Sveženj zakonodaje o varstvu potrošnikov in krožnem gospodarstvu
Trditev, da je nekaj »zeleno« in trajnostno, je postala dejavnik konkurenčnosti, saj raziskave kažejo, da je rast zelenih izdelkov večja od rasti standardnih izdelkov. Zato so tovrstne trditve postale pomemben del znamčenja in marketinškega komuniciranja ne le izdelkov in storitev, temveč tudi blagovnih znamk podjetij. Je to za večjo ozaveščanje potrošnikov dobro? Je, če so te trditve verodostojne in temeljijo na preverljivih dokazih, pravi mag. Vanesa Čanji, strokovnjakinja s področja trajnostnega razvoja in direktorica podjetja Fit media / Zelena Slovenija. Če pa so trditve brez temeljev ali dokazov, gre za zeleno zavajanje, ki na trgu ustvarja zmedo in škoduje zelenemu prehodu. Ker je izziv resen, želi EU bistveno omejiti zeleno zavajanje z novim zakonodajnim svežnjem.
Potrošnik že s hitrim pregledom prodajnih polic vidi, da je t. i. zeleno komuniciranje v porastu. Gre v večini primerov res za zeleno zavajanje?
Neodgovorno je dati vse zelene trditve v en koš zelenega zavajanja. Je pa na resnost izzivov Komisija opozorila z analizo dveh popisov okoljskih trditev; prvo je izvedla leta 2014 in drugo leta 2020. V študijah je pregledala vzorec 150 okoljskih trditev za širok nabor izdelkov glede na načela direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Ta načela so jasnost, nedvoumnost, točnost in preverljivost. V študiji iz leta 2020 je bilo ugotovljeno, da znaten delež okoljskih trditev, dobrih 53 odstotkov, vsebuje nejasne, zavajajoče ali neutemeljene informacije o okoljskih značilnostih izdelkov v EU. Ta ugotovitev velja za številne kategorije izdelkov.
Sodijo te trditve v polje namerne zlaganosti?
Za tako resno obtožbo bi se morali pogovarjati o konkretnih primerih. Načelno je bila v popisu okoljskih trditev iz leta 2020 analizirana utemeljenost okoljskih trditev, pri tem pa je bila preverjena njihova jasnost, natančnost in obseg, v katerem so utemeljene z dokazi, ki jih je mogoče preveriti. Analiza je pokazala, da je bilo 40 odstotkov trditev neutemeljenih. Te rezultate je potrdil tudi pregled, ki so ga novembra 2020 opravili organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov. Organi so ocenili 344 trditev o trajnostnosti in menili, da v 57,5 odstotka trgovec ni predložil zadostnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi o točnosti trditve. V polovici primerih so imeli organi težave pri ugotavljanju, ali je trditev zajemala celoten izdelek ali le enega od njegovih sestavnih delov. Pri 36 odstotkih trditev ni bilo jasno, ali se trditev nanaša na podjetje ali le na nekatere izdelke. Za 75 odstotkov trditev pa pristojni niso mogli dokazati, katero fazo življenjskega cikla izdelkov je zajemala.
Torej je zmeda precejšnja. Za lažje razumevanje vprašanje – kaj je okoljska trditev?
Okoljska trditev pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki navaja ali namiguje, da ima izdelek ali trgovec pozitiven ali ničelni vpliv na okolje ali je manj škodljiv za okolje od drugih izdelkov oziroma trgovcev ali je svoj vpliv sčasoma izboljšal. Gre lahko za besedilo, slikovno ali grafično predstavitev ali predstavitev s simboli v kakršni koli obliki, vključno z znaki, blagovnimi znamkami, imeni podjetij ali imeni izdelkov. Vse to sodi v okvir komercialnega sporočila.
Se okoljske trditve razlikujejo od okoljskih znakov?
