| Ravnanje z odpadno embalažo na Češkem | | mag. Vanesa Čanji | |
| EKO-KOM je edina češka družba za ravnanje z odpadno embalažo, ki ima dovoljenje za zagotavljanje sistema sortiranja in predelavo odpadne embalaže na Češkem. Petr Sikyr, direktor oddelka za odnose s strankami, pojasnjuje posebnosti češkega sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki po njegovem mnenju dosega nadpovprečne rezultate v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Nov zakonodajni sveženj prehoda v krožno gospodarstva bo od evropskih sistemov za ravnanje z odpadki zahteval več učinkovitosti. | |
Zahtevni cilji recikliranja ločenih frakcij odpadne embalaže veljajo za vse države članice EU, a vsaka ima svoj sistem za doseganje teh ciljev. V zadnjem desetletju praktično vse države dosegajo precejšnje izboljšave sistemov za ravnanje z odpadki. Kateri so bili največji premiki na Češkem?
Zapiranje nedovoljenih odlagališč in izgradnja sodobno opremljenih odlagališč sta bila prva večja premika po letu 1989. Ta premik se je v resnici zgodil v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Od leta 1995 dajemo osrednji poudarek recikliranju. Naše podjetje, ustanovljeno leta 1997, je izvajalo prve pilotne projekte, s katerimi smo uvajali ločeno zbiranje gospodinjskih odpadkov. Pridobili smo dovolj izkušenj, da smo lahko leta 1999 začeli s sistemom zbiranja odpadkov na državni ravni. EKO-KOM je na Češkem edina družba za ravnanje z odpadno embalažo.
Je bila vzpostavitev nacionalnega sistema gladka?
Izpostavil bi dva mejnika ali gradnika. Prvi je bil infrastrukturni mejnik, saj smo postopoma opremljali gospodinjstva z zabojniki za ločevanje odpadkov. Sprva smo jih namestili nekaj tisoč, danes pa jih je na voljo že več kot 260.000. Državljanom smo skrajšali razdaljo do najbližjega zbirnega mesta odpadkov na povprečno 99 metrov. Priročnost sistema zbiranja odpadkov je bil pogoj za drugi velik premik. Sprva je gospodinjske odpadke vsak dan ločevalo približno 20 % gospodinjstev, danes jih dnevno dosledno ločuje 72 % gospodinjstev.
S katerimi zakoni na Češkem urejate področje ravnanja z odpadno embalaže?
Leta 1992 smo sprejeli zakon o ravnanju z odpadki. Z njim smo želeli regulirati področje odpadkov in preprečiti nenadzorovano odlaganje. Z novim področnim zakonom smo leta 1997 želeli pospešiti recikliranje odpadkov. Na žalost je bil zakon šibek, saj ni učinkovito uveljavil razširjene odgovornosti proizvajalca. V letih 1999 do 2002 smo zakonodajno šibkost presegali s prostovoljnim sporazumom, ki sta ga sklenila industrija, zlasti proizvajalci blaga za široko potrošnjo, in ministrstvo za okolje.
Na podlagi tega dogovora smo začeli proces ločenega zbiranja. Velik premik se je zgodil leta 2002, ko je bil sprejet nov zakon o odpadni embalaži. S tem zakonom so vsi proizvajalci postali odgovorni za recikliranje odpadne embalaže. Tako se je začel hiter razvoj recikliranja gospodinjskih odpadkov. Ta zakon, ki velja še danes, se je izkazal za zelo učinkovitega tako z vidika vzpostavitve sistema kot njegovega izvajanja. Še danes ni potrebe po kateri koli znatni spremembi.
Koliko zavezancev je v sistemu?
Danes sistem ločenega zbiranja, sortiranja in recikliranja financira 20.000 proizvajalcev. Zakon zagotavlja pravično financiranje ravnanje z odpadno embalažo v več kot 6.000 mestnih in manjših občinah, saj so njihovi stroški ločenega zbiranja pokriti na nediskriminatoren način.
Kako financirate ravnanje z odpadno embalažo v občinah?
Po češki zakonodaji so lastnice ločeno zbranih odpadkov občine, zato so one naši glavni partnerji. Z občinami imamo pogodbe za ločeno zbiranje odpadne embalaže v njihovem sistemu ravnanja s komunalnimi odpadki. Stroške ločenega zbiranja si z občinami delimo glede na delež odpadne embalaže med vsemi zbranimi odpadki. Ta delež naša družba za ravnanje z odpadno embalažo v celoti financira iz embalažnine, ki nam jo plačajo proizvajalci pakiranih izdelkov.
Kako ugotavljate deleže?
