Razvili sistem za podporo odločanju o namakanju, kmalu za vso Slovenijo – EOL 141

Kateri kazalniki iz regionalne analize, ki naj bi pokazala na ukrepe za podporo prilagajanju na podnebne spremembe, so najbolj nedvoumno predstavili ranljivost vipavskega območja?

Pričakovano je, da bodo imele podnebne spremembe v prihodnosti znaten vpliv na kmetijsko pridelavo v Vipavski dolini. Simulacije kažejo, da bodo prinesle več vremenskih ekstremov. V Jadranski regiji naj bi prihajalo do zmanjšanja toplotnih izgub v atmosfero, do povečanega izhlapevanja in zmanjševanja količine padavin. Brez ustreznih ukrepov za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam lahko pričakujemo, da v sektorju kmetijstva ne bo napredka. Konkurenčnost pridelave se bo v primerjavi z drugimi regijami zmanjševala.

Zakaj je pri vas ranljivost velika?

Zaradi velike izpostavljenosti in velike občutljivosti na podnebne spremembe ter nizke sposobnosti prilagajanja. Da bi se na pričakovane podnebne spremembe uspešno prilagodili, je potrebno v obdobju 2017-2021 izvesti kopico ukrepov tako na ravni kmetij kot na ravni celotnega območja Vipavske doline.

Na kaj predvsem mislite? Na slabosti pri upravljanju z vodami, sušami, poplavami in vetrom?

Vsekakor se vse začne pri sodelovanju. Tako na lokalni kot na državni ravni ter tudi medresorsko.

Velika večina protivetrnih pasov v Vipavski dolini je uničena. Pasovi bi v skladu z izkušnjami in analizami veliko pripomogli pri zmanjševanju hitrosti vetra in zniževanju poletnih temperatur. To bi dolgoročno posledično vplivalo tudi na izhlapevanje vode iz tal in v manjši meri na pojav suše. Vzroki so v pomanjkanju finančnih sredstev, nestrokovnem izvajanju načrtovanih ukrepov in neidentificiranem upravljavcu melioracijskih sistemov po osamosvojitvi Republike Slovenije. V prihodnje bi bilo potrebno zaradi povečanja odpornosti kmetijstva na podnebne spremembe izboljšati kakovost že obstoječih protivetrnih pasov in vzpostaviti nove na že načrtovanih in novih lokacijah.

In vode?

Količina vode, ki je na voljo za namakanje, je neposredno povezana tudi z vodno infrastrukturo, to je z zadrževalniki. Trenutno je v porečju reke Vipave en večji zadrževalnik, Vogršček, ki je lociran v spodnjem delu Vipavske doline.

Čeprav je Vogršček kot umetno akumulacijsko jezero največji namakalni sistem v državi in je za območje življenjska hrana, se sanacija vleče že več let. Kaj bi bilo potrebno nujno sanirati in kdo bi moral prispevati sredstva?

Zadrževalnik Vogršček je na porečju Vipave nedvomno najpomembnejši vir vode za namakanje. Izjemno ugodna izbira lege zadrževalnika, je nad nivojem večine namakanih zemljišč, je prednost, ki prispeva k cenejšemu delovanju namakalnega sistema. Iz njega se potencialno lahko napaja najmanj 25 % skupne površine trajnih nasadov. V povprečju se namaka 38 %, to je 342 do 494 ha površine namakalnih polj. Eden izmed ključnih vzrokov za slabo izkoriščenost je slabo delovanje vodnega zadrževalnika Vogršček. Težave z zadrževalnikom Vogršček so se začele 27 let po njegovi izgradnji. Začetek sanacije je stekel takoj po tem, a je proces dolgotrajen. Vzporedno s tehnično sanacijo poteka tudi proces prenosa lastništva NS Vogršček z države, z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, na občine v Vipavski dolini.

Toda brez novih namakalnih sistemov in učinkovitejših ukrepov proti ekstremnim vremenskim pojavom bo kmetijstvo, ki je zdaj slabo odporno na podnebne spremembe, vsako leto pred večjimi težavami. Katere kulture so najbolj ogrožene? Ali ste morda izračunali škodo, ki jih je utrpelo vipavsko območje zaradi ujm?

Analiza podnebnih scenarijev za 21. stoletje izkazuje nadaljnje spremembe v temperaturi, padavinah in potencialni evapotranspiraciji na porečju Vipave. Brez prilagoditvenih ukrepov se bo ranljivost kmetijstva na ekstremne vremenske dogodke v prihodnje še povečala. V regionalni analizi smo analizirali tipologijo kmetij, rabo kmetijskih zemljišč in kmetijsko prakso. Osredotočili smo se na namakanje kot način obvladovanja škodnega potenciala suš in vročinskega stresa. To je še posebej pomembno, saj podatki kažejo, da se je v Sloveniji, po letu 2000, povečalo število let s kmetijsko sušo. Sposobnost prilagajanja bo močno odvisna od delovanja obstoječe infrastrukture za namakanje in izvajanja ukrepov za izboljšanje razporeditve vodnih količin. Ujme so v Vipavski dolini v preteklih letih povzročile veliko škode. V letu 2012 je škoda zaradi burje znašala 0,4 mio EUR, škoda zaradi suše je znašala 4,5 mio. EUR, v letu 2013 pa kar 4,7 mio. EUR.

Katere glavne naloge boste uspeli izpolniti iz strategije prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe do leta 2021? Ugotovili ste, da se tretjina načrtovanih ukrepov ne izvede in da je pri izvajanju še vedno ključna vloga države. Kaj bi morala spremeniti država in kakšne so lokalne zmogljivosti?

Predvidena je izvedba dveh ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam. Vzpostavitev pilotnega sistema za podporo odločanju o namakanju in vzpostavitev vzorčne protivetrne površine z namenom ozaveščanja o pomenu protivetrnih pasov. Lokalno pomemben je ukrep, ki v obstoječih dokumentih ni predviden in nima finančnega pokritja na podlagi sodelovanja z javnostmi. To je ukrep celostne obnove zelenih protivetrnih pasov. Ob pomoči lokalnih skupnosti, kmetijskih strokovnjakov in strokovnjakov svetovalne službe bo ukrep umeščen v program razvoja podeželja po letu 2020 ali tudi v druge razvojne programe. Tako bodo omogočena sredstva za celostno obnovo in razvoj protivetrnih pasov v Vipavski dolini.

Brez države ne bo šlo.

Pri pregledu obstoječih dokumentov in modelov upravljanja je bilo znotraj kmetijstva in gozdarstva identificiranih 93 ukrepov, kar predstavlja skoraj 60 % od vseh identificiranih ukrepov. Število ukrepov, namenjenih neposrednemu in/ali posrednemu prilagajanju na podnebne spremembe, se je v obdobju 2014 – 2020 glede na pretekla obdobja, 1991 – 2006 in 2007 – 2013, povečalo. Vendar se v povprečju kar 1/3 načrtovanih ukrepov ne izvede, kar nakazuje na velik implementacijski deficit politike prilagajanja podnebnim spremembam. Še zlasti problematični so ukrepi, ki za uspešno izvedbo zahtevajo koordinirano delovanje več deležnikov hkrati. Medresorsko sodelovanje se tako kaže kot zelo pomembno.

Med ukrepi so nujne naložbe v kmetijstvo in v nekmetijske dejavnosti. Katere?

Vse so navedene na projektni spletni strani http://www.life-vivaccadapt.si/sl/ pod zavihkom »izsledki«. Nahajajo se v dokumentu »Strategija prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe v Vipavski dolini 2017-2021«. Vsak ukrep je tudi opisan in ovrednoten z vidika sodelovanja posameznih deležnikov pri njegovi aktivaciji. V grobem so ukrepi razdeljeni na finančne in nefinančne. Velika večina je finančnih.

Zakaj ste med ukrepi posebej napovedali obnovo protivetrnih pasov in kakšne so možnosti, da bi na Vipavskem spodbudili pridobivanje OVE iz vode, vetra in sonca?

Z ureditvenimi deli v 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila v Vipavski dolini v določenem obsegu vzpostavljena tudi protivetrna zaščita. Optimalno je ohranjenih le nekaj teh pasov. Pregled rabe tal s pomočjo ortofoto posnetkov kaže, da uporabniki zemljišč površine, ki so namenjene za protivetrne pasove, uporabljajo za kmetijsko rabo. Obdelovalne površine širijo prek parcelnih mej na zemljišča, ki so namenjena protivetrnim pasovom. Po svoje je takšna praksa razumljiva, saj po končanih melioracijskih delih na večjem delu predvidenih površin sploh ni bilo zasajenih protivetrnih pasov. Tako so bile v njihovih očeh površine proste, z njihovo uporabo pa so pridobili dodatne obdelovalne površine. Te štejejo tudi v kvoto obdelovalnih površin GERK, za katere lahko prejemajo kmetijske podpore. V Vipavski dolini so najbolj rodovitna tla prav ob vodotokih, zato se pridelovalci odločajo za zasnovo trajnih nasadov prav na teh območjih.

A zakaj obnova protivetrnih pasov?

Analizirali smo stanje preostalih protivetrnih pasov na območju melioracijskih kompleksov od Vipavskega Križa do Lozic, kjer se težave z močnim vetrom pojavljajo najpogosteje. Na obstoječih protivetrnih pasovih so številne pomanjkljivosti. Vzroki za stanje so v pomanjkanju finančnih sredstev, nestrokovnem izvajanju načrtovanih ukrepov in neidentificiranem upravljavcu melioracijskih sistemov po osamosvojitvi Republike Slovenije. V prihodnje bi bilo potrebno povečati odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in izboljšati kakovost že obstoječih protivetrnih pasov. Predvsem pa vzpostaviti nove na že načrtovanih lokacijah in tudi na novih lokacijah.

