Pristojnosti si podajajo kot vroč kostanj – EOL 62-63

V drugem letu po ukinitvi sredstev v upravljanju, organiziranosti javnih podjetij, zamrznitvi cen lahko ocenimo, da so pred lokalnimi skupnostmi in izvrševalci javnih služb težki časi. Ob pravni nedorečenosti glede organiziranosti javnih podjetij ter izvajanju njihovih nalog kot dela obveznih javnih služb nastajajo nove ovire za izvajalce javnih služb. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. list RS, št. 63/09) je bistveno posegel v delo in ekonomski položaj izvajalcev gospodarskih javnih služb. Glavni vzrok sta bili dve izdani Uredbi o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 69/10, 12/11), ki sta občinam onemogočili sklepanje primernih pogodb o poslovnem najemu infrastrukture z izvajalci gospodarskih javnih služb. Tako ni mogoče urediti prave višine najemnine vsaj v višini amortizacije, ki je nujno potrebna za normalno vzdrževanje in izgradnjo komunalne infrastrukture. Država z zamrznitvijo cen postavlja občine pred dejstvo, da bodo morale kriti stroške izvajanja obveznih javnih služb iz svojih proračunov. S tem se povečuje odvisnost občin od države po pridobivanju sredstev iz državnega proračuna za dosego primerne porabe na prebivalca. Morda je to cilj države, da prisili občine k združevanju nekaterih skupnih služb in organov, ker bo vedno več občin postajalo insolventnih. S tem bo vsekakor lažje tudi politično vršila pritisk na samoukinjanje prevelikega števila občin. Župani, ki so na podlagi občinskih statutov odgovorni za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb, so tako v nemilosti države, ki povečuje finančne obveznosti lokalnim skupnostim. Na drugi strani pa morajo župani politično preko občinskih svetov zagotoviti lastno ceno izvajanja storitve javne službe. Ker je to v volilnem letu velikokrat nemogoče izpeljati, imajo drugo možnost v subvencioniranju teh storitev iz občinskega proračuna. Tudi za subvencije je potrebna odločitev občinskega sveta, tako preostane županom težka naloga, kako zagotoviti sredstva za delo občine ter vzdrževanje in investicije v komunalno infrastrukturo. Ker se glas samoreševanja hitro širi, bom v nadaljevanju predstavil problematiko nenamenskosti rabe namenskih sredstev, ki bodo bremenile tako izvajalce javne službe kot same občine. Ker je za nastalo situacijo kriva država z nalaganjem obveznosti, bo morala država omogočiti, da se del zbranih sredstev vrne nazaj v okolje, kjer so se sredstva zbrala, zato predlagam tudi možne rešitve nastale situacije.

