Trajnostno označevanje v prehrambni industriji
| Avtorica: Tanja Pangerl |
Povpraševanja po trajnostnih oznakah prehrambnih izdelkov je s strani potrošnikov vse več, a hkrati se pojavlja nezaupanje do številnih oznak. Kljub temu trajnostne oznake pomembno vplivajo na odločitve potrošnikov pri nakupu. Zato mnoga podjetja v komuniciranje blagovne znamke vključujejo vidike ESG. Raziskave kažejo, da je najbolj zaupanja vreden znak EU za ekološka živila, t. i. zeleni list, ki velja za celoten trg EU. V Sloveniji ga prepozna 56 % potrošnikov, zaupa mu dobra tretjina, na ravni EU mu zaupa kar 82 % potrošnikov. Zaupanje v oznake trajnosti se lahko razlikuje glede na državo in izdelek. Določene organizacije in podjetja si prizadevajo, da bi se na ravni EU uredilo enotno označevanje, kjer bi bila pravila bolj jasno zapisana, kar bi omogočilo večjo jasnost in transparentnost ter s tem lažjo izbiro za kupca.
Marca je v veljavo stopila nova Direktiva o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem. Države članice morajo zahteve Direktive prenesti v nacionalni pravni red najkasneje do 27. marca 2026. Od 27. septembra 2026 morajo priti zahteve v uporabo. Nova Direktiva spreminja Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in Direktivo o pravicah potrošnikov ter je povezana z Direktivo o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (Direktiva o zelenih trditvah), ki je še v postopku sprejemanja. Namen je zagotoviti ustrezne informacije, ki potrošnikom omogočajo informirane odločitve o nakupu in tako prispevajo k bolj trajnostnim vzorcem potrošnje. V skladu s tem so trgovci odgovorni za zagotavljanje jasnih, ustreznih in zanesljivih informacij. To se nanaša tudi na informacije o okoljskih in družbenih značilnostih izdelka po celotni vrednostni verigi. Hkrati na ta način Direktiva nagrajuje oz. omogoča konkurenčno prednost tistim podjetjem, ki dejansko zagotavljajo bolj trajnostne izdelke.
Direktiva in zavajajoča praksa oglaševanja
Direktiva želi tudi preprečiti zavajajočo poslovno prakso oglaševanja koristi določenih lastnosti izdelkov potrošnikom, ki so nepomembne in niso neposredno povezane z nobeno od značilnosti posameznega izdelka ali poslovanja. Lahko bi zavajale potrošnike, da so ti izdelki bolj koristni za njih, okolje ali družbo kot drugi izdelki ali poslovanje trgovcev iste vrste. Gre za trditve, kot na primer, da določena znamka ustekleničene vode ne vsebuje glutena ali da listi papirja ne vsebujejo plastike. To namreč ni posebna lastnost tovrstnega izdelka, ampak je značilna za vse izdelke te vrste. Tudi v primerih, ko prikazovanje znaka vključuje tržno komunikacijo, ki namiguje ali ustvarja vtis, da ima izdelek pozitiven vpliv na okolje, da nima vpliva na okolje ali da je manj škodljiv za okolje kot konkurenčni izdelki, bi bilo treba tak znak trajnosti šteti za okoljsko trditev.
Znaki trajnosti se lahko nanašajo na številne značilnosti izdelka, procesa ali poslovanja, pri čemer je bistveno zagotoviti njihovo preglednost in verodostojnost. Po trenutni ureditvi lahko oznake podeljujejo uradne (evropske in državne) ustanove, različni inštituti in druge zasebne ustanove. Številne oznake so lastne samo določenemu podjetju oziroma koncernu. Tudi za živilske izdelke obstaja veliko različnih oznak, ki prikazujejo trajnost izdelkov ali procesov, ki pa pri potrošnikih pogosto zbujajo zmedo ali nezaupanje. Kot pravita Boštjan Okorn in Anja Bolha iz Zveze potrošnikov Slovenije, potrošniške organizacije na nacionalni in evropski ravni (preko Evropske potrošniške organizacije BEUC) že več let opozarjajo na poplavo različnih zelenih oznak, ki naj bi jih bilo skoraj 500. Zato je urejenost tega področja z novo direktivo o zelenih trditvah (Green Claims Directive) več kot dobrodošla, saj bo zagotovila visoko raven zaščite potrošnikov pred nepotrebnim zelenim zavajanjem. Pojasnjujeta, da direktiva o zelenih trditvah ne govori o obveznosti enotnega označevanja. Lokalne in regionalne oznake bodo še vedno dovoljene, a pod enako strogimi pogoji, kar pomeni, da bo potrošnik takšnim oznakam vedno lahko zaupal, tudi če ne bo poznal natančnega ozadja. Zelenemu zavajanju se podjetja lahko izognejo tako, da ne navajajo oznak, ki za sabo nimajo neodvisnega preverjanja ali certifikatov akreditiranih inštitucij. Prav tako mora biti transparentno označeno, kateri vidik trajnosti oznaka pokriva.
Kot pravi Nataša Mohorč Kejžar, direktorica raziskav pri Ipsos d.o.o., je trajnostno označevanje živil vse bolj uveljavljeno v Sloveniji, EU in po svetu. Slovenija povečuje uporabo znaka EU za okolje, EU pa širi uporabo znaka za okolje in obveznega ekološkega logotipa EU z dvomestno letno rastjo prodaje ekoloških živil. Globalno hitro rastejo oznake trajnosti, ki so odvisne od povpraševanja potrošnikov. »Vendar pa obstajajo pomisleki glede doslednosti in vpliva nekaterih oznak. Ključna razlika med Slovenijo in EU oz. ostalim svetom je v posebnih oznakah, ki se uporabljajo v posameznih regijah, pri čemer se Slovenija osredotoča na izdelke lokalnega izvora, EU na ekološke izdelke, globalno pa je osredotočenost na različnih oznakah, kot sta Fairtrade in Marine Stewardship Council,« pojasnjuje.
Trajnostne oznake na prehrambnih izdelkih
Boštjan Okorn in Anja Bolha razlagata, da mora imeti zaupanja vredna oznaka za seboj transparenten postopek certificiranja pri enem od neodvisnih akreditiranih certifikacijskih organov, ki zagotavlja reden, ne nujno napovedan nadzor. »Pri prehrambnih izdelkih je najbolj znan zaupanja vreden znak za ekološka živila, ki velja za celoten trg EU. Tako imenovani zeleni list po naši raziskavi v Sloveniji prepozna 56 % potrošnikov, zaupa pa mu dobra tretjina potrošnikov. Oznako Fairtrade sicer prepozna podoben delež (57 %) potrošnikov, a mu zaupa 26 % potrošnikov. Pri tem je treba poudariti, da ta oznaka pokriva le socialni del trajnosti,« pravita. Manj pogoste (in zato manj prepoznane) zaupanja vredne oznake so še npr. Demeter, Biodar, bolj trajnostna so tudi živila z oznako integrirane pridelave. Na živilih se pogosto pojavljajo tudi oznake, ki označujejo večjo trajnost le določenih sestavin, denimo kakava. V tem primeru je potrebno preveriti, ali oznaka sploh pokriva celoten delež te sestavine, za oceno trajnosti izdelka pa tudi, kakšen je delež sestavine v celotnem izdelku, opozarjata. Trajnostne oznake najpogosteje prikazujejo okoljski in družbeni vidik, le najbolj zaupanja vredne oznake pokrivajo tudi pravice delavcev in stanje človekovih pravic. »Ob branju oznak potrošnik seveda ne more vedno vedeti, kateri vidik trajnosti v resnici pokrivajo (in katerega izpuščajo), zato je pomembno, da se z novo direktivo o zelenih oznakah vsaj deloma uredi tudi ta del označevanja,« pravita.
Nataša Mohorč Kejžar dodaja, da je v EU na prehrambnih izdelkih običajno več oznak trajnosti. Najpogostejše, zaupanja vredne in med potrošniki priznane oznake so Zeleni list za ekološko pridelavo (EU Organic; zaupa mu 82 % potrošnikov EU) in Pravična trgovina (Fairtrade; zaupa ji 72 % potrošnikov EU). Ostale pomembnejše oznake so še Rainforest Alliance Certified (zaupa ji 55 % potrošnikov EU), Marine Stewardship Council (MSC; zaupa ji 65 % potrošnikov v EU), Certificirano UTZ, Zaščitena označba porekla (ZOP) in Zaščitena geografska označba (ZGO). Zaupanje potrošnikov v oznake trajnosti se lahko razlikuje glede na državo in izdelek. Na primer, v nekaterih državah lahko potrošniki bolj zaupajo lokalnim oznakam trajnosti kot oznakam za celotno EU. Poleg tega lahko na zaupanje potrošnikov v oznake trajnosti vplivajo dejavniki, kot so trženje, izobraževanje in osebne vrednote, pojasnjuje Nataša Mohorč Kejžar.
Petra Skok, vodja korporativnega komuniciranja in trajnostnega razvoja skupine Pivka – Delamaris, razlaga, da uporabljajo več oznak, ki vsebujejo posamezne vidike trajnosti. Oznaka Izbrana kakovost jih zavezuje za kratke dobavne poti, sledljivost. Njihova pomembna oznaka je tudi Skrbna reja za meso in izdelke, ki so iz skrbne reje in 100-% brez antibiotikov – kadarkoli v času reje. Na podlagi podrobnega pregleda celotnega procesa njihove proizvodnje od valilnice do vseh rejcev Pivke in končne proizvodnje je presojo procesov opravila zunanja strokovna organizacija DNV. Prejeli so certifikat »Vzrejeno brez antibiotikov ANTIBIOTIC FREE STP 080«. Oznaki Skrbna reja, ki je na izdelkih, so tako dodali oznako certifikata STP 80 Antibiotic free DNV, ki daje izdelkom dodatno garancijo.
