Rok za izvedbo IED je prekratek – EOL 77

mag. Jorg Hodalič

Podjetja imajo vse večje zakonske zahteve do okolja pri izvajanju svoje dejavnosti. Na katerem področju vaših storitev se kaže povečanje povpraševanja?

Povečanje se kaže predvsem pri okoljskih dovoljenjih po 68. členu Zakona o varstvu okolja (t. i. IPPC okoljsko dovoljenje ) in 82. členu Zakona o varstvu okolja (okoljsko dovoljenje za druge naprave za posamezne segmente okolja, npr. voda, zrak, odpadki itd.). Na splošno pa se povečanje povpraševanja kaže pri obdelavi odpadkov, delno pa tudi pri ocenah vplivov na okolje oziroma pri pridobivanju okoljskih soglasij. Povečanje je opaziti tudi pri pripravi dokumentacije za pridobivanje vodnih soglasij, npr. pri izdelavi analiz tveganja podtalnice in na splošno pri okoljskem svetovanju.

Navedli ste, da je veliko povpraševanja po okoljskih dovoljenjih, konkretno IPPC. Po Direktivi IED mora Slovenija nove, poostrene okoljske zahteve vnesti v svoj pravni red. Rok za prilagoditev obstoječih naprav IPPC novim zahtevam in rok za obnovitev dovoljenj je januar 2014. Menite, da je to uresničljivo?

Rok je po našem in mojem mnenju bistveno prekratek z investicijskega vidika (to je seveda le naša ocena), predvsem pa s postopkovnega vidika, ker upravni organ, v tem primeru ARSO, predvsem zaradi kadrovske podhranjenosti in zaradi neurejene zakonodaje v zakonskih rokih nikakor ni sposoben slediti zahtevam za običajne oziroma razvojno pogojene spremembe v vseh obstoječih napravah IPPC, kaj šele za nove naprave IPPC, ki bodo postale zavezujoče z uveljavitvijo Direktive IED.

Na kaj je treba biti pri sestavi dovoljenja IPPC še posebej pozoren? Kje se po vaših izkušnjah pojavlja največ težav? Kaj bi morali storiti pristojni državni organi?

Pri sestavi vlog je treba izjemno natančno preučiti podzakonske predpise, ki so v mnogih primerih še vedno neusklajeni in protislovni, predvsem pa vse zahteve ARSO, ki so v mnogih primerih prenatančne in včasih tudi na meji ali celo čez mejo zakonitosti s stališča zakonskih podlag. Največ težav se pojavlja pri razčiščevanju podrobnosti, ki so včasih celo poslovne skrivnosti, predvsem v posameznih procesih, in ne bi smele biti predmet ocene ARSO. Predmet te ocene bi po našem mnenju smele biti predvsem in samo kapacitete naprav, masni tokovi in, kar je najvažnejše, emisije iz tovrstnih naprav. Predvsem pa bi morali pristojni državni organi, MKO, predvsem v sodelovanju s svojim organom v sestavi ARSO, uskladiti zakonodajo v sektorju varstva okolja in zunaj njega, in delati racionalno, da se bodo upoštevali zakonski roki, kar je nujno, čeprav bi pomenilo najemati usposobljeno strokovno delovno silo po projektnem načelu z javnimi razpisi zunaj državnih organov.

Z dovoljenji IPPC so povezane tudi tehnike BAT. Lahko izpostavite katero od teh tehnik, ki trenutno najbolje zadovoljuje te zahteve?

Tehnike BAT so različne glede na vrsto industrijske dejavnosti in jih je lahko za isto vrsto tudi več. To so tiste tehnologije, ki povzročajo najmanj emisij v okolje. Ker se te tehnike stalno spreminjajo, ni mogoče izpostaviti posamezne najboljše tehnologije oziroma najboljše naprave IPPC v Sloveniji.

Opravljate tudi projekte uvajanja okoljske zakonodaje EU v Sloveniji in tujini. Velikokrat pride do težav pri implementaciji zakonodaje EU v slovenski pravni red. Kakšni so po vašem mnenju glavni razlogi za to?

Formalno seveda ne opravljamo storitev uvajanja zakonodaje EU, ker je to izrecna naloga državnih organov, na okoljskem sektorju, predvsem MKO, nas pa zaradi naših dolgoletnih izkušenj in dobrega poznavanja direktiv EU kdaj bolj ali manj neformalno prosijo predstavniki teh organov za kakšen nasvet. Na žalost običajno teh nasvetov skoraj nikoli ne upoštevajo, zato vedno dajemo tudi formalne pripombe, ko so spremembe posameznih aktov v javni razgrnitvi, odzivnost MKO pa je majhna. Glavni razlogi za naš nedvomno prenormiran in preoster sistem zakonodaje so po našem mnenju že zgodovinski, ker smo vedno hoteli biti, vsaj na papirju, najbolj ubogljivi in z okoljskega vidika najostrejši od vseh držav članic EU. Temu pa botruje tudi neznanje in predvsem nepoznavanje težav v »realnem« svetu oziroma v gospodarstvu, ter parcialni in privatni interesi posameznikov, ki ustvarjajo zadevno zakonodajo.

Razumevanje koncepta trajnostnega razvoja Slovenije je nujno za njeno zeleno prihodnost. Kolikšen je po vašem mnenju trajnostni razvoj Slovenije, slovenskih podjetij in občin? Kje so največje vrzeli in nesporazumi?

V koncept t. i. trajnostnega razvoja pravzaprav sploh ne verjamem, menim, da je le krinka za nadaljevanje čezmerne (poudarjam čezmerni) izrabe naravnih virov. Prav tako ne verjamem v poveličevanje pomembnosti izpustov CO₂ in sem prepričan, da poudarjanje tega problema (ki po mojem mnenju ni krivec za podnebne spremembe, kakršne koli se že dogajajo) v resnici zapostavlja veliko hujši problem. To je izpuščanje dejansko škodljivih snovi predvsem v zrak, vodo in tla, ki v resnici škodujejo ljudem, živalim in rastlinam. O »oživljanju« slovenskega gospodarstva s t. i. zelene plati pa samo to: bistveno premalo in prepočasi uvajamo ponovno uporabo odpadkov kot velikega naravnega vira (glede termične izrabe preostanka odpadkov smo med najslabšimi v EU, sosednje države pa imajo od nas velike koristi). To se dogaja zaradi togosti upravnih organov (ARSO), pomanjkljive zakonodaje in pomanjkljivega »zelenega« javnega naročanja. Seveda tudi bistveno premalo izkoriščamo naravne vire, predvsem vodo (kot vir energije), les, veter in druge, po mojem mnenju zaradi preozkega in predvsem omejujočega dojemanja Nature 2000, ki pokriva več kot 35 % Slovenije, in drugih direktiv EU.