Pristopi k varovanju okolja v oskrbnih verigah

Ker se transport vse bolj povečuje in je torej s tem posledično vse več nesreč, zastojev, tovornjaki povzročajo vse več hrupa in nesprejemljivega onesnaževanja okolja, se je Evropska komisija odločila predlagati ukrepe za bolj zeleni transport (Razgledi.net, 2008). Med njimi je tudi predlog za spremembo direktive o evrovinjeti, ki naj bi državam članicam omogočil učinkovitejše cestninjenje tovornjakov glede na škodo, ki jo povzročijo okolju, in glede škodljivih vplivov na družbo. Prevozniku, ki ima relativno čist tovornjak, bi države članice za tovrstne stroške po oceni Evropske komisije smele v povprečju dodatno zaračunati 4 do 5 centov na kilometer, kar ne bi povzročilo podražitve blaga v trgovinah. Cestni transport namreč predstavlja le del stroškov za transport blaga, njegov delež dosega od 1-9 odstotkov končne cene izdelka. Ker pa nov sistem predvidoma ne bo začel veljati pred letom 2011, bi se lahko prevozniki ustrezno pripravili oziroma poiskali rezerve, da jim zaradi dodatne cestnine ne bi bilo treba dvigniti cen prevozov.

»Zelena politika« globalnih oskrbnih verig
V Mednarodnem združenju za cestni transport (IRU) se z njenim predlogom ne strinjajo. Študije so namreč pokazale, da gre zaradi dviga cestnine za 1 evro na kilometer manj kot 1,22 odstotka transporta blaga s ceste na železnico (Razgledi, 2008). Če bodo ministri za promet v okviru sveta EU predlog komisije sprejeli, bodo samo pripomogli, da bodo evropski prevozniki manj konkurenčni, ker bodo s tem v EU omogočili vstop več prevoznikom iz nečlanic, ki jih onesnaževanje okolja ne skrbi.

Namesto okoljske dajatve državam članicam in Evropski komisiji predlagajo, naj zaradi visokih cen nafte znižajo trošarino za goriva in transport, ki je zdaj zelo visoka (Razgledi.net, 2008). S tem dejansko podpirajo predlog francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki od večine članic EU (še) ni dobil podpore, prav tako njegov predlog zavrača Evropska komisija. Predlogov Evropske komisije za dodatno zaračunavanje stroškov prevoznikom za povzročanje okoljske škode prav tako ne podpirajo trgovci in dobavitelji, ki so združeni v Eurocommerce .

Evropsko komisijo podpira nevladna organizacija Transport & Environment, ki se sklicuje na Švico. Ta država že od leta 2001 prevoznikom zaračunava škodo, ki jo povzročajo okolju. V sedmih letih je dosegla povečanje učinkovitosti transporta, saj se je število prevoženih kilometrov s težkimi tovornjaki po njenih cestah povečalo za 6,4 odstotka, količina prepeljanega blaga pa za 16,4 odstotka (Liechti, Renshaw, 2006). Izpuste majhnih delcev iz tovornjakov so Švicarji v tem času zmanjšali za 10 odstotkov, izpuste dušikovih oksidov za 14 odstotkov. Ob tem velja omeniti, da je Evropska komisija od 23 članic, med katerimi je tudi Slovenija, zahtevala podatke o ukrepih, ki jih bodo izvedle za zmanjšanje koncentracije delcev PM10 v zraku. V organizaciji Transport & Environment še dodajajo, da so se v Švici cene blaga zaradi uvedbe okoljske dajatve za tovornjake povečale le za 0,1 odstotka, število zaposlenih v transportnem sektorju pa se ni spremenilo. Tudi druge okoljske nevladne organizacije ugotavljajo, da je predlog komisije z vidika varovanja okolja šibek.

Na železnicah bo manj hrupa
Ni pa v svežnju, ki ga je objavila Evropska komisija, predloga za vključitev transporta v shemo za trgovanje z izpusti CO₂, čeprav ta sektor povzroči kar 20 odstotkov vseh tovrstnih izpustov v EU. Na sedežu Evropske komisije pravijo, da bodo to uredili s spremembami direktive o obdavčitvi energentov, ki jih bodo objavili v jeseni. Od železnice pa komisija v tokratnem svežnju zahteva, da bo morala kar za polovico zmanjšati hrup, saj je zaradi vlakov okrog 10 odstotkov državljanov izpostavljenih prevelikemu hrupu. Železniška podjetja bodo morala vse vagone, ki jih bodo uporabljala še najmanj pet let, do leta 2014 opremiti z zavorami, ki povzročajo manj hrupa, če že uporabljajo sodobnejše in bolj tihe vagone, pa bodo železničarji plačevali manj pristojbin, če bodo ministri za promet predlog Evropske komisije potrdili (Razgledi, 2008).

