| Dopolnitve Uredbe o emisiji snovi v zrak | | |
| Med industrijo, zlasti med podjetja, ki obratujejo na območjih, aglomeracijah in podobmočjih s I. stopnjo onesnaženosti, je veliko nejevolje prinesel Predlog Uredbe o dopolnitvi Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ki je bil v javni razpravi do 29. oktobra. Po naših podatkih bo ministrstvo na predvidenih zahtevah vztrajalo, popustilo naj bi pri nekaterih podrobnostih. | |
Poglavitne spremembe naj bi bile naslednje. Ministrstvo v postopku spremembe ali izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 49. člena uredbe odloči o zahtevah te uredbe v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz naprav tako, da določi največje prostorninske pretoke odpadnih plinov in največje masne pretoke snovi iz priloge 5 uredbe, ki so ugotovljene v odpadnih plinih iz naprave, in sicer za vsak odvodnik posebej in za celo napravo.
Za naprave, ki obratujejo na območjih, aglomeracijah in podobmočjih s I. stopnjo onesnaženosti in njihova dodatna obremenitev na kateremkoli merilnem mestu na območju vrednotenja presega 3 odstotke predpisane mejne letne vrednosti za delce PM10 v zunanjem zraku, mora upravljavec naprav:
– v roku 6 mesecev po spremembi ali izdaji okoljevarstvenega dovoljenja zmanjšati največji masni pretok celotnega prahu iz naprave za 10 odstotkov,
– v roku 5 let po spremembi ali izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, in če naprave niso vključene v načrt za kakovost zraka v skladu s predpisom, ki ureja kakovost zunanjega zraka, zmanjšati največji masni pretok celotnega prahu še za nadaljnjih 20 odstotkov in mejne koncentracije dovoljenih izpustov za 20 odstotkov, razen v primeru, če se je z zmanjšanjem iz prejšnje alineje ta masni pretok iz naprave zmanjšal pod najmanjšo vrednost masnega pretoka iz priloge 5 uredbe.
Pri tem se šteje, da je največji masni pretok snovi iz naprave vsota vseh masnih pretokov iz izpustov naprave. Masni pretok iz izpusta je masa posamezne snovi ali vsote skupine snovi, ki so izpuščene z odpadnimi plini v eni uri iz posameznega izpusta, določena kot produkt mejne koncentracije določene v okoljevarstvenem dovoljenju in največjega prostorninskega pretoka, ki ga opredeli proizvajalec naprave v tehnični dokumentaciji oziroma ga opredeli upravljavec naprave pri proizvodnji zmogljivosti naprave, kadar tehnične dokumentacije ni na voljo.
Spomnimo, da je Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja predpis, ki splošno ureja emisijo snovi v zrak iz industrijskih virov. Eno od pomembnih področij, ki jih uredba ureja, je tudi izdajanje okoljevarstvenih dovoljenj, znotraj teh pa izvajanje določb v zvezi z ugotavljanjem vpliva naprav na kakovost zunanjega zraka in zahtev za obratovanje naprav v zvezi s tem.
Omenjena uredba je za obstoječe naprave predvidela več korakov, v katerih bi se omenjena regulacija izvedla. Upravljavci bi morali v zadnji fazi pridobiti spremenjena dovoljenja, v katerih bi se jim predpisale zahteve glede kakovosti zunanjega zraka.
Ker kakovost zunanjega zraka predstavlja zelo pomembno področje regulative, so bili v času od sprejetja te uredbe v letu 2011 v slovenski pravni red sprejeti tudi novi predpisi o kakovosti zunanjega zraka. S tem so bile prenesene določbe Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo. Za Slovenijo z vidika izvajanja omenjene Direktive predstavlja poseben problem doseganje mejnih vrednosti za delce v zunanjem zraku.