Okoljski znaki so podskupina okoljskih trditev. Znaki so v obliki znaka zaupanja, kakovosti ali podobnega, katerega namen je izdelek oziroma postopek ali podjetje izpostaviti in promovirati s sklicevanjem na njegove okoljske vidike. Ti znaki včasih temeljijo na shemah certificiranja, to so sheme okoljskega označevanja, ki potrjujejo, da izdelek oz. postopek ali podjetje izpolnjuje zahteve, določene v shemi, in spremljajo skladnost.
Omenjate sheme certificiranja. Ali te niso dovolj velika varovalka za verodostojnost trditev?
V pripravljalni študiji za zbiranje dokazov o načinih za okrepitev dejavne vloge potrošnikov pri zelenem prehodu so bili v oceni 232 aktivnih znakov EU za okolje proučeni tudi vidiki njihovega preverjanja in certificiranja. Ugotovljeno je bilo, da je preverjanje skoraj polovice znakov nezanesljivo ali pa se sploh ne izvaja. Poleg tega se potrošniki ne zavedajo razlike med znaki, ki jih urejajo sheme certificiranja tretjih oseb, in znaki, ki temeljijo na »samocertificiranju« in jih torej ne preverja nobena tretja oseba.
Torej niso problem le zelene »samodeklaracije« podjetij, ampak tudi nepreverjanje znotraj shem certificiranja.
Drži. Hkrati v tem kontekstu velja izpostaviti pomemben in stalen problem v EU, ki je širjenje znakov in logotipov trajnostnosti. To širjenje znakov skupaj z različnimi modeli upravljanja pomeni, da lahko proizvajalci in trgovci na drobno uporabljajo različne strategije pri izbiri določenega znaka trajnostnosti. Zelo pogosto to pomeni tudi, da podjetja z različnimi znaki jamčijo za trajnostnost svojih izdelkov. 34 odstotkov podjetij je kot oviro opredelilo »širjenje ali pomanjkanje preglednosti, razumevanja, zanesljivosti logotipov oziroma znakov trajnostnosti«.
Kot ste že opozorili, so podjetja, ki si prizadevajo za upoštevanje ali razvoj zanesljivih shem okoljskega označevanja, torej dejansko v slabšem položaju kot podjetja, ki uporabljajo nezanesljive okoljske znake, saj jih potrošniki pogosto ne morejo razlikovati.
To vprašanje se je še zaostrilo zaradi hitrega pojava številnih zasebnih oz. prostovoljnih shem označevanja na ravni držav članic, kar potrošnikom vse bolj otežuje primerljivost med izdelki.
Kot je bilo omenjeno, naj bi predlog o okoljskih trditvah deloval kot varnostna mreža za vse sektorje, v katerih okoljske trditve ali znaki niso urejeni na ravni EU. Njegov cilj ni spreminjanje obstoječih ali prihodnjih sektorskih pravil. Nasprotno, zahteve glede ocenjevanja in sporočanja iz druge zakonodaje Unije bodo imele prednost pred zahtevami iz predloga, zato jih je treba uporabljati za utemeljitev in sporočanje okoljskih trditev na teh posebnih področjih.
Glede na vse povedano – kakšno je sploh zaupanje potrošnikov v okoljske trditve?
Na to vprašanje odgovarja več raziskav. Na splošno je zaupanje potrošnikov v okoljske trditve precej nizko ravno zaradi preveč informacij in njihovih nejasnosti. Ta pomemben instrument komuniciranja, s katerim naj bi okrepili vlogo potrošnikov za nakupe in vedenjske vzorce, ki so odgovornejši do okolja, je zašel v slepo ulico. Brez jasne regulative okoljske trditve lahko povzročajo resno škodo podjetjem, ki želijo odgovorno upravljati s svojimi vplivi na okolje in to tudi verodostojno komunicirati, saj na trgu konkurirajo s tistimi, ki okoljske trditve komunicirajo neutemeljeno. To odvrača potrošnike od tovrstnih informacij, saj jim ne zaupajo.
Na kakšen način želi EU rešiti to zmedo?
Komisija je pripravila obsežen zakonodajni sveženj. V prvi vrsti bi izpostavila dve direktivi, ki sta v postopku sprejemanja. Lani je Komisija predstavila predlog Direktive v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem.