V Sloveniji je generalni tajnik Avtoprevozniške zbornice Emil Milan Pintar Ministrstvu za promet že predlagal, naj po zgledu Avstrije zaščiti nekatera ekološko občutljiva območja, da bo tam lahko od prevoznikov, ki imajo zastarele tovornjake, ki spuščajo v zrak nadpovprečno veliko škodljivih plinov, pobirala nadomestilo za povzročitev ekološke škode. Poleg tega zastareli in novi tovornjaki ter druga transportna vozila po večini še vedno izkoriščajo fosilna goriva, ki zaradi več desetletnega trenda rasti in nepredvidljivosti njihovih cen podjetjem, ki nudijo prevozna in transportna sredstva, povzročajo preglavice.

Tako do sedaj povsem točnih določitev in ukrepov še ni, lahko pa sklepamo, da se bodo v kratkem podjetja morala agresivno podati v bolj ekološki, varčen in zelen način poslovanja in si vzeti za vzor redka podjetja, ki to prakticirajo.

Verjetno nas ne bi smelo presenetiti, ampak nedavna raziskava (McKinsey, 2008) je pokazala, da strategije in besedičenje o zeleni, okolju prijazni politiki (o zelenih oskrbnih verigah) za večino podjetij prednjačijo pred dejanji. Študija, ki je zajela več kot 2000 globalnih proizvajalcev, je pokazala, da se skoraj polovica le-teh strinja, da so podnebne spremembe pomemben faktor, ki ga je potrebno vzeti v obzir v oskrbni verigi, vendar manj kot 25 % proizvajalcev zagotavlja, da skoraj vedno ali pogosto upoštevajo podnebne spremembe, ko se odločajo o strategijah v oskrbnih verigah (glej sliko 2).

Podobno, 54 % in 56 % proizvajalcev visoke tehnologije, in njim podobni proizvajalci, spoštljivo pravi, da so podnebne spremembe zelo pomembne pri nabavi, kljub temu pa niso odgovorili kaj bolje od povprečja, da se podnebne spremembe upoštevajo v dejanjih.

Zanimivo, veliko število proizvajalcev v proizvodnih podjetjih doživlja podnebne spremembe pozitivno, kot priložnost za razvoj zelenih produktov ter prodajo ali pa kot priložnost za dvig cen proizvodov.
Dobrih 61 % zajetih v raziskavo pričakuje pozitiven vpliv na profit podjetja v primeru, če bi njihova podjetja uspela rešiti težave povezane s podnebnimi spremembami.

Predvidevamo, da mnogo podjetij še vedno čaka na razvoj trga novih produktov in zaradi tega zelo počasi pristopajo k spremembam oskrbnih verig, kar pa za sedaj lahko celo povečuje stroške. Prav tako je raziskava pokazala, da si je relativno malo podjetij dejansko že postavilo emisijske cilje. Več kot 60 % proizvajalcev, ki zase menijo, da obvladajo in udejanjajo okoljevarstvene teme in so zanje pomembne, obenem še sploh niso definirali in si postavili cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; ostalih 15 % pa sploh ne ve, če so si jih zastavili ali ne.

Izziv za mnoga podjetja tiči v dejstvu, da ogljikove emisije v oskrbnih verigah pretežno izvirajo pri partnerjih, katerih operacij in dejanj se ne da nadzirati. To pa je ključni problem za menedžment oskrbnih verig, in sicer, kako na nivoju celotne verige vzpostaviti zeleno, okolju prijazno delovanje vseh partnerjev. Kar pomeni, da bodo pomembnejša dejanja za zmanjšanje ogljika zahtevala sodelovanje s partnerji oskrbnih verig, to pa bo pomenilo časovno trajajoč in potencialno drag proces.

Vsako podjetje mora najprej samo zase razumeti podrobnosti emisij, povezanih z nabavnimi produkti ali materiali, nato pa mora sistematično analizirati možnosti zmanjševanja emisij.

Podjetja, usmerjena v prihodnost, že izkoriščajo takšne (zelene) razprave kot priložnosti za razvoj zelene oskrbne verige, npr. udejanjanje najboljših primerov v proizvodnji, nabavi…, prav tako v izkoristku energije itd.

