Rešitve ne bodo lahke, a potrebna je tudi sprememba zakonodaje – EOL 146

Trg je »odpovedal«, primer dobre prakse je Celje

Tina Kramer, Simbio d.o.o.:

Ravnanje z blatom iz čistilnih naprav oziroma njegovo odstranjevanje je bilo sprva v Sloveniji rešeno z odlaganjem, po zaostritvi zakonodaje pa prepuščeno deležnikom na trgu. Sedaj se je pokazalo, da je zaradi vsem znanih okoliščin z odločitvijo tuje države, da blata ne sprejema več, v tem primeru tudi trg v naši državi »odpovedal«. Iz tega se je najbrž potrebno naučiti, da je dejavnost odstranjevanja blata kot stranskega produkta izvajanja obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih vod nekaj, kar ne bi smelo biti prepuščeno zgolj tržnim zakonitostim in odvisnosti od drugih držav. Menim, da si je tudi na tem področju in na področju ravnanja z odpadki potrebno prizadevati za samooskrbo naše države. Čimprej bi bilo potrebno pristopiti k izvedbi projektov, s katerimi bi količine blata z dehidracijo najprej zmanjšali, nato pa termično obdelali v ustreznih objektih za termično obdelavo odpadkov oziroma poskrbeli za ustrezno kompostiranje.

Verjetno so možne tudi rešitve s stabilizacijo dehidriranega blata na način, da je primerno še za kakšno drugo uporabo, a to je stvar premisleka tehnološke stroke in stroke varovanja okolja. Že pri načrtovanju objektov čistilnih naprav bi bilo potrebno vključiti v razmislek tudi ravnanje z odpadnim blatom oz. njegovo odstranjevanje. Projekti brez končnih in celovitih rešitev po moji presoji ne bi smeli v izvedbo. Primer dobre prakse je prav gotovo rešitev v Celju, kjer se je ob načrtovanju toplarne upoštevalo količine blata iz čistilne naprave v upravljanju celjskega javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija in količine lahke frakcije Regijskega centra za ravnanje z odpadki Celje, ki se jih v Toplarni Celje učinkovito toplotno obdela ob strogo kontroliranih, minimalnih negativnih vplivih na okolje.

Ukrepati mora država, gre za strateško odločitev

Dr. Marjeta Stražar, JP CČN Domžale-Kamnik d.o.o.:

Vsi, ki se ukvarjamo s čistilnimi napravami, se že dolga leta zavedamo nevarnosti, ker Slovenija nima lastne rešitve za ustrezno obvladovanje blata. Blato iz čistilnih naprav z ustreznim tretiranjem lahko pretvorimo v energetsko učinkovit vir kot sekundarni energent v monosežigalnicah ali v procesu sosežiga. V modernem času so nas polna usta trajnostnega razvoja, sledenju ideji gradnje modro-zelene infrastrukture in nujnosti krožnega gospodarstva, a v resnici te nujne preobrazbe našega gospodarskega pogleda v globalnem smislu žal še ne uresničujemo v praksi.

Naslanjanje Slovenije na reševanje blata z odlaganjem na Madžarskem po našem mnenju že od vsega začetka ni bila ekološko najbolj ustrezna rešitev. A zaradi ugodne cene, pridobljene z javnimi razpisi, upravljavci čistilnih naprav nismo imeli podlage za izvedbo dolgoročnejših in strokovno ustreznejših rešitev. Tudi avstrijske in nemške čistilne naprave so blato deloma odlagale na Madžarskem in z zaprtjem te možnosti njihovo blato spet polni domače sežigalnice. Pri nas pa smo ostali brez generalne rešitve na državni ravni, kar je nesprejemljivo. Država bi se podobno kot pri energetski oskrbi morala nujno osamosvojiti, kar je strateškega pomena za naše bivanje. Določen manjši del blata ustrezne kakovosti je zagotovo mogoče kompostirati ali izdelovati uporabne produkte, npr. prekrivke … Za večji del blata iz večjih čistilnih naprav, ki je večinoma zaradi našega načina življenja obremenjeno s težkimi kovinami in drugimi neustreznimi snovmi, pa je energetska izraba po našem mnenju edina danes poznana najboljša tehnologija. Poleg tega bo zaradi pomanjkanja fosforja v svetu, podobno kot je že predpisano v Nemčiji, tudi v Sloveniji treba v bližnji prihodnosti iz blata čistilnih naprav pridobiti fosfor, ki je strateško pomembna surovina v svetu.

