| Med vodnogospodarskimi podjetji | | Jože Volfand | |
| Doslej je Slovenija finančna sredstva za vzdrževanje vodne infrastrukture trošila predvsem s sanacijami po vodnih ujmah. Smiseln bi bil, predlaga Borut Roškar, direktor ptujskega vodnogospodarskega podjetja Drava, preobrat v politiki financiranja, saj bi bili, gledano dolgoročno, učinkovitejši preventivni ukrepi, predvsem pa redno vzdrževanje vodotokov. Vendar je vsako leto vodno gospodarstvo pred novimi preizkušnjami, sogovornik pravi, da je to leto zanje še vedno velika uganka. Ne le, da se še ne ve, kako bo s koncesijami. Tudi sredstev za vzdrževanje je premalo, čeprav se znaki oživljanja kažejo. VGP Drava je že v času suhih krav spoznalo, da se na trgu da najti delo. Doma in v tujini. Zato širijo dejavnost in že okrog 50 % realizacije, z nekaj zelo dobrimi referencami, ustvarijo z različnimi naročniki, ki poznajo njihove sedemdesetletne izkušnje v hidrogradnji in pri nizkih gradnjah. Pa tudi v ekologiji. | |
Kot vodnogospodarsko podjetje s koncesijo poslujete na celotnem območju Slovenije, razvijate več dejavnosti. Od urejanja voda do ekologije. Kaj vam v strukturi realizacije pomenijo danes posamezne dejavnosti, koliko na vaše poslovanje vpliva gospodarska rast in kje se kažejo nove poslovne priložnosti na vodnogospodarskem področju?
Našo pretežno dejavnost predstavljajo hidrogradnje in urejanje voda. Vzdržujemo vodnogospodarske objekte in rečne struge na vodotokih porečja reke Drave in jadranskih rek z morjem v Republiki Sloveniji, preprečujemo, čistimo in odpravljamo posledice onesnaženja vodnih in priobalnih zemljišč celinskih voda zaradi naravnih ali drugih nesreč z nevarnimi snovmi na celotnem območju Republike Slovenije in gradimo hidrotehnične objekte. Kandidiramo na razpisih, smo tudi na trgu.
Tudi z inženiringom.
Da. V podjetju se ukvarjamo z načrtovanjem različnih vrst ureditev, od vodnogospodarskih ureditev, objektov varstva okolja do objektov za ravnanje z odpadki. S tem se ukvarja izkušena ekipa strokovnjakov s področja vodarstva in okoljskega inženirstva. V veliko pomoč pri delu nam je tudi arhiv projektne dokumentacije z območja Drave in pritokov od leta 1907 naprej. Sedemdesetletne izkušnje na področju hidrogradenj in nizkih gradenj v zadnjem obdobju bogatimo na področju izgradnje objektov komunalne infrastrukture in varstva okolja. Gre za vedno pomembnejši obseg del na trgu tako doma kot tudi v tujini. Struktura prihodkov je zelo odvisna od sprejetih programov in politike države do zagotavljanja financiranja rednih nalog vodnega gospodarstva. Na splošno pa pomenijo ti deleži tudi do 40:60 % prihodkov v korist na trgu pridobljenih objektov oziroma storitev. V preteklih letih, v času upadanja gradbenih del na domačem trgu, smo bili primorani pridobivati dela v tujini, na območju bivše Jugoslavije, kjer smo v Srbiji postavili dva centra za ravnanje z odpadki, Užice in Šabac- Sremska Mitrovica.
Na katere referenčne objekte ste najbolj ponosni in zakaj?
V vsaki dejavnosti jih je nekaj. Na področju hidrogradenj protipoplavne ureditve na Meži in Mislinji, visokovodni nasipi Duplek in Dogoše, ureditve v sklopu izgradnje podravske avtoceste. Pri komunalni infrastrukturi je eden takšnih večjih objektov zaščita podtalnice Dravskega in Ptujskega polja, med objekti varstva okolja oziroma ravnanja z odpadki pa CERO Puconci, CERO Pragersko in izdelava tehnične dokumentacije za RCERO Ljubljana. A to seveda ni vse. Še bi lahko našteval. Zakaj smo na te objekte posebej ponosni ? Predvsem zato, ker smo jih pridobili na javnih razpisih in v hudi konkurenci. To so bili tehnološko zelo zahtevni projekti, pri katerih smo strokovno napredovali. In naročniki so bili zelo zadovoljni.