Ko govorimo o ”zeleni”, okolju prijaznejši oskrbni verigi, pomislimo, da gre samo za prepoved oz. zmanjšanje rabe toksičnih kemičnih snovi ali zmanjševanje emisij in odpadkov v okolje, vendar pa gre tukaj za veliko več kot za samo zmanjševanje onesnaževanja in uporabe. Ideja o zeleni oskrbni verigi zajema vse faze proizvodnje, od prve do zadnje faze življenjskega ciklusa izdelka, z recikliranjem vred in to z energijo, ki je večji del pridobljena iz obnovljivih virov. Celotna ideja o zeleni oskrbni verigi potemtakem temelji na varovanju okolja in zmanjševanju stroškov.

Zaključek
Logistika ima ključno vlogo pri zagotavljanju trajnostne mobilnosti, prispeva pa tudi k izpolnjevanju drugih ciljev, kot so čistejše okolje, varnost oskrbe z energijo itn. Da bi rešili težave, ki so se pojavile na področju prometa, je treba evropski prometni sistem izboljšati s pomočjo sodobnih logističnih rešitev. Logistika lahko poveča učinkovitost posameznih vrst prevoza in njihovih kombinacij. Posledično mora manj prevoznih enot prevažati več tovora. Kjer je primerno, je treba preiti na okolju prijaznejše načine, zlasti na dolgih razdaljah, v mestnih področjih in prezasedenih koridorjih. Vsi načini morajo postati okolju prijaznejši, varnejši in energetsko učinkovitejši.

Pristop Evropske komisije se osredotoča na logistiko tovornega prometa in vključuje vse vrste prevoza. Pristop vključuje široko paleto področij, kot sta modalna logistika in multimodalna logistika, ter poudarja potrebo po optimalnem dopolnjevanju vrst prevoza v učinkovitem in celovitem evropskem prevoznemu sistemu, ki lahko uporabnikom nudi najboljše možne rešitve.

V naslednjem desetletju bomo najverjetneje še naprej priča razvoju na področju logistike, ki bo poskušal odgovarjati na vedno aktualno racionalizacijo poslovanja. Trend globalnega transporta se bo še nadaljeval, nihanje cen goriva pa bo še naprej krojilo trende globalnih oskrbnih virov. V tem kontekstu bo izrednega pomena najti prave, to je obnovljive zelene vire energije, ki bodo omogočali ponudnikom logističnih storitev konkurenčnost na globalnem trgu. Zelo vroča tema je v zadnjem letu tudi uporaba elektrike kot pogonske sile logističnih sistemov v bližnji prihodnosti. Ne mine dan, da ne bi poročali o novostih s področja razvoja električnih pogonov itd.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov bo v prihodnosti potrebno razviti tudi nove načine transporta. Omenja se zlasti transport pod zemljo in pa zračni transport, s tako imenovanimi zračnimi ladjami, ki bodo sposobne prevažati velike tovore na velike razdalje z uporabo alternativnih virov goriv. Te različne vrste prometa pri prevozih in upravljanju blaga bodo ključnega pomena za nadaljnji razvoj mobilnosti.

Danes ni več vprašanje, ali bo logistična industrija v oskrbnih verigah morala pokazati »zelen obraz«. Pritisk v tej smeri narašča z mnogih strani in spreminja vse člene in sektorje v ekonomiji, da bi čim bolj prispevali k ohranjanju okolja. Za doseganje teh ciljev so poznani in dodelani trije tipi scenarijev:

• Pristop »top-down«, kjer je »zelena« izpostavljena v logistično industrijo po zakonodajni poti.
• Pristop »bottom-up«, kjer prihajajo izboljšave za okolje direktno iz industrije same.
• Preprost kompromis med vlado in industrijo.

Prvi način zavzema primere zakonske prisile, saj bi vlada tako prisilila podjetja v »zeleno poslovanje«. Zaradi prisile je ta pristop izjemno nepriljubljen. Državni popisi in zakoni namreč direktno, jasno in strogo opredeljujejo zakone za izboljšanje okolja. V tem primeru je neobhodno urediti npr. »cost-benefit« analizo, ki vključuje stroške odklanjanja škode, nastale zaradi slabega ravnanja z okoljem. V Evropski skupnosti obstaja rastoči interes za plačevanje, ali bolje rečeno, reševanje škode, ki smo jo v teh letih povzročili okolju oz. naravi ter s tem škodovali sebi. Evropski uniji se ne zdi več pomembno, če bodo taki ukrepi privedli do povečanja cen logističnih storitev.