Na Centralni čistilni napravi Domžale – Kamnik smo ob nastanku problema z odstranjevanjem blata pristopili k izvedbi »študije upravičenosti« za izvedbo lastnega sušenja blata. To bomo skušali tudi čimprej realizirati, ker je sušeno blato bistveno lažje plasirati naprej v sežig. Na ta način se bo zmanjšala tudi količina blata. V tem času se mora najti dolgoročno vzdržna rešitev za sežig doma, ker rešitev v tujini nikakor ne more biti dolgoročno varna. Anaerobno stabilizirano in dehidrirano blato ima kurilno vrednost okoli 12 MJ/kg suhe snovi in predstavlja vredno surovino za sežig. Na naši čistilni napravi imamo možnost skladiščenja blata za ca. pol leta in v tem času upamo, da se bo našla rešitev za prevzem. Letno pri nas nastane ca. 4-5 tisoč ton dehidriranega blata, kar je teoretično primerljivo s ca. 450 tisoč litri kurilnega olja in letno pomeni energetsko vrednost okoli 4.500 MWh oz. ca. 16 tisoč MJ.

Pri reševanju problema z blatom iz čistilnih naprav ne smemo pozabiti, da je odstranjevanje blata pogoj za ustrezno delovanje procesa čiščenja odpadne vode in brez tega procesa izvajanje čiščenja ni mogoče. Odlaganje blata na Madžarskem je preteklost. Vse nadaljnje rešitve bodo stroškovno bolj zahtevne in bodo vplivale na ceno čiščenja odpadne vode, ki se bo zagotovo povečala.

Trstične grede za obdelavo blata so v Evropi že praksa

Mag. Alenka Mubi Zalaznik, Anja Potokar, Urša Brodnik, Limnos d.o.o.:

Od leta 2009, ko je nova zakonodaja prepovedala odlaganje blata na odlagališča, se je ravnanje z blatom preusmerilo predvsem na njegov odvoz in sežig v tujini. To je bila za komunalna podjetja najbolj poceni praksa, ki tudi ni potrebovala analiz blata in s tem povezanih stroškov.

Trenutna situacija odpira nujen razmislek o tem, koliko in kakšno blato v Sloveniji proizvajamo, kakšne so njegove možnosti uporabe ter končne dispozicije. Vprašanje bo zato nujno treba naslavljati že pri obstoječih čistilnih napravah in pregledati trenutne različne tehnologije obdelave blata, različna blata, ki pri tem nastajajo, in pregled trenutnega in potencialno možnega masnega toka. Ob tem potrebujemo opis in stroške dosedanje prakse, da bi znali oceniti prihranke in morebitna dodatna sredstva. To je ključno vprašanje za uporabnika / občana.

Primer možne obdelave predstavlja tehnologija trstičnih gred, ki omogoča sonaravno, ekonomsko in energetsko učinkovito dehidracijo, stabilizacijo in mineralizacijo blata. Na trstične grede se v serijah poliva delno stabilizirano blato, torej je smiselna umestitev gred ob čistilni napravi. Pri procesu obdelave blata na trstičnih gredah gre za interakcijo delovanja biofizikalnih procesov, odvodnja izcedne vode, nalaganja in aerobne razgradnje blata. Blato se na posamezno gredo dozira (skladišči) vsaj 10 let. Tako imamo dovolj časa za razmislek, kako pridobljen biomaterial koristno uporabiti. Sam sistem trstičnih gred ima življenjsko dobo 30 in več let, saj je po praznjenju trstična greda spet pripravljena za ponovno polnjenje.

