Prehranska samooskrba
»Kar mi lahko naredimo, je, da damo v začetku leta napoved, katero določeno zelenjavo bomo potrebovali, koliko in kdaj, da uskladimo pogled in se držimo dogovora, ko pride sezona. Živilci smo v precepu med trgom, ki pričakuje čim višjo kakovost za čim nižjo ceno, in med dobavitelji, ki želijo za zelenjavo čim več iztržiti,« tako na vprašanje, kako do več prehranske samooskrbe odgovarja Marko Konič, direktor družbe ETA Kamnik. V Sloveniji je njihova nabavna veriga kratka. Zelenjavo kupujejo na različnih koncih, a sogovornik pravi, da se vsako leto borijo, da bi kar največ poljščin kupili doma. Za okolje nočejo biti naporni. A letos je za podjetje ETA Kamnik posebno leto – sto let tradicije ni kar tako!
V prejšnji številki revije ESG je dr. Andrej Simončič nizko stopnjo prehranske samooskrbe v Sloveniji pri zelenjavi in sadju povezal z izgubo kmetijskih zemljišč in s tem, da ste akterji v prehranski verigi v primarni predelavi in v živilski predelovalni industriji premalo povezani. V vaši proizvodnji nastane več kot petsto izdelkov, od kod surovine in koliko zelenjave lahko dobite na domačem trgu? Nastajajo lokalne oskrbovalne verige, ki lahko povečajo samooskrbo? S katerimi ukrepi bi lahko povečali pridelavo tistih kultur, ki jih potrebujete, in kako bo živilska predelovalna industrija spodbuja domačo pridelavo?
Eta Kamnik, ki je v 80-ih letih sveže kumarice julija pobirala po Sloveniji, po zadrugah in večjih kmetijah ter jih kalibrirala sama, kupuje v Bosni, ker jih doma ne dobimo. Gre za delovno intenzivno kulturo, ki jo je treba vsak dan obirati in to mora početi več kot sto kmetij usklajeno, da so količine dovolj velike, da v Eti sploh poženemo proizvodnjo. Začne se, ko imamo na dvorišču 20 ton in na poti še dva enako polna kamiona. Zato slovenski kmetijski sektor nima interesa in nima možnosti tega zagotavljati. Imamo pa seveda tudi zelenjavo, ki jo že desetletja uspemo dobiti v Sloveniji, to so na primer rdeča pesa, kislo zelje in repa. Vse ostale pa iščemo v regiji Balkan ali v regijah, kjer je določena surovina domicilna. V svojem najbolj naravnem habitatu, s tradicijo pridelave in vsem znanjem, ki je vpleteno v to kupujemo na soncu sušene paradižnike v Turčiji, olive v Grčiji, papriko za ajvar v Makedoniji, arborio riž v regiji okoli Torina in tako naprej.
Te nabavne verige so daleč.
Zavedati se moramo, da Etin asortiman nikoli ni bil vezan na nabavne vire zgolj v Sloveniji. Že gorjušica kot surovina za naš prvi izdelek iz leta 1923 ni bila široko pridelovana v naših koncih in se je še kmalu po 2. svetovni vojni kupovala na Poljskem in v Kanadi. Kot kupec lokalne zelenjave se vsako leto borimo za čim več poljščin, ki jih pridelajo naši kmetje. Menimo, da smo dovolj povezani, lahko pa bi morda šli v bolj poglobljeno sodelovanje in dolgoročnejše pogodbe, vendar ima tudi vsakoletno obnavljanje pogodb svoje prednosti.
Glede samooskrbe si ne delamo utvar
Kako torej povečati samooskrbnost?
Kar lahko naredimo mi, je, da damo v začetku leta napoved, katero določeno zelenjavo bomo potrebovali, koliko in kdaj, da uskladimo pogodbe in se držimo dogovora, ko pride sezona. Živilci smo v precepu med trgom, ki pričakuje čim višjo kakovost za čim nižjo ceno, in med dobavitelji, ki želijo za zelenjavo čim več iztržiti. V tej poziciji si ne moremo delati utvar, da lahko samooskbrnost povečamo mi, brez subvencij in ukrepov z ravni države.