Četudi se prvi pristop zdi kot edini mogoč, ima drugi pristop določene prednosti. Ta pristop je izredno popularen pri proizvajalcih, ki že proizvajajo okolju prijazne proizvode in storitve. Mnoga podjetja so ravno v tem videla svojo poslovno možnost, torej v proizvodnji okolju prijaznih proizvodov in storitev.

Najboljši od vseh pa je verjetno tretji pristop, ki predvideva sklepanje dobrih kompromisov. Praksa vodenja in kontroliranja standardov preko določenih certifikatov se je že pokazala kot zelo učinkovita. Tako bi država samo preverjala, kdo ima certifikat za t.i. »zeleno« kakovost, torej, kdo ne proizvaja le zase, za svoj zaslužek, temveč hkrati pazi tudi na okolje.

Skratka, kot smo dejali že v uvodu, imamo na voljo tri možnosti, kako se odzvati in reagirati na globalno segrevanje (blaženje, prilagajanje ali trpljenje). Sedaj je samo še vprašanje, za kakšno kombinacijo se bomo odločili.

Literatura in viri:
1. Brown, L., 2006. Plan B 2.0: Rescuing a Planet under Stress and a Civilization in Trouble. Earth Policy Institute, New York.
2. Jonsson, P. (2008) Logistics and supply chain management. McGraw-Hill higher education, Anglija.
3. Knez M. (2009) Oskrbne verige – gradivo za vaje. UM, Fakulteta za logistiko Celje, Krško.
4. Knez M., Rosi B. (2008) Električna pogonska energija kot prihodnost logistične industrije. Celje: Embalaža, okolje, logistika, dec. 2008, št. 41.
5. Liechti M., Renshaw N. (2006) Cena, ki jo je vredno plačati, Vodič po novih pravilih EU o plačevanju cestnin za tovornjake. Belgija: T&E – Evropska federacija za transport in okolje.
6. Plut D. (2008) Globalno razmišljanje – lokalno delovanje: okoljska globalizacija, svetovno gospodarstvo in Slovenija. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
7. Stern, N., 2006. The Economics of Climate Change-Stern Review. The British Government. London.
8. Seitz J., 2008. Global Issues: An Introduction. Blackwell, Malden.
9. Poročilo o razvoju 2007, 2007, Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana.
10. Cipra, alpMedia (2005) Rast prometa je edino vodilo prometne politike EU. 22.9.2005 http://www.cipra.org/sl/alpmedia/novosti/1847/ .
11. Ekolist (2006) Revija o okolju 2, Maribor, junij 2006 http://www.ekolist.si/documents/ekolist02.pdf .
12. Energetika.net (2008) Energetska varčnost v prometu. http://stara.energetika.net/portal?ctrl:id=window.default.EnSeminar&ctrl:type=render&view=energyTraffic
13. Kajfež Bogataj L. (2009) Čim prej se moramo drastično odzvati na podnebne spremembe. http://www.energetika.net/novice/intervjuji/dr-lucka-kajfez-bogataj-cim-prej-se-moramo-drasticno-odzvati-na- Energetika. Net 25.5.2009.
14. JM (2005) »Energetska varčnost v prometu« napisal: JM, dne 15.11.2005, http://www.avtoin.com/novica/1675/%C2%BBEnergetska-varcnost-v-prometu%C2%AB
15. McKinsey (2008) One Challenge: Most of a Company’s Carbon Footprint is in its External Supply Chain, http://www.scdigest.com/assets/newsviews/08-08-05-5.pdf
16. (MP VRS, 2007) Podpisani izjava za nadgradnjo železniške proge z Madžarsko in pogodba za Potniški center Ljubljana. 17.10.2007, http://www.mzp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/12016/5560/.
17. Patrick Penfield (2007) The Green Supply Chain, Sustainability Can Be A Competitive Advantage, Whitman School of Management, Syracuse University. http://www.mhia.org/news/industry/7056/the-green-supply-chain. HP (2008) Globalno državljanstvo Povezovanje majhnih podjetij s trajno oskrbovalno verigo, http://h41131.www4.hp.com/si/sl/stories/fs_emea_05_08.html#P2E_TOC_HL1.Razgledi.net (2008) Evropska komisija predlaga ukrepe za zeleni transport. 15. julij 2008. http://razgledi.net/blog/2008/07/15/evropska-komisija-predlaga-ukrepe-za-zeleni-transport/ .Viator&Vector (2009) Logistika http://eu.viator-vektor.com/evropski_in_slovenski_izzivi/promet/logistika.aspx