V Sloveniji imamo po podatkih Agencije R Slovenije za okolje 546 čistilnih naprav s kapaciteto med 500 in 15.000 PE, kjer bi tako rešitev lahko implementirali, če obstaja prostor in možnost izvedbe. Tako bi neposredno zmanjšali količine odpadnega blata za končno dispozicijo tudi za več kot 70 %. Stopnja sušine je namreč za več kot 10 % večja od povprečne sušine dehidriranega blata. Proces mineralizacije pa končni volumen blata zmanjša še za polovico (ni potrebe po gniliščih).

Izračuni kažejo, da se investicija v postavitev trstičnih gred povrne v 9 – 12 letih. Obdobje je odvisno od tega, ali se mineralizirano blato, ki se po letih polnjenja v gredo spremeni v biološki material, odpelje na sežig ali pa je primerno za ponovno uporabo, ki je odvisna od zakonodajnih predpisov in omejitev.

Končni produkt, ki ga dobimo z obdelavo blata na trstičnih gredah, je dehidrirano in stabilizirano blato z več kot 40 % suhe snovi, ki ima v primeru neoporečnosti velik potencial za ponovno uporabo. Material ne vsebuje patogenih organizmov. Zaradi visoke vsebnosti organskih snovi in hranil (N, P) evropske smernice že danes narekujejo recikliranje blata v kmetijske namene ali v kompost oz. umetno pripravljeno zemljino za namen sanacije površin. Vsekakor pa je potrebno upoštevati možnost kontaminiranosti blata z nevarnimi snovmi. Realno možnost uporabe vidimo zlasti v snovni porabi na zemljiščih ali kot del organske zmesi za revitalizacijo degradiranih površin oz. drugo rabo (npr. polnila ob večjih gradbenih posegih). Tu bi v sodelovanju z načrtovalci gradbenih del lahko pridobljene količine biomateriala zlahka uporabili.

Trstične grede za obdelavo blata ne predstavljajo novitete na evropskem trgu. Na Danskem se skoraj polovica komunalnega blata predela na trstičnih gredah in dalje uporabi v kmetijstvu kot gnojilo za žitarice. Država ponovno uporabo celo sofinancira. V sosednji Avstriji trstične grede uporabljajo v manjših občinah. Na Hrvaškem ti sistemi rastejo v okviru Operativnih programov za čiščenje in odvajanje odpadnih vod. Izkušnje v Makedoniji, Črni gori in BiH kažejo, da se te rešitve hvaležno uporabljajo ob manjših ČN, da bi dosegli nizke stroške upravljanja in vzdrževanja.

V Sloveniji skoraj ni ponudnika komunalnih storitev, ki bi vedel, kakšna je zanj trenutna optimalna rešitev obdelave in odlaganja blata ter kakšna bo končna cena teh storitev. Trstične grede predstavljajo rešitev, ki lahko problem blata rešijo za vsaj 10 let. Do takrat pa upamo, da bodo glavni akterji dosegli dogovor o končni dispoziciji obdelanega blata.

LIMNOS rešitev trstičnih gred predstavlja individualno, posameznim zainteresiranim komunalnim podjetjem in občinam, kjer je na voljo prostor za izvedbo. Delo v tujini je lažje, saj se komunalna infrastruktura v državah zahodnega Balkana šele vzpostavlja oz. načrtuje. V Sloveniji investicijo ocenimo glede na pridelane letne količine blata ter dosedanje stroške priprave in prevzema, ki jih izgradnja trstičnih gred izniči.

Po nekaj letih rednega odvažanja slovenskega blata na sežig v tujino je trenutno povpraševanja spet več. Poudarjamo, da je potrebno pri oceni izvedljivosti upoštevati vse specifike lokacij, kamor nas povabijo na predstavitev tehnologije. Redno tudi organiziramo ogled naše testne postavitve pri Ljubljani, kjer se zainteresirani lahko prepričajo o delovanju naprave, in v tujini, zlasti Avstriji, kjer trstične grede brez težav obratujejo že vrsto let.

