Slovensko-japonski poslovni svet o vodiku
Slovenska in japonska podjetja so pridobila zelo dobre izkušnje pri projektu za upravljanje energije NEDO. Zato so se na Forumu Družba 5.0 sestali predstavniki slovenskih in japonskih podjetij na poslovnem in strokovnem pogovoru, kakšna bo prihodnost z vodikom v Sloveniji in na Japonskem. Forum je bil namenjen predstavitvi konkretnih dosežkov Japonske na tem področju in možnostim Slovenije za skupne projekte, zbral pa je glavne akterje pri uvajanju vodika v Sloveniji. Slovensko-japonski poslovni svet je bil ustanovljen leta 2014 in pomembno prispeva h gospodarskemu sodelovanju z Japonsko, predseduje mu mag. Aleksander Mervar, direktor družbe Eles, ki je nedavno postal tudi predsednik Energetske zbornice Slovenije. Vodik na ravni EU v energetiki predstavlja nujni člen za premagovanje sezonskih nihanj v preskrbi z energenti v scenarijih popolne defosilizacije. To vlogo bo vodik predvidoma zavzel v časovnem razponu 2030-2035. Za razliko od Japonske v EU pričakujemo, meni mag. Mervar, da bo vodik v vse panoge vstopil bolj ali manj hkrati, torej bomo v industriji in prometu že v prvem obdobju rasti uporabljali zeleni vodik. Na Forumu Slovensko-japonskega poslovnega sveta so dobre priložnosti na področju razvoja vodikovih tehnologij predstavile družbe NEDO, HSE, Toshiba, MORS, Toyota in FERI. Mag. Aleksander Mervar je prepričan, da si mora človeštvo v prihodnosti zagotoviti nove, dodatne vire energije, kar izrazito kažejo sedanje razmere na trgu z energenti.
Glavna energenta sedanjosti in prihodnosti sta in bosta elektrika in vodik. Na forumu Družba 5.0 – prihodnost z vodikom slovensko-japonskega poslovnega sveta ste poudarili, da daje dosedanje uspešno sodelovanje z Japonsko dobre temelje za nov skupni korak, za skupne projekte na področju energetike in robotike. Kaj lahko ponudi japonska stran in kaj slovenska? Katere dobre prakse in priložnosti so bile na forumu najbolj izpostavljene?
Ključno sporočilo na forumu glede vodika je bilo, da smo pred obdobjem nujnega sodelovanja med energetskimi družbami in drugimi sektorji, ki mora iz raziskav in analiz trezno, preudarno in gospodarsko učinkovito preiti v demonstracijske projekte. To ni enostavna naloga in naša skupna odgovornost je, da po zgledu preteklih uspešnih projektov oblikujemo in zaženemo nove projekte, ki bodo usmerjeni v razvojne potrebe Slovenije.
Japonski veleposlanik je na forumu o prihodnosti z vodikom dejal, da je uporaba vodika prava pot v razogljičenje, zato ga na Japonskem uvajajo v industrijo in promet. Ali to pomeni, da je vodik predvsem za energetiko bolj prihodnost kot sedanjost?
Vodik na ravni EU v energetiki predstavlja nujni člen za premagovanje sezonskih nihanj v preskrbi z energenti v scenarijih popolne defosilizacije. To vlogo bo vodik predvidoma zavzel v časovnem razponu 2030-2035. Za razliko od Japonske v EU pričakujemo, da bo vodik v vse panoge vstopil bolj ali manj hkrati, torej bomo v industriji in prometu že v prvem obdobju rasti uporabljali zeleni vodik.
Ali temu sledijo raziskave? Katere brezogljične tehnologije za pridobivanje energije zanimajo raziskovalni sektor v Sloveniji in kaj od raziskovalcev pričakujete v elektroenergetskem sistemu? Za katere demonstracijske projekte se zavzemate v okviru slovensko-poslovnega sveta in kako se povezujete z raziskovalno dejavnostjo, ki se vse bolj odloča tudi za aplikativne projekte, na primer Kemijski inštitut s Centrom za brezogljične tehnologije v Zasavju?
V Sloveniji je sedaj zelo opazen trend raziskav, razvoja, demonstracij in tudi komercialne rabe baterijskih hranilnikov. Eles je v preteklem obdobju pomembno vplival na povečanje vloge in vidnosti tehnologije. Kemijski inštitut s Centrom za brezogljične tehnologije predstavlja zelo pomembno stičišče za nadaljnjo rast te panoge v Sloveniji. Pri baterijah se visoka dodana vrednost ustvarja pri materialih, sestavljanje baterij pa je segment z zelo nizkimi maržami. Upamo, da bo partnerjem, s katerimi sodelujemo v Centru, uspelo vstopiti v najbolj žlahtne člene v dobavni verigi baterijskih sistemov.
Nujno je povezovanje med podjetji, ki se ukvarjajo z vodikom. Pri uvajanju vodikovih tehnologij se je povezalo več podjetij, ki so sodelovali tudi na forumu, Eles, HSE, Plinovodi, HESS. Se odločate za skupen nastop pri pripravi projektov? O katerih projektih se dogovarjate? Vključujete v vaše načrte tudi nosilce drugih vodikovih projektov, na primer projekt družbe Ecubes z vodikovo dolino kot razvojno spodbudo severnega Jadrana, ki je meddržavni projekt za razogljičenje industrije, prometa in energetike?
Z naštetimi družbami smo se odločili v prvem koraku pripraviti vodikovo strategijo, ki bo postavila okvir na nacionalni ravni, razvojne prioritete, določila geografsko umestitev vodikovih komponent in predvsem podala vhode za razvoj in nadgradnjo električnih in plinskih omrežij. ELES sodeluje tudi pri drugih projektih, v katerih predvsem zastopa čezsektorsko sodelovanje in uporabo pristopa združevanja sistemov (System of Systems).
Državni zbor je pred dnevi sprejel Zakon o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanje prehoda na alternativna goriva v prometu, torej tudi za vodik. Regulator torej pospešuje zeleni prehod v prometnem sektorju oziroma razvoj infrastrukture v prometu. Koliko lahko ta zakon odpira vrata uporabi vodika in kaj pričakujete slovenska podjetja s področja energetike od načrtovane vodikove strategije države?
Promet je pred petimi leti izgledal kot optimalna vstopna točka za uporabo vodika v EU. Potem pa se je zgodil velik bum pri elektrifikaciji mobilnosti, zato ZIAG daje veliko več poudarka infrastrukturi za elektrifikacijo osebnih in tovornih vozil. Menimo, da je to glede na časovne izzive tudi prav. Z vidika infrastrukture bomo imeli v energetiki z vodikom veliko lažje delo kot z električno mobilnostjo. Je pa Eles kot sistemski operater proaktivno vključen tudi v vse ključne procese elektrifikacije prometa. ZIAG podpira oba Elesova ključna koncepta e-mobilnosti: E8 in Pentlja.
Kakšen je realni scenarij deleža vodika kot energenta v energetiki do leta 2030 v Sloveniji glede na uvozno odvisnost po segmentih, kakor je opredeljena v posvetovalnem dokumentu NEPN? V bolj ambicioznem scenariju NEPN ste zapisali, da bi do leta 2030 85 % EE proizvedli v proizvodnih napravah v Sloveniji. Je pri tem mišljena na primer tudi proizvodnja zelenega vodika?
Proizvodnja zelenega vodika in njegova energetska raba do leta 2030 bo na ravni pilotnih projektov, drugače povedano, zanemarljiva. Njegovo večjo uporabo pričakujem po letu 2030. Seveda, če se bodo do takrat razvile tehnologije pridobivanja, če bodo zgrajena ustrezna skladišča in plinovodno omrežje. V študiji SAZU, kjer sem sodeloval, smo za leto 2030 načrtovali 35 GWh proizvodnje električne energije iz zelenega vodika oz. 0,2%.
EK sprejema direktivo o obnovljivih virih energije, po kateri bodo morale države zvišati njihov delež v energiji do leta 2030 na 42,5 %. Kaj lahko stori Slovenija, ki že zdaj zaostaja, hkrati pa omrežje ne zmore zadovoljiti interesa novih sončnih elektrarn? Bodo kazni EK še večje, kot so zdaj?
Poglejmo si nekaj statističnih podatkov, dobljenih na portalu evropskega združenja sistemskih operaterjev prenosnih elektroenergetskih omrežij ENTSO-E za električno energijo. Proizvedli smo za 13,1 % več nizkoogljične električne energije, kot je bilo povprečje držav, članic EU in npr. 29,7% več, kot Nemčija. Problem, ki ga imamo, je proizvodnja električne energije iz sončnih in vetrnih elektrarn. Tu pa resnično izjemno zaostajamo, smo nekje na 10% povprečja držav, članic EU. Delež, kot ga omenjate, lahko realiziramo pod tremi pogoji. Da bomo skrajšali upravne postopke za umeščanje v prostor velika polja sončnih in vetrnih elektrarn, vključno s priključnimi vodi na visoko in srednje napetostno omrežje. Da bomo zgradili vsaj 250 do 300 MW rezervnih plinskih elektrarn in da bo tehnologija pretvorbe viškov proizvedene električne energije iz sončnih elektrarn zrela in kolikor toliko stroškovno sprejemljiva.
Energetske mešanice v Sloveniji naj ne bi bilo brez jedrske energije, to večkrat poudarjate v vaših javnih nastopih. Po nekaterih ocenah postopki za JEK2 zamujajo, drugi menijo, da je timing ustrezen, vključno z odločitvijo o referendumu, za katerega termin prav tako ni določen. Kje je zdaj JEK2? Ali ni realnost, da se lahko zelo zaplete pri umeščanju objekta v prostor?
Seveda. Potrebovali bomo t.i. »čezmejno presojo vplivov« in ne vem, kakšno bo stališče Avstrije in Italije. Pri Avstriji pričakujem konsistentnost, se pravi, stališče, kot so ga zavzeli pri dveh madžarskih jedrskih blokih Paks 5 in 6. Menim, da smo še daleč od končne odločitve. Po moji oceni, če bo vse normalno, bo NEK 2 pričel obratovati po letu 2037.
Nemalokrat ste napovedali, da električna energija ne bo nikoli več tako poceni, kot je bila. V zadnjem polletju se je podražila za 34 %, koliko se bo do konca leta?
Podatek, ki ga navajate, si zasluži komentar. Gre za končno ceno električne energije in gre za prvi kvartal letošnjega leta.
Pozablja se, da je prejšnja vlada sprejela interventni zakon, ki je končne porabnike oprostil plačevanja omrežnine za mesece februar – april 2022. Zato tudi takšen porast cen. Kakšna bo primerjava leta 2023 na 2022 je težko napovedati. Zagotovo višja, ker so imeli slovenski porabniki v letu 2022 relativno nizke cene, saj večina njih. Zaradi tega, ker je bilo preko 50% električne energije kupljene po cenah, ki so veljale pred avgustom 2021.
Postali ste predsednik Energetske zbornice Slovenije prav v času, ki postavlja v fokus zeleni prehod energetike. Kaj je na prvih treh mestih vaše agende kot predsednika zbornice?
Trudil se bom, da se bo v prihodnje v medijih bolj upošteval glas stroke. Saj imam občutek, da se danes že vsak čuti strokovnjaka za energetsko področje, pri čemer se navajajo napačni izračuni, ki praviloma povzročajo zmedo in nejevoljo. Kot predsednik Energetske zbornice bom zastopal stališče, da se energetika v slovenski družbi obravnava kot povsem enakovredna gospodarska panoga in ne kot nekaj, kar povzroča probleme ostalim gospodarskim panogam. Prizadeval si bom, da ima ustrezno mesto v slovenski družbi. Da se ji priznajo tudi zasluge. Med drugim, da smo na tem področju po mnenju World Energy Council v zadnjem obdobju uvrščeni med najbolj zanesljive energetske države na svetu. Tematsko pa se bom zavzel za aktivnosti za t.i. »zeleni prehod«, za medsektorsko sodelovanje kot pogoj za uspešen »zeleni prehod«. Mislim na dejavnost električne energije, ogrevanje/hlajenje, električna mobilnost, in seveda na socialni dialog s sindikati elektroenergetike in premogovništva.
