Rešitev iščejo v dogovoru z državo, možnosti so, če bo volja – EOL 152

Koliko je izjemen obisk turistov na slovenski obali vplival na porabo vode? Niso bili potrebni varčevalni ukrepi? Kako je s porabo vode v vseh štirih občinah v zadnjih treh letih in koliko vode se v vodovodnem sistemu izgubi?

Obisk turistov vsako leto predvsem v poletnem času oziroma že od velikonočnih in prvomajskih praznikov naprej občutno vpliva na porabo vode. Letos je bil ta vpliv zaradi pandemije zamaknjen na začetek poletja. To nam je po eni strani tudi koristilo, saj so bile letošnje poletne hidrološke razmere ponovno specifične in so zaradi podnebnih sprememb praktično vsako leto nekoliko drugačne. Če smo se konec maja že bali, da bo zaradi pomanjkanja vode, saj obilnejših padavin ni bilo vse od lanskega novembra, spet potrebno razglasiti izredne razmere na področju vodooskrbe, so nam izdatnejše padavine v začetku junija pomagale. Ponovno smo uspeli sezono z velikimi napori, stresom in izdatnim angažiranjem vseh odgovornih za nemoteno vodooskrbo v podjetju še enkrat več spraviti pod streho.

Je bilo lani podobno?

Lani je bila izdatnost našega osnovnega vodnega vira, reke Rižane, v poletnem času precej boljša. A ga zaradi nevarnosti onesnaženja kot posledice železniške nesreče v predoru nad Dolom pri Hrastovljah nismo mogli koristiti. Letos smo se spet izognili pomanjkanju vode v poletnih mesecih in varčevalnim ukrepom, kar pa ni garancija, da bo tako tudi v prihodnjih letih. K temu je zagotovo botrovala tudi nekoliko manjša poraba vode predvsem v maju zaradi pandemije COVID–19. Izdatnost našega lastnega vodnega vira reke Rižana ne zadošča potrebam po zadostnih količinah za nemoteno vodooskrbo. Zato smo vsako poletje prisiljeni manjkajoče količine kupovati pri sosednjih dveh vodovodih, in sicer pri Kraškem vodovodu Sežana in iz Hrvaške preko Istrskega vodovoda Buzet.

Poraba vode raste?

Minimalno. Generalno se je letna poraba vode na obalnem področju drastično znižala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot posledica zvišanja cene oskrbe s pitno vodo. To je prisililo uporabnike k racionalni rabi vode v industriji, turizmu, tudi v gospodinjstvih. Kljub nenehnemu širjenju vodovodnega omrežja in povečevanju števila uporabnikov se v zadnjih tridesetih letih poraba ni bistveno povečala. Uporabniki vode so racionalni, saj je v povprečju poraba na prebivalca 190 l/s vključno z upoštevanjem industrijske in turistične rabe.

Izgube vode?

Za zmanjšanje vodnih izgub si stalno prizadevamo s poudarkom na hitrejšem odkrivanju in odpravi okvar. To je od trenutka, ko je zaznan povečan odjem vode v posameznih merilnih območjih do lokaliziranja okvar na terenu in njihovega popravila. To je ena naših prioritetnejših nalog, ki jo izvajamo podnevi in ponoči, vse dni v letu. Zmanjševanje vodnih izgub je neposredno odvisno tudi od investicijskih vlaganj v obnovo vodovodne infrastrukture, ki žal ni nikoli zadostno. Potrebe so vedno večje kot razpoložljiva sredstva v občinskih proračunih. Kljub temu se trudimo, kar se da racionalno in gospodarno razpoložljiva sredstva vlagati in zadrževati nivo dejanskih vodnih izgub v zadnjih letih pod 25 %. To nas uvrša med boljše obvladovane vodovodne sisteme.

Podobno velja za kakovost?

Kakovost in skladnost pitne vode v vodovodnem sistemu RVK redno pregledujemo in laboratorijsko preskušamo. Večletna laboratorijska preskušanja dokazujejo visoko raven kakovosti pitne vode RVK. Zdravstveno ustreznost vode zagotavljamo z notranjim nadzorom po načelih sistema HACCP, ki temelji na izvajanju spremljajočih higienskih programov. V letu 2019 ni bilo potrebno izreči nobenega ukrepa omejitve uporabe pitne vode (prekuhavanje) kot posledice morebitnih neskladnih vzorcev odvzetih po letnem planu.

Slovensko kakovost življenja zagotovo potrjuje podatek, da lahko pijemo čisto vodo iz pipe. Kakšne so dnevne potrebe pitne vode prebivalstva na Obali in koliko sedanji vodni viri zadostujejo za nemoteno oskrbo v prihodnjih letih?

Sedanji vodni viri ne zadoščajo potrebam v gospodarstvu in v gospodinjstvih. S problemom pomanjkanja vode se srečujemo že od nekdaj v sušnih poletnih mesecih, ko smo prisiljeni kupovati vodo tudi od sosednjih vodovodov. Na letni ravni z lastnimi vodnimi viri pokrijemo 75 % potreb. V najbolj obremenjenih mesecih, to je poleti, ko naš osnovni vodni vir večkrat tudi presahne, poraba pa se predvsem zaradi turizma in višjih temperatur občutno poveča, pa niti 50 %. Dobro je, da se v zadnjem času vsi vse bolj zavedamo, kako je za slovensko Istro in tudi za Kras pomemben dodaten vodni vir. Občine, naše ustanoviteljice, so enotne v odločitvi, da je potrebno ta problem nemudoma urediti.

Tega ne boste mogli rešiti sami. Kaj pričakujete od dogovora s predstavniki države o projektu oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja. Kakšni so vaši predlogi? Koliko je soglasja o mreženju obstoječih vodovodov za zagotavljanje rezervnega napajanja?

Za nas je ključnega pomena, da se iščejo rešitve, pri katerih je najkrajša pot do uresničitve projekta. Vsaka rešitev, ki bo zagotovila dodatne količine surove vode na naši vodarni v Cepkih, ki je ena sodobnejših v Sloveniji, kjer s pomočjo ultrafiltracije predelamo surovo vodo v pitno, je za nas dobrodošla. Naloga države je, da zagotovi dovolj surovine. Naloga lokalnih skupnosti in nas kot upravljavca v njihovi lasti pa, da to surovino ustrezno predelamo in poskrbimo, da kot zdrava in neoporečna pride do sleherne pipe na območju, ki ga pokrivamo. Ocenjujemo, da gredo stvari v zadnjem času v pravo smer. Edino prav je, da se problema končno lotimo pospešeno. Tudi zato, da izkoristimo možnost financiranja iz evropskih sredstev, in zato, ker se ta problem vleče že desetletja. Lanski okoljski dogodek z železniško nesrečo, ko je prišlo do izlitja kerozina na vodovarstvenem področju, iz katerega zajemamo surovo vodo, nas je dodatno opozoril, kako pomembno je to vprašanje.

Je rešitev akumulacija Padež? Zakaj je to za vas strateški vodni vir in kdaj bi bilo mogoče projekt uresničiti? Kdo bo investitor in za kakšna sredstva gre?

Ureditev oskrbe prebivalstva s pitno vodo v slovenski Istri in zalednem kraškem območju predstavlja enega od najpomembnejših bodočih strateških projektov. V osnovi govorimo o zagotovitvi zadostnih količin surove vode na lokaciji Rodik. Od tam se bo z njo nato po potrebi oskrbovalo vse tri okoliške vodovode, Rižanski vodovod, Kraški vodovod in Ilirskobistriški. Gotovo je za zagotovitev zadostnih količin surove vode na omenjenem vodovodnem »križišču« vodni vir Padež ena boljših rešitev. Gre za akumulacijo, ki zagotavlja zajem vodnih količin takrat, ko so na razpolago, in omogoča njihovo koriščenje, ko se jih potrebuje. Torej predstavlja dolgoročno rešitev, tudi zadostno rešitev in gotovo ima strateški pomen. Leži na slovenskih tleh in območje, iz katerega bi se voda zajemala, je obvladljivo iz vseh zornih kotov. Je rešitev, ki jo je mogoče uresničiti v doglednem času, če bo volja na vseh straneh.

