Predlog potrebuje dopolnitve, nujne so sistemske spremembe – EOL 133

Okoljski minister je ob količinah neprevzete odpadne embalaže izjavil, da gre v Sloveniji za ekološko katastrofo. A interventni zakon predvsem disciplinira družbe za ravnanje z odpadki. Kje je zatajila država in kakšna je odgovornost DROE?

Takšno ekološko katastrofo gledamo v Sloveniji vsako jesen že več let. Vsa ta leta smo tako IJS kot DROE opozarjali MOP na težave in podajali predloge na sejah raznih komisij, delovnih skupin in drugod. Ampak posluha s strani države do sedaj ni bilo. Zato me zdaj toliko bolj veseli izjava ministra, da se bo osebno zavzel, da se problematika uredi. Namreč posledica je, da se komunalna podjetja, DROE in MOP že več let medsebojno obtožujemo in iščemo krivca, namesto da bi z roko v roki vzpostavili delujoč sistem. Strinjam se, da je potrebno nakopičeno odpadno embalažo interventno urediti. Ne morem pa se strinjati, da bi se sprejel takšen interventni zakon, kot je bil dan v javno obravnavo.

Toda komunalna podjetja so prepolna z odpadno embalažo, zdravje ljudi in okolja je ogroženo, z grmado neprevzete embalaže na prostem je kršena tudi zakonodaja. Zakaj niste mogli DROE, komunalna zbornica, centri za ravnanje z odpadki in MOP prej dogovoriti rešitve in bi se izognili interventnemu zakonu?

Letos januarja je Upravno sodišče RS po nekaj letih vztrajanja ene izmed DROE pri drugačni razlagi Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo pritrdilo tej DROE. S sodbo je odločilo, da so DROE dolžne prevzeti toliko OE, kot so je na trg dali njihovi zavezanci, torej podjetja, ki dajo na trg več kot 15 t embalaže. S tem se je celo s sodno prakso potrdil neenakopraven položaj na trgu med DROE. In maja letos smo DROE v okviru GIZ skupne sheme MOP opozorili na situacijo, ki jo danes spremljamo po TV, torej da bodo komunalna podjetja spet zasičena s kupi odpadne embalaže. Namesto da bi MOP takoj pristopil k sistemskim spremembam, je junija ARSO poslala DROE nova OVD, v katerih nam je bilo naloženo, da moramo prevzeti VSO zbrano KOE, in sicer z določilom, da pritožba ne zadrži izvršbe. Sledile so pritožbe DROE in avgusta je ARSO odpravil izdane OVD. Formalno zaradi proceduralne napake.

Katere predloge ste DROE in Sekcija zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov posredovali na MOP, da bi odpravili vzroke za neprevzemanje odpadne embalaže?

Predlagali smo znižanje praga 15 ton, do katerega podjetja niso dolžna plačevati embalažnine za embalažo, ki jo dajejo na trg. Predlagali smo še določanje tržnih deležev DROE na podlagi količine embalaže, ki jo dajo podjetja na trg v celem letu in ne le na podlagi količine embalaže, ki jo dajo podjetja na trg v prvem tromesečju. Prav tako smo predlagali, naj se vzpostavi enoten, transparenten in nadziran sistem ugotavljanja količin in kakovosti komunalne odpadne embalaže. Torej standarde kakovosti. Sicer pa so se podobni predlogi pošiljali na MOP vsaj od leta 2012 naprej.

Kaj bi lahko pomenila odprava izvirnega greha, to je, da ni jasne ločnice med komunalno in nekomunalno embalažo?

To bi pomenilo delitev pristojnosti za ravnanje z embalažo. Za ravnanje s komunalno embalažo, ki kot odpadek nastaja pri gospodinjstvih, bi bila pristojna komunalna podjetja. Za ravnanje z nekomunalno embalažo, ki kot odpadek nastaja v gospodarstvu, pa bi bila še naprej pristojna podjetja, ki delujemo tržno. Posledično bi delitev na komunalno in nekomunalno embalažo pomenila, da bi embalažnino za komunalno embalažo določala komunalna podjetja oz. država, pogoji za nekomunalno embalažo pa bi se še naprej določali tržno.

Kaj je vzrok, da je med komunalno odpadno embalažo vse manj, zdaj le še okrog 30 %, reciklabilne embalaže? Kaj bi morala storiti komunalna podjetja za večjo čistost in kdo bi moral določiti standarde ali normative kakovosti KOE in NKOE?

Pri ugotavljanju vzrokov za vedno slabše ločeno zbrane frakcije stojimo vsak na svojem bregu. Komunalna podjetja trdijo, da takšno odpadno embalažo pač prejmejo od gospodinjstev in da ne morejo pomagati, da je takšna. Jaz pa sem prepričan, da Slovenci znamo ločevati in tudi ločujemo. Torej da v rumene zabojnike oziroma vreče ne odlagamo avtomobilskih gum, otroških avtomobilskih sedežev, gradbenih odpadkov ali mešanih komunalnih odpadkov. Za nedosledno ločevanje smo najbrž krivi vsi deležniki v sistemu, tudi DROE. Najbrž moramo nameniti več naporov v ozaveščanje. Sicer pa bi morala imeti komunalna podjetja pooblastila in dolžnost nadzirati kakovost ločeno zbrane KOE pri gospodinjstvih, inšpektorat pa bi moral nadzirati kakovost ločeno zbrane KOE na dvoriščih komunalnih podjetij. Standarde kakovosti KOE in NKOE je potrebno določiti v soglasju z vsemi deležniki, torej gospodarstvo, DROE, komunalna podjetja in MOP. V Dinosu smo za NKOE, ki jo zbiramo pri naših strankah, že določili prevzemne pogoje in t.i. standarde kakovosti.

Ali se vam zdi učinkovitejša rešitev, da izvajalci javne službe prevzamejo ravnanje z odpadno embalažo iz gospodinjstev, nekomunalna odpadna embalaža pa ostaja na trgu?

Če ne bo jasne ločnice med KOE in NKOE, potem zagotovo ne. Sicer pa je zgodba precej širša. V prihodnosti bomo morali dosegati precej višje okoljske cilje za recikliranje odpadkov. EU jih je že določila. Prav tako je sprejela prve konkretne ukrepe pri omejevanju proizvodnje plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, kar pozdravljam. Cene sekundarnih surovin na svetovnih trgih so močno padle. Za leto 2020 se napoveduje nova gospodarska kriza. Slovenija na področju odpadkov ni samozadostna in smo močno odvisni od tujine. Jasno pa je tudi, da država doslej ni bila sposobna vzpostaviti vzdržnega sistema za ravnanje z odpadno embalažo, v katerem bi tržno, a hkrati enakopravno, delovalo več DROE. DROE imamo zaradi veliko nečistoč med KOE vedno večje težave pri končnih predelovalcih, ki nam reklamirajo in zavračajo prevzem KOE in posledično imamo vedno višje stroške.

In kaj pravijo komunalna podjetja?

Komunale tega ne želijo razumeti. Prepričani so, da je edina rešitev v višjih embalažninah, ki da jih morajo plačevati povzročitelji, torej gospodarstvo. V Sloveniji imamo res probleme s prioritetami. Na eni strani imamo super lepa krožišča v vsaki vasi, po drugi strani pa imamo dolge čakalne vrste v zdravstvu. Radi bi dobro živeli in imeli dobro, močno in stabilno gospodarstvo, po drugi strani pa bi lastnike obdavčili do onemoglosti. Na tak način bodo podjetja v Sloveniji izgubljala v boju z močno konkurenco v naši regiji oz. EU. Velikokrat slišimo, da če bi imeli eno DROE, bi sistem deloval. Nekomunalno odpadno embalažo, ki nastaja in se zbira v gospodarstvu, dokaj učinkovito rešujemo DROE oz. v imenu DROE t.i. izvajalska podjetja, ki imamo lastne zabojnike, tovorna vozila in predelovalne kapacitete.

Država razmišlja o eni shemi.

Za nekomunalno embalažo si res ne znam predstavljati, da bi država vzpostavila sistem z eno DROE in tako dobesedno predpisala monopol, saj vendar živimo v tržnem gospodarstvu. Težave iz leta v leto nastajajo pri prevzemu komunalne odpadne embalaže. In glede na to, da le ta nastaja v gospodinjstvih in jo zbirajo komunalna podjetja, si ne znam predstavljati, da bi država za področje KOE vzpostavila sistem z eno DROE in kot pristojna za KOE določila komunalna podjetja. V tem primeru bi komunalna podjetja zagotovo z veliko večjo vnemo poskrbela za čistejše in bolj dosledno ločeno zbrane frakcije komunalne odpadne embalaže. Zato, ker bi jo predelovali sami oz. Centri za ravnanje z odpadki. Verjetno bi se borili za čim nižje stroške. A kljub temu se mi postavlja vprašanje, ali bi se izvajalci javne službe res borili za nižje stroške ali pa bi te stroške v obliki višjih embalažnin prenesli na gospodarstvo? Ali pa morda v obliki višjih položnic tudi na gospodinjstva?

Katere glavne dileme odpira interventni zakon? Ali menite, da obstaja še kakšna druga možnost za rešitev – poleg interventnega zakona?

Interventni zakon bi moral po mojem prepričanju reševati le interventne zadeve, osnutek tega zakona pa v številnih členih posega v sistemsko ureditev. Pri tem ključnih težav ne rešuje. Kupi nakopičene embalaže pri komunalnih podjetjih so zagotovo interventna zadeva in zato se v tem delu strinjam z interventnim zakonom. Ne strinjam pa se z osnutkom interventnega zakona v tistem delu, ki posega v sistemsko ureditev, saj je potrebno sistemske ureditve predpisati z Uredbo. Glavna dilema interventnega zakona je časovnica. Kaj pa je v tem interventnega, če že sredi oktobra vemo, da bo začel veljati komaj decembra, udejanjati pa se bo začel komaj čez 4 mesece, torej februarja prihodnje leto?

Ali je v Sloveniji na razpolago ustrezen prostor za skladiščenje nakopičene neprevzete odpadne embalaže?

Žal se spet sprašujem, kaj je v tem interventnega, če bo država kupe odpadne embalaže preložila z enega na drug kup? Ustrezen prostor za skladiščenje takšne količine odpadne embalaže v skladu z zakonodajo je v Sloveniji skoraj nemogoče najti izven komunalnih podjetij ali podjetij, ki se ukvarjamo s predelavo odpadnih surovin. Vendar nismo dimenzionirani za skladiščenje tako velikih količin odpadkov, saj si kaj takšnega ne moremo privoščiti.

Interventni zakon pomeni 3,6 milijona stroška za državo, ki pa namerava ta znesek izterjati od DROE. Kako DROE razumete ta člen zakona?

V osnutku Zakona je zapisano, da predlagani zakon ne prinaša novih oziroma dodatnih obveznosti, ki bi bremenile gospodarstvo. A nismo DROE podaljšana roka gospodarstva? A nekontrolirano povečevanje količin zbrane KOE ne bo bremenilo gospodarstva? Naši zavezanci so že izrazili zaskrbljenost, če izterjava teh stroškov od DROE pomeni, da bomo DROE te stroške prenesli na naše zavezance? Glede na to, da smo pogoje za leto 2018 dorekli lani in tudi podpisali pogodbe, si za razliko od MOP retroaktivnosti ne znam predstavljati. Zagotovo bomo preverili pravne možnosti, če bo država do nas res uveljavljala regresne zahtevke. A najprej mora država ugotoviti in dokazati kdo je kriv za neprevzete količine KOE. Glede na to, da inšpektor ob pregledu delovanja naše DROE septembra letos ni ugotovil kršitev, se najbrž upravičeno sprašujem, ali bo država ugotovitve inšpektorata povsem ignorirala? Osnutek interventnega zakona je zelo nedorečen.

Na kaj mislite?

Ni jasno:

1. Ali bo inšpektor ob ogledu neprevzete KOE zavestno prisilil DROE, da moramo zraven KOE prevzeti tudi odpadke, ki niso KOE (npr. avtomobilske gume).

2. Kateri DROE bo MOP izstavilo račun za neprevzete količine KOE iz preteklih let?

3. Kaj pomenijo okvirne količine neprevzete KOE, ki bi jih naj ugotavljal inšpektorat ob ogledih kupov neprevzete KOE pri komunalnih podjetjih?

4. Na kak način bo inšpektor določil neprevzete količine vsake posamezne DROE?

5. Na kak način bo inšpektor ugotovil količine KOE pri IJS, ki le te ne tehtajo?

6. V kakšnem času bo moral izbran izvajalec prevzeti nakopičeno KOE pri komunalnih podjetjih?

Ali bo interventni zakon preprečil, da prihodnje leto blizu jeseni ne bodo po Sloveniji spet zrasli veliki kupi neprevzete odpadne embalaže?

Ker verjamem, da ima nov minister res namen urediti sistem ravnanja z odpadno embalažo, upam, da MOP ne bo vztrajal pri osnutku interventnega zakona v predlagani obliki. Če pa bo in torej ministrstvo ne bo upoštevalo pripomb DROE, ki v sistemu ravnanja z odpadno embalažo zastopamo gospodarstvo, in se hkrati takoj lotilo nujno potrebnih sistemskih sprememb Uredbe, si upam trditi, da ne. Torej bomo prihodnjo jesen spet gledali kupe odpadne embalaže.