Pred vzpostavitvijo protivetrnih pasov bi bilo treba sprejeti odlok o zavarovanju protivetrnih pasov, ki bi te pasove predal v upravljanje predhodno določenemu organu, na primer Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Katere dobre prakse so lahko zgledne za zmanjšanje podnebne ranljivosti kmetijstva? Nekaj ste jih ocenili kot dobre.

Med te prištevamo protitočne mreže, dobro ohranjene in funkcionalne odseke zelenih protivetrnih pasov. Prav tako načrtovanje primerne opore rastlinam, gojenje v zavarovanih prostorih, namakanje, lokalno zadrževanje vode, vključevanje ureditve novih vodnih virov v lokalne razvojne dokumente in zatravljanje medvrstnih prostorov. A tudi preizkušanje in postopno uvajanje novih rastlinskih kultur in sort odpornih na višjo temperaturo zraka in veter ter lokalno spremljanje agro-meteoroloških spremenljivk.

Kje so težave z izvedbo ukrepov?

Pri nekaterih je njihovo delovanje pod potenciali zaradi slabe kakovosti in pomanjkljivega vzdrževanja, dotrajanosti ter tudi zaradi krčenja obsega ukrepov. Med njimi so obstoječi protivetrni pasovi, med katerimi so nekateri popolnoma izkrčeni ali z omejeno funkcionalnostjo. Sem prištevamo tudi dolgotrajno sanacijo pregrade Vogršček, katere pravilno delovanje je pomembno za večji del obstoječih namakanih območij na območju Vipavske doline.

Kakšno je zanimanje pridelovalcev za sodelovanje v testiranju sistema, ki jim priporoča najboljši čas za namakanje glede na vodozadrževalne lastnosti tal?

Na povabilo k sodelovanju v našem projektu se je odzvalo kar 35 uporabnikov kmetijskih zemljišč. To je več, kot smo pričakovali. Pomeni, da je zanimanje veliko in problematika pereča. Iz delavnic, ki smo jih do sedaj izvedli v okviru projekta, se je pokazalo, da si pridelovalci želijo trajne in učinkovite rešitve. Sistem za podporo odločanju o namakanju, v nadaljevanju SPON, ki smo ga razvili, ne priporoča zgolj najboljšega časa za namakanje rastlin, temveč veliko več. Izračuna priporočeni čas in obrok namakanja za 5 dni vnaprej. Pri tem upošteva informacije o vodnozadrževalnih lastnostih tal, trenutne meritve količine vode v tleh, potrebe rastline po vodi glede na fenofazo in vremensko napoved. SPON je trenutno omejen za uporabo na območju Vipavske doline. Vendar se bo s projektom PRO-PRIDELAVA (Povečanje produktivnosti kmetijske pridelave z učinkovito in trajnostno rabo vode) razširilo še na 5 območij Slovenije, iz katerih prihajajo partnerske kmetije vključene v projekt. Projekt je del sheme Evropskega Inovativnega Partnerstva, vodijo ga raziskovalci z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Se lahko sistem še izboljša?

Seveda. Možne so dodatne izboljšave, kot so modul za modeliranje rasti rastlin, izračun časa namakanja na podlagi informacij o tehničnih lastnostih namakalne opreme, … SPON bi v vsakdanje aktivnosti pridelovalca, ki so povezane z vodenjem namakanja na kmetiji, bolje vključili z razvojem SPON aplikacije za pametni telefon. Velik izziv pri vpeljavi SPON je tudi merilna oprema. Od tega, kakšni merilniki vode v tleh so sploh primerni za uporabo v SPON, ali je potrebno merilnike dodatno kalibrirati, kam jih namestiti, da so meritve čim bolj reprezentativne za celotno njivo oz. sadovnjak, do tega, kdo bo opremo strokovno vgradil in preverjal, ali deluje pravilno.

Koliko v projektu sodelujejo najbolj prizadeti deležniki, predvsem kmetje?

V projekt se je vključilo veliko število uporabnikov kmetijskih zemljišč, kar nas zelo veseli. Izvajanje takih vsebin je neučinkovito, če je vse izvedeno »iz pisarne«, brez stika z uporabniki. Na delavnicah smo jim predstavili, kaj bomo v projektu razvili in izvedli ter kako bo sistem SPON deloval. Z njihove strani smo pridobili vhodne podatke za pravilno delovanje SPON-a, kot na primer odvzem vzorca tal za analizo. Zanimalo nas je, katere kmetijske rastline gojijo na zemljiščih, kjer bo vgrajena sonda, kakšne so njihove namakalne navade, … V času modeliranja sistema smo jih povprašali, kakšne so njihove želje, da bi bila uporaba sistema zanje kar najbolj učinkovita in nemoteča ter navsezadnje tudi uporabna. Drugo implementacijsko aktivnost v našem projektu, to je posaditev protivetrnega pasu, pa smo izpeljali skupaj s strokovnjaki.