Vlada RS je v letu 2011 sprejela Uredbo o kakovosti zunanjega zraka, v kateri je nakazala, da bo prednostna usmeritev pri reševanju problematike kakovosti zunanjega zraka na uveljavljanju ukrepov na lokalnem nivoju, kjer morajo upravljavci naprav sodelovati v izdelavi in sprejetju lokalnih načrtov za kakovost zraka na prekomerno onesnaženih območjih.
To usmeritev je Vlada začela udejanjati v letu 2011, ko je razglasila območja glede na stopnjo onesnaženosti zaradi delcev.
Naslednji nujni koraki pri vzpostavljanju novega pravnega režima pa predstavljajo dopolnitev omenjene uredbe in sprejetje ter redna novelacija načrtov za kakovost zraka na prekomerno onesnaženih območjih.
V prehodnih določbah uredbe bo urejen pravni režim za dokončanje postopkov izdaje in spremembe okoljevarstvenih dovoljenj. V dovoljenjih bodo določene zahteve glede obratovanja z vidika vpliva emisij iz naprav na kakovost zunanjega zraka. Člen ločuje med napravami, ki obratujejo na območjih z različnim stopnjami onesnaženja. Za naprave na prekomerno onesnaženih območjih predvideva strožje pogoje obratovanja (znižanje največjih masnih pretokov celotnega prahu iz naprave) in v roku 5 let tudi zmanjšanje mejne koncentracije emisij, če naprave ne bodo vključene v načrt kakovosti zraka za svoje območje. To pristojno ministrstvo razume kot spodbudo upravljavcem naprav, da se aktivno vključijo v pripravo, novelacijo in izvajanje načrtov za kakovost zraka. Za odpravo nejasnosti glede največjega volumskega in masnega pretoka sta za te naprave podani definiciji obeh.
Kaj predlog nove uredbe pomeni za podjetja? Kako sodelujejo pri izdelavi in sprejetju lokalnih načrtov za kakovost zraka na prekomerno onesnaženih območjih?
Cinkarna d.d., Nikolaja Podgoršek Selič, članica uprave in tehnična direktorica:
Predlog nove določbe razumemo kot ponovni pritisk države tako na naše podjetje, kot tudi na drugo industrijo, ki pa je v zadnjih letih naredila največ na zniževanju emisije snovi v zrak in delcev PM10 v zunanjem zraku. Po podatkih Agencije RS za okolje industrijski viri niso glavni viri delcev PM10, ampak so to individualna kurišča in promet, kjer pa se do sedaj stvari niso bistveno premaknile v smeri izboljšanja.
K sodelovanju pri izdelavi lokalnih načrtov za kakovost zraka doslej še nismo bili povabljeni.
Steklarna Hrastnik, Andrej Božič, direktor:
V Steklarni Hrastnik se je zavedamo, da smo brez posodobitev proizvodnje, ki hkrati prispeva k trajnostnemu razvoju podjetja, težko konkurenčni. Zato smo v zadnjih desetih letih zelo intenzivno vlagali v posodobitev tehnologije in pri tem vedno upoštevali najvišje okoljske standarde in predpise. Naša nova embalažna steklarska peč ima elektrofilter za čiščenje odpadnih plinov s 95- do 99-odstotno odstotnim zadrževanjem prahu. Na lokaciji, kjer se proizvaja namizno steklo, je nameščen vrečast filter, ki izpuste iz štirih steklarskih peči znižuje na zgolj četrtino vrednosti, kot jo določa okoljevarstveno IPPC dovoljenje. Za zmanjševanje prašnih delcev pri proizvodnji stekla pa je steklarna uvedla tudi naslednje ukrepe: skladiščni prostori, stroji in transportni trakovi so zatesnjeni in opremljeni z ustreznimi filtri, zmes za pripravo stekla se vlaži, vse vozne površine podjetja pa so utrjene tako, da se preprečuje prašenje v največji možni meri. Zaradi povedanega naša dodatna obremenitev na nobenem merilnem mestu ne presega 3- odstotkov predpisane mejne vrednosti za delce PM10 v zunanjem zraku. Tudi v kolikor bi presegala, obratujemo daleč pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, tako da nam 10- odsotno zmanjšanje največjega masnega pretoka celotnega prahu ne bi pomenilo nobenega problema. Druga alineja pa za nas ni relevantna, saj se vključujemo v načrt za kakovost zraka na področju Zasavja. Menimo pa, da sprememba uredbe ne prinaša kakšnih bistvenih pozitivnih učinkov na okolje. Namenjena je predvsem pozitivnem nastopu Slovenije do Evropske Unije.