Omenili ste protipoplavne projekte. Podnebne spremembe, predvsem vodne ujme, povzročajo Sloveniji veliko škodo, a pogostost poplav in drugih škod zaradi padavin narekuje spremembe pri zagotavljanju varstva pred različnimi tveganji in pri izvajanju načrtnejših protipoplavnih gradbenih in negradbenih ukrepov. Katerim ukrepom mora dati prednost okoljska in vodnogospodarska politika?
V zadnjih letih je bil poudarek pri financiranju vzdrževanja vodne infrastrukture predvsem na sanacijah po vremenskih ujmah. Potrebno in smiselno bi bilo to obrniti. Mislim na financiranje »preventivnih ukrepov«. Škoda se da v velikem delu preprečevati z zagotavljanjem rednega vzdrževanja. A za to mora država zagotoviti stabilno financiranje in planiranje ukrepov. Vedno večji vremenski ekstremi zahtevajo tudi prevetritev hidroloških študij in s tem podatkov o merodajnih pretokih visokih vod. Med negradbenimi ukrepi je potrebno ozaveščanje ljudi na poplavnih področjih za samozaščitno ravnanje. Poplav ni in ne bo mogoče v celoti preprečiti. Velikokrat bi bilo v primeru posameznih ogroženih objektov veliko bolj smotrno zgraditi nove na ustrezni lokaciji in ljudi ter dejavnosti preseliti. Izredno pomembno je tudi pravilno prostorsko planiranje. Ne bi se smelo več dogajati, da se naselja in obrtne cone umeščajo na poplavna območja. Za to bi morala država zagotoviti izdelavo poplavnih kart. Najprej vsaj za vse vodotoke prvega reda. Veliko težav pri načrtovanju ureditev povzročajo povsem neurejene razmere na področju zemljiških zadev. Vodotoki na številnih odsekih nimajo svojih zemljišč ali pa se ta sploh ne ujemajo s stanjem na terenu. Poleg uskladitve stanja na terenu s katastrom bi bilo potrebno postopno odkupiti, kjer je to mogoče, še priobalni pas. Na tem področju ni nobene strategije in se ne izvaja nobenih aktivnosti. Stanje na področju zemljiške knjige je bilo povsem zanemarjeno v prejšnji državi, a tudi v 27 letih nove države se ni na področju vodnih zemljišč spremenilo prav ničesar.
A na prvem mestu je vzdrževanje.
Nedvomno. Politika bi se morala pri zagotavljanju varstva pred poplavami in zmanjševanju ogroženosti zaradi poplav osredotočiti predvsem na zadostno in pravočasno, stabilno vlaganje v redno vzdrževanje. V preventivno gradnjo potrebnih VG objektov, ustalitveno-zaplavnih objektov, ustalitvenih objektov v povirju in ureditve strug skozi naselja, izgradnjo VV nasipov in podobno.
Po nekaterih ocenah naj bi se zaradi manjšega priliva evropskih sredstev končala leta živahnih vlaganj v vodnogospodarske objekte. Poleg tega naj bi deljena odgovornost med državo in občinami pri integralnih vodnih projektih vplivala na vlaganja in upravljanje z vodami. Kako podjetja uspevate dobro poslovati in kaj pričakujete od države in občin glede na več dokumentov, ki zelo poudarjajo odgovornost Slovenije za doseganje ciljev na vodnem področju?
Uspevamo predvsem tako, da se ukvarjamo še z drugimi storitvami in tržnimi dejavnostmi. Na primer odlagališča odpadkov, izgradnja kanalizacij, sanacija plazov ipd. Naročila pridobimo na trgu. Pričakujem pa predvsem odgovorno gospodarjenje z vodami in s prostorom. Predvsem ne posegati v vodni prostor in ne zmanjševati poplavnih površin. Po drugi strani pa so nujna višja finančna vlaganja v vzdrževanje vodotokov, ki bi omilila veliko poplavnih in erozijskih težav in s tem povezanih neprijetnih dogodkov.
Kot koncesionar vzdržujete objekte in vodotoke na porečju Drave. Kaj bi morali pri urejanju in vzdrževanju reke Drave storiti tudi v dogovoru z Avstrijo, da bi bila njena poplavna nevarnost manjša?
Na ogroženih odsekih predvsem zagotoviti finančna sredstva in izvesti ustrezne protipoplavne ukrepe. Pri dogovoru z Avstrijo pa predvsem zagotoviti pravočasno informiranje in posledično pravočasno ukrepanje ob nastopu visokih voda. Gre za predpraznjenje akumulacijskega prostora bazenov hidroelektrarn, ki ga izvaja koncesionar na področju proizvodnje električne energije.
Del stroke opozarja, da Slovenija prepočasi uveljavlja integralno ekonomsko in ekološko trajnostno upravljanje z vodami. To se kaže tudi pri umeščanju objektov v prostor in v prostorskem načrtovanju. Ali nova prostorska zakonodaja daje drugačne možnosti vodnemu gospodarstvu?
Nekoliko so se zadeve izboljšale z uvajanjem izdelave integralnih kart poplavne nevarnosti in določitvami razredov poplavne nevarnosti. Kljub vsemu pa so še vedno preveliki pritiski na poplavna območja s strani posameznikov in lokalnih skupnosti.
Kako ste opremljeni za sanacijo onesnaženih vod in kaj pričakujete od gospodarskih družb ter kmetijstva, da bi v Sloveniji zmanjšali število hudih onesnaženj našega rečnega in vodnega bogastva? Kolikokrat ste morali ukrepati v zadnjem obdobju?
Dobro smo opremljeni tudi z namensko opremo za odstranjevanje naftnih derivatov z vodne površine celinskih voda. Razpolagamo z različnimi posnemalci – z olefilnimi diski, pretočnimi, prelivnimi, sesalnimi. Naša zmogljivost ni majhna. Na uro lahko odstranimo več kot 30 m3 naftnih derivatov z vodne površine. Seveda ob idealnih pogojih. Letno obravnavamo 70 do 80 dogodkov na celinskih vodah, medtem ko ukrepe preprečevanja, čiščenja in odprave posledic onesnaženj izvajamo približno v desetih primerih. Je pa potrebno poudariti, da se lahko ustrezni ukrepi na posameznih lokacijah izvajajo več mesecev, lahko tudi leto in več. Primeri, kot so Bohinjsko jezero, Temenica na Dolenjskem.
Kaj poslovno pričakujete od leta 2018?
Leto 2018 nam je v tem trenutku na področju vodnega gospodarstva še vedno velika uganka. Ne glede na to, da je zaznati manjšo rast gospodarstva in pripravo projektov za naslednje kohezijsko obdobje tako na področju objektov prometne in komunalne infrastrukture, objektov poplavne varnosti ter končno tudi povečanje investicij v gospodarsko infrastrukturo s strani zasebne iniciative, je na področju vodnega gospodarstva še vedno prisoten primanjkljaj finančnih sredstev za potrebe rednega vzdrževanja. Še posebej nas skrbi zagotavljanje finančnih sredstev za potrebe vzdrževanja vodne infrastrukture v letu 2018 glede na volitve. Tudi ni jasno glede razpisov za izbor novih koncesionarjev za izvajanje obveznih nalog gospodarske javne službe urejanja voda. Sicer je trenutno stanje v začetku letošnjega leta nekoliko boljše kot v preteklih letih v tem času, vendar, strah je tu glede na omenjene in pričakovane dogodke.
Katerih strokovnjakov v vodnem gospodarstvu najbolj primanjkuje?
To je široko vprašanje. Preohlapno postavljeno. Je pa dejstvo, da je pri zagotavljanju in izvajanju nalog s strani koncesionarjev z razpisom za podelitev koncesije postavljena minimalna zahteva po teh kadrih. A hkrati tudi minimalna cena te storitve, ki ne pokriva dejansko nastalih stroškov. Kako se posamezni koncesionarji odločajo nadgrajevati in zagotavljati kadre, je odločitev posameznih koncesionarjev in njihove vizije glede sodelovanja in iskanja priložnosti v tej dejavnosti. Dejstvo pa je, da primanjkuje vodnogospodarskih strokovnjakov s potrebnimi izkušnjami na mestih, kjer se odloča o politiki upravljanja in vzdrževanja voda.