Poslanci Evropskega parlamenta so podprli osnutek zakonodaje za boljše označevanje in večjo trajnostnost izdelkov ter preprečevanje zavajajočih trditev. Svet Evropske unije je svoj pogajalski mandat potrdil 3. maja letos, kar pomeni, da bi lahko bila direktiva sprejeta prihodnje leto.
Marca letos je Komisije predstavila predlog nove Direktive o zelenih trditvah. Čeprav se tega področja dotika tudi predhodno omenjena direktiva, predlog Direktive o zelenih trditvah določa bolj specifična pravila in dopolnjuje predlagane spremembe direktive o nepoštenih poslovnih praksah.
Kaj konkretno želi doseči?
Namen predloga Direktive o zelenih trditvah je narediti zelene trditve zanesljive, primerljive in preverljive po vsej EU ter zaščititi potrošnike pred zelenim zavajanjem. To sem izpostavljala na začetku tega pogovora. Hkrati želi prispevati k oblikovanju krožnega in zelenega gospodarstva EU, tako da potrošnikom omogoči sprejemanje ozaveščenih nakupnih odločitev, ter pomagati vzpostaviti enake konkurenčne pogoje, ko gre za okoljsko učinkovitost izdelkov.
Omenili ste večji zakonodajni sveženj. Je ta širši od predloga teh dveh direktiv?
Je, trajnostno potrošnjo z zagotavljanjem okoljskih informacij želi EU regulirati tudi z drugimi akti. Poleg okvira za varstvo potrošnikov je tudi obstoječi zakonodajni okvir EU, ki obravnava zagotavljanje okoljskih informacij, določa metodološke zahteve za merjenje in izračunavanje okoljskih vplivov, kot so metodologije EU za certificiranje odvzemov ogljika, razvite v skladu z uredbo o certificiranju odvzemov ogljika – ta še ni sprejeta -, ali za informacije o okoljskih vplivih in znakih zanje, okoljskih vidikih ali okoljski uspešnosti izdelka ali trgovca.
Direktiva o okoljsko primerni zasnovi na primer vzpostavlja okvir za določitev obveznih zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, da bi spodbudila njihovo energijsko učinkovitost in krožno zasnovo ter nove poslovne modele.
Komisija je marca 2022 sprejela tudi predlog nove uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, da bi bistveno izboljšala krožnost, energijsko učinkovitost, okoljske vplive in druge vidike okoljske trajnostnosti za posebne prednostne skupine izdelkov. Omogočila bo določitev zahtev glede učinkovitosti in informacij za skoraj vse kategorije fizičnega blaga, ki se dajejo na trg EU.
Nekateri drugi predlogi Komisije v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in politike izdelkov vključujejo zahteve po informacijah na primer na podlagi predlaganih uredb o trženju gradbenih proizvodov ter o baterijah in odpadnih baterijah.
Poleg tega obstajajo pravni akti v zvezi z obveznimi in tudi prostovoljnimi znaki, razvitimi na ravni EU, kot je znak EU za okolje. Znak EU za okolje, uveden leta 1992, je uradni prostovoljni znak za okoljsko odličnost najuspešnejših izdelkov v EU. Uredba o znaku EU za okolje določa pravila za uvedbo in uporabo te prostovoljne sheme.
Druga povezana zakonodaja EU o znakih vključuje sistem za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) ter uredbe o znaku za ekološko kmetovanje, označevanju z energijskimi nalepkami in oznaki CE.
Kako hitro bodo spremembe začele veljati na trgu?
Potreba po obravnavanju zelenega zavajanja je bila opredeljena kot prednostna naloga v novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in Novi agendi za potrošnike. V nedavno sprejetem industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora je ponovljeno, da je treba potrošnikom omogočiti izbiro na podlagi preglednih in zanesljivih informacij o trajnostnosti, trajnosti in ogljičnem odtisu izdelkov. Preglednost trga je orodje, ki olajšuje uvajanje tehnološko in okoljsko naprednejših neto ničelnih izdelkov.