Sredsteva za najemnine v proračunih

Namenskost rabe proračunskih finančnih sredstev določa že 43. člen Zakona o javnih financah (Ur. list RS, št. 11/11-UPB 4). Vprašanje glede nenamenske rabe zbranih finančnih virov iz naslova poslovnega najema infrastrukture je, kako zavarovati namensko zbrana sredstva najemnine v občinskih proračunih, da bodo namenjena izključno za izvajanje javne službe, v našem primeru vodooskrbe. Ta zbrana sredstva se ne vrnejo izvajalcu javne službe vodooskrbe. V večini občin cene niso bile spremenjene v smislu uvedbe omrežnine in javno podjetje nima sredstev za plačilo najemnine za uporabo infrastrukturnih objektov in naprav. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z javnimi podjetji potem, ko bodo občine izterjale dolg za najemnino po sodni poti. Zaradi težav pri financiranju občin je Vlada Republike Slovenije določila financiranje primerne porabe po občinah, kjer znaša povprečnina na prebivalca 554,50 € za leti 2011 in 2012. Urad za makroekonomske analize je komunalna podjetja označil za generatorja inflacije, čeprav je vsaj v primeru cen v 19 lokalnih skupnostih, ki jih oskrbuje Mariborski vodovod, lastna cena v večjem delu nespremenjena od leta 2003. Država vse od leta 1992 neprekinjeno omejuje cene komunalnih storitev. Sprejela je veliko odlokov, uredb in metodologij za oblikovanje cen komunalnih storitev, ki so se izkazale za neustrezne (Tršan, Štruc, 2006). To povzroča skrb za razvoj, obnovo in izgradnjo infrastrukture. Krivda je tudi v drobljenju občin in komunalnih podjetij. Z nastankom novih občin so nastajala tudi nova komunalna podjetja. Nekatera komunalna podjetja niso sposobna za delo na trgu, druga pa se oklepajo svojega monopolnega položaja.
Občine so tako s prevzemom infrastrukture v svoje poslovne knjige prevzele tudi vodenje in izvajanje investicij ter praktično spremenile izvajalce javne službe v »režijske obrate«. Lokalne skupnosti imajo premalo izvornih sredstev. Zaradi vedno večjih težav glede financiranja obveznih in predpisanih nalog lokalnih skupnosti le-te kljub predhodno dogovorjenim letnim načrtom izgradnje in zamenjave vodovodne infrastrukture zbrana in nakazana sredstva porabijo za reševanje svoje insolventnosti. Javno podjetje za izvajanje svoje dejavnosti nima ustreznih temeljnih poslovnih sredstev, država pa si je na področju komunalnega gospodarstva pridobila ključne pristojnosti. Tako stroški gradnje vodovodnega omrežja za oskrbo enega gospodinjstva bistveno presegajo stroške gradnje omrežja za oskrbo z električno energijo. Najbolj smiselno in ekonomično bi bilo, da kataster in računovodske evidence o infrastrukturi vodijo izvajalci javnih služb, financiranje pa se kot doslej zagotavlja s ceno storitve, ki jo plača uporabnik. Že poskus prenosa infrastrukture na občine v letu 1997 se je končal neuspešno. Evidence o novoizgrajeni infrastrukturi so se izgubile. Tako kot takrat bo Mariborski vodovod tudi sedaj evidence vodil