S podnebnimi spremembami se ukvarja peščica ljudi, več panog ogroženih – EOL 126

Poplave, suše, vročinski valovi, neurja z močnimi vetrovi in druge ujme vsako leto bolj opozarjajo na vpliv vremenskih sprememb, čeprav nekateri še vedno ocenjujejo, da za naš planet to ni nič nenavadnega. Če primerjate število razglašenih najvišjih stopenj ogroženosti v Sloveniji v letu 2017 s tistim, kar se je dogajalo v zadnjih petih letih pri nas, kaj kažejo vaša meteorološka opazovanja?

Ekstremni vremenski dogodki so se pojavljali vedno. Za ugotavljanje sprememb povprečnih podnebnih razmer potrebujemo daljše obdobje, vsaj 15 let, da lahko spremembo podnebja ločimo od naravne spremenljivosti podnebja. Za ugotavljanje sprememb ekstremnih vremenskih dogodkov pa mora biti to obdobje še daljše. V Sloveniji ugotavljamo spremembe v ekstremnih hidroloških dogodkih. Gostijo in jačajo se tako visokovodni ekstremi kot suše. Prav tako se povečujejo pogostost, jakost in dolžina vročinskih valov. Po drugi strani pa imamo manj dogodkov z ekstremnim mrazom. Dogodke kot sta žled in vetrolom težko pripišemo podnebnim spremembam, saj so še redkejši kot na primer suše in smo imeli podobne dogodke že v preteklosti. Podobno velja za spomladanske zmrzali. Prodori hladnega zraka v pozni pomladi za naš prostor niso tako nenavadni. Od tod tudi ledeni možje.

In prihodnost?

Tudi scenariji za prihodnost zaenkrat kažejo, da se nevarnost pomladanskih pozeb v prihodnjem podnebju ne bo povečala. Spomladanski zmrzali v dveh zaporednih letih, 2016 in 2017 sta posledica naravne spremenljivosti podnebnega sistema. Kažeta na to, da je to nihanje zelo kaotično, zaradi česar moramo podnebni sistem opazovati dlje časa, da lahko ločimo spremembe od naravne spremenljivosti.

Kaj kažejo primerjave z državami po EU glede sprememb pri dvigu temperature. Zakaj stroka ocenjuje, da je Slovenija bolj ranljiva, ko gre za prognoze o tem, kako se bo zvišala povprečna temperatura v Sloveniji? Če upoštevate podatke iz analize o spremenljivosti podnebja v zadnjih 60-tih letih v Sloveniji, kaj bi nas moralo najbolj skrbeti in koga? Kmetijstvo, energetiko, promet, turizem, politiko, snovalce razvoja Slovenije do leta 2050?

Če pogledamo Evropo kot celoto, bodo spremembe temperature najmanjše v regijah blizu Atlantika in se bodo povečevale v smeri od Atlantika proti severu, vzhodu in jugu. Vendar pomembnejša kot sama velikost spremembe temperature, razlike med evropskimi regijami niso tako velike, je dinamika spremembe. Slovenija spada v tisto regijo, kjer bodo spremembe temperature večje poleti, medtem ko bodo na severu Evrope večje pozimi. In to je tisto, kar nas naredi bolj ranljive. Poletja v zadnjih letih kažejo, kaj se nam obeta. Dolga sušna obdobja, vročinski valovi, ko bodo padavine, bodo te v obliki zelo intenzivnih nalivov in neurij. In te spremembe se bodo v naslednjih letih samo stopnjevale. Kot kažejo scenariji, se nam po najbolj pesimističnem scenariju izpustov toplogrednih plinov ob koncu stoletja obeta vsaj en izjemno hud vročinski val, mnogo hujši kot tisti leta 2003, na vsaki dve leti.

Z zimami bo drugače?

Dvig zimskih temperatur bo pri nas najbolj opazno vplival na snežno odejo, ki je izjemno pomemben dejavnik v vodnem krogu. Pri nas ima velik del rek snežno-dežne režime. To pomeni, da se v toplem delu leta reke delno napajajo tudi zaradi taljenja snega. Sneg torej omogoča prenos vodnih zalog iz hladnega dela leta v toplo polovico leta, ko imamo večje izhlapevanje, marsikje tudi manj padavin, rastline pa vodo najbolj potrebujejo. Vedno manj vpliva snega na pretočne režime naših rek že opažamo. Z dvigom temperature bo tega prenosa vode vedno manj. Zimskih padavin torej ne bomo zadržali v snegu, ob hkratnem predvidenem povečanju zimskih padavin pa se bo pojavila večja verjetnost za zimske poplave. Razlogov za skrb je torej kar precej in spremembe bodo prizadele prav vse sektorje.

