| Obraz | | |
| Ko se je lani na Madžarskem razlilo rdeče blato, se je slovenska javnost nemudoma obrnila proti Kidričevemu in jo je takoj zanimalo, kaj je s tamkajšnjim velikim odlagališčem na sredini Dravskega polja. Toda s tem je razkrila le nepoznavanje sedanjega stanja v tovarni, ki na ekološkem področju že dve desetletji sledi najstrožjim predpisom in izvaja vse predvidene ukrepe za varovanje okolja. Kot gosto ožilje so predpisi, normativi, meritve, kontrole in poročila prepredli celotno proizvodnjo aluminija, vse te žile pa se stekajo v roke pooblaščenca za varstvo okolja, dr. Marka Homška. | |
Talum je že konec leta 2007 pridobil okoljevarstveno dovoljenje, kakršnega je poldrugo leto prej predpisal zakon o varstvu okolja. Tri mesece prej so v celotnem kompleksu Taluma domači in tuji presojevalci opravili certifikacijsko presojo za ekološki standard ISO 14001, ki ga je Talum sprejel kot sistem ravnanja z okoljem.
»Dovoljenje dokazuje, da Talum uporablja tehnologijo in naprave, ki jih je razvijal že dolga leta prej, da je lahko brez zapletov dobil dovoljenje za obratovanje vseh naprav pri izdelavi anod, proizvodnji aluminija v elektrolizah, za livarno … V dovoljenju so določeni ukrepi in zahteve za preprečevanje in zmanjševanje emisij, za ravnanje z odpadki, za učinkovito rabo vode in energije, dopustne mejne vrednosti emisij, obveznosti monitoringa ter vsi drugi pogoji za obratovanje.« Dovoljenje je izdano za deset let, a to ne pomeni, da je z njegovo izdajo vse opravljeno. »To je dinamični proces, ki se neprestano spreminja, in to na vseh straneh. Če se kaj spremeni pri nas, smo o tem dolžni obvestiti agencijo za okolje, če se spremenijo zakonska določila, če se spremenijo standardi, mejne vrednosti ali karkoli drugega, je to treba nemudoma sprejeti in vgraditi v celoten sistem,« pravi dr. Marko Homšak.
Po novem dovoljenja za vsako družbo posebej
Na podlagi dovoljenja mora imeti podjetje do podrobnosti izdelan program za ravnanje z okoljem in v njem še natančneje določene vse ukrepe in zahteve. Prav zdaj v Talumu pripravljajo nov program, ki bo veljal naslednja tri leta. Obenem pa pripravljajo obsežno dokumentacijo, s katero bodo na ARSO lahko sedanje enotno okoljevarstveno dovoljenje za Talum razdelili na posamične Talumove družbe. Po novem je Talum namreč organiziran kot koncern z delniško družbo kot matičnim podjetjem in dvanajstimi hčerinskimi podjetji, ki so družbe z omejeno odgovornostjo. Zaradi tega bo po črki zakona treba sedanje skupno dovoljenje razdeliti na posamična dovoljenja za posamične družbe. Tako kot ravnanje z okoljem se bo na posamična dovoljenja razdelilo tudi zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.