Te deleže dobro poznamo, saj sistematično in dolgoročno izvajamo analizo ločenega zbiranja. Analiziramo sestavo sortiranih odpadkov in celo komunalnih odpadkov. Največji del celotnih stroškov sistema so stroški infrastrukture, saj predstavljajo več kot 2/3 vseh stroškov sistema. K temu je treba dodati stroške izobraževanja in ozaveščanja čeških potrošnikov za nenehno povečevanje ločenega zbiranja. Tržne raziskave kažejo, da so naše komunikacijske akcije zelo učinkovite.
Vrniva se k sodelovanju z občinami. Kako dejansko definirate stroške občin, ki jih družba za ravnanje z odpadno embalažo plačuje?
Češka posebnost je, da imamo več kot 6.300 neodvisnih občin. Pogodbo imamo z okoli 6.100 občinami, kjer živi več kot 99 % češkega prebivalstva. Vsako četrtletje naša družba za ravnanje z odpadno embalažo občinam po ceniku plača za količino zbranih sortiranih odpadkov, ki je bila predana na sortirne linije.
Plačujete po količinah ali tudi po vrstah materialov?
Sistem plačil občinam je nekoliko bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled. Za nas je to praktično edini ekonomski instrument, s katerim spodbujamo občine k sortiranju. Plačila občinam so sestavljena iz več delov, saj se lahko občine potegujejo za t.i. bonuse. Prvi del plačila je na prebivalca in na količino ločeno zbranih odpadkov preko mreže zabojnikov. Obstajajo pa tudi t.i. motivacijske komponente. Če občina doseže določeno količino ločeno zbranih odpadkov na osebo, dobi dodaten bonus. EKO-KOM plačuje občinam povprečne stroške, povezane z zbiranjem in nadaljnjim ravnanjem z ločeno zbrano odpadno embalažo. S temi nagradami zavezanci za embalažnino neposredno plačajo ravnanje z odpadno embalažo v občinah. To pomeni, da te stroške ne pokrivajo lokalne skupnosti, kot je sistem v Sloveniji.
Katere so še druge posebnosti vašega sistema za ravnanja z odpadno embalažo?
Razširjeno proizvajalčevo odgovornost sistem na Češkem ureja Zakon o embalaži, v katerem je jasno opredeljena odgovornost Družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ta neprofitna organizacija zagotavlja zbiranje in recikliranje odpadne embalaže. Na Češkem je bil uveden celovit ali integriran sistem. To pomeni, da se ločeno zbrana odpadna embalaža in drugi ločeni odpadki po frakcijah zbirajo v istih posodah.
Kdo so še drugi akterji v sistemu?
Naši sistemski partnerji niso samo občine, ampak tudi upravljavci sortirnih linij, kjer se iz zbiralnih kant ločujejo odpadki po posameznih materialih. Če ima ustrezno sortirana sekundarna surovina pozitivno ekonomsko ceno, stroškov sortiranja ni potrebno finančno subvencionirati z naslova ravnanja z odpadki. To velja za večino ustrezno ločenih sekundarnih surovin. Če pa ima material negativno ekonomsko vrednost, tak primer je mešana plastika, EKO-KOM financira sortiranje in reciklažo, s katero pridemo do surovine za proizvodnjo novih izdelkov.
Kako pri vas poteka reciklažna veriga za t.i. nekomunalno odpadno embalažo?
V verigi reciklaže embalažnih materialov „business to business“ imamo pogodbe z družbami za ravnanje z odpadki za zbiranje, evidentiranje in ravnanje s posameznimi vrstami odpadkov od trgovcev na drobno, tovarn ali malih in srednje velikih podjetij.
Naše glavno pravilo je ohranjanje enakih pogojev za vse naše stranke, vključno z enakimi embalažninami. To velja tudi za občine in druge subjekte, ki sodelujejo v sistemu, kot so upravljavci sortirnih linij, družbe za ravnanje z odpadki ali reciklažerji. To je jasno in neposredno opredeljeno v Zakonu o embalaži.
Kje opažate konflikte interesov?
Dosledno se izogibamo navzkrižju interesov. Tako na primer delničar družbe za ravnanje z odpadno embalažo ne sme biti podjetje, ki ima osnovno dejavnost ravnanje z odpadki. Lastniki so lahko le tista podjetja, ki proizvajajo ali uvažajo embalirano blago in so zato zavezanci po zakonu o embalaži. Tuje izkušnje kažejo, da je izogibanje takemu navzkrižju interesov eden ključnih dejavnikov za dolgoročno stabilen in učinkovit sistem ravnanja z odpadno embalažo.
Kako uspešen je vaš sistem ravnanja z odpadno embalažo v ekonomskem in okoljskem pogledu?