Kmetijstvo jih že čuti.

Seveda, pa tudi druga področja. Ker imamo v Sloveniji visok delež hidroenergije, se bodo na spremembe pretočnih režimov morale prilagoditi hidroelektrarne. V poletnih mesecih bo predvsem ob vročinskih valovih velik izziv preskrba z električno energijo. Vročinski valovi bi morali skrbeti tudi zdravstvo. Višje povprečne temperature bodo vplivale na razvoj patogenih organizmov, kar bo vplivalo na zdravstveno in prehransko varnost, in širjenje nekaterih vektorskih bolezni. Vročinski valovi in bolj intenzivni nalivi bodo zahtevali tudi spremembe v gradbeništvu. Prilagoditve bodo potrebne v turizmu, predvsem zimskem. Če imamo danes kljub pomanjkanju snega občasno še razmere, ugodne za umetno zasneževanje, bo že v bližnji prihodnosti takšnih razmer vedno manj.

Nove tehnologije omogočajo natančnejše meteorološke napovedi. Povezani ste s podobnimi službami po Evropi, s projektom Bober ste kupili superračunalnik, upoštevate satelitske meritve ozračja in površja. V Sloveniji je razvito meteorološko omrežje za ugotavljanje, kaj se dogaja v zraku, kaj s pritiskom, kaj z vetrom. Koliko so potemtakem zdaj lahko bolj natančne napovedi pri spremljanju podnebnih sprememb, pri onesnaženosti atmosfere ali pa, ko gre za hidrološko modeliranje?

Slovenija je za spremljanje vremena in podnebja zelo zahtevna. Leži na stičišču treh glavnih podnebnih tipov: gorskega, celinskega in sredozemskega. Hkrati ima zelo razgibano topografijo. To pomeni, da se vreme in podnebje že na zelo kratkih zračnih razdaljah, le nekaj kilometrov, lahko močno spremenita. Zato moramo imeti za spremljanje vremena in podnebja gosto mrežo meteoroloških meritev. To smo v okviru projekta Bober posodobili in imamo sedaj zelo gosto mrežo samodejnih meritev, ki merijo stanje vremenskih spremenljivk vsakih 10 minut. Še vedno pa so predvsem za spremljanje podnebja zelo pomembne ročne meritve naših opazovalcev. Na podlagi meritev določimo podnebne značilnosti in ovrednotimo posamezne vremenske dogodke, ali spadajo med običajne, nenavadne, ekstremne. Hkrati pa so meritve, tudi vhod v meteorološke modele za napovedovanje vremena. Ti so računsko zelo zahtevni, saj morajo simulirati številne procese v ozračju in njihovo prepletanje. Z večanjem računske moči računalnikov lahko bolj natančno opišemo procese, ki se dogajajo v majhni skali. Mislim na nastanek oblakov, padavin, energijsko izmenjavo… Z večanjem ločljivosti modelov pa moramo znati bolje opisati začetno stanje, torej potrebujemo dovolj gosto in kvalitetno mrežo meritev. Ne samo pri nas, ampak po celem svetu. V tem primeru so še posebej pomembne satelitske meritve, ki dobro pokrijejo celo Zemljo. Vsaka izboljšava infrastrukture prinese boljšo kvaliteto vremenske, hidrološke in napovedi kvalitete zraka. V zadnjih letih se pozna izboljšava pri zelo kratkoročnih napovedih. Te so ključne tudi za hidrološke napovedi in napovedi kakovosti zraka.

Kako to, da se lahko meteorologi zmotite pri napovedi za prihodnja dva dneva, nekateri pa si upajo napovedati vreme kar za celo leto naprej?

Napovedi vremena do 14 dni vnaprej se razlikujejo od dolgoročnih napovedi vremena za mesec ali celo več mesecev vnaprej. Že napoved znotraj intervala 14 dni se razlikuje. Za prve tri do štiri dni lahko dokaj natančno napovemo časovni razvoj vremena in vrednosti posameznih vremenskih spremenljivk, temperature, padavin, z večjo krajevno natančnostjo, proti koncu dvotedenskega obdobja pa postaja napoved vedno bolj splošna, krajevno in časovno manj natančna. Za daljša obdobja, kot so mesec, sezona ali celo leto, v napovedih ne podajamo časovnega razvoja vremena. Za dolgoročne napovedi iz celotnega ansambla modelskih zagonov ugotavljamo le, kako se bo vreme v povprečju razlikovalo od običajnega vremena za to obdobje. Bo bolj mokro ali bolj suho, kot je to običajno za ta mesec ali sezono. Bo bolj toplo ali hladno, kot je običajno za ta mesec. Na podlagi razlik med rezultati ansambla ocenimo tudi negotovost take napovedi.