Investitor bo država?

Edino pravilno je, da je investitor takega projekta država. Taka je praksa tudi v tujini. Država je dolžna zagotoviti surovino, vodovodi pa nadaljnjo predelavo in distribucijo. Na to temo smo imeli v zadnjem letu in pol kar nekaj produktivnih sestankov s predstavniki države, predvsem ministrstva za okolje in prostor in organov v njegovi sestavi. Navzoči so bili tudi predstavniki drugih vodooskrbnih podjetij iz regije in predstavniki vseh dotičnih lokalnih skupnosti. Verjamemo, da se vsi zavedamo, kako pomembna je rešitev tega problema za življenje na Obali in na Krasu.

O zadrževanju vode so različne strokovne ocene, čeprav to stroka navaja kot možnost v procesu prilagajanja na podnebne spremembe. Kako bi morali prilagoditi sistem upravljanja z vodami v Sloveniji glede na ideje o akumulacijskih bazenih in kaj bi morali storiti za varčnejšo rabo vode?

Na območjih, kjer v naravi ni stalnega oziroma zadostnega dotoka vode za oskrbo s pitno vodo oz. je tudi v podtalju ni dovolj, kot je to primer za površinske tipe vod, kar je tudi značilno za naš primer, se vedno išče rešitve v akumulacijah. To je osnovni vir za oskrbo oz. nadomestni vir v primeru onesnaženja ali povečane porabe. Po svetu je ogromno akumulacij zgrajenih prav za oskrbo z vodo posameznih regij oz. velikih mest, ki so bile umeščene v prostor z zavedanjem, da predstavljajo morda tudi določene slabosti. Vendar, ko je vprašanje oskrbe s pitno vodo, so jasne prioritete in se mora marsikateri lokalni interes podrediti skupnemu cilju varne oskrbe, ki je osnovna življenjska potreba. Akumulacije so infrastrukturni objekti širšega družbenega pomena in so običajno namenjene oskrbi večjih regij oz. območij. Zato je njihovo upravljanje v pristojnosti državnih ustanov, ki določajo režim koriščenja vode iz akumulacije glede na okoljevarstvene zahteve in tehnološko uporabnost akumulirane vode.

Dovolj skrbimo za varčnejšo rabo vode?

Seveda je potrebno propagirati racionalno rabo vode na vseh ravneh, saj je voda v naravi omejena, potrebe pa so vedno večje. Zavedati se moramo, da živimo na privilegiranem koščku našega planeta. Vode imamo v naravi zaenkrat dovolj. In to čiste vode, tako da spadamo med 17 % ljudi, ki imamo pitno vodo na pipi. Naš turist se tušira z boljšo vodo, kot jo ima na razpolago v minibaru hotelske sobe ali na prodajnih policah kot predpakirano.

In kakšno vodo pijejo porabniki na Obali?

Globoko sem prepričan, da naši porabniki pijejo eno najkvalitetnejših vod v regiji. Že od leta 1997 za njeno pripravo uporabljamo tehnologijo ultrafiltracije. Trenutno smo v zaključni fazi posodobitve že s tretjo generacijo. Prav tako zagotavljamo visok nivo stalnih laboratoriskih preiskav in jemanja vzorcev na celotnem sistemu – od vodarne do posameznih končnih porabnikov. Po lanski nesreči smo občutno povečali obseg analiz tudi na surovi vodi. Poleg labolatorijskih tudi z nabavo merilnika, ki nam omogoča stalno »on line« spremljanje kakovosti surove vode in morebitnih prisotnosti onesnaževal.

V zadnjem obdobju so se vodovodna podjetja odločala za višje cene vode? Kako je pri vas?

Mi smo cene minimalno zvišali v začetku marca na podlagi Elaborata o oblikovanju cene storitev javne službe oskrbe s pitno vodo za 4 obalne občine. Kot pomoč našim porabnikom v času pandemije smo dejansko z obračunom porabe po višjih cenah začeli s trimesečnim zamikom, torej šele junija. Po novem so cene vodarine in omrežnine v povprečju višje za 5,49 odstotkov.

Fizične osebe po novem za kubični meter plačujejo 5 centov več, namesto dosedanjih 0,8595 plačajo 0,9097. Pravne osebe in samostojni podjetniki pa 7,6 centa več, kot so plačevali prej. Zvišanje cen je posledica splošnega zvišanja stroškov poslovanja Rižanskega vodovoda Koper, predvsem pa zaradi višjih cen dobave električne energije, poštnine in višjih cen vodarine Kraškega vodovoda Sežana, ki je občutno dvignil ceno že sredi lanskega leta iz podobnih razlogov. Ne glede na novo korekcijo vodarine in omrežnine odjemalci Rižanskega vodovoda Koper še vedno plačujejo vodo, ki je med najcenejšimi v regiji. Na območju Primorsko-notranjske regije so stroški dobave vode za odjemalce nižji le na območju Logatca, Vipave in Ajdovščine, medtem ko so v ostalih 11 občinah, po podatkih objavljenih na spletnih straneh vodovodnih podjetij, višje tudi za 20 odstotkov.

Kakšne naložbe potrebuje vodovodno omrežje na Obali?

Vodovodno omrežje, ki oskrbuje slovensko Istro, je dokaj razvejano in tehnološko zahtevno, saj obsega preko 800 km cevovodov različnih dimenzij in materialov, 30 črpališč za prečrpavanje vode, 88 vodnih zbiralnikov, 129 razbremenilnikov, 82 reducirnih postaj za urejanje tlačnih razmer na vodovodnem omrežju, dve vodarni za prečiščevanje vode itd. Vzdrževanje takšnega sistema v dobri kondiciji zahteva znatna sredstva, ki jih je potrebno zagotavljati z letnimi občinskimi proračuni. Cilj vsakega vodovoda je obnova vodovodnega omrežja v maksimalni meri. Vendar je to običajno povezano z obnovo celotne komunalne infrastrukture v javnih površinah, kar je potrebno celovito usklajevati in načrtovati z vsemi upravljavci komunalne infrastrukture.

Koliko vplivajo hidrološki ekstremi na vodooskrbo na Obali?

Ekstremne hidrološke razmere imajo večstranski vpliv, še posebej izrazito sušna obdobja. V takih razmerah običajno uvajamo krizno poslovanje in krizno komuniciranje. Kar pomeni, da smo v nenehnem kontaktu z našimi porabniki. Sproti jih obveščamo o razmerah tako prek klasičnih medijev kot tudi prek spletne in Facebook strani podjetja. Pri tem vključimo predstavnike civilne zaščite, po potrebi sklicujemo tudi krizne sestanke po krajevnih skupnostih. Na ta način skušamo vplivati, na kar se da racionalno porabo vode v kriznem obdobju. Vse to vpliva na dobavo in porabo vode, za katero skrbimo v Rižanskem vodovodu. Ker moramo zagotavljati tudi biološki minimum reke Rižana, začnemo v takih primerih s črpanjem podtalnice, ki jo po potrebi tudi vračamo v strugo reke in jo s tem ohranjamo pri življenju, ter kupimo vodo od Kraškega in Istrskega vodovoda.