Pričakuje pravni okvir za zajem vseh masnih tokov odpadkov – EOL 121

Z novo okoljsko uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov je MOP dejansko opredelil, da je odpadni material, ki nastane v proizvodnem procesu, industrijski, torej ni komunalni odpadek. Kaj ta razmejitev pomeni za člane Sekcije zbiralcev in predelovalca kovinskih in nekovinskih odpadkov? Bo to vplivalo na poslovanje in položaj reciklažne panoge?

Prvotni predlog uredbe o obvezni občinski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov je bil problematičen zaradi dejstva, da se s to Uredbo prvič jasno definira dejanski obseg javne službe na področju komunalnih odpadkov. Večletni napori Sekcije zbiralcev in predelovalcev odpadkov so bili usmerjeni v to, da tudi na področju komunalnih odpadkov obstajajo izjeme. To so tiste vrste odpadkov, katerih ravnanje je lahko zadovoljivo rešeno na svobodnem trgu. Prvoten predlog uredbe ni upošteval teh izjem, zato je za vse, ki se z odpadki ukvarjamo v zasebnem sektorju, to bila velika grožnja. Ker smo imeli trdne argumente (»javna služba se lahko oblikuje samo in izključno tam, kjer trg ne more normalno funkcionirati«), jim je ministrica z ekipo prisluhnila. Zato so iz obvezne javne službe izvzeti vsi odpadki, ki nastajajo v proizvodnem procesu, razen če je njihova narava takšna, da gre za posebni tok odpadkov, ki jih pa regulirajo druge uredbe. Mislim na embalažo, OEEO in drugo. Posebej pomembno nam je bilo, da lahko odkupujemo kovine in papir od fizičnih oseb. Prav tako izvajamo šolske in humanitarne akcije za zbiranje odpadkov, katerih vrednost se namenja za donacije šolam in humanitarnim organizacijam.

Med okoljskimi gradivi so v zadnjem poldrugem letu vzbudili v gospodarstvu in pri komunalnih podjetjih največ odmevov Program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov, Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov, Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo in Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Ali ti dokumenti dovolj upoštevajo temeljni steber okoljske politike, ko gre za okolje in odpadek, povzročitelj plača, in dovolj spodbujajo učinkovitejše zbiranje, predelavo in reciklažo odpadkov?

Slabost obstoječih pravnih podlag na področju posebnih tokov odpadkov, kjer velja podaljšana proizvajalčeva odgovornost, je, da je v sistemu veliko izjem. V mislih imam t.i. »free riderjev«. To pomeni, da v plačevanje te odgovornosti niso zajeti vsi onesnaževalci. Gre na primer za embalažo. Prav tako pa nedorečena in pomanjkljiva zakonodaja omogoča izogibanje odgovornosti različnim shemam.

Na katere sheme mislite?

Še najbolj eklatantno je to na področju shem za embalažo in OEEO. Izogibanje je možno, ker se sprotni letni deleži določajo zelo pozno, odgovornost pa je deljena med izvajalce javnih služb, pri zbiranju od gospodinjstev je vprašanje kvalitete ločenega zbiranja, in predelavo. Problem je, da so sheme oziroma njeni izvajalci, izvajalci javnih služb, nelojalna konkurenca pri obdelavi, saj se odpadna embalaža predeluje v centrih, ki so bili zgrajeni z evropskimi sredstvi. Pozdravljamo aktivnosti MOP pri nadaljnji regulaciji vseh področij ravnanja z odpadki, saj je to edino pravilno, da se vzpostavi najvišji možni nivo odgovornosti. Šele potem bodo možne optimizacije na področju zbiranja, predelave in reciklaže odpadkov ter sistemsko delo onesnaževalcev na področju optimiranja ravnanja z odpadki. Zato podpiramo vse spremembe zakonskih podlag, ki vodijo v izboljšanje učinkovitosti sistema.

Če analizirate posamezne vrste odpadkov, je v okoljski regulaciji dovolj izostrena trajnostna zaveza vseh deležnikov za drugačno ravnanje z viri v Sloveniji? Tudi v vaši panogi?

Ministrstvo bi moralo vzpostaviti enaka pravila za vse deležnike, ki se ukvarjajo z odpadki, predvsem zaradi učinkovitejše zaščite okolja in naravnih virov. V Sloveniji je še premalo izostrena trajnostna zaveza vseh deležnikov za drugačno ravnanje z viri. Zaradi tega se vidijo anomalije med zbirnimi centri. Veliko zbirnih centrov je na vodovarstvenih območjih, na neutrjeni površini, kjer se zbirajo tako nenevarni kot nevarni odpadki, ki niso zaščiteni pred meteornimi vodami.