»V Lidlu Slovenija od proizvajalcev izdelkov lastnih blagovnih znamk zahtevamo mednarodno priznan standard IFS Food, ki poleg varnosti in kakovosti zahteva tudi sledljivost izdelkov. Dobavitelji sadja in zelenjave morajo pridobiti certifikat Global G.A.P. (standard za certificiranje postopkov pridelave kmetijskih pridelkov), katerega cilji so med drugim ohranjanje zaupanja potrošnikov in varnost hrane ter zmanjšanje negativnih vplivov pridelave na okolje,« pojasnjuje Samo Pergar, vodja trajnosti v nabavi v Lidlu Slovenija. Pri lastnih blagovnih znamkah morajo njihovi dobavitelji slediti ciljem Lidla na področju certificiranja surovin, v celotnem postopku pa z njimi tudi tesno sodelujejo. V primeru drugih blagovnih znamk se dobavitelji glede morebitnega certificiranja odločajo povsem avtonomno. Ne glede na to v obeh primerih za določeno oznako stoji dobavitelj, ki tudi nosi odgovornost za izpostavljanje določenih lastnosti izdelka, ki so skladne z zahtevami certifikata. Na izdelkih so lahko tudi druge oznake, ki spodbujajo bolj ozaveščeno izbiro pri prehranjevanju oz. bolj uravnoteženo prehranjevanje (npr. »Nutri-score«). Skladno s strategijo namreč v Lidlu Slovenija vse bolj širijo trajnostno ponudbo, predvsem na področju izdelkov za ozaveščeno prehranjevanje, s poudarkom na lokalnih izdelkih ter podpori lokalnim dobaviteljem, da pri proizvodnji svojih izdelkov začnejo razmišljati in delovati bolj trajnostno. V tem okviru so tudi oznake za optimizirano embalažo (vsebnost reciklata, optimizacija embalaže ipd.).
Zahtevana metodologija je obsežna, draga in težko dosegljiva
Od podjetij se vse bolj pričakuje, da v svojo poslovno strategijo vključijo vidike trajnostnosti oz. okolja, družbe in upravljanja (ESG). Tamara Srdarev Smole, samostojna svetovalka na GZS – Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij, pojasnjuje, da so za to potrebne celovite in znanstveno utemeljene metodologije za merjenje in poročanje o vplivih na okolje, povezanih z izdelki ali storitvami podjetja. »Ker želijo podjetja svoje uresničevanje trajnostnih ciljev deliti s potrošniki, se seveda povečuje tudi komuniciranje na to temo, ne nujno le oznake. Izogibati se je treba t. i. zelenemu zavajanju – torej navajanju trditev, ki niso merjene ali dokazane,« pravi Tamara Srdarev Smole. Ravno to urejata Direktiva Evropske komisije o zelenih trditvah in Direktiva Evropskega parlamenta o zelenem prehodu, ki uvajata utemeljitev prostovoljnih zelenih trditev izdelkov/storitev z uporabo standardnih metod za njihovo opredelitev. Čeprav predlog ne zahteva, da je uporabljena metoda za oceno okoljskega odtisa (PEF), bodo imela pravila o končnem okoljskem odtisu kategorij izdelkov (PEFCR) in sektorska pravila o okoljskem odtisu organizacij (OEFM) velik vpliv. S sprejetjem direktive o zelenih trditvah želi Evropska komisija omejiti tudi nacionalne iniciative glede zelenih trditev in določiti pravila za njihovo uporabo (npr. francoski »Eco Score«). Na GZS – Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij ureditev področja podpirajo, vendar Tamara Srdarev Smole ob tem izpostavlja, da je zahtevana metodologija, ki jo bodo morala izvesti podjetja, če želijo uporabiti tovrstno trditev, zelo obsežna, draga in težko dosegljiva. Prav tako je treba izvesti meritev za vsak izdelek posebej. »Mogoče je potrebno razmišljati v smeri, da bi bila smiselna uveljavitev poenostavljenega postopka za določene trditve, ki ne rabijo celovite ocene življenjskega cikla (LCA) in temeljijo na uveljavljenih metodologijah (npr. ISO, PEF ipd.),« dodaja.