Steklarna Hrastnik se že od samega začetka priprave lokalnega načrta za kakovost zraka na področju Zasavja aktivno vključuje v proces s svojim znanjem in izkušnjami. Naš predstavnik sodeluje tudi v delovni skupini za področje ekologije pri GZS OZ Zasavje, kjer se obravnavajo vsi predlogi, pripravljajo se pripombe in predlagajo ukrepi, katerih ključno vodilo je izvedljivost v praksi. Prvi osnutek je bil s strani industrije označen kot nesprejemljiv, kar smo tudi sporočili na takratno Ministrstvo za okolje in prostor z argumentiranimi pripombami. Drugi osnutek, v tem primeru odloka, ocenjujemo kot sprejemljiv in ustrezen za izvajanje, ker bodo izvedeni realni ukrepi, ki dejansko pripomorejo k izboljšanju kakovosti zunanjega zraka. Rezultati bodo doseženi ob predpogoju, da se bodo ukrepi izvajali pri vseh deležnikih, ker smo k zmanjševanju onesnaženosti zraka z delci zavezani vsi – tako prebivalci, saj predstavljajo individualna kurišča in promet največji segment onesnaževanja, saj prispevajo kar polovico vseh delcev v zasavski zrak, kot seveda tudi industrija.
Matija Gomilar, Eti Izlake, pooblaščenec za varstvo okolja:
Predlog Uredbe o dopolnitvi Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja uvaja nove omejitve in zahteve, ki vsekakor predstavljajo resne ovire za gospodarstvo. To se lahko naenkrat znajde tudi v neenakopravnem položaju glede na tista gospodarstva, katera teh omejitev ne bodo imela. Predlog prinaša tudi precej novih pojmov in nejasnosti, zaradi česar v tem trenutku ne znamo oceniti, kaj konkretno to pomeni za našo družbo. V tem smislu nam ne gre v prid izredno kratek rok za poglobljeno strokovno in vsebinsko obravnavo novih določil Uredbe.
Precej tvornejše je sodelovanje pri sooblikovanju in sprejemanju Odloka o načrtu za kakovost zunanjega zraka na območju Zasavja ter Letnega programa ukrepov za zmanjševanje onesnaženosti z delci PM10. To sodelovanje s strani predstavnikov gospodarstva poteka predvsem v okviru Delovne skupine ekologija pri OZ Zasavje (v okviru GZS). Lahko ugotavljamo, da je precej naših stališč in predlogov v dosedanjih gradivih upoštevanih.
Še vedno pa ugotavljamo, da predlagatelj nove zakonodaje kot tudi ostali deležniki v okviru lokalnih skupnosti vse preradi in preveč z lahkoto prelagajo breme izvajanja novih ukrepov na industrijo, ki pa je že do sedaj nesporno storila največ za zmanjšanje prašenja. V naši družbi smo v zadnjih letih nekajkrat zmanjšali prašenje na delovnih mestih in v zunanjem okolju. Podobni rezultati so bili doseženi še v nekaterih drugih, predvsem srednje velikih in velikih zasavskih podjetjih, zelo malo pa je bilo narejenega pri drugih deležnikih virov prašenja, kot so promet, gospodinjstva, javni sektor, mala podjetja, kmetijstvo.