izvenbilančno, da se ne bo ponovila takratna zgodba. Tudi Slovenska izhodna strategija Vlade RS govori o poenostavitvi pravnoorganizacijskih oblik in prenosu infrastrukture v last izvajalcem gospodarske javne infrastrukture. Želja je imeti manj koncesij in manj izvajalcev. To naj bi zagotavljalo konkurenčnost cen komunalnih storitev. Na drugi strani naj bi Vlada RS zagotovila dodatnih 50 mio. € sredstev za lastno udeležbo, kar pa naj bi dodatno oslabilo občinske proračune za enako vsoto. Moje mnenje je, da bi moralo čimprej priti do druge ravni lokalne samouprave ter s tem prenosa infrastrukture na regijsko oziroma pokrajinsko raven. S tem bi odpadle neproduktivne razprave v 19 občinskih svetih o ceni vode v posamezni lokalni skupnosti ter njihove medsebojne primerjave. Znotraj enega oskrbnega sistema javnega podjetja Mariborski vodovod bi lahko ob regijski lastnini imeli enotno ceno oskrbe s pitno vodo: danes je namreč v 19 občinah kar 33 različnih cen. To povzroča težave tako izvajalcu javne službe pri obračunavanju kot tudi občinam pri plačilu tranzita vode skozi sosednjo občino in delitvi stroškov vlaganja v objekte in infrastrukturo. Tudi pri konkuriranju za izgradnjo projektov iz naslova kohezije je zahteva po enotni ceni znotraj enega vodovodnega oskrbnega sistema. Primer nenamenske rabe finančnih sredstev iz občinskih proračunov lahko vidimo v investicijski in vzdrževalni politiki 19 občin Severovzhodne Slovenije. V letu 2009 je Mariborski vodovod izvedel vzdrževanje in zamenjavo 45 km vodovodnega sistema, v letu ukinitve sredstev v upravljanju samo 9 km, v aktualnem letu do sedaj le še 200 m. Kljub usklajenim planom izgradnje in vzdrževanja vodovodne infrastrukture se občine kot investitorji tega ne držijo. Občine vidijo najemnino za vodovodno infrastrukturo kot priložnost za polnitev praznih občinskih blagajn, ne pa kot obvezo za namensko rabo najemnine za vlaganje nazaj v infrastrukturo vodooskrbe. S podobnimi težavami se srečujejo v večini komunalnih podjetij v državi. Že na kratek rok to pomeni nižanje storitev in kakovosti izvajanja javnih služb, na daljši rok pa staranje in padanje vrednosti komunalne infrastrukture kot lastnine občin. Izvajalci gospodarskih javnih služb nimamo nobenega vzvoda do naših ustanoviteljev občin. Treba je ločiti pravni in računovodski vidik upravljanja javne infrastrukture. Ni realno pričakovati, da bodo občine zaposlile ljudi za vodenje infrastrukture v svojih poslovnih knjigah ali da bodo zaposlile ljudi, da bodo organizirali in izvajali investicije v javno infrastrukturo, kar sedaj s svojimi zaposlenimi delajo izvajalci javnih služb. Zaradi ekonomičnosti in strokovnosti je najbolje, da le-to ostane na podlagi danega pooblastila v javnih podjetjih. To pa je v veliki meri odvisno od županov, zato se to med občinami zelo razlikuje, največkrat na škodo infrastrukture. Trenutno stanje zahteva takojšnje ukrepanje Vlade RS, ministrstev in Računskega sodišča.

Nenamenska raba zbranih sredstev vodnega povračila

Pri obstoječem sistemu pobiranja vodnih povračil morajo uporabniki (izvajalci drugega vira nimajo) plačevati razliko med črpanimi in prodanimi količinami vode. Ta sredstva se nakazujejo na ARSO. Njihova poraba je nepregledna, ker niti občine niti izvajalci gospodarskih javnih služb nimamo informacij o tem, kje so se porabila. Pri porabi zbranih sredstev vodnih povračil je nujna sprememba v smislu vračanja teh sredstev v projekte za izboljšanje vodooskrbe na območjih, kjer se sredstva zbirajo, podobno, kot je to urejeno pri okoljskih dajatvah. Po predlogu Uredbe o cenah bi razliko za vodne izgube morale kriti občine, ki vira za to nimajo. Najverjetneje bi bila za to namenjena sredstva najemnine infrastrukture, kar bi pomenilo dodaten udarec za občinske proračune in posledično zmanjšanje možnosti investiranja v obnovo infrastrukture. Za slabo stanje infrastrukture in vodne izgube niso krive samo občine, ampak tudi država, ker so bile cene storitev kot sedaj večino časa od osamosvojitve zamrznjene oziroma zadrževane. Sam Zakon o vodah (Ur. list RS, št. 67/02, 57/08) v svojem 124. členu določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača za povrnitev stroškov, povezanih z obremenjevanjem vode, zlasti stroškov izvajanja javnih služb, stroškov investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture, stroškov države za odkupe zemljišč in zagotavljanje dobrega stanja voda in stroškov odškodnin. Na podlagi pozitivne zakonodaje je bila izdana Uredba o vodnih povračilih (Ur. list RS, št. 103/02, 122/07), ki v 5. členu določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, osnova je količina iz vodnega vira odvzete vode, izražena v m3. Osnovo cene vsako leto določi Vlada RS do 31. decembra. Zavezanec pa mora pri agenciji do 31. januarja tekočega leta vložiti napoved za plačilo vodnega povračila za preteklo leto. Zavezanci plačujejo vodno povračilo v obliki mesečnih akontacij. Zaradi zamrznitve cen komunalnih storitev in nalaganja novih finančnih obvez izvajalcem javnih služb smo večkrat posredovali preko Skupnosti občin Slovenije, Zbornice komunalnega gospodarstva na Ministrstvo za okolje in prostor, da bi vodno povračilo kot namenska sredstva lahko porabila za plačilo nadomestil, odškodnin ter da bi po predhodni potrditvi s strani Ministrstva za okolje in prostor s projekti vrnila v lokalno okolje, kjer so bila zbrana. Mariborski vodovod vsako leto odvede okrog 800.000 € vodnega povračila v državni proračun. Nikdar do sedaj še ni dobil nobenih sredstev kljub izdelanim projektom za vodooskrbo. V primeru zbrane okoljske takse lahko zbrana sredstva s projekti zadržijo v lokalnem okolju. Zakaj sredstva vodnega povračila končajo nenamensko v komercialnih projektih izgradnje hidroelektrarn na spodnji Savi? Kot kažejo izkušnje, lahko kasneje pride do prodaje zasebnemu sektorju (Telekomu, jutri morda Darsu …). Namensko zbrana sredstva se ne vračajo tja, kjer se zberejo, oziroma je način njihove rabe sporen predvsem z vidika vse večjega obremenjevanja uporabnikov pitne vode z velikimi stroški varovanja vodnih virov. Bomo kasneje izvajalci in državljani tožili državo za povrnitev vloženih sredstev? Kot v nadaljevanju prikazujemo nedorečenost za izplačilo nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti, bi lahko upravičena nadomestila kmetovalcem izplačali iz naslova vodnega povračila. Viri Sklada za vode, ki je bil ustanovljen prav za investicije v vodno infrastrukturo, so plačila za vodne pravice v delu, ki pripada državi, sredstva od prodaje vodnih zemljišč, ki jim je prenehal status naravnega vodnega javnega dobra, in plačila za ustanovljene stvarne pravice po tem zakonu in vodna povračila. V vodni sklad se iz navedenih virov na letni ravni zbere približno 30 mio. €, od tega pa jih je na podlagi sprejetega proračuna RS na proračunski postavki »Vodnega sklada« letno le približno 25 mio. €. Sklad za vode prvenstveno porablja denar za urejanje voda in varstvo pred škodljivim delovanjem voda ter za delovanje Inštituta RS za vode. Prednostna naloga Sklada za vode je financiranje projektov iz Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture – razvojna prednostna naloga: Varstva okolja – področje voda, ki je razdeljeno na področje oskrbe s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda ter zmanjševanje škodljivega delovanja voda.
Vlada RS je na svoji 99. redni seji 23. septembra 2010 obravnavala ukrepe za zmanjšanje ogroženosti pred škodljivim delovanjem voda, ki se izvajajo v okviru priprave DPN za gradnjo vodne infrastrukture za zagotavljanje protipoplavne varnosti in z izvajanjem projektov iz OP ROPI (Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013) – področje voda, zmanjševanje škodljivega delovanja voda. Sredstva vodnega sklada se v okviru gradnje HE na spodnji Savi porabljajo za gradnjo vodne infrastrukture, lokalne in državne. Dodatna obveznost financiranja iz vodnega sklada izhaja iz Zakona o pogojih koncesije za izkoriščanje energetskega potenciala spodnje Save in Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe urejanja voda na vplivnem območju energetskega izkoriščanja spodnje Save. Letno se za te obveznosti namenja 13 mio. €. V to vsoto je všteto financiranje dejavnosti družbe INFRA, ki je javna služba urejanja voda na tem območju in v 100-odstotni državni lasti. Preostalih 12 mio. € pa je namenjenih financiranju državnih prostorskih načrtov s področja protipoplavne varnosti, financiranju vodooskrbnih sistemov v delu, kjer je to državna infrastruktura, financiranju dejavnosti IZVRS, postopkom kohezijskih protipoplavnih projektov iz OP ROPI – gradnji in investicijskemu vzdrževanju vodne infrastrukture.

Ministrstvi se ne moreta dogovoriti

Javna podjetja smo od 1. 1. 2010 po Uredbi o nadomestilu za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima (Ur. list RS, št. 5/2010, 102/2010) obvezana plačevati odškodnino že za leto 2010. V Pravilniku o cenah je opredeljen vir za pokrivanje teh stroškov – omrežnina. Trenutna zamrznitev cen je ukinila vir za pokrivanje tega stroška. Pri delitvi teh stroškov na uporabnike vseh občin se pojavlja enak problem, kot smo ga opisali v prejšnjem poglavju pri delitvi stroškov na skupnih objektih, kjer lastništvo skupnih objektov ni ustrezno urejeno. Zbornica komunalnega gospodarstva je poslala odprto pismo predsedniku Vlade RS v zvezi z izplačili nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima. Zbornica je predlagala, da se zaradi uredbe o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev, ki jih je za cene komunalnih storitev v praksi zamrznila, plačevanje odškodnin uredi in poravna iz vodnega povračila. V skladu z Uredbo o nadomestilih za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima mora zavezanec, to je izvajalec javne službe, zagotoviti pogodbo v podpis, izplačilo nadomestila, zagotoviti strokovnjaka s področja kmetijstva, poročati inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, poročati o izplačanih nadomestilih. Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prenašata pristojnosti in obveznosti drug na drugega. Zakon o vodah govori o odškodninah v primeru, če nosilcu kmetijske dejavnosti ni mogoče zagotoviti nadomestnega zemljišča. Navedeno bi pred izplačilom odškodnin moralo biti preizkušeno. Menimo, da je na primer vprašljivo tudi plačevanje odškodnin kmetovalcem, ki imajo v najemu zemljišča v lasti RS. Ob navedenem bi se moralo Skladu kmetijskih zemljišč RS naložiti, da pogojuje rabo kmetijskih zemljišč, ki jih daje v zakup na vodovarstvenih območjih brez pravice po zamenjavi ali obveze plačevanja odškodnin! Ker je oskrba z vodo obvezna občinska javna služba, gre v tem primeru za škodljiva dejanja za državo. Pričakovati je tudi zahtevke za odškodnine na vseh drugih območjih, na katerih veljajo omejitve kmetijske in druge rabe. V Zakonu o vodah in uredbi bi moralo biti jasno opredeljeno, da kmetovalci zunaj najožjih območij niso upravičeni do odškodnin. Iz izračuna je zaradi velikih površin razvidno, da bi morali dvigniti ceno vode od 5,5 % do 9 %, pri čemer izračun ne upošteva morebitnih dodatnih stroškov, povezanih z izvajanjem uredbe, ta namreč govori tudi o monitoringu, potrebna pa bodo tudi administrativna in druga dela, tako ocenjujemo, da gre dejansko za povprečno podražitev pitne vode v višini 6 % do 10 %. Ob tej obvezi imajo izvajalci javne službe (občine) skladno z določili Pravilnika o merilih za označevanje vodovarstvenega območja in območja kopalnih voda (Ur. list RS, št. 88/04 in 71/09) obvezo po izdelavi načrta za označevanje, izvedbo in vzdrževanje označitve vodovarstvenih območij. Za območje oskrbovanih občin, ki ga oskrbuje na primer Mariborski vodovod in na katerem sta sprejeti dve uredbi o varovanih območjih vodnih virov, znašajo ocenjeni stroški postavitve predpisanih oznak okrog 121.000 €.

Nekatere občine neprimerno zaračunavajo komunalni prispevek

Za izdajo soglasij po spremembi Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 102/04, 14/05, 120/06, 61/10, 62/10, 20/11) dajalec soglasja ni več upravičen do pokritja stroškov. Čeprav gre pri izdaji soglasij za prenos javnega pooblastila iz občine v javno podjetje, je izdaja soglasij neločljivo povezana s komunalnim katastrom in načrtovanjem razvoja omrežja. Po predlogu javnega podjetja Mariborski vodovod občinam, da bi se ti stroški vključili v komunalni prispevek, so bili odzivi občin različni, nekateri so trdili, da to ni možno, drugi bi se bili o tem strošku pripravljeni pogajati v okviru pogodbe o poslovnem najemu, vendar le, če bodo to poravnale tudi druge občine. Nekatere občine pa neupravičeno zaračunavajo komunalni prispevek in prispevek za priključek na javno infrastrukturo, kar pa ni naloga in pristojnost javnega podjetja, da na to opozarja svojega lastnika. Za to področje bi morali pristojni organi posredovati jasna navodila, kako pokrivati ta strošek, ki nedvomno nastaja. Stroškovno najučinkoviteje in najpregledneje bi bilo, da se bi te storitve kot doslej izvajale v sklopu izvajalcev gospodarskih javnih služb. Tega stroška namreč ni mogoče kar prenesti v strošek dela javnemu podjetju, saj gre pri večjih projektih za kompleksen pristop k izdaji projektnih pogojev in soglasij v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ta strošek se je v zadnjih dveh letih sicer zelo zmanjšal, saj je zaradi krize v bančnem in gradbenem sektorju bistveno manj vlog za gradbeno dovoljenje.

Zaključek

Iz zgornjih poglavij je razvidna resna težava v odnosih med državo, občinami in izvajalci javnih služb. Kljub temu da je oblikovanje cen ključnega pomena, sem se odločil prikazati problematiko dela vseh treh dejavnikov ter prelaganje odgovornosti drug na drugega. Velikokrat gre za nalaganje finančnih obveznosti s strani države izvajalcem javnim služb, medtem ko se na drugi strani omejuje raba namensko zbranih sredstev. Namensko zbrana sredstva bi se morala porabiti za dela na javni infrastrukturi. Če ta sredstva ne bodo namensko porabljena, je strah pri izvajalcih javne službe za stanje infrastrukture in njihovo prihodnost zelo upravičen.
Načelo uporabnik plača ni uveljavljeno, čeprav je to smernica evropskih direktiv. Cilj države, da občinam naloži bremena subvencioniranja cen, izvajalcem pa strošek vodnega povračila in nadomestil za zmanjšanje dohodkov iz kmetijske dejavnosti, lahko vodi v nepopravljivo škodo, ki jo bodo na koncu čutili občani in poslovni subjekti kot uporabniki javne infrastrukture. Lokalne skupnosti so v primežu predpisov stroške vodenja in knjiženja investicij, dajanja soglasij in projektnih pogojev ter vodenje katastra naložile izvajalcem javne službe. Lokalne skupnosti se znajdejo med odločanjem občinskih svetov, izvajalci javnih služb in uporabniki. Odločile so se, da bodo najmanj boleče prenesle obveznosti na izvajalce javnih služb ter nenamensko rabijo sredstva iz poslovne najemnine, zato da rešujejo svoje insolventne težave.
Izvajalci javne službe so tisti, ki najbolj občutijo to v svojem ekonomskem položaju, saj so prepuščeni na nemilost tako države kot občin pri izvajanju svojih zakonsko določenih nalog obvezne javne službe. Zadeve postajajo vedno bolj neobvladljive in neprimerljive med vsemi vpletenimi udeleženci. Pristojnosti si med seboj podajajo ali odrekajo ter povzročajo z neenotnimi stališči zmedo pri občinah in komunalnih podjetjih. Velik del odgovornosti gre na račun ministrstev s področja okolja in prostora, kmetijstva in gozdarstva ter gospodarstva, da pred izdajo podzakonskih aktov pozitivne zakonodaje tega ne predvidijo oziroma le-to slabo medresorsko uskladijo. Pogrešam tudi vlogo nadzornih organov v razreševanju te problematike. Vse težave lahko rešijo le sistemske rešitve, usklajene med ministrstvi in občinami ali njihovimi skupnostmi ter reprezentativno Zbornico komunalnega gospodarstva kot predstavnice komunalnih podjetij. Do tega dogovora in kompromisa mora v dobro uporabnikov storitev javnih služb priti čim prej.

Literatura in viri
• Tršan J., Štruc M.: Razvojno organizacijski model komunalnega gospodarstva. GZS, Ljubljana, 2006.
• Uredba o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 69/10, 12/11)
• Uredba o nadomestilih za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima (Ur. list RS, št. 5/2010, 102/2010)
• Pravilnik o kriterijih za označevanje vodovarstvenega območja in območja kopalnih voda (Ur.l.RS, št. 88/04 in 71/09)
• Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. list RS, št. 63/09)
• www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/Protikrizni_ukrepi/izhod_iz_krize/IZHODNA_STRATEGIJA
• Uredba o vodnih povračilih (Ur. list RS, št. 103/02, 122/07)
• Zakon o vodah – ZV1 (Ur. list RS, št. 67/02, 57/08)
• 99. Redna seja Vlade RS z dne 23. 9. 2010 (Spletna stran www.ukom.gov.si)
• Zakon o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 102/04, 14/05, 120/06, 61/10, 62/10, 20/11)
• Zakon o javnih financah (Ur. list RS, št. 11/11-UPB 4)