Menedžerske izkušnje z odpadki
Franc Cipot
Čeprav formalno po dobrih dvanajstih letih odhajam iz podjetja CEROP, ki upravlja pomurski regijski center za ravnanje z odpadki, bom ostal verjetno za vse življenje povezan s to problematiko, ki me tudi sicer kot človeka zelo zanima. Moja navezanost na zdravo okolje je botrovala tudi sloganu podjetja »Varujmo okolje, saj si ga izposojamo od generacij, ki prihajajo za nami«. Uporabljal sem ga že v razpravah o okoljskih vsebinah za časa mojega šestnajstletnega županovanja v Občini Moravske Toplice, še preden sem postal direktor podjetja.
Sicer pa smo »pomurski zeleni rudarji« v času mojega vodenja podjetja iz nič postali srednje veliko podjetje, ki premore marsikaj. Gotovo ima CEROP eno od najboljših rešitev na področju obdelave in predelave bioloških odpadkov, iz katerih nastajajo prvovrstni komposti s certifikati bio in eko. Vse več vrtnarjev in sadjarjev uporablja pri ekološki pridelavi. Zato proizvoda, ki se prodajata pod blagovno znamko »Moj ograček«, lahko dobite le, če si ga vnaprej rezervirate.
Ob tem lahko izpostavim še eno specifično področje, ki smo ga v Zelenem rudniku Pomurja uspešno rešili. Gre za predelavo muljev iz čistilnih naprav. Vse do nedavnega je bila tovrstna obdelava, ki sloni na mešanju muljev z lesnim pepelom, iz katerega nastaja uporaben proizvod kompozit za sanacijo degradiranih območij, velika prednost. Na ta način smo namreč poceni reševali težave z mulji za celotno področje Pomurja in delno tudi drugih delov države. Se je pa zapletlo s širitvijo OVD, kot da v državi za to ni interesa, pa čeprav se mulji pojavljajo že vsepovsod. Če bi v podjetju dobili možnost razširitve proizvodnje na dve izmeni, kar je izvedljivo, bi na ta način lahko predelali okrog 15 odstotkov vsega mulja v Sloveniji. Zakaj se pri razširitvi OVD zatika, kdo ima pri tem interese, lahko samo ugibam, saj so sicer cene predelave muljev pri ostalih prevzemnikih kar trikrat višje.
V zadnjem obdobju je bil kampus »Zeleni rudnik Pomurja« nadgrajen s pokritimi površinami, na katerih bo v kratkem montirana sončna elektrarna. Že danes zadostuje za okrog 20 odstotkov vse porabe električne energije v CEROP-u. Ko bodo postavljeni paneli na vseh strešnih površinah, in če k temu dodamo še lastno proizvodnjo elektrike iz kogeneracije, katere vir je odlagališčni plin, potem lahko že zdaj zapišem, da bo predelava odpadkov v Pomurju potekala brez trošenja elektične energije od zunaj. To pa je pomemben doprinos k zmanjšanju ogljičnega odtisa, ki se sicer iz leta v leto zmanjšuje. Po obdelavi vseh vrst odpadkov se namreč odlaga le še okrog 15 odstotkov ostanka, pa še ta je brez omembe vrednega izpusta toplogrednih plinov, ki sicer nastajajo pri nekontroliranem odlaganju odpadkov. K nadaljnjemu znižanju odloženih količin bo gotovo veliko doprinesla tudi nova linija za obdelavo kosovnih odpadkov, ki je začela delovati pred kratkim in katere kapaciteta zadošča za vsaj dve naslednji desetletji.
A CEROP je realiziral še en razvojni projekt pri uresničevanju višje stopnje hiearhije ravnanja z odpadki. V centru Murske Sobote smo obnovili in nadgradili objekt, ki je bil predviden za rušitev. Po ocenah strokovnjakov bi pri tem nastalo okrog pet tisoč ton gradbenega odpada. Tako smo prispevali k zmanjšanju odpadkov na eni strani in dodali pomemben zidak k povečanju ponovne uporabe odpadkov. Naj poudarim namembnost obnovljenega objekta, ki se imenuje »Menssana«. Postalo je središče dogajanj in oblika medgeneracijske skupnosti, ki nagovarja različne uporabnike. Ob tem pa je to tudi socialni projekt z veliko neposredne in posredne dejavnosti, ki je povezana s prenovo in ponovno uporabo v širšem pomenu. Veseli me, da je projekt z akterji, ki dobro vodijo različne programe, odlično zaživel in je vse bolj del vsakodnevnih obiskov ne le meščanov, temveč ljudi širše skupnosti, pa tudi turistov, ki iščejo predmete iz ponovne uporabe. Še en dokaz, da je ravnanje z odpadki priložnost, čeprav vsi tega še e razumejo.
Zdi se mi, da sem v času mojega delovanja na področju odpadkov in okolja dobil veliko somišljenikov in podpore, pa seveda tudi nasprotnikov in tožnikov, kar je vsesplošni slovenski pojav, ki se mu pravi privoščljivost in predvsem nevoščljivost. Zdaj, ko odhajam v pokoj, pa sem vseeno zadovoljen, da smo ustvarili zgodbo o Zelenem rudniku Pomurja, čeprav mi/nam vedno pri tem ni bilo lahko. Posebej zato, ker je področje odpadkov v Sloveniji ob množici predpisov še vedno zelo slabo urejeno in dopušča veliko »svobode«, kar je nekaterim sicer pisano na kožo. Za druge, ki pa se trudijo v prid okolju, je to lahko velik problem. Zato je moj predlog za prihodnost, da si področje odpadkov zaradi svojega izjemnega pomena za generacije, ki prihajajo, in zaradi možnosti, ki spadajo v področje preoblikovanja odpadkov v surovine in proizvode, zasluži poseben predpis – Zakon o odpadkih.
Sestavki, ki so v reviji EOL zelo polemični in raznovrstni, kažejo na to, da se premika, zato upam, da bo revija še naprej eden od medijev z možnostjo soočenja različnosti, kar danes v naši družbi zelo manjka.
