe prostora in materiala do odgovornosti do virov in nizke ogljičnosti stavb)?
Vprašanje vsekakor zahteva sistemski odgovor. Stroka mora določiti razumna in izvedljiva trajnostna merila za trajnostno gradnjo ter določiti razumna prehodna obdobja podjetjem za njihovo uspešno implementacijo. Pri tem bo seveda sistem javnega naročanja tisti, ki bo moral prevzeti ključno odgovornost pospeševalca trajnostne gradnje in nagrajevati tiste, ki se bodo temu uspešno prilagajali.
Zakaj?
Ker smo na tem področju z lastno stroko in znanjem kot tudi s sposobnostjo učinkovitega upravljanja države relativno šibki. Zato bomo močno odvisni od EU zakonodaje in dobrih praks v referenčnih državah, da jim bomo lahko sledili in ob tem obvladovali vsa nastala tveganja. Sedanja organiziranost in kadrovanje državnega uradništva to izjemno omejuje. Izkušnja z ravnanjem z odpadki v zadnjih nekaj letih je več kot očitno pokazala, kako imamo z oblikovanjem in izvedbo sistemskih rešitev resne težave. Državno uradništvo, ki ga usmerja politika za svoje sprotne potrebe za dvigovanje svojih političnih rejtingov, bo težko kos izjemno zahtevnim izzivom tudi na področju trajnostne gradnje. Pri tem nam pogostokrat primanjkuje znanja in zdrave pameti tako pri načrtovanju kot sprejemanju razumnih in pravočasnih odločitev v fazi izvedbe. V procesu prehoda v trajnostno gradnjo bo zelo pomembno vlogo igrala industrija gradbenih materialov s svojimi novimi inovativnimi rešitvami.