Ko smo ustanovili EKO-KOM, smo se odločili za sistem, ki temelji na izkušnjah drugih držav, predvsem v zahodni Evropi. Izbrali smo kombinacijo belgijskega in francoskega modela, ki smo ga prilagodili lokalnim češkim razmeram. Moram reči, da ima vsaka država svoj edinstven sistem. Ne gre le za prenos sistema iz ene države v drugo. Vsaka država ima svoje edinstvene zakonske pogoje, drugačne politike ravnanja z odpadki, tehnične možnosti ter kulturne navade. Te dejavnike je treba pri oblikovanju sistema močno upoštevati, saj imajo velik vpliv na to, ali je sistem učinkovit in uspešen ali ne.
Doslej ste omenjali le prednosti češkega sistema ravnanja z odpadno embalažo. Kakšne so slabosti?
Pozitivni rezultati in učinkovitost češkega sistema kažejo, da je več prednosti kot slabosti. Če sem iskren, v resnici ne vidim slabosti. Kot bistveno prednost pri nas vidim zelo natančno opredeljen pravni okvir na področju embalaže in odpadne embalaže. Embalažni zakon je na dolgi rok popolnoma funkcionalen. Zagotavlja stabilno perspektivo in zelo jasno opredeljuje odgovornosti, obveznosti in tudi cilje za vse udeležence.
Embalažni zakon natančno opisuje pogoje za ustanovitev družbe za ravnanje z odpadno embalažo, kdo je lahko delničar. Prepoveduje vertikalne integracije in določa zelo pregledno okolje. Morebitni dobiček mora družba za ravnanje z odpadno embalažo vložiti v sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže.
Kakšno vlogo ima ministrstvo za okolje?
Zelo pomembno. Češko ministrstvo za okolje daje družbi za ravnanje z odpadno embalažo dovoljenje za delovanje. Redno preverja naše dejavnosti in rezultate. Ministrstvo določa standard omrežja za zbiranje odpadkov, na primer števila prebivalcev na eno zbirno mesto. Ministrstvo preverja poročanje zavezancev o količini embalaže, dane na trg. Vsako leto mora neodvisni revizor po naročilu družbe za ravnanje z odpadno embalažo preveriti vsaj 20 % tokov embalaže na Češkem.
Kako primerjate uspešnost vašega sistema ravnanja z embalažo z drugimi evropskimi državami?
Zelo težko se je primerjati z drugimi državami. Poznam sisteme večine najbližjih držav in ko pogledam podatke Eurostata, me čudi visok odstotek recikliranja odpadne embalaže. Kako ga dosegajo, če nimajo infrastrukture za ločeno zbiranje odpadkov? V teh državah odpadna embalaža konča med komunalnimi odpadki, v t.i. črni kanti. V najboljšem primeru gre v sežigalnico, v slabšem pa konča na odlagališčih.
Omenjate sežigalnice. Kakšno politiko in prakso ima Češka na tem področju?
V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki dajemo prednost reciklaži odpadne embalaže v primerjavi z energetsko predelavo. Tako usmeritev imamo zapisano v zakonodaji in to je tudi politika češke vlade in ministrstva za okolje. V tem kontekstu moram omeniti, da Češka od leta 2010 svoja prizadevanja usmerja tudi k predelavi preostanka odpadkov. To pomeni, da smo postopno povečevali zmogljivosti za energetsko izrabo odpadkov, s katero smo zmanjšali odlaganje odpadkov, kljub zelo intenzivnemu ločevanju odpadkov. Tako imamo na Češkem tri sežigalnice z energetsko predelavo komunalnih odpadkov, načrtujemo še nekaj novih.
Kot član evropskega združenja Expra, ki povezuje družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ste dobro seznanjeni z najboljšimi evropskimi praksami. Kje so največji izzivi na tem področju v EU na poti v krožno gospodarstvo?
Mislim, da ima večina evropskih držav izzive na področju učinkovitosti. Evropska komisija je naročila študijo „BIO Intelligence Service“, ki prikazuje zelo zanimive rezultate v zvezi s stroški sortiranja in recikliranja odpadne embalaže v državah z najboljšimi praksami. V Nemčiji so ti stroški 20 evrov na prebivalca na leto, v Avstriji 10 evrov in na Češkem samo 5 evrov. V prihodnje se bodo nižali, deleži recikliranja pa morajo ostati enaki. Še več. Evropski sveženj ciljev krožnega gospodarstva bo verjetno prinesel za vse države EU spremembam tudi na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo. Sprejeti bo treba preventivne programe, nove cilje recikliranja, eko-design in zelo močno zavezo vseh držav za izvrševanje obveznosti.