Termična obdelava blata je dobra rešitev za Slovenijo

Mag. Mojca Vrbančič, JP VOKA SNAGA d. o. o.

Aktivno blato nastaja pri vseh vrstah biološkega čiščenja in je tako spremljajoči del procesov, ki potekajo na komunalni čistilni napravi. Pred končno oskrbo je treba blato primerno obdelati že na sami čistilni napravi zato, da povečamo možnosti uporabe oz. reciklaže in znižamo stroške končne predelave.

Linija blata je na večji čistilni napravi tehnološko in operativno zelo zahtevna in je potrebno visoko kvalificirano osebje za vodenje tako procesov kot obratovanja naprav. Koncept obdelave blata pa je seveda odvisen od velikosti čistilne naprave.

»Pokaži mi tvojo odpadno vodo in povem ti, kdo si«. Komunalna odpadna voda je produkt našega bivanja, sestava te odpadne vode pa produkt našega načina življenja. Danes se konkretno kažejo znaki modernega in hitrega načina življenja tudi v okolju. Komunalna odpadna voda je danes po sestavi seveda drugačna, kot je bila pred npr. 30 leti. In kakšna je sestava oz. obremenjenost blata? Blato na čistilni napravi je izredno koristen medij ne samo za potek procesa biološkega čiščenja, temveč tudi zato, ker zadrži nešteto onesnaževal. V blatu se zadržijo kovine. Danes vemo, da ostane v blatu več kot 90 % mikroplastike in še marsikaj, ki sodi tudi v tako imenovano skupino novodobnih onesnaževal. In zato je verjetno bolje, da enostavno prenehamo razmišljati o neposredni uporabi blata na kmetijskih površinah. Pa tudi če razmišljamo, vsaj o procentualno nizkih deležih, se ta zgodba pri zakonodaji skoraj popolnoma ustavi.

Prepoved odlaganja blata je pričela veljati od 16.7.2009, vključno z njegovo uporabo za izdelavo prekrivke odlagališč nenevarnih odpadkov. Predpisi o ravnanju z odpadki zahtevajo radikalno zmanjšanje količin odpadkov, ki se odlagajo, predvsem pa zmanjšanje organskih komponent v odpadkih, ki se smejo odlagati. Slednja izhaja zlasti iz obvez, ki smo jih sprejeli zaradi zahtev po zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Blato iz komunalnih čistilnih naprav se sme odlagati na odlagališče le kot inertiziran odpadek, torej ostanek po sežigu. [V. Mislej]

Kaj dosti možnosti glede ravnanja z blatom po tem datumu pravzaprav nismo imeli. Kompostarjem blato iz čistilnih naprav ni bilo zanimivo. So rekli, da so tudi postopki pridobitve vseh dovoljenj predolgi in prezapleteni. Termična obdelava blata. Posušeno blato iz Centralne čistilne naprave Ljubljana (v nadaljevanju CČNL) se je nekaj časa predelovalo v cementarni Anhovo, vendar je tudi tu prevladalo ugodnejše odlaganje na Madžarskem. Javni razpisi in najugodnejša cena so naredili svoje.

Že pred letom 2009 smo proučevali nešteto možnosti, kaj in kako oz. predvsem kam z blatom. Pa se kar ni in ni kazalo nič obetavnega. V času gradnje II. faze CČNL je tudi stroka kritizirala koncept sušenja blata, ki smo ga predvideli. Čestitke vsem, ki so delali na takratni II. fazi, da se niso vdali. A veste, o kakšnih količinah blata bi se sicer danes pogovarjali v našem podjetju? Danes nastane letno 4.500 ton stabiliziranega in higieniziranega posušenega blata 91 % ss. Če bi to blato zgolj zgoščevali, bi ga imeli 20.500 ton / leto.