Pa je povsod na Zemlji tako?

Ne, velja, da je na nekaterih območjih Zemlje mogoče podajati dolgoročne napovedi z bistveno večjo zanesljivostjo kot za druge. To velja predvsem za območje tropov in območja, ki so bolj izpostavljena vplivu oceanov. Oceani kot vir energije in vlage za ozračje močno vplivajo na vremenske procese, ker pa so spremembe v oceanih precej počasnejše kot v ozračju, lažje predvidimo njihov vpliv na ozračje nekaj mesecev vnaprej. Na vreme v Sloveniji, ki leži v zavetrju Alp, ima Atlantski ocean manjši vpliv, zato so tudi sezonske napovedi za Slovenijo manj zanesljive.

Kaj lahko napoveste za suše v prihodnjih desetletjih? Ali se nam lahko pogosteje ponovijo suše, kakršna je bila leta 2003, kaj bi to pomenilo za kmetijstvo in kaj za hidroenergijo, saj Slovenija načrtuje gradnjo novih hidroelektrarn?

Napovedi, ali še bolje scenariji, za desetletje ali celo več desetletij v prihodnosti se še dodatno razlikujejo od napovedi za leto vnaprej. Pri teh napovedih moramo namreč poleg procesov v podnebnem sistemu, mislim na ozračje, oceane, ledeni pokrov, vegetacijo, upoštevati tudi družbene vidike razvoja. To je, kako bo raslo prebivalstvo, kakšen bo gospodarski in tehnološki razvoj človeštva, kakšne bodo naše vrednote. Vse to vpliva na podnebni sistem. Za simulacijo procesov v ozračju uporabljamo zelo podobne modele kot za napovedovanje vremena. Kot kažejo scenariji, se bodo suše v poletnem času v naslednjih desetletjih do sredine stoletja gostile in tudi jakost suš se bo povečevala. Ne samo zaradi pomanjkanja padavin, ampak tudi zaradi povečanja izhlapevanja.

Kako bo do konca stoletja?

Za drugo polovico stoletja, od leta 2050 naprej, je signal sprememb v sušnih obdobjih močno odvisen od tega, kaj bomo kot človeštvo ukrenili glede izpustov toplogrednih plinov. Po enem scenariju se bo pogostost in jakost suš še dodatno povečevala, po drugem pa bodo poletja postala zopet bolj mokra. Za proizvodnjo hidroenergije so kritične spremembe pretočnih režimov, torej sezonske spremembe vodne bilance. Kot kažejo prvi rezultati scenarijev, na letni ravni ne pričakujemo zelo signifikantnih sprememb vodne bilance. Ravno letos je na ARSO ena poglavitnih nalog v sklopu raziskovanj vplivov podnebnih sprememb tudi priprava scenarijev za sezonske spremembe vodne bilance in vpliv podnebnih sprememb na hidroenergetski potencial. Preko ministrstva za okolje in prostor smo povezani s strokovnjaki iz energetike in naše raziskave usmerjamo glede na njihove potrebe.

Na ARSO je sedež Centra za upravljanje suše v JV Evropi (DMCSSE). Kaj ugotavlja center za razmere v širši regiji in kako so se države v tem delu Evrope strokovno in razvojno lotile problema s sušami? Koliko kmetijska politika reagira na analize agrometeorološke stroke?

Center za upravljanje suše v JV Evropi v prvi vrsti pomaga državam v regiji pri vzpostavitvi spremljanja suše, za kar je potrebno vzpostaviti operativni monitoring in napovedi vseh členov vodne bilance. Marsikatera država v tej regiji ima težave že z vzpostavitvijo rednega monitoringa temperature in padavin. Je pa večina teh držav zelo ranljiva na sušo. Kot kažejo podnebni scenariji, se bo v prihodnosti ta ranljivost samo še stopnjevala. Večinoma se v teh državah bolj spopadajo s posledicami suše kot z njenim blaženjem. Obstajajo tudi dobre prakse blaženja suše, kot je na primer vzpostavljen sistem namakanja. Na Agenciji smo lansko leto kot vodilni partner začeli s projektom DriDanube za Podonavsko regijo. Želimo doseči boljši odziv v primeru suše ter boljše sodelovanje med vsemi operativnimi službami in političnimi odločevalci v regiji na nacionalnem in regionalnem nivoju.

Kaj želite s projektom spremeniti?

