dr. Marko Zupan, Center za pedologijo in varstvo okolja, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Na splošno države nimajo enakega sistema za tla. Veliko smo si obetali od Tematske strategije za varstvo tal. Na žalost je bilo delo pri Strategiji prekinjeno. Ponovno se organizirajo sestanki, da bi v okviru EU naredili Direktivo, ki bi jo države prilagodile svoji specifiki. V Sloveniji je Zakon o varstvu okolja iz leta 1993 zahteval monitoring stanja okolja. V 90. letih smo dobili različne Uredbe, ena izmed njih je Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih emisijskih vrednostih. Najnovejši na tem seznamu je Pravilnik o obratovalnem monitoringu stanja tal za IED zavezance.
Pravilnik o monitoringu v izdelavi
Pravilnik določa, kako se na napravah določi vzorčno mesto za monitoring tal. Stanje tal se spremlja na deset let. Namen tega spremljanja je, da se na izhodiščnem poročilu stanje tal preveri. Monitoring se opravi tudi po prenehanju obratovanja naprave. Razlika takrat ne sme biti večja. Slovenija uradno še nima državnega monitoringa tal. Pravilnik je v izdelavi, letos bo prišel v javno obravnavo. Pravilnik bo določal tehnične specifike, parametre itd. Zajem vzorca je najbolj kritična faza tega dela in pravilniki so napisani zato, da različni laboratoriji pridejo do rezultatov, ki jih lahko med seboj primerjajo.
Monitoring moramo vedno prilagoditi namenu raziskave (državni nivo, vrtec ipd.) in vse beležiti v načrtu vzorčenja. Upoštevati moramo EU zakonodajo in lastne Uredbe, Pravilnike, okoljske danosti in človekovo dejavnost v okolju (specifično industrijo). Sama izvedba je morda najbolj rutinski del, ki je vezan na laboratorije. Laboratoriji morajo biti akreditirani, saj s tem sporočajo, da so kvalitetni in da država njihov standard vključuje v zakonodajo. Rezultati so lahko predstavljeni na različne načine. Intervali monitoringa so različni, po sanacijskih ukrepih morajo biti pogostejši. V Mežici, kjer je bila narejena preplastitev na območju vrtca, da so preprečili vnos svinca, je potrebno spremljati učinkovitost ukrepa.
Natančnost in ponovljivost sta ključna za dober vzorec
Pri zajemu vzorca je potrebna natančnost, da je vzorec reprezentativen. Mnenja o tem, kaj je bolj primerno, izkop, vrtanje ipd., so še vedno deljena. V Sloveniji se nagibamo k temu, da naredimo manjši profil do matične podlage na več mestih, pogledamo morfologijo tal (struktura, korenine, skelet itd.). Pri monitoringu morajo biti stvari dobro popisane, definirane, da je lokacija primerno označena. Poročila morajo biti podobna iz leta v leto. Semaforski sistem (zeleno, rumeno, rdeče in vijolično kot najbolj kritično) še vedno velja, da se nazorno vidi, kakšno je stanje.
Raziskave v preteklosti le na hudo obremenjenih tleh
Vsaka dejavnost bi morala svoje vplive na okolje spremljati. Raziskave, ki jih financira država, so javno dostopne na strani ARSO. Nova Uredba prinaša tudi knjigo o tleh v Sloveniji, z novimi standardi in z vsem, kar je bilo narejeno po letu 2007. Spodbuda raziskavam so marsikje lokalne skupnosti kot iniciatorji ali sofinancerji. V Sloveniji so se izvajale raziskave le tam, kjer je bila obremenjenost tal najhujša, zato rezultati, ki smo jih pošiljali v EU, niso bili objektivni. Monitoring mora podati objektivno sliko države, če je dovolj dober in natančen, pa zajeti tudi kakšna žarišča.