Trg se je po datumu prepovedi odlaganja blat čistilnih naprav odprl. Prepuščeni smo bili postopkom javnih naročil. Ponudniki z izkazanimi vsemi potrebnimi dovoljenji so bili in tako smo se prebijali iz leta v leto. Pa saj nam ni bilo hudega. Pogodbene določbe so bile jasno definirane in blato se je vozilo …

Če so bile cene prevzema blata do nedavnega po ca 70 EUR / tono, so danes neprimerljivo višje. Pravzaprav smo zadovoljni že samo, da nam nekdo to blato, ki nastaja, sploh hoče prevzeti. Cena menda ni več relavantna. Sprašujem se, do kam bo zdržala in kdaj se bo to konkretno pričelo kazati na položnicah ali morda celo pri zaposlenih v komunalnih podjetjih. Že včeraj je cena ravnanja z odpadki dosegla skoraj polovico vseh obratovalnih stroškov čistilne naprave. In kakšna bo jutri, če bomo še dolgo v takšni situaciji? Pa je to samo ena plat zgodbe. Druga je ta, da bo to blato lahko resnično pričelo ostajati v bioloških bazenih čistilnih naprav in bo seveda posledično prehajalo v okolje. No, te zgodbe si ne želimo, ker bi bila cena res previsoka in ne bi vplivala zgolj na vodo in ves živi svet v okolju, za katerega upam, da nam je še vedno mar, temveč tudi na naše bivanje. In prinesla bi dolgoročne posledice.

V Programu ravnanja z odpadki in programu preprečevanja odpadkov, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela v letu 2016, sta shematsko opredeljeni termična obdelava blata in biološka predelava v razmerju 70 % in 30 %. Po mono sežigu blata je predvideno skladiščenje pepela za kasnejšo rekuperacijo fosforja. In to je smiselno in objektivno pripravljeno. Samo, zelo milo rečeno, šepamo z izvedbo. Vsak naj prevzame to kot del naše skupne odgovornosti, saj je blato produkt našega bivanja. In vsak naj vzame to kot vzpodbudo, da lahko nekaj naredi. Sem prepričana, da so se že našle in se še bodo našle napredne tehnologije in tudi druge učinkovite možnosti predelave blata. Vendar, vse količine, o katerih danes govorimo, nam povedo, da rabimo generalno rešitev. Tako, s katero bo možno blato v Sloveniji predelati. In termična obdelava blata, ki je v skladu s programom ravnanja z odpadki, je generalno nujna in dobra rešitev za Slovenijo. Da sodi termična predelava odpadkov v okvir državne gospodarske javne službe, pa verjetno ni potrebno več posebej izpostavljati.

Smotrna bi bila naložba v sušenje komunalnega blata

Matej Resnik, Koto d.o.o.:

Menim, da je ravnanje s komunalnim blatom možno prepustiti trgu, ki bi tudi učinkovito skrbel za zbiranje in predelavo tega odpadka. Splet različnih dejavnikov pa je pripeljal do situacije, ki na področju odpadkov v Sloveniji ni nova in je povezana z pomanjkanjem predelovalnih kapacitet v državi. Ravnanje z odpadki v Sloveniji deluje v okolju, ki ni prijazno do okoljskih investicij. V našem podjetju že dlje časa razmišljamo o vzpostavitvi sušenja komunalnih blat, kar je ena izmed učinkovitih rešitev predelave. Sicer bi za glavni energent uporabljali zemeljski plin. Njegovo porabo bi v drugi fazi znižali z zajemom odpadne toplote, ki nastane v ostalih naših proizvodnih dejavnostih. Seveda pri tem nastane izziv glede predelave suhega mulja, ki ga je potrebno izvoziti v sežigalnice v tujino, saj teh kapacitet v Sloveniji še ni. V investicijo za sušenje blata bi bilo smotrno iti že prej, v koliko bi imeli zagotovljen masni tok tega odpadka in primerne cene. Vsi vemo, da je večina komunalnih podjetij, ki upravljajo z odvajanjem in čiščenjem odpadnih vod, zavezana javnim naročilom. A dokler bodo javna naročila v ospredje postavljala zgolj najnižjo ceno, se ustvarja izredno nepredvidljivo investicijsko okolje. Rešitev bi bila javna naročila več komunalnih podjetij skupaj, s čimer bi se združile količine, kar bi vplivalo tudi na nižje stroške. Nadalje, komunalna podjetja bi morala pripraviti pogodbe z daljšim obdobjem veljavnosti, v katerih bi morali dopustiti možnost spremembe cen po vnaprej določenih kriterij, modelih. V našem primeru bi bila ključna dejavnika tveganja cena zemeljskega plina ter cena sežiga suhega mulja v tujini. Na koncu pa bi morali v javnih razpisih dati prednost dejanski predelavi v Sloveniji. Na dolgi rok je to recept za uspeh in za delovanje trga ne samo na področju ravnanja s komunalnim blatom, temveč tudi drugod.