V okviru projekta bo vzpostavljen sušni uporabniški vmesnik, namenjen spremljanju pojavljanja in učinkov suše tudi z modernimi metodami uporabe satelitskih podatkov. Za vsako sodelujočo državo bo pripravljena tudi strategija upravljanja s sušo, ki bo podala jasne smernice, kako preseči pomanjkljivosti v procesu odločanja v primeru suše ter izboljšati odziv na sušo v regiji/državi oziroma kako reaktivni odziv spremeniti v proaktivnega. Ob zaključku projekta bomo rešitve skušali prenesti tudi na celotno regijo, ki jo pokriva Center za upravljanje suše v jugovzhodni Evropi.

Ali to pomeni, da Slovenija nima strategije upravljanja s sušami?

Čeprav je suša najpogostejša ujma, ki povzroča škodo v slovenskem kmetijstvu, od leta 2000 jih je bilo kar 10, ki so povzročile večjo škodo, ni vključena niti v en strateški dokument, čeprav se na vode nanaša več pravnih dokumentov. Stroka je že v začetku stoletja ugotavljala, da je Slovenija sicer prepoznana kot država, ki je bogata z vodo, a v prihodnosti bo pomanjkanje vode v nekaterih regijah v rastni sezoni vedno večji problem. Že leta 2003 je bil objavljen dokument »Ranljivost kmetijstva in gozdarstva na podnebne spremembe«, a je ostal brez odziva v konkretnih akcijah. Lahko rečemo, da je stroka glede spremljanja suše in poznavanja mehanizmov njenega blaženja zelo močna. Imamo naravne možnosti za blaženje kmetijske suše, odziv odločevalcev pa je žal prepočasen, sploh glede na dejstvo, da je problem že akuten in suša povzroča znatno škodo.

Kakšno vreme napovedujete za leto 2018?

Kot sem rekla, so pri nas sezonske in letne napovedi zelo nezanesljive. Modeli sicer kažejo, da bo povprečje obdobja do konca julija toplejše kot običajno, za padavine pa večjih odstopanj od povprečja ne kažejo. Vendar gre le za povprečja. Do istega povprečja namreč lahko pripelje zelo ekstremno vreme, ki odstopa v obe smeri, na primer najprej zelo mokro, nato pa zelo suho vreme ali konstantno zelo povprečno vreme.

Kaj lahko stori Slovenija za učinkovitejše ukrepe proti podnebnim spremembam?

Za Slovenijo vsi scenariji podnebnih sprememb, ne glede na količine bodočih izpustov toplogrednih plinov, kažejo, da je zelo ranljiva. Učinki bodo večinoma negativni in praktično ni panoge, ki je podnebne spremembe ne bi vsaj malo prizadele. Najbolj izpostavljeno je seveda kmetijstvo, ki že danes krepko občuti posledice sprememb podnebja. Zato je zavedanje o nujnosti ukrepov prilagajanja ravno v tej panogi največje. Hkrati pa ta sektor kaže, kako pomembna sta zavedanje in volja po ukrepanju pri vseh deležnikih v verigi – od odločevalcev in oblikovalcev politik na ravni države preko strokovnih služb do samih kmetovalcev. Če zataji samo en člen v verigi, upočasni ali onemogoči tudi odziv ostalih, čeprav imajo velik interes po ukrepanju. Leta 2016 je vlada potrdila strateški okvir za prilagajanje na podnebne spremembe, ki je lahko dobra odskočna deska za ukrepe po posameznih sektorjih. Ugotavljamo pa, da je med strokovnjaki posameznih sektorjev premalo zavedanja po nujnosti ukrepov. Mogoče to izhaja tudi iz premalo znanja. Na nas se na primer za podatke o podnebnih scenarijih večinoma obračajo uporabniki, ki jih k upoštevanju podnebnih sprememb v njihovih procesih silijo določene norme ali pravni okviri, ki pa večinoma izhajajo z nivoja EU. Zelo malo je tistih, ki sami ugotavljajo, da morajo pri razvoju svoje dejavnosti upoštevati podnebne spremembe. Ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe so za vsak sektor zelo specifični, vsi pa zahtevajo interdisciplinarni pristop.

Slovenija ukrepa?

Medtem ko po ostalih evropskih državah ustanavljajo agencije za podnebne spremembe in službe, ki ponujajo podnebne storitve, smo pri nas Službo vlade za podnebne spremembe, ki bi lahko krepila kompetence države na tem področju, ukinili. Na nivoju države se s podnebnimi spremembami ukvarja peščica ljudi, ki pokriva zelo široko področje od prilagajanja in blaženja do mednarodnih obveznosti. Hkrati bi morala krepiti tudi znanje in zavest po posameznih sektorjih o nujnosti ukrepanja, za kar pa enostavno zmanjka časa. Prav poznavanje tematike je ključno, da se problem podnebnih sprememb prepozna kot relevanten in se zato tudi najde volja za ukrepanje.