Razpisi za sončne elektrarne so objavljeni, odziv premajhen – EOL 147

Ukrepi NEPN so predvsem razvojni in spodbude usmerja zlasti v tri področja: v tehnologije in dejavnosti ob njihovih začetkih (vse razvojne faze in vstop na trg), dejavnostim ob njihovem ukinjanju in v ukrepanje, ki je namenjeno že omenjenemu obvladovanju tveganj – torej za javne koristi zaradi zmanjševanja družbenih škod v prihodnje (okoljskih, varnostnih ipd.).

NEPN opredeljuje naloge posameznih akterjev, a še ne dovolj točno – to vrzel bo treba prednostno zapolniti za uspešno izvedbo načrtovanih ukrepov. Npr., katere vzvode ima država za postavljanje prioritet in usmerjanje izgradnje hidroelektrarn na ekonomsko in okoljsko najbolj ustrezne lokacije, ne opredeljuje dovolj točno (država kot lastnik, kot nosilec energetske, okoljske in prostorske politike, kot sofinancer in porok idr). NEPN ne odgovori na vprašanje, ali je država ustrezno organizirana za izpeljavo zahtevnih razvojnih ukrepov, ki so pred nami. Vrzeli so se kazale že pri pripravi NEPN in ni zagotovila, da bo izvedba potekala z močnejšimi ekipami pri ključnih akterjih. NEPN tudi ne izpostavlja dovolj, da bo treba v nizkoogljičnost usmerjati ves razvoj in da za to nismo ustrezno organizirani. NEPN tudi šibko naslavlja vprašanja, ki so v domeni tistih javnih politik, ki jih EU ne ureja: davčne, prostorske, stanovanjske. Npr., subvencij ne dopolnjuje s proaktivno davčno politiko, ki bi lahko znatno pocenila njegovo izvajanje in prispevala usmerjanje v manj tvegano in bolj razvojno naravnane odločanje zasebnega in javnega sektorja. Ista vrzel je očitna tudi v Strategiji razvoja Slovenije. Odsotnost resne stanovanjska politike, ki je ključ za uspešno trajnostno prenovo stavb zlasti po letu 2030, NEPN ne naslavlja.

NEPN ne odmeva ustrezno v javnem prostoru. Veliko medijsko pozornost imajo netočne in površne informacije ter pavšalne ocene, povečini usmerjene proti spremembam. Nihče ne opazi, da nekateri ukrepi so, zatika pa se pri njihovem izvajanju. Npr., odprti so razpisi oz. javni pozivi za spodbujanje sončnih elektrarn (MzI, Eko sklad, Agencija za energijo), odziv na razpise je premajhen, sredstva se ne črpajo. V medijih pa se pojavljajo celo članki o tem, naj država vendarle začne spodbujati sončne elektrarne.

NEPN dobro krmari med več različnimi, včasih nasprotujočimi si cilji, kar je skladno tako z nacionalnimi izhodišči v energetskem zakonu kot tudi s cilji EU. Cilji NEPN so ambiciozni, a realni – lahko se sicer še v neskončnost pogovarjamo o tem, a ključno bo preiti k izvedbi konkretnih ukrepov in hkrati pripravljati nove.

Prednostna usmeritev NEPN je energetska učinkovitost, kar je pomembno zlasti za slovensko industrijo z vidika konkurenčnosti. Večina ukrepov učinkovite rabe energije (URE) je cenejših od izgradnje novih zmogljivosti. Izboljšanje energetske učinkovitosti je najbolj smiseln način za obvladovanje stroškov za energijo, kar ugotavlja Evropska komisija v pregledih cenovne konkurenčnosti energije v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami. Ta usmeritev ni nova. V Sloveniji je »prednost energetski učinkovitosti pred izgradnjo novih zmogljivosti« zapisana v Energetskem zakonu že od leta 1999. Ni naključje, da je bila prednost energetski učinkovitosti pri nas uzakonjena sočasno z odpiranjem trga za električno energijo – ne gre za vzročno posledično povezavo, temveč za skupen vzrok. Ko so postali stroški dodatne proizvodnje električne energije iz novih enot višji od povprečnih, ko proizvodnja električne energije ni bila več naravni monopol, je bil čas za uvedbo trga in hkrati se je odprlo več prostora za ukrepe energetske učinkovitosti. Princip prednosti energetski učinkovitosti se je začel uveljavljati v ZDA v času naftne krize, v Sloveniji pa se je pospešeno uveljavljal po osamosvojitvi in v času pridruževanja EU.