Zaradi ukrepa Madžarske, s katerim je zaustavila uvoz komunalnega blata, pa menim, da je čas, da se na hitro ustvarijo pogoji za predelavo teh odpadkov v Sloveniji.

Država naj predpiše, kako ravnati z blatom

Nataša Uranjek, Komunalno podjetje Velenje, d.o.o.:

Nastanek problema, kam z blatom iz čistilnih naprav, izhaja iz dejstva, da v Sloveniji tega področja nimamo urejenega. Ne s stališča zakonodaje, temveč s stališča praktičnih rešitev. Kot vemo, blato nastaja v procesu čiščenja odpadnih vod in se mu ne moremo izogniti. Vedno bo nastajalo, če želimo odpadne vode, ki jih proizvajamo vsi, očistiti do mere, ki naj ne bi škodovala okolju. Država je ustanovila obvezno gospodarsko službo odvajanja in čiščenja odpadnih vod, ki pa ji manjka zaključek, to je obvezna gospodarska služba odstranjevanja produktov čiščenja odpadnih vod. Tako smo bili že v preteklosti upravljavci čistilnih naprav primorani sami najti rešitev, kam z nastalim blatom, sploh po 15. juliju 2009, ko odlaganje blata na odlagališčih odpadkov ni bilo več možno. Takrat se je tudi zaprla večina odlagališč, nastali pa so regijski centri za ravnanje z odpadki. Na trgu se je zaradi povpraševanja po prevzemu in odstranjevanju blata pojavilo več podjetij, ki so ponujala to storitev. Komunalna podjetja smo zavezana zakonu o javnih naročilih in k izbiram najcenejšega ponudnika. Tako se je začelo obdobje odvoza blata na Madžarsko.

V našem podjetju se nam ta rešitev ni zdela optimalna, saj se blato transportira čez polovico naše države in še nato čez polovico Madžarske. To se nam zdi nesprejemljivo. Želeli smo najti rešitev, da bi blato obdelali in uporabili nekje v naši bližnji okolici. Živimo v Šaleški dolini, ki je zaradi rudarjenja in proizvodnje električne energije degradirana, hkrati pa so tu tudi tehnološki objekti in naprave, kjer smo videli možnost, da bi lahko na CČN Šaleške doline nastalo blato koristno uporabili ali pa odstranili. V skladu s predpisano zakonodajo smo iskali možnosti, kako bi lahko to izvedli.

Preverili smo različne možnosti in ugotovili:

Blata iz čistilne naprave se ne more odlagati na odlagališča, saj mejni vrednosti presegata dva parametra – vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC) in kurilna vrednost.

Skladno z Uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 62/2008) uporaba blata na kmetijskih zemljiščih ni možna, saj naše blato ne dosega predpisanih vrednosti za uporabo na kmetijskih zemljiščih.

Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Uradni list RS, št. 99/13, 56/15 in 56/18) dovoljuje uporabo digestata II kakovostnega razreda, kot gnojilo za nekmetijske površine.

