Energetski koncept |
 
Prvi odzivi na besedilo Energetskega koncepta Slovenje s podnaslovom Strategija energetske politike do leta 2030 (in vizija do leta 2050) so, kar ni nič nenavadnega, kritični, še več, odklonilni. Tako med drugim Greenpeace ob navedbi, da gre za božično darilo Ministrstva za infrastrukturo, označi gradivo kot Energetski dremež Slovenije. Vprašuje se, kakšna vizija je leporečiti o opuščanju fosilnih goriv in pustiti TEŠ-u kuriti premog do sredine stoletja, do leta 2054? In kakšna usmeritev je postavljati sončne in vetrne elektrarne šele po letu 2030?
 

DimA kaj zares ponuja Energetski koncept Slovenije, ki samega sebe označuje, da je »dokument usmerjevalne narave« in se zato ne opredeljuje do posameznih konkretnih ukrepov? Drugače povedano – besedilo poobjavlja že znane opredelitve in akcijske načrte. A je manj konkretno celo pri OVE, isti predlagatelj je v Osnutku akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010 – 2020 (AN OVE), gre za posodobitev, vendar jasneje ponudil v razmislek scenarije o sončni in vetrni energiji. A prav pri projekciji energetske oskrbe oziroma strukture rabe primarnih virov je nekoliko presenetljiva razlika med tistim, kar do leta 2030 pri OVE napoveduje Energetski koncept in kaj Strategija razvoja Slovenije kot krovni razvojni dokument. V njem je namreč ciljna vrednost za leto 2030 pri obnovljivih virih višja, znaša 27 %. Pri EK pa 25 %. Ali gre za neusklajenost ali za različne projekcije, kaj želi Slovenija doseči na poti v nizkoogljično družbo? So eni sestavljavci strateških razvojnih dokumentov bolj optimistični kot drugi ali bolj realni?

Pri splošnih opredelitvah kajpak ni slabega občutja. Saj EK kot ključne izzive v prenovi energetske politike omenja opuščanje fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, ogrevanje in promet, odločitev o rabi jedrske energije po zaprtju JEK ter tehnološki razvoj in komercialni preboj naprednih tehnologij in storitev, predvsem shranjevanja in napredne rabe energije. Strategija razvoja Slovenije daje absolutno prednost učinkoviti rabi energije in obnovljivim virom, kar podkrepi s stališčem, da gre za temeljno načelo razvoja energije. Če to drži in ne gre zgolj za politično retoriko, potem se morajo ministrstva in vladne službe poenotiti in dogovoriti. Ne le pri usmeritvah. Pri konkretizaciji, če se Slovenija odloča za zeleno rast in paradigmo trajnostnega razvoja. Pri energetiki ni neznank o temeljnih zadregah: previsoke emisije toplogrednih plinov, prerazsipna raba energije in premajhen delež OVE.

EK je pri razvoju OVE defenziven, saj zapiše, da scenariji kažejo na intenzivno uvajanje OVE v obdobju po letu 2030. Ne upošteva dovolj znanega podatka, da so izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji na enoto BDP višji, kot je povprečje v EU in da v več regijah Slovenije ljudje dihajo preveč onesnažen zrak. Res je, kot realno presojajo poznavalci, da lahko energetski sistem države doživi močne šoke, če bo TEŠ pošiljal manj energije v omrežje. Znana realnost je, da bo omrežje še nekaj časa hranil premog. Toda, koliko časa? Ali ni glavna naloga Energetskega koncepta, da zahteva sprejem programa intenzivne uvedbe OVE do leta 2030 in določi cilj zmanjšanja deleža električne energije iz TEŠ-a do 2040? Zaradi zavozlanih interesov v energetiki EK najbrž ni mogel pogumneje zarisati poti do ciljev, ki si jih želi država kot zelena destinacija v EU. Vendar so prednostne ambicije države zapisane – torej naj EK ponudi konkretne programske opcije.

V eni izmed razprav o prenovi energetske oskrbe je Peter Kralj postregel s podatkom, da bi za energijo iz OVE potrebovali 17,3 milijarde evrov. Pri tem je opredelil delež vodnih virov, sonca, vetra, geotermalnih virov in energije iz biomase in odpadkov. Če EK napoveduje akcijske načrte za posamezna področja oskrbe in ravnanja z energijo, naj strateški akcijski načrt za OVE konkretno opredeli drugačne cilje do leta 2030. To naj bo prednostni razvojni načrt, saj je nizkoogljično gospodarstvo v osmem poglavju državne strategije že tako in tako opredeljeno kot prednostni razvojni cilj Slovenije. Izračuni in simulacije naj povedo, kaj realno si v energetskem investicijskem zamahu lahko privošči država do leta 2030 in kaj do leta 2040. Tranzicija energetske infrastrukture se mora začeti z državnim programom hitrejšega uvajanja OVE.

Navsezadnje usmeritve in cilje daje Energetski koncept, ki se med osrednjimi ukrepi zavzema za naslednje: za povečanje energetske učinkovitosti, za osveščanje porabnikov in ponudnikov o trajnostni oskrbi in ravnanju z energijo, za podporo razvoju znanj s področja trajnostne oskrbe in ravnanja z energijo, za opuščanje fosilnih virov in za postopni prehod na obnovljive in nizkoogljične vire ter za uvajanje naprednih energetskih sistemov in storitev.

Nekaj zanimivejših spodbud za razmišljanje iz EK:

Sončna energija

V obdobju prehoda v nizkoogljično družbo in tudi kasneje bo sončna energija prevzela velik delež bremena opuščanja fosilnih goriv. Slovenija bo zato v obdobju po letu 2030 še bolj intenzivno povečevala izrabo sončne energije predvsem za proizvodnjo električne energije. Sončna energija bo predvidoma imela pomembno vlogo pri samooskrbi stavb, sosesk oz. širših skupnosti. Večja izraba sončne energije bo zahtevala večje povezovanje sistemov, uvajanje novih načinov skladiščenja energije in ustvarjanja okolja za izkoriščanje proizvodnih in poslovnih priložnosti.

Vodna energija

Slovenija že danes proizvede slabo tretjino električne energije v hidroelektrarnah, kljub temu pa ima še precej potenciala za izrabo vodne energije neizkoriščenega tako za gradnjo velikih, srednjih in tudi malih hidroelektrarn. Za dosego zastavljenih dolgoročnih ciljev bomo morali ta delež obdržati na enaki ravni, kar pa pomeni, da bomo nujno morali proizvodne zmogljivosti še naprej povečevati oz. zgraditi ustrezno število novih hidroelektrarn.

Jedrska energija

Jedrska energija ima v Sloveniji pomembno mesto pri nizkoogljični proizvodnji električne energije in v tem smislu prispeva k ciljem razogljičenja. Pripravljeni scenariji upoštevajo podaljšanje obratovanja obstoječe JEK do leta 2043, hkrati pa nakazujejo, da je lahko dolgoročno (do leta 2050) jedrski scenarij eden izmed finančno ugodnejših. EKS odpira razpravo o nadaljnji rabi jedrske energije, pri čemer bo treba upoštevati tudi dolgoročno konkurenčnost in zanesljivost oskrbe z energijo, ter seveda tveganja: politično in ekonomsko tveganje odločitve o jedrski energiji, ekonomsko tveganje majhnega števila obratovalnih ur, ko bo energijo morda sploh mogoče prodati(pozimi), ter varnost obratovanja, ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom. Pričakujemo, da bo pot do odločitve o dolgoročni rabi jedrske energije preko odločanja javnosti celovita in bo vključevala odprto razpravo o povezanih tveganjih.

Naftni derivati

Prevladujoča vloga naftnih derivatov v prometu se bo nekoliko zmanjšala zaradi nadomeščanja z alternativnimi gorivi kot posledica strožjih okoljsko-tehničnih standardov v prometu. Raba naftnih derivatov v prometu se bo v letu 2030 predvidoma znižala za približno 10 %, v letu 2050 pa do 50 % (v primerjavi z letom 2015). Raba naftnih derivatov za ogrevanje se bo že do leta 2030 zelo omejila.

Premog

Sprememba strukture proizvodnih energetskih virov za električno energijo bo posebej izrazito s postopnim ukinjanjem rabe premoga (črni, rjavi in lignit). Uporaba premoga je tako predvidena le še za že obratujoče naprave, in sicer najkasneje do izteka njihove življenjske dobe. Raba premoga za proizvodnjo elektrike se bo zmanjševala v odvisnosti od hitrosti uvajanja elektrike iz OVE, od višine stroškov emisijskih kuponov in od potrebe po zagotavljanju varnosti in zanesljivosti delovanja elektroenergetskega sistema v Sloveniji. Prenehanje rabe premoga je povezano tudi z dodatnimi stroški sanacije, ki morajo biti pravočasno zbrani po načelu »onesnaževalec plača«.

Usklajenost politik

Za prehod v nizkoogljično družbo in doseganje ciljev EKS-a bo zelo pomembna tudi usklajenost usmeritev in ukrepov drugih politik v Republiki Sloveniji. Z EKS-om določamo usmeritve na področju energije, ki jim bodo sledili tudi usmerjevalni dokumenti drugih resornih področij, povezani z energetsko politiko. Pri tem je treba še posebej izpostaviti področja okoljske, prometne, davčne, stanovanjske in industrijske politike, politike urejanja prostora, politike raziskav in razvoja, izobraževanja ter tudi splošne politike države.