S strateškimi partnerji do lesno predelovalnih centrov – EOL št. 166

Lesna panoga torej dobiva pospešek.

Znane so vrzeli v gozdno lesni verigi. MGRT je leta 2020 prepoznal nujnost pomembnih investicij v slovensko gospodarstvo, konkretno v lesno proizvodnjo. Zato javni poziv, da družba Slovenski državni gozdovi pristopi k vzpostavitvi lesno predelovalnih centrov/obratov. Tako bo zagotovljena čim daljša veriga predelave lesa s čim višjo dodano vrednostjo. Ključni namen lesno predelovalnih centrov je vzpostaviti centre predelave in oplemenitenja lesenih polizdelkov ali končnih izdelkov v Sloveniji. Primarno v štirih regijah, ki sem jih navedel.

Kdaj bi lahko centri začeli delati?

Vplačilo lastniških deležev in vpis projektnega podjetja v poslovni register pričakujemo konec marca 2022. Če upoštevam rok izgradnje obrata predelave in dobavo tehnologije, bi posamezen center pričel s predelavo lesa najkasneje v 18ih mesecih od ustanovitve, torej najkasneje konec leta 2024.

Lesno-predelovalna panoga, pa tudi Direktorat za lesarstvo in Strategija industrijske politike opozarjajo na nujnost predelave lesa doma, ne pa, da slovenski obdelan les pohištvena industrija uvaža iz Avstrije. Kaj lahko k revitalizaciji panoge prispevajo lesni centri? Kako bo financirana gradnja? Kakšna bo vloga SIDG?

Vsebina lesnih centrov ni določena vnaprej, sledi pa Seznamu pomembnih investicij vlade RS, za katere bodo na razpolago tudi nepovratna sredstva. Možne so izjeme, kot je npr. proizvodnja biokompozitov. Ali kaj drugega. Želimo daljše verige predelave lesa in čim višjo ustvarjeno dodano vrednost na m³ lesa. SiDG bo v centre prispeval osnovni kapital za manjšinski lastniški delež novega projektnega podjetja. Minimalni vložek SiDG za manjšinski lastniški delež je 0,5 mio EUR, maksimalni vložek je 7,376 mio EUR. Nadalje bo SiDG za namene vzpostavitve centrov za predelavo lesa zagotovil do 20.000 m³ sušenega žaganega lesa iz svojega hčerinskega podjetja Snežnik d.o.o. po vsakokratni tržni ceni. V primeru, da bo center predeloval večje količine vhodne surovine, to je žaganega lesa, bo te količine kupoval na trgu.

Omenili ste lokacije za izgradnjo. Kako regije, kjer je predvidena postavitev centrov, sodelujejo pri projektu? V Zgornji Savinjski dolini niso vsi navdušeni, češ da imajo pri njih že dovolj obratov, ki izdelujejo že končne izdelke in bi bilo smotrno vlagati v obstoječe objekte. Ste interese uskladili? Kako boste sodelovali s podjetji v lesno-predelovalni industriji?

S strateškim načrtom, ki ga je aprila 2021 potrdila vlada kot skupščina SiDG, so, kot sem omenil, opredeljene štiri regije, v katerih bi se centri lahko vzpostavili. Mikrolokacije do zaključka javnega poziva in naknadnega usklajevanja s potencialnimi strateškimi partnerji, ki bodo oddali prijavo, ni mogoče napovedati. Vsekakor bomo stremeli k tistim lokacijam, ki bodo v bližini najbolj strnjenih kompleksov državnih gozdov ob dostopu do cestne in železniške infrastrukture.

S sodelovanjem lokalnih podjetij?

Z vzpostavitvijo centrov ne posegamo v dobavne verige surovine lokalnim žagarjem. Še več, lokalne žagarje vidimo kot poslovne partnerje v dobavi surovine za potrebe lesnega centra. Samo na takšen način lahko zagotovimo čim daljšo verigo predelave lesa, kakor je zahtevano v izhodiščih vlade RS za pripravo strateškega načrta SiDG d.o.o. in veljavno Strategijo poslovanja SiDG 2020-2029. Povečevanje predelave žaganega lesa bo povečalo tudi povpraševanje po slovenskem okroglem lesu. Predvidoma bo vzpodbudilo tudi investicije v tehnološko posodobitev žagalnic in povečevanja žagarskih kapacitet, za kar si prizadeva ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki napoveduje možnost pridobivanja nepovratnih sredstev za investicije v lesno predelovalno industrijo.

Lokalne interese omenjam, ker je različne odmeve vzbudila vaša dražba za hlodovino, kar so začeli Korošci. Zakaj ste se odločili za ta sistem prodaje, kakšen je bil rezultat dražbe, boste nadaljevali in koliko kakovostne hlodovine lahko letno ponudite?