NEPN v svojih temeljnih prioritetah torej ne prinaša bistvenih novosti. Novo pa je to, da NEPN predvideva okrepitev spodbud za industrijo. Danes je večina subvencij za ukrepe učinkovite rabe energije namenjenih gospodinjstvom in javnemu sektorju za energetsko prenovo stavb. Ker se pričakuje višje in negotove cene energije, se mora industrija pripraviti na ta tveganja. Slovenija ima veliko energetsko intenzivne industrije, ki v prihodnje (po letu 2030) po pričakovanjih ne bo prenesla polne cene električne energije iz novih velikih elektrarn – ne glede na tehnologijo. Na to se mora pravočasno pripraviti. Medijski prostor in nasploh javni prostor je poln netočnih in zavajajočih informacij o prihodnjih stroških. Pri obvladovanju stroškov za energijo se Slovenija oz. subjekti v Sloveniji ne morejo zanašati na nizke cene energije iz prihodnjih elektrarn, ker ne bodo nižje. Pripraviti se morajo na obvladovanje potreb po energiji.

NEPN torej predvideva pripravo podpornega okolja za razvoj industrije, da se pravočasno pripravi na nove, spremenjene razmere in se razvija skladno z zelenimi prioritetami. Realizacija se kaže kot temeljna naloga NEPN. Dobro je, da to sovpada z ukrepi Zelenega dogovora v EU, ko se bodo zaostrili regulativa in pogoji za financiranje »nezelenih« naložb, hkrati pa bodo na voljo razvojne spodbude. Vendar pa samo evropska sredstva ne bodo dovolj.

Zelo pomembno je, da se Slovenija odzove hitro in prepreči vezanost na netrajnostne prakse – torej, da preusmerja naložbe gospodarstva od tistih, ki bodo veliko finančno breme, k takim, ki bodo generirale višjo dodano vrednost z manj vložka energije. Slovenija mora torej takoj pripraviti sistem in opredeliti model financiranja izvedbe naložb. Sistem naj temelji na usklajenem koriščenju nepovratnih in povratnih javnih sredstvih ter virih financiranja, ki jih zagotavljajo finančne institucije in skladi. Finančni model naj predstavlja hrbtenico sistema spodbujanja naložb, vključuje pa tudi vrsto davčnih in regulatornih instrumentov ter instrumentov načrtovanja, informiranja idr., ki bodo zagotovili hitrejši prehod ter stroškovno in okoljsko bolj učinkovito izvajanje naložb. Slovenija naj dodatno vzpostavi zakonodajni okvir oz. zahteve in davčno politiko, ki bo vplivala na preusmerjanje naložb, ker bo tako ceneje in učinkoviteje. V večjem obsegu se pričakuje angažiranje zasebnih finančnih sredstev, a zmožnosti zasebnega sektorja za investiranje so različne. Pokrivanje vrzeli v financiranju se bo lahko zagotovilo s prioritetno uporabo razpoložljivih EU sredstev in financiranjem preko finančnih instrumentov, ki slonijo na EU sredstvih. Ključno bo načrtovanje in oblikovanje finančnih inštrumentov (povratnih sredstev, garancij, kapitalskih vložkov), ki bo temeljilo na kohezijskih sredstvih ter koriščenju proračunskih sredstev EU ali koriščenju inštrumentov EIB. Vendar finančnih inštrumentov, ki slonijo zgolj na EU sredstvih, ne bo dovolj za usmerjanje in izvedbo potrebnih naložb. Slovenija bo morala angažirati dodatne mehanizme za usmerjanje privatnih virov v naložbe z angažmajem dodatnih proračunski sredstev za preusmerjanje naložb in za razvoj inštrumentov preko izvajanje finančnega inženiringa (vir: osnutek Dolgoročne podnebne strategije Slovenije).

O NEPN-u se bo treba še veliko pogovarjati. O njegovi izvedbi. O povečanju njegovih ambicij. Energetska učinkovitost ne bo dovolj, potrebno bo, skladno z ugotovitvami IPCC, še zaostriti cilje. Tudi zato, ker bodo okoljske škode zaradi podnebnih sprememb desetkrat večje od stroškov za preprečevanje podnebnih sprememb. Za to bo treba pripraviti novo generacijo ukrepov: ukrepov, ki naslavljajo naše potrošne in proizvodne vzorce in uveljavljajo nove trajnostne prakse: delo od doma je bilo skoraj tabu tema še nekaj dni nazaj. Krožno gospodarstvo, daljša življenjska doba in kakovost izdelkov, dobivajo te dni nov pomen.