Koliko boste v vašem razvoju upoštevali spremembe prehranskih navad in po katerih vaših proizvodih je na domačem trgu največ povpraševanja? Kam se usmerjate z razvojem novih izdelkov? Še bolj v bio program, v vegi kuhinjo, v izdelke iz ekološke pridelave? Ekološka pridelava v Sloveniji počasi raste in še ni dovolj ukrepov, da bi do leta 2027 dosegli 18 %-tni delež kmetijskih površin za to vrsto pridelave? Se število dobaviteljev povečuje?
Najbolje prodajani izdelki so prebranci in rdeča pesa ter ajvarji. Vendar je asortiman tako raznolik, da težko sploh izpostavimo le nekaj izdelkov ali blagovnih skupin. Razvoj novih izdelkov pa gre že desetletja v smeri svetovnih prehranskih trendov. Celo dlje gremo in opazujemo zdravstvene težave, ki jih ima populacija tega dela Evrope. Tako lahko predvidimo, kaj se bo pojavljalo v trendih kot podpora splošnemu počutju in zdravju. Naš asortiman je namreč že iz zgodovine usmerjen k zelenjavi in sadju, kar je tudi v duhu zadnjih razprav na temo “jejte manj mesa” v dobrem izhodišču. Vendar je treba delati in mi se tega zavedamo. Povečujemo število bio izdelkov in lani smo uvedli vegansko linijo. Letos sta že prišla na trg veganska enoločnica in novi prebranec v kozarcu.
Na poslovne rezultate je vplivala podražitev surovin, cene energije, usihanje rasti. Kako ste končali lansko poslovno leto in kakšno načrtujete letos? Kako gre z izvozom?
Izvoz je bil lani dober, skoraj 30 odstotkov in poslovni rezultati kljub izzivom, ki jih omenjate, bodo zadovoljivi. Vendar je letošnje leto izjemno zahtevno, saj smo pričeli z naložbo v nove proizvodne linije, ki bodo predvidoma šle v pogon jeseni, medtem pa je seveda treba čim bolj normalno delovati.
Poslovno leto 2022 smo zaključili dovolj uspešno. Nismo sicer dosegli plana, proizvodnja in prodaja, tako količinska kot vrednostna, sta bili nižji kot v letu 2021, vendar stojimo na začetku letošnjega leta v dobrih pozicijah in imamo izhodišče za uspešno leto.
ETA ima zdravo gospodinjsko logiko
Družbe vaše velikosti se že odločajo za strategijo trajnostnega razvoja, sprejemajo cilje zelenega prehoda, izrazito se usmerjajo v rešitve za manjšo rabo virov in bolj zeleno poslovanje. Kako bi opredelili zeleno identiteto vašega podjetja?
Naša zelena identiteta ni povsem strateško načrtovana, vendar ima ETA od nekdaj zdravo gospodinjsko logiko, ki se izraža v vseh procesih – pri vodi in energentih, kjer prilagajamo proizvodni plan, da optimiziramo porabo pri ravnanju z odpadki in tudi z zavržki hrane, ki nastajajo med proizvodnjo. Večina Naturete je v stekleni emabalaži in pred desetletjem smo si, naivno, želeli naše kozarčke zbirati s terena nazaj in zagotoviti pranje, ki bo ustrezalo IFS standardu, a se je izkazalo za neizvedljivo. Morda poudarim še to, da je voda v živilski industriji posebnega pomena, saj je poleg pranja in proizvodnje pare za kuhanje vgrajena tudi v same izdelke. V podjetju ETA se za proizvodnjo pare uporablja vodnjaška voda, kondenzat, ki se ustvari pri proizvodnji pa ponovno uporabimo za dogrevanje proizvodnje pare.
Tudi embalaža je priložnost za zelene rešitve.
Pri znamki Natureta boste redko videli pretirano embaliranje in ovijanje. Ukinili smo PVC monoporcijska pakiranja gorčice in ketchupa ter ustekleničili kise. Pri vseh postopkih, ki jih uporablja Eta za kuhanje in konzerviranje hrane, skušamo biti do okolja čim manj naporni. Je pa, kot sem že omenil, ETA gospodinjstvo, le da je naš najmanjši kotel 10-tonski. Fermentacijo, pasterizacijo in sterilizacijo ter zamrzovanje skušamo opraviti čim manj energetsko potratno, s čim manj odpada in nasploh odtisa na okolje.