V državnih gozdovih letno posekamo okoli 1,1 milijona m³ gozdnih lesnih sortimentov. Ker veliko naporov vlagamo v dvig njihove kakovosti, smo se odločili, da bomo začeli najbolj kakovostne sortimente ponujati na dražbah. Pri prodaji hlodovine z izjemnimi strukturami, akustiko in drugimi posebnimi lastnostmi lesa si posamezni kupci ponujene hlode ogledajo tudi večkrat zaporedoma. Dražba na »dvorišču« je tako najbolj primeren način prodaje po principu videno – kupljeno. Takšna oblika je razširjena po vsem svetu na različnih segmentih. Rezultati dražbe so vse presenetili. Zabeležili smo več rekordov v ceni hlodovine v primerjavi s cenami, ki so se dosegale na dražbah v Slovenj Gradcu. Najvišjo ponudbo v EUR/m³ je dosegel hlod gorskega javorja s ponujeno ceno 18.900 EUR/m³. To je tudi hlod, za katerega je bilo največ zanimanja, saj je SiDG zanj prejel 11 ponudb. Najvišja cena za posamični hlod, prav tako gorskega javorja rebraša, je znašala kar 31.945 EUR. To je rekord v slovenskem prostoru. Povprečna prodajna cena za hlod je znašala 926,66 EUR, povprečna prodajana cena glede na volumen 791,17 EUR/m³, povprečni volumen prodanih hlodov pa 1,17 m³. Skupaj je bilo na voljo 643 m³ hlodovine.

Dobra poslovna poteza?

Seveda. A rezultati licitacije, ki jo je organiziral SiDG, so brez dvoma dober obet tudi za dražbo, ki se organizira v Slovenj Gradcu, na kateri si želimo sodelovati z lesom iz državnih gozdov. Glede na razpoložljive količine se bomo odločali, koliko bo letno tovrstnih dražb lesa iz gozdov v lasti RS. Manjše količine vrednejše hlodovine, ki jo bomo našli v okviru redne sečnje v državnih gozdovih, bomo ponujali tudi na spletnih dražbah.

Boste v dražbo vključili zasebnike?

Ob objavi informacije o organizaciji licitacije smo dobili kar precej pobud in vprašanj zasebnih lastnikov, če bi lahko naše licitacije uporabili za prodajo svoje vrednejše hlodovine. V tem trenutku možnosti in podlage za sodelovanje zasebnih lastnikov še preučujemo.

Ali dražbe najboljšega slovenskega lesa dokazujejo, da bi morali hitreje graditi centre in tako dodano vrednost ustvarjati doma?

Zagotovo. Lani smo na primer v Sloveniji skupaj posekali 4,2 milijonov m³ hlodovine, leto pred tem milijon več. Od tega okoli 60 % odpade na hlodovino, med katero je okoli 3 % vrednejše hlodovine. Na drugi strani statistični podatki kažejo, da se je v letu 2020 v Sloveniji v žagan les in furnir predelalo 1,7 milijona m³ hlodovine iglavcev in listavcev. V tržnem gospodarstvu in prostem pretoku blaga in storitev v EU se bo vedno del okroglega lesa izvozil. Toda v zadnjih letih podatki že kažejo, da se je okrepila predelava lesa, predvsem razrez hlodovine. Manjši izvoz okroglega lesa, ki ga beležimo v zadnjih treh letih, je po naši oceni odraz krepitve razreza hlodovine iglavcev in zmanjšanja poseka iglavcev, saj so se škode zaradi podlubnikov zmanjšale. Verjamemo, da bodo tudi lesni centri, s katerimi želimo spodbuditi čim daljšo gozdno-lesno verigo, prispevali k ustvarjanju višje dodane vrednosti lesa doma.

Kako si družba Slovenski državni gozdovi prizadeva za trajnostno rabo lesa in za takšno upravljanje gozdov, kot je nanj opozorila COP26? Kako bi lahko Slovenija še bolj spodbudila uporabo lesa kot okoljsko najbolj prijaznega materiala?

Družba SiDG sledi tradiciji sonaravnega, trajnostnega in multifunkcionalnega gospodarjenja z gozdovi. Deluje v skladu z gozdnogospodarskimi načrti in usmeritvami ZGS ter izvaja vse izdane odločbe ZGS. V luči COP26 družba z izvajanjem odločb ZGS, ki so v skladu z gozdnogospodarskimi načrti, ohranja trajnost, multifunkcionalnost, sonaravnost gospodarjenja z gozdovi. S tem ohranja in krepi biodiverziteto v gozdovih. Hkrati sledi ciljem ohranjanja ponora CO₂ v slovenskih gozdovih. Poleg tega družba SiDG posluje v skladu z zahtevami neodvisnih okoljskih shem FSC in PEFC.

Kako se vse to kaže v praksi?

V Sloveniji pospešujemo predelavo in rabo lesa tako, da v prvi vrsti SiDG prodaja les slovenskim podjetjem s predelavo lesa. To pozitivno vpliva tudi na obračunavanje emisij toplogrednih plinov, saj se učinek spremembe zalog ogljika v lesnih produktih na nacionalni ravni upošteva le za les, ki izvira in je bil predelan iz okroglega lesa v Sloveniji. Okrogli les, ki se izvozi, se ne upošteva v nacionalnih izračunih. Zato si to lahko predstavljamo tudi tako, kot da bi na meji nastale emisije CO₂ iz ogljika, ki je bil v okroglem lesu.

Če sem še bolj konkreten. Uredba o zelenem javnem naročanju v RS že določa, da morajo biti vse javne stavbe zgrajene iz 30 % lesa, obcestne protihrupne ograja iz 55 % lesa. V stavbnem pohištvu naj bi bilo 80 % lesa. Problem je, da ni neposrednih »sankcij«, če investitorji tega ne upoštevajo. Toda če bi se uredba dosledno upoštevala, bi Slovenija zagotovo dodatno okrepila rabo lesa s še večjo podporo lesnopredelovalnim industrijam v celotni vrednostni verigi od gozda do končnega izdelka.