Evropski mlini meljejo. Omenjena predloga direktiv naj bi bila predvidoma sprejeta prihodnje leto, na kar imajo države članice 18 mesecev za prenos v nacionalni pravni red.
Kje ocenjujete, da bodo spremembe najbolj vidne?
Predlog državam članicam dopušča možnost izbire obstoječih mehanizmov v okviru zakonodaje o varstvu potrošnikov. Ker se mehanizmi za varstvo potrošnikov v posameznih državah članicah razlikujejo, se jim dovoli imenovanje najučinkovitejšega pristojnega organa za izvajanje izvrševanja, vključno z inšpekcijskimi pregledi, sankcijami in sodnimi postopki.
Že sedaj v fazi sprejemanja zakonodaje so zelo aktivni številni deležniki, ki opozarjajo na razne posledice teh zakonodajnih zahtev. Če ne bo večjega reda na tem segmentu, zakonodajni okvir ne bo dosegel svojega namena. Torej bodo podjetja morala bistveno resneje pristopati k trditvam. Za vse, kar komunicirajo, bodo morala imeti verodostojne dokaze. Zelene trditve »po občutku« naj bi postopoma izginile.
Katerim kriterijem bodo morale zadostiti okoljske trditve po novem?
Glede na trenutno različico predloga direktive bodo morali zavezanci izvesti oceno za utemeljitev izrecnih okoljskih trditev. Ta ocena:
- določi, ali se trditev nanaša na celoten izdelek, del izdelka ali nekatere vidike izdelka ali na vse dejavnosti trgovca ali določen del ali vidik teh dejavnosti, kot je ustrezno za trditev;
- temelji na splošno priznanih znanstvenih dokazih, uporablja točne informacije in upošteva ustrezne mednarodne standarde;
- dokaže, da so okoljski vplivi, okoljski vidiki ali okoljska uspešnost, ki so predmet trditve, pomembni z vidika življenjskega cikla;
- če je navedena trditev o okoljski uspešnosti, upošteva vse okoljske vidike ali vplive na okolje, ki so pomembni za oceno okoljske uspešnosti;
- dokaže, da trditev ni enakovredna zahtevam, ki jih zakonodaja nalaga za izdelke v skupini izdelkov ali trgovce v sektorju;
- zagotovi informacije o tem, ali izdelek ali trgovec, na katerega se nanaša trditev, glede vplivov na okolje, okoljskih vidikov ali okoljske uspešnosti, ki je predmet trditve, dosega občutno boljše rezultate od običajne prakse za izdelke v zadevni skupini izdelkov ali trgovce v zadevnem sektorju;
- ugotovi, ali izboljšanje okoljskih vplivov, okoljskih vidikov ali okoljske uspešnosti, na katere se nanaša trditev, povzroča znatno škodo v zvezi z okoljskimi vplivi na podnebne spremembe, porabo virov in krožnost, trajnostno rabo ter varstvo vodnih in morskih virov, onesnaževanje, biotsko raznovrstnost, dobrobit živali in ekosisteme;
- vse uporabljene izravnave emisij toplogrednih plinov loči od emisij toplogrednih plinov kot dodatne okoljske informacije, navede, ali so te izravnave povezane z zmanjšanjem ali odvzemi emisij, ter opiše, kako imajo izravnave, na katere se opira, visoko integriteto in se pravilno izračunajo, da odražajo zatrjevani vpliv na podnebje;
- vključuje primarne informacije, ki so trgovcu na voljo v zvezi z okoljskimi vplivi, okoljskimi vidiki ali okoljsko uspešnostjo, na katere se nanaša trditev;
- vključuje ustrezne sekundarne informacije o okoljskih vplivih, okoljskih vidikih ali okoljski uspešnosti, ki so reprezentativne za določeno vrednostno verigo izdelka ali trgovca, na katerega se nanaša trditev, kadar primarne informacije niso na voljo.