Za predelavo biološko razgradljivih odpadkov imamo okoljevarstveno dovoljenje in tako pridobljen digestat se glede na uredbo po fizikalno kemijskih parametrih uvrsti v 2. kakovostni razred. Zaradi preseganja mikrobiloških parametrov Ecoli in Salmonela pa naš digestat ostaja odpadek. Potrebna bi bila investicija v higienizacijo.

Sosežig v sežigalnici odpadkov, ki je v Sloveniji ena, v Celju, s kapaciteto 5000 t /leto, ni možen, saj je namenjena za potrebe CČN Celje.

Obstajajo še možnosti predelave blata v umetne zemljine, kompozit, kompostiranje. Za te produkte je možna ciljna uporaba na nekmetijskih površinah, enako kot za digestat II. kakovostnega razreda, pa jih nimamo.

Kratkoročno bi bilo najbrž dobro posnemati prakso drugih držav, npr. Nemčije, ki blato sosežiga v termoelektrarnah. V Sloveniji imamo dve napravi, ki bi lahko izvajale termično obdelavo blata, vendar ena nima okoljevarstvenega dovoljenja za to dejavnost. Prav tako bi najbrž morala narediti kakšno tehnično prilagoditev, druga pa trenutno ni zainteresirana za sosežig posušenega blata. Tu bi morala v sedanji situaciji nastopiti država in se pogoditi oziroma zahtevati, da se v OVD vključi tudi možnost uporabe določenih odpadkov kot vir goriva in jim tudi dolgoročno zagotoviti vir goriva, to je suho blato. Za kompost in digestat II. kakovostnega razreda pa ponuditi državne površine, ki izpolnjujejo pogoje za njuno uporabo.

Pri reševanju problematike blata je treba na dolgi rok upoštevati dejstvo, da moramo izpolnjevati evropske direktive. Te predvidevajo, da bo po letu 2030 obvezen monosežig blata za vse komunalne čistilne naprave, ki so večje kot 50.000 PE, saj je le iz takšnega pepela možno reciklirati fosfor. Za proizvodnjo fosfatnih gnojil je EU trenutno zelo odvisna od uvoza fosfatnih kamnin, izkopanih zunaj EU (več kot 90 % fosfatnih gnojil, ki se uporabljajo v EU, se uvaža, večinoma iz Maroka, Tunizije in Rusije). Medtem ko gospodinjski odpadki (zlasti blato iz čiščenja komunalnih odpadnih vod) vsebujejo velike količine fosforja, ki bi – če bi se reciklirali v skladu z modelom krožnega gospodarstva – lahko potencialno pokrili približno 20–30 % povpraševanja EU po fosfatnih gnojilih.

Dolgoročno rabimo jasno usmeritev, jasno pot, kako ravnati z blatom. Predpisani bi morali biti načini in poti odstranjevanja blata, potem pa se naj podjetje odloči in uporabi eno izmed teh poti. Sedaj se dogaja, da vsak po svoje iščemo možnosti, odkrivamo poti, pridobivamo dovoljenja, se zaletavamo v napačne smeri in zgubljamo čas ter energijo, rešitve pa ni. Prav tako mora država težiti k temu, da bo v Sloveniji možno blato termično obdelati v monosežigalnici (daljši rok). Ponudi naj degradirane površine, kjer se lahko uporabljata digestat II ali kompost II kakovostnega razreda, saj komunalna podjetja običajno nimajo svojih površin, kjer bi se te produkte lahko uporabljalo. Nujno je, da se postavi jasna strategija in odloči, kakšen postopek oziroma postopki se bodo v prihodnosti uporabljali, saj se v komunalnih podjetjih sprašujemo, ali naj gremo v neko investicijo ali ne (npr. sušenje blata, higienizacija tekočega blata…). Zdaj ne vemo, kaj bo v prihodnosti predpisano v zakonodaji. Sedaj smo v situaciji, ko se lahko zgodi, da se bo investicija, potem ko se določi način ravnanja z blatom, izkazala kot nepotrebna. Npr. naredimo sušen