| Učbenik Okoljevarstvena zakonodaja | | |
| Nedavno je v založbi Fit media pod blagovno znamko Zelena Slovenija izšel prvi učbenik za srednje šole z izobraževalnim programom okoljevarstveni tehnik. Na vseh stopnjah izobraževanja uvajajo v šolah vse več okoljskih vsebin, obveznih in izbirnih, učenci, dijaki, študentje in učitelji pa nimajo učbenika in učnih gradiv. Zato ni čudno, da je pobudo za izdajo učbenika dala šola, točneje ravnateljica Srednje šole za gradbeništvo Šolskega centra v Celju Irena Posavec. Avtorica učbenika Okoljevarstvena zakonodaja je mag. Adrijana Viler Kovačič, ki je odlična poznavalka okoljskih zakonov in predpisov, saj je pri marsikateremu tudi sodelovala. Zaveda se, da je normiranost okoljskega področja pretirana, vendar pa je poznavanje okoljske zakonodaje nujno. In kaj je povedala o pisanju učbenika? | |
Kateri izobraževalni moduli so zajeti v učbeniku Okoljevarstvena zakonodaja in za koga je vsebina učbenika uporabna? Najbrž ne le za dijake in študente?
V učbeniku Okoljevarstvena zakonodaja je zajet modul Okoljevarstvena zakonodaja za izobraževalni program srednjega strokovnega izobraževanja okoljevarstveni tehnik. Učbenik je namenjen predvsem dijakom v gimnazijah in drugih strokovnih šolah. Zajema osnove zakonodaje na področju varstva okolja, pri čemer se ne omejuje zgolj na temeljni predpis – Zakon o varstvu okolja, pač pa posega tudi v drugo zakonodajo. Naj pri tem omenim Zakon o splošnem upravnem postopku, ki kot postopkovni predpis zagotavlja zakonit način izdajanja okoljevarstvenih soglasij in dovoljenj. Podobno velja za Zakon o javnem naročanju, ki omogoča izvajanje okoljevarstvenih projektov in investicij. Predstavljeni so tudi organi oziroma institucije, ki izvajajo naloge na področju varstva okolja tako v slovenskem prostoru kot v EU.
Učbenik želi na enostaven in pregleden način približati okoljevarstveno zakonodajo, pri čemer pa ne zanemarja razsežnosti in pomena okoljevarstvenih institutov, zato je zagotovo primeren tudi za študente in ostalo slovensko populacijo. Tudi minister za okolje in prostor prof. dr. Roko Žarnić je v šali dejal, da je ta učbenik primeren tudi zanj.
Toda okoljevarstvena zakonodaja v Evropi in Sloveniji se kar najprej množi in spreminja. Katera problematika je v ospredju in kaj ste želeli izpostaviti v učbeniku?
V Evropi je na področju okoljevarstvene zakonodaje v tem trenutku težišče usmerjeno v aktivnosti v zvezi s podnebnimi spremembami ter ravnanjem z odpadki. Temu trendu sledijo tudi normativne aktivnosti v Sloveniji. V Sloveniji pospešeno potekajo zakonodajne aktivnosti za sprejem Zakona o podnebnih spremembah, v vladnem programu je tudi več uredb na področju varstva kakovosti zraka.
Res je, da EU ni brezmadežna pri normativni dejavnosti, saj se že nekaj let ugotavlja pretirana normiranost področij, neusklajenost posameznih direktiv ter njihova nejasnost. V Evropi tudi zato pospešeno potekajo aktivnosti za poenostavitev postopkov ter za odpravo administrativnih ovir ter administrativnih bremen, da bi se cilji zakonodaje dosegli na enostavnejši in cenejši način. Slovenska normativna aktivnost sledi tudi temu trendu, saj je vlada sprejela Akcijski načrt za odpravo administrativnih ovir ter administrativnih bremen tudi na področju varstva okolja.
Učbenik sicer sledi vsem zahtevam iz modula Okoljevarstvena zakonodaja. Vsa poglavja so pomembna, ker vsako zase ponazarja posebnosti določene ureditve. Rdeča nit vsemu je poudarek na vlogi in pomenu pravne države, saj je poznavanje in spoštovanje okoljevarstvene zakonodaje edini garant za uresničevanje vseh okoljevarstvenih norm za dosego boljšega in prijetnejšega okolja, v katerem živimo.
Koliko ste pri pisanju mislili na dijake in koliko na učitelje? Kako se da pust pravniški jezik požlahtniti, ko gre za predstavitev izobraževalnih vsebin?
Pri pisanju sem vseskozi mislila na dijake, na to, kako jih pritegniti in obrazložiti zakone in druge predpise, pisane v pustem pravniškem jeziku. Moram reči, da mi je bil še največji problem izluščiti bistvo zahtev zapletene ter zahtevne zakonodaje na čim bolj enostaven in razumljiv način, prilagojen potrebam modula. Pri pisanju sem imela pred očmi tudi učitelje in se marsikdaj postavila v njihovo kožo. Ker gre za zelo zahtevno zakonodajno področje, sem se velikokrat spraševala, kako so lahko do sedaj sploh zadostili programu oziroma koliko energije in časa so morali posvetiti svojemu učnemu predmetu.
Glede na rezultate obstoječe okoljevarstvene kulture med mladimi sem pri tem prepričana, da so svojo vlogo kot učitelji imenitno odigrali. Naj jim pri tem iskreno čestitam.
Praksa kaže, da želijo sodobni učbeniki bralca, dijaka, motivirati tudi za dodatna raziskovanja, kaj se dogaja v okolju. Ste to upoštevali? Kje je najopaznejši razkorak med normativnimi opredelitvami odgovornosti do okolja v primerjavi s tistim, kar počnemo v okolju?
Ravno zaradi na prvi pogled zelo dolgočasne tematike je bilo treba pri pisanju učbenika slediti tudi sodobnim metodološkim prijemom motivacije, tako z uporabo didaktičnih metod prikaza tem kakor tudi spodbujanja k dodatnim raziskovanjem. Navedla sem več praktičnih vsakdanjih primerov, od najbolj enostavnih (na primer zapuščeni odpadki v naravi) do kompleksnejših (na primer postavitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu), pri tem pa bralce s postavitvijo vprašanj spodbujala k poglobljenemu raziskovanju ter ugotavljanju vzrokov za tako stanje ter posledic nezakonitih ravnanj.
Največji razkorak med normativno ureditvijo odgovornosti do okolja v primerjavi s tistim, kar dejansko počnemo, je zagotovo na področju ravnanja z odpadki. Čeprav je to področje normativno popolnoma pokrito, praksa kaže, da so odpadki še vedno velik problem in da obstoječi predpisi ne omogočajo zadostnega in ustreznega reševanja tega problema. Na tem področju bo treba še veliko narediti.
Kateri deli učbenika so bili za avtorja najzahtevnejši in kaj želite sporočiti bralcem?
Najzahtevnejši deli učbenika so bili zame teoretični deli, kot na primer filozofska izhodišča varstva okolja ter načela varstva okolja, vendar ne zaradi same tematike, pač pa predvsem zaradi želje po čim bolj enostavni in preprosti, predvsem pa razumljivi ponazoritvi in predstavitvi.
Pri pisanju učbenika so me usmerjali tudi recenzenti s svojim poglobljenimi in konstruktivnimi pristopi k projektu, tako dr. Mitja Bricelj na področju mednarodnih konvencij, Janja Leban pri drugih okoljevarstvenih institutih ter dr. Jana Sterže s svojim izkustvenim pedagoškim pogledom. Da je učbenik tak, kakršen je, ima velike zasluge tudi založnik z vso svojo ekipo, ki se je pri tem izkazal ne samo v svoji osnovni funkciji, pač pa tudi kot dober poznavalec okoljevarstvene zakonodaje. Nedvomno so vsi s svojimi sugestijami in pripombami vidno doprinesli h kvalitetnejšemu izdelku. Vsem, tako recenzentom kakor tudi založniku, se najlepše zahvaljujem za odlično sodelovanje in podporo.
