Pozablja se, da plastika škoduje le, če jo odvržemo v okolje – EOL 147

V Sloveniji je vse več pobud za prepoved plastičnih izdelkov za enkratno porabo in hkrati za učinkovitejšo predelavo in reciklažo. Kako se na strategijo plastike v krožnem gospodarstvu odzivajo podjetja v Sloveniji in kako na trgih EU?

V EU in v Sloveniji podjetja sledijo ukrepom za izvajanje strategije za plastiko v krožnem gospodarstvu. Ti ukrepi so izboljšanje zasnove proizvodov, spodbujanje uporabe recikliranih materialov, ločeno zbiranje plastičnih odpadkov, zmanjšanje količine plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, uporaba plastike, ki je primerna za kompostiranje, uporaba biološko razgradljive plastike in spodbujanje naložb in inovacij v vrednostni verigi. Podjetja v Sloveniji pogosto proizvajajo plastične izdelke v okviru OEM izdelave. To je razlog, da pogosto nimajo vpliva ne na konstrukcijo in ne na izbor materiala, tudi ne na uporabo vsaj delno recikliranega materiala. So pa vedno bolj pogosti primeri, ko ravno ta podjetja na podlagi lastne iniciative testirajo dodajanje recikliranega materiala. Na podlagi mehanskih in toplotnih lastnosti takšnih mešanic dosežejo validacijo zamenjave materiala in s tem sledijo evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu.

In kako je z uporabo recikliranega materiala?

Recikliran material kot dodatek svežemu materialu spodbuja avtomobilska industrija, ostale industrije zgledu sledijo. V embalažni industriji so zgleden primer plastenke iz recikliranega PET in termoformirana embalaža iz PLA. Reciklirani PE in PP se pospešeno testirata in uporabljata za nezahtevne izdelke. S pomočjo izboljšanja lastnosti pri ponovni predelavi (»up-cycling«) se reciklirani poliolefini lahko ponovno uporabljajo tudi za embalažo. Takšen primer sta Interserohova reciklata Recythen in Procyclen. Vedno več je predvsem malih podjetij v Sloveniji, ki se ukvarjajo predvsem z mletjem odpadne plastike in izdelavo granulata. Njihov glavni problem pri predelavi so majhne količine odpadne inženirske plastike, ki jo vedno več podjetij iz Slovenije pošilja na mletje in granuliranje predvsem v Avstrijo.

Kaj lahko najbolj spodbudi in kaj zavira večjo stopnjo reciklaže plastičnih izdelkov? Ali se glavna zgodba začne pri ločenem zbiranju odpadkov in pri čistosti odpadne embalaže?

Ločeno zbiranje odpadkov je zagotovo »izvirni greh« pri zapiranju zanke v krožnem gospodarstvu. Čistost odpadne plastike ne bi smela predstavljati prevelikega problema, saj običajno vse linije za ločevanje zmlete plastike vsebujejo tudi čistilno oziroma pralno enoto. Reciklažo bi lahko dvignili s ciljnim usposabljanjem vseh deležnikov, začenši z uporabniki.

In z zakonodajo.

Da, ključni faktor je zakonodaja, ki bi sankcionirala nepravilno ravnanje s plastiko. Nikakor pa plastike ne bi smeli prepovedati. Pri pravilnem ravnanju s plastično embalažo bi gotovo lahko mehansko reciklirali večinsko količino odpadne embalaže. Manjši delež, ki bi bil že preveč degradiran, pa bi lahko kemijsko reciklirali in tako poskrbeli za zaprto zanko krožnega gospodarstva. Je pa vest ljudi tista, ki bi morala vse deležnike spodbuditi k pravilnemu ravnanju. Tudi tako, da bi odklanjali nakupe izdelkov, ki bi bili glede embalaže »predimenzionirani«, npr. nakup sadja in zelenjave le, če ni v predhodno pakirani embalaži. Ko bomo uspeli omejiti uporabo embalaže za enkratno uporabo na razumno raven, bo veliko lažje vzpostaviti pravilno ravnanje s to embalažo, saj je bo manj. Dodatno bi zagotovo pomagala vzpodbuda za poenotenje tipa plastike za embalažo za enkratno uporabo glede na namen uporabe, saj bi pripomoglo pri razvrščanju različnih tipov plastike, namenjene reciklaži.

Ali so lahko nekatere evropske prakse ali pobude industrije plastike zanimive za Slovenijo? Katere tehnologije recikliranja se kažejo kot najučinkovitejše? Ali so proizvajalci embalaže pripravljeni uporabljati reciklirane materiale?

Pobude industrije plastike so privedle do dobrih praks. Interseroh je evropsko prakso z razvojnim oddelkom prenesel v Slovenijo. Prav tako je AquafilSLO s svojo kemijsko reciklažo PA 6 razvil tehnologijo prav v Sloveniji. Na Fakulteti za tehnologijo polimerov želimo znanja o recikliranju prenesti na naše študente za njihovo delo v kateremkoli podjetju v Sloveniji. Najenostavnejša je mehanska reciklaža, kjer odpadno plastiko, gre predvsem za industrijski odpad, le zmeljemo, granuliramo in ponovno uporabimo. Nadgradnjo te tehnologije lahko izvedemo s hkratnim izboljšanjem lastnosti pri reciklaži. To dosežemo z dodajanjem različnih dodatkov pri kompavndiranju pred granuliranjem. Pri tem lahko izboljšamo le določene lastnosti, nekaj jih ostane še vedno slabih, določene lahko celo poslabšamo. Vendar to ni nujno slabo, če vemo, za kateri izdelek bo namenjen material.

A najboljša opcija?

Kemijska reciklaža. Vendar le s stališča uporabe plastike, ne še s stališča okolja. Pri kemijskem recikliranju so običajno potrebne razne kemikalije, ki niso vedno prijazne do okolja. Zadnja stopnica pri recikliranju je energetska reciklaža oz. sežig. Vendar to le v primeru, da nobena od prej omenjenih reciklaž ne bi bila več možna. Odlaganja na odlagališča bi morali enostavno prepovedati, vendar šele takrat, ko bi vzpostavili krožni tok pri vseh ostalih načinih recikliranja.
Če primerjate evropske procese, ko gre za povezovanje vrednostne verige za recikliranje plastike, z razmerami v Sloveniji, kakšna je vaša ocena? Ko smo nedavno v okviru Akademije Zelena Slovenija organizirali delavnico Od materiala do ekodizajna – embalaža v krožnem gospodarstvu, smo posebej vabili proizvajalce embalaže, živilce in trgovce. A celo pri panožnih združenjih ni bilo odziva.

Evropski primeri povezovanja vrednostnih verig so običajno nastali na pobudo najmočnejših proizvajalcev določenega tipa izdelkov. Ti imajo predvsem dovolj moči, da enostavno »dovolijo« vsem ostalim deležnikom sodelovanje pri teh procesih. Zavedati se moramo, da je bil namen globalizacije v zadnjih letih večji dobiček. Tako lahko lažje razumemo, da živilci in trgovci sami od sebe še ne bodo stremeli k dodatnim stroškom, če v to ne bodo prisiljeni. Potrošniki pri tem morda celo prednjačijo, saj je vedno več sadja in zelenjave nepakiranega. Mogoče bi živilce in trgovce lažje pridobili v takšne vrednostne verige, če bi predhodno vzpostavili tudi odvoz ločeno zbrane plastike. Ko bo odpadna plastika namensko zbrana, kar pomeni ločena, bodo zagotovo tudi proizvajalci embalaže takšen reciklat z veseljem predelovali. Ne smemo pozabiti, da pri veliki vsebnosti nečistoč oziroma drugega tipa plastike naraste tudi odstotek slabe kvalitete pri predelavi.

Posledica?

Zniža se kapaciteta predelave in posledično se dvigne cena končnim izdelkom. Da bi vrednostna veriga recikliranja plastike zares zaživela, bi potrebovali ločeno zbiranje, recikliranje, za kar bi verjetno potrebovali koncesije za dotična podjetja, predelavo v povezavi s trgovci, ki bi omogočali ločeno zbiranje, in osveščene potrošnike.

Slovenija naj bi po uradnih statističnih podatkih dosegla visoko stopnjo recikliranja odpadne embalaže. Realni presojevalci menijo drugače in trdijo, da so podatki napihnjeni. Kaj lahko Slovenija doseže pri stopnjah recikliranja v prihodnjem desetletju in katere spremembe so nujne – od sortiranja do objektov za reciklažo?

Ko bomo uspeli spremeniti našo lastno zavest, bo recikliranje odpadne embalaže doseglo višjo stopnjo. Zavedati se moramo, da plastika škoduje okolju le, če jo odvržemo v okolje. Če jo po uporabi damo v ustrezen zabojnik za odpadke, potem jo je možno reciklirati. Sortiranja smo se v dobršni meri že naučili. Opremo, kjer bi lahko mehansko reciklirali odpadno embalažo oziroma odpadno plastiko v Sloveniji, imamo. Mogoče bi bilo potrebno le podeliti koncesije, ki bi omogočale predelavo odpadkov, pa bi se stanje takoj izboljšalo. Stroka se zaveda, da je to potrebno narediti.

Za kakšno predelavo plastike so zainteresirana slovenska podjetja, zgledi?

V Sloveniji skoraj vsa podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo termoplastov, lasten industrijski reciklat ponovno uporabijo. AquafilSLO je uspešen primer kemijske reciklaže poliamida, Interseroh je uspešen primer mehanske reciklaže komunalnih odpadkov.

Kaj ste na tem področju dosegli na Fakulteti za tehnologijo polimerov?

Na Fakulteti za tehnologijo polimerov smo dnevno v kontaktu s podjetji, ki se ukvarjajo s predelavo plastike. Omenim naj dva projekta, in sicer Cel.Krog, kjer gre za uporabo odpadne biomase kot ojačevala za termoplaste, in Start.Circles, kjer gre za izdelavo izdelkov iz polimerov, ki so ali bioosnovani ali biorazgradljivi, najbolje pa oboje. Izvedli smo že celo serijo testov mehanske reciklaže termoplastov, kjer smo testirali količino dodanega industrijskega odpada termoplastov svežemu materialu, da so bile lastnosti končnih izdelkov še vedno zadovoljive. Dejavni smo tudi na področju izboljšanja lastnosti pri mehanski reciklaži. Veliko izkušenj smo dobili pri izdelavi več kot 220 različnih izvedb biokompozitov pri projektu Cel.Krog, kjer smo dodobra spoznali precej različnih komercialno dobavljivih materialov za izboljšanje lastnosti. Testiramo in modificiramo lastnosti tudi pri PLA, ki je bioosnovan in biorazgradljiv na industrijskem kompostu.

Ste v laboratoriju dobro opremljeni?

Oprema v laboratoriju Fakultete za tehnologijo polimerov nam omogoča, da izdelamo lastne mešanice polimerov in polimernih kompozitov na kompavnderju. Na dveh brizgalnih strojih nabrizgamo testne epruvete za karakterizacijo mehanskih in toplotnih lastnosti. Na visokotlačnem reaktorju izvedemo sintezo polimerov tudi iz monomerov, ki so produkti kemijske reciklaže polimerov. Izvajamo tudi teste recikliranja in spreminjanja lastnosti polimerov in polimernih kompozitov pri večkratni predelavi, kar v praksi pomeni, da podjetjem lahko glede na njihov način predelave povemo, kolikokrat lahko material reciklirajo, da bo končen izdelek še vedno skladen z zahtevami za mehanske in toplotne lastnosti. V to delo aktivno vključujemo študentke in študente, saj bo uporaba recikliranega materiala postala dnevni izziv v industriji predelave plastike.

Kakšne so izkušnje fakultete pri sodelovanju s podjetji?

Vsakodnevno sodelujemo z različnimi podjetji iz celotne Slovenije in iz tujine. Prav tako z inštitucijami znanja. Za razširjanje znanja ne skrbimo le pri študijskem programu. Šolanja izvajamo v podjetjih in organiziramo polimerne večere, kjer je vedno predstavljena aktualna tema za strokovnjake, ki se ukvarjajo s predelavo polimerov. Organiziramo tudi konference in skrbimo za objave raziskovalnega dela. Z diseminacijo rezultatov projektov poskrbimo, da so z novo pridobljenim znanjem seznanjena tudi zainteresirana podjetja v Sloveniji in tujini. Vse to nam omogoča zares odlična oprema za predelavo in karakterizacijo polimerov ter dolgoletne izkušnje naših zaposlenih.