Z antibiotiki se ruši ravnovesje ekosistemov
Kot pravi Petra Skok, so se v skupini Pivka – Delamaris za označevanje Skrbne reje odločili, da je lahko vsak potrošnik brez dvoma in ve, kaj izbere. Usmeritev v to vrsto reje je tudi zaveza za preventivno delovanje, da živali zdravljenja kasneje ne potrebujejo. »V nerazvitih državah primanjkuje zdravil in antibiotikov za bolezni, medtem pa v razvitem svetu in državah v razvoju (po merilih BDP-ja) zaradi prevelike uporabe antibiotikov narašča protimikrobna odpornost in strah, da antibiotiki ne bodo delovali, ko jih bomo potrebovali. Ruši se ravnovesje ekosistemov. Nepravilna in prekomerna uporaba antibiotikov je spodbudila močan razvoj odpornosti bakterij na antibiotike, kar danes predstavlja veliko svetovno zdravstveno zagato. Entropija uporabe antibiotikov je visoka. Mikrobna odpornost ima negativen vpliv na živali v vodi, na in v zemlji, na živali, namenjene za prehrano, in nenazadnje na človeka. Skrb, da antibiotiki ne bi delovali, ko jih bomo potrebovali, je velika,« pojasnjuje Petra Skok in dodaja, da imajo moralno odgovornost do okolja in prihodnih generacij rejci, živilsko predelovalna podjetja, trgovci in potrošniki, ki lahko izbirajo in podpirajo rejo brez antibiotikov. S tem sledijo tudi evropskemu načrtu in državni strategiji Eno zdravje.
V Lidlu Slovenija so se zaradi umeščanja certifikatov na izdelke odločili za dodatno informiranje kupcev o višji kakovosti, trajnosti ali okoljskih in socialnih standardnih izdelka. »Res pa je, da je zaradi zasičenosti z oznakami lahko izbira kupcev kdaj še težja, učinek pa ravno nasproten. Količina različnih oznak lahko povzroči, da kupcem njihov pomen pogosto ni poznan, prav tako ne, katere standarde dejansko zagotavlja,« pojasnjuje Samo Pergar. Na ravni Skupine Lidl si prizadevajo za enotno EU označevanje, kjer bi bila pravila bolj jasno zastavljena in kar bi omogočilo večjo jasnost in transparentnost ter s tem lažjo izbiro za kupca.
Vsak šesti anketiranec med “aktivisti”
Nataša Mohorč Kejžar razlaga, da trajnostne oznake pomembno vplivajo na odločitve potrošnikov pri nakupu. Izboljšujejo ozaveščenost o vplivu na okolje in družbo, zaznano kakovost izdelkov, so v skladu z etičnimi vrednotami in opravičujejo višje cene. Vendar se učinkovitost oznake razlikuje glede na to, kaj je potrošnikom vredno, dohodek, vrsta izdelka in razumevanje oznake. V EU veliko potrošnikov razmišlja o teh oznakah, vendar so zaradi širjenja etiket in težav z zaupanjem potrebne pobude za standardizacijo. Kot pravita Boštjan Okorn in Anja Bolha, raziskava Zveze potrošnikov Slovenije kaže, da bi dobrih 42 % potrošnikov raje izbralo izdelek, označen s trajnostno oznako, slaba šestina pa takšnega izdelka ne bi izbrala. Tretjina potrošnikov bi bila za bolj trajnosten izdelek pripravljena plačati več.
Nedavna Ipsosova raziskava Global Trends Survey pa je pokazala, da 61 % anketirancev v 31 državah kupuje znamke, ki odražajo njihove osebne vrednote. Kljub bolj ekonomično zahtevnih časih leta 2023 ta številka ostaja razmeroma visoka med vsemi demografskimi skupinami, je pa bistveno višja (67 %) med tistimi z višjimi prihodki. Segmenti potrošnikov, ki se zavedajo trajnosti, rastejo. Po podatkih Ipsos global študije segmentacije trajnosti (izvedena leta 2022 na 15 trgih z 10.000 potrošniki), vsak šesti anketiranec pripada segmentu »aktivistov«. Menijo, da je okolje v kritični fazi in posledično izberejo trajnostno blagovno znamko, tudi če morajo za to plačati več. Za njih je podoba blagovne znamke z ESG oznako močan vpliven dejavnik pri izbiri. Zato mnoga podjetja z blagom široke potrošnje (FMCG) v komuniciranje blagovne znamke vključujejo vidike ESG.
Pri tem Nataša Mohorč Kejžar opozarja, da sta transparentnost in avtentičnost kritični komponenti pri vzpostavljanju in ohranjanju vrednosti blagovne znamke zlasti v povezavi z dejavniki ESG: »Ključnega pomena je zavedanje, da so potrošniki raznoliki in da se njihova pripravljenost, da v celoti sprejmejo ESG, zelo razlikuje. Ta raznolikost poudarja pomen razