Reciklati morajo postati konkurenčnejši od deviške plastike – EOL št. 161

Evropska strategija za plastiko si je zadala cilj, da uporabi 10 milijonov reciklirane plastike v EU do leta 2025. To vključuje vso plastiko, ne le embalažo. V tem oziru si je vaše združenje zadalo cilj, da uporabi en milijon ton reciklata iz plastične embalaže do leta 2025. Kako daleč ste pri doseganju tega cilja?

Da, en milijon ton reciklata do leta 2025 je ambiciozen cilj, ki se je začel s 400.000 tonami leta 2017. Ta cilj se sklada s ciljem Evropske komisije, da uporabi 10 milijonov ton reciklatov v plastičnih izdelkih, kar je okrog 22 % proizvedenega volumna. Letos smo spremljali naš razvoj in količina porabljenih reciklatov se je povečala za 75.000 ton. Istočasno se je poraba deviške plastike znižala za 2 %, kar je neverjeten obrat trendov.

Kaj so specifike ovir pri doseganju sprejetih ciljev za živilsko in ne živilsko industrijo? Katere inovacije opažate, ki se soočajo s temi ovirami?

Jasno je, da moramo potrojiti količino postpotrošniškega reciklata. Velik del trga plastične embalaže je namenjen občutljivim dobrinam: okoli 44 % je embalaža za živila, hkrati tudi kozmetika, farmacija, nevarne dobrine itd. Za te dobrine lahko uporabimo le osnovne materiale z visoko stopnjo čistosti, kar nas ovira pri rabi reciklatov. Ena izmed rešitev je uporaba barier. Silicijev oksid je taka rešitev, kjer hrana ne pride v stik z reciklatom. Drugače pa je za neposreden kontakt mogoče uporabiti reciklat iz PET plastenk. Pri drugih trgih, kjer je lažje uporabiti reciklate, ostaja največji problem dobava dovolj velikih količin in seveda konsistenca v kvaliteti za procesiranje. Visoko kvalitetne reciklate je še vedno zelo težko dobiti. Reciklerji se soočajo s problemom počasnega delovanja strojev ter slabe estetike materiala, ki mu manjka transparentnosti. Priča smo tudi inovacijam in oblikovanju embalaže, ki upošteva izboljšanje reciklabilnosti in povečanje vsebnosti reciklata. Na primer, imamo večslojno embalažo, ki je oblikovana tako, da dopušča reciklažo vseh slojev skupaj. Opažamo plastenke za sok, ki uporabljajo silicijev oksid namesto poliameida. Čebri za barvo in embalaže za čistila za domačo rabo vsebujejo vedno višji odstotek reciklata in so še vedno zanimivi za končne uporabnike. Večkrat pa te inovacije niso tako uspešne na trgu, ker imajo višjo ceno. Še ena ovira, ki jo najdemo na strani potrošnikov, je ta, da imajo pomanjkanje zaupanja do sivkaste barve večine reciklatov v primerjavi z deviškimi materiali. Zadnje je to, da morajo reciklati postati bolj konkurenčni od deviške plastike.

Torej niste opazili večjega interesa nakupa reciklatov s strani potrošnikov v veliki plastični debati? Menite, da potrošniki govorijo eno, kupijo pa čisto drugo?

Trenutno se najbolje prodaja trditev, da je plastike manj ali pa je ni. Opažamo namreč porast laminatov na osnovi papirja. Slednji ni reciklabilen, vendar je oglaševan s trditvijo, da porabi 80 % manj plastike kar povzroči težavnejšo promocijo embalaže, ki uporablja reciklate. To je nekaj, na čemer morajo graditi lastniki blagovnih znamk. Konec koncev so vsi naši člani proizvajalci embalaže, ki prodajajo lastnikom blagovnih znamk. Njihova dolžnost je, da oglašujejo svojo embalažo na pravilen način.

Omenili ste tudi, da je deviška plastika zelo poceni, kar povzroča probleme na trgu reciklatov. Katere korake moramo narediti, da to popravimo?

Povečati moramo ekonomijo obsega in donosnosti na reciklažnem trgu. Na primer, potrebujemo usklajevanje in oblikovanje za reciklažo. V več državah EU še vedno nimamo ločenega zbiranja za reciklažo in postopno odpravljanje odlagališč mora potekati veliko hitreje, kot je cilj EK. Ne nazadnje potrebujemo finančne spodbude za rabo reciklatov. Vse to lahko res pomaga pri pospeševanju investicij v oskrbovalno verigo.

Katere ukrepe je sprejela nemška plastična industrija embalažerjev, da bi spodbudila zbiranje visoko vrednih reciklatov in zvišala delež reciklatov v plastiki?

Sledimo dvojni strategiji: boljše oblikovanje reciklirane plastične embalaže in boljše sodelovanje z oskrbovalno verigo. Jedrna kompetenca embalažnih proizvajalcev je v resnici razvoj novega embalažnega dizajna s ciljem boljše reciklabilnosti in višje vsebnosti reciklata. IK se je pridružila Krožni plastični zavezi (Circular Plastics Alliance), da bi lahko delali s celotno oskrbovalno verigo. Ukvarjamo se tudi z odgovornim lobiranjem, da bi povečali ločeno zbiranje. Težimo k usklajevanju in podpori EPR shem. Odločno pa nasprotujemo obdavčitvam plastike na nacionalni ravni, ki jih uvajajo v Italiji, Španiji in Veliki Britaniji. To je ovira za investicije v krožno gospodarstvo in ovira za enotni trg EU. Najbolj pomembno je, da zanesljivi okvirni pogoji stimulirajo investicije.

Ko smo že pri tem, kakšno je vaše mnenje o EU Plastic Pact (Zavezi za plastiko EU)?

To je iniciativa, kjer vlade in zasebna podjetja delajo skupaj, da bi dosegla določene cilje okrog reciklabilnosti, uporabe reciklatov in znižanja količine plastične embalaže. V principu se strinjamo z ambicioznimi prostovoljnimi cilji, ki si jih zastavljajo, vendar moram povedati, da cilji, ki znižujejo količine plastike, jadrajo v napačno smer. Prihranki materialov se dogajajo naravno na trgu, ki je gnan s tehnološkim procesom in zniževanjem stroškov. Cene osnovnih materialov so največje gonilo stroškov pri proizvodnji embalaže. Že od leta 1990 opažamo povprečno zniževanje teže za 25 %. Če imamo zastavljene cilje, ki gredo nad to številko, se nam lahko zgodi, da se reciklabilnost obrne in se s tem poveča raba nereciklabilnih laminatov papirne embalaže. Poleg tega so cilji Plastic pact dosegljivi le za nekatera podjetja, ne pa ta celoten trg plastične embalaže. Mislim na cilj 30 % vsebnosti reciklata v plastičnem izdelku do leta 2025. To ni realno za celoten trg in vzbuja napačna pričakovanja. Zato smo se odločili, da ne podpišemo Plastic Pact.

Kakšno je vaše mnenje o bioplastiki v širšem pomenu besede?

Najprej moramo ločevati med bioosnovano plastiko in biorazgradljivo plastiko, saj nista enaki. Imamo standardne polimere, kot je polietilen, ki je narejen iz rastlin namesto iz surove nafte, vendar še vedno ni biorazgradljiv v naravi. Lahko gre za dobro rešitev, ker jih je mogoče reciklirati skupaj z odpadno embalažo, vendar moramo biti pozorni na to, kako so te na rastlini osnovani materiali vzgojeni, ker lahko obstajajo konflikti o rabi zemlje itd. Ko govorimo o biorazgradljivi plastiki, pa moramo vedeti, da je ne moremo povezovati z reciklažo, ker jo ti materiali aktivno ovirajo. Morda pa bi jih lahko uporabili v zelo specifičnih aplikacijah, kot so agrikulturne folije, kjer je vključevanje biorazgradljivih materialov zelo dobrodošlo.

Kako je pandemija COVID-19 vplivala na odnos do plastične embalaže in kakšno vlogo je igrala plastika pri boju proti pandemiji?

Funkcije embalaže prihajajo nazaj v zavest ljudi. Kot prvo in najpomembnejše ima embalaža pomembno vlogo kot higienski varovalnik hrane in tudi, kot primer, za varnost farmacevtske oskrbovalne verige. V moderni oskrbovalni verigi je plastična embalaža nujna za varovanje hrane, zdravil in drugih občutljivih dobrin. To ne pomeni, da je kritika embalaže, posebno plastične, popolnoma izginila, vendar so dobre lastnosti embalaže ponovno v ospredju. Med pandemijo je bilo seveda ogromno povpraševanja po plastiki za izdelke, kot so sredstva za razkuževanje rok, če navedem le en primer.

Kako je pandemija vplivala na člane vašega združenja?

Nekaterim je bilo težko, nekateri so rastli. Nekateri proizvajalci embalaže, ki je ključna za delovanje sistema, kot je embalaža za hrano, zdravila so dosegli zmogljivostne omejitve. Medtem ko so drugi, npr. dobavitelji za avtomobilsko industrijo in restavracije, naleteli na velik padec povpraševanja. Trenutno naši člani poročajo o ponovni rasti.

Je fokus sedaj res na CO₂ emisijah pri plastični embalaži, ko je debata o podnebni krizi v ospredju?

Veliko bi mi pomenilo, da bi imela debata o podnebni krizi več prostora kot plastika sama. Seveda noben embalažni material ni CO₂ nevtralen, vendar embalaža znižuje ogljični odtis, saj omogoča izdelku, ki ga embalira, da se ne pokvari. Če bi se zniževanje CO₂-ja uporabljalo kot tržni zakonodajni inštrument, bi to ustvarilo pravično tekmovalnost na trgu nizkoogljičnih rešitev.

Kaj pravit o kritiki, da lahko plastična embalaža omogoča netrajnostne rešitve, ker je potrošnikom tako lažje?

Res je, da še vedno obstaja veliko aplikacij, kjer je uporaba plastike nepotrebna. Vendar je potrebno poudariti in se zavedati, da plastična embalaža omogoča trajnostno potrošnjo, ker varuje izdelke pred kvarjenjem. Če določen individualen produkt res potrebujemo, na to nimam enoznačnega odgovora. Potrebujemo v naprej narezano solato? Vprašajte to njo ali njega, ki ima pomanjkanje časa, otroke, naporno delo in druge stvari. Za veliko ljudi pomeni udobje prihranek časa in težko je soditi ljudi, ki te izdelke uporabljajo zaradi teh razlogov. Moramo biti realni in sprejeti, da se življenjski slog ljudi ne bo spremenil in okoljski vplivi se ne bodo znižali, če, na primer, zamenjamo plastiko z aluminijem ali s prevlečenim papirjem. Namesto tega potrebujemo boljše zbiranje odpadne embalaže in reciklažo. Plastika je lahko zelo dobra rešitev, saj olajša uporabo modelov ponovne uporabe, kot je »on the go« potrošnja.

Vir: Packaging Europe