Slovenija se večkrat pohvali z visokim odstotkom reciklaže odpadkov kot enim izmed največjih dosežkov pri ravnanju z odpadki. Hkrati pristojno ministrstvo v okoljskih gradivih priznava, da zbiralci in predelovalci, torej niti komunalna podjetja niti druga, nimajo natančnega evidentiranja odpadkov, da se večja količina konjunkturnih odpadkov izgubi po drugih poteh in podobno. Kje smo torej z reciklažo, kaj nam manjka?

Mislim, da se spoznanje MOP nanaša na evidentiranje komunalnih odpadkov pri IJS. Z vso odgovornostjo trdim, da se vsi odpadki, ki nastajajo v industriji, pri zbiralcih in predelovalcih sproti in v celoti evidentirajo. Za ta namen tudi obstaja program IS odpadki, kamor se dnevno poročajo vsi dogodki. Pomanjkljivost je, da se v ta sistem ne evidentirajo odpadki na osnovi priloge 7 (uvoz, izvoz).

Kaj reciklažna panoga pričakuje od okoljske in ekonomske politike v Sloveniji?

Pričakujemo predvsem vzpostavitev pravnega okvira, ki bo omogočal zajem vseh masnih tokov odpadkov in v okviru podaljšane proizvajalčeve odgovornosti vzpostavil motivacijo za investicije v nadaljnjo predelavo/reciklažo določenih odpadkov, skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki.

Embalažne sheme morate po novem prevzemanju odpadne embalaže upoštevati prednostne tržne deleže, ki jih je določila Vlada. Največ kritik ste sheme doživele zaradi neprevzemanja in kopičenja embalaže pri komunalnih podjetjih. So zdaj razmere na trgu urejene, odpadna embalaža pobrana, sheme zagotavljate uresničitev hierarhije pri ravnanju z odpadki in usklajujete delovanje?

Večina embalažnih shem tekoče prevzema odpadno embalažo kljub dejstvu, da tržni deleži shemam vrsto let niso bili zakonito določeni v upravnem postopku. Mislim, da se samo ena shema na področju ravnanja z embalažo izogiba tej svoji obveznosti in zaradi tega prihaja do vrste problemov. IJS lahko potrdijo, kje in s kom so največji problemi pri prevzemanju mešane komunalne embalaže. Glede zagotavljanja hierarhije pri ravnanju z odpadno embalažo lahko verodostojno trdim samo za lastno shemo, to je embalažna družba Gorenje Surovina, da dosledno izpolnjujemo okoljske cilje in pri tem sledimo hierarhiji ravnanja z odpadki. Sheme poskušamo usklajevati izhodišča pri dialogu z MOP v okviru GIZ Skupne sheme. Velikokrat je ta dialog možen, velikokrat pa tudi ne, saj z eno od shem večinoma nimamo enotnih stališč.

Predelovalci plastične embalaže se pritožujejo zaradi nečistoč, ki se po nekaterih ocenah povečujejo in povzročajo težave pri reciklaži. Kaj ugotavljate?

Sheme in njeni zavezanci nimajo vpliva na primarno raven zbiranja, ki je ključna za kvaliteto zbiranja. To delajo IJS in tako zbrano embalažo brezplačno oddajajo shemam. Posledično je njihova odgovornost majhna, saj ni pomembno, kaj se v t.i. ločeno zbranih frakcijah v resnici zbere. Po naših dolgoročnih analizah je stopnja reciklabilnosti t.i. ločeno zbranih frakcij v okviru ekoloških otokov, zbirnih centrov in rumenih vreč/kant samo max 40%. Vse ostalo, torej kar 60% količin, ni primernih za snovno izrabo (reciklažo). V preostanku je veliko primesi, ki so v resnici mešani komunalni odpad ali pa so frakcije kontaminirane z vlago, organskimi primesmi in podobno. Če želimo izboljšati ločeno zbiranje, moramo sheme in zavezanci dobiti v roke tudi nadzor nad primarno ravnijo ločenega zbiranja mešane komunalne embalaže in pričeti z roko v roki sodelovati z IJS pri nadzoru nad zbiranjem, edukacijo prebivalstva, korektivnimi ukrepi. Brez tega ne bo napredka.

V Sloveniji so letošnje prvo polletje zaznamovale okoljske nesreče. Zlasti je bil v ospredju Kemis. Obenem se je pokazalo, da se je Slovenija znašla v zagati, kdo bo poskrbel za nevarne odpadke. Kako je z uveljavljanjem standardov okoljske varnosti in OVD v podjetjih, kjer delate z odpadki, in kako bosta v prihodnje potekala zbiranje in predelava nevarnih odpadkov, če ne bo hitre sanacije Kemisa? Kje se bodo kopičili nevarni odpadki?

Vsa družbeno odgovorna podjetja spoštujemo standarde okoljske varnosti in določila OVD, enako jih je Kemis. A na žalost se je zgodil požar, za Kemis katastrofalnih razsežnosti. Dejstvo je, da je Kemis v Sloveniji vpeljal popolnoma drugačne standarde ravnanja z nevarnimi odpadki, saj je bil njegov center zgrajen skladno z vsemi zahtevanimi predpisi. Gre za center posebnega pomena za državo in zato ga tudi opredeljuje državni prostorski načrt – brez takšne infrastrukture država ne more funkcionirati v skladu z evropsko okoljsko zakonodajo. Podjetja, komunale in prebivalci morajo imeti možnost oddajati nevarne odpadke v za to pooblaščene centre, saj drugače jih bodo skladiščili doma ali pa z njimi ravnali na nezakonit način. Država mora z vso odgovornostjo zagotoviti, da ta možnost obstaja!

Del nevarnih odpadkov se izvaža v tujino na sežig, a tudi tujina nima dovolj zmogljivosti. Kaj boste zbiralci storili, če na primer Avstrija ne bo več dovolila uvoza nevarnih odpadkov? Se bo spet pojavilo vprašanje gradnje sežigalnice v Sloveniji?

Avstrija seveda ne more preprečiti uvoza odpadkov, saj v okviru EU velja načelo svobodne trgovine. Tako je tudi na odpadkih, ki so sicer pod posebnim režimom notifikacij, tako da je možno posredno omejevati uvoz z drugimi postopki. Običajno se zaradi zasedenosti zmogljivosti povišujejo cene sežiga in to se dogaja sedaj. Sežig v Sloveniji je vsekakor aktualen, saj bi država tudi s tem dokazala svojo odgovorno zrelost, ampak si je treba tudi spričo zadnjih dogodkov naliti čistega vina – v Sloveniji je primernih lokacij manj, kot je prstov na eni roki, zato bo umeščanje sežigalnice v prostor velik izziv.

Vaše podjetje iz nevarnih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, izdela trdno gorivo, ki je primerno za sosežig. Kakšna bo razvoj energetske izrabe odpadkov v Sloveniji, je možnost za širitev dejavnosti tudi za druge trge?

Moram poudariti, da je naše gorivo izdelano iz nenevarnih odpadkov, ki jih ni možno reciklirati. Pri nas in v naši okolici narašča potreba po energetski izrabi odpadkov, zato intenzivno spremljamo dogajanje.

Za katere odpadne surovine je na trgu največ povpraševanja in kaj pričakujete bilančno konec leta?

Tradicionalno predstavljajo odpadne kovine 70% vsega prometa Surovine, med njimi je odpadno železo najpomembnejše. Gibanje cen železa in s tem odpadnega železa pa je v zadnjih letih popolnoma nepredvidljivo, tako da težko dajemo zanesljive ocene. Vsekakor pa pričakujemo, da bo z vidika količin leto 2017 podobno letu 2016.

Kaj želite doseči s 4. reciklažno konferenco?

Sekcija zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov, ki ji predsedujem, letos pripravlja že 4. tradicionalno konferenco z udarnim naslovom Odpadki – da, vendar ne na mojem dvorišču. Na konferenci želimo soočiti različna strokovna in druga mnenja s strani vseh tistih, ki se s predelavo odpadkov ukvarjamo, kot tistih, ki imajo na njo največ pripomb. Pa tudi tistih, ki imajo od senzacionalističnega poročanja največjo gledanost in z njo profit. Skratka, povabili smo predstavnike MOP-a, okoljske strokovnjake, ugledna novinarska imena, priznane okoljevarstvenike, med njimi Uroša Macerla in Ekologe brez meja, kakor seveda tudi vse člane sekcije in podjetja, ki imajo izkušnje z izrednimi dogodki. Radi bi vzpostavili odgovoren in tvoren dialog med deležniki, kajti ravnanje z odpadki je dejavnost, ki je za ohranjanje okolja nujna. Zato je potrebno vzpostaviti temeljno odgovornost vseh deležnikov pri razumevanju te branže. Zbiralci in predelovalci od te odgovornosti ne bežimo, zato si želimo konstruktivnega dialoga.