O sleherni potezi, meritvah, ukrepih in posebnostih mora biti redno vsako leto obveščena agencija za okolje. »Sistem poročanja je »obsežen«. Prve tri mesece v koledarskem letu je silna gneča. O vsem je treba poročati in to do točno predpisanih datumov,« pojasnjuje dr. Homšak in razlaga, kdaj in kako morajo biti naloge opravljene. Razvejeno omrežje ima navzdol od pooblaščenca za varstvo okolja še celo vrsto za okolje in varstvo pri delu odgovornih ljudi, preko katerih tečejo nadzori in informacije. Predpisani so natančni postopki za njihovo stalno izpopolnjevanje in izobraževanje. Zaradi takega omrežja ni več nobenih zadreg pri stalnih ali izrednih inšpekcijskih pregledih, pri zagotavljanju merilnih podatkov in pri iskanju institucij, ki opravljajo posamične meritve. Dr. Marko Homšak je obenem direktor Talumovega inštituta kot hčerinske družbe, ki ima vrsto pridobljenih dovoljenj in certifikatov, da lahko opravlja meritve in nadzore v tovarni. »Sodelujemo z mnogimi zunanjimi inštituti in laboratoriji, ki za nas redno ali po potrebi opravljajo določene meritve, od inštituta za varstvo pri delu do zavoda za zdravstveno varstvo.« Nekatere stvari pa so tehnološko tako pripravljene, da dobivajo podatke neprekinjeno: iz elektroliz na dveh izpustih trajno merijo izpuste v zrak in to potem, ko zrak že preide čistilne naprave.
Razumni predpisi, večja konkurenčnost
Kljub enakim standardom in predpisom, ki veljajo za celotno Evropsko unijo, pa Marko Homšak poudarja, da skrb za okolje in varstvo pri delu ni povsod enaka, in dodaja, da se pri nas tudi zakonodajalec drži najstrožjih možnih predpisanih vrednosti. Tako na primer predpisi določajo zgornjo mejo celotnega prahu v ozračju na 20 miligramov na kubični meter in dodajajo le kot orientacijski podatek, da je tehnološko mogoče doseči le 5 miligramov. Toda že od začetka letošnjega leta pri nas velja za zakonsko zgornjo mejo tisto, kar je za EU navedeno le kot tehnološka odličnost. V mnogih drugih državah se držijo predpisanih 20 miligramov. Seveda ni skrivnost, da si s tem pridobivajo določeno konkurenčno prednost na trgu, saj zagotavljanje toliko nižjih emisij zahteva najprej veliko tehnoloških izboljšav in investicij, potem pa še strogo spremljanje in nadziranje.
Prav zaradi te neenotnosti zdaj v nekaj državah EU pripravljajo posebno študijo, pod kakšnimi pogoji in parametri se uveljavljajo okoljevarstvena dovoljenja IPPC, kaj je pri tem treba meriti in na kakšne vrednosti, da bi poenotili njihov položaj po vsej uniji. »Velike razlike so med starimi in novimi članicami, znotraj posameznih pa celo razlike med severom in jugom.« Marko Homšak razkriva, da celoten sistem skrbi za okolje in za varstvo pri delu v Talumu predstavlja cel odstotek vseh stroškov. Talum je imel v lanskem letu 192 milijonov evrov prometa, kar pomeni, da z dvema milijonoma skrbi za okolje in varstvo pri delu in to zdaj, ko ima na vseh ravneh in na vsakem proizvodnem in delovnem mestu stvari tehnološko in organizacijsko urejene popolnoma v skladu s strogimi zahtevami in v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Toda v javnosti se še vedno kot dolg rep za proizvodnjo aluminija v Kidričevem vleče prepričanje, da za okolje ne skrbi kaj preveč. »Skušamo dopovedati, da je zdaj bistveno drugače, kot je bilo nekoč, a iz tistih časov je ostalo vsaj nekaj prepričanja kot daljni odmev,« pravi dr. Marko Homšak. Tega odmeva se je težko znebiti, zato so se po lanski madžarski nesreči z rdečim blatom tudi mnoge oči obrnile v Kidričevo. Toda tamkajšnje odlagališče rdečega blata je že dolgo zaprto, saj glinice iz boksita že dve desetletji ne delajo več, torej tudi rdečega blata kot odpadka ni več že toliko časa. Tako imenovane kidričevske halde imajo status zaprtega odlagališča, kar Talumu prav tako nalaga stalno opazovanje in merjenje vrednosti in stalno letno poročanje ARSO. V dveh desetletjih so odlagališče ozelenili in danes na njem stojijo tisoči in tisoči solarnih modulov, ki sončno sevanje spreminjajo v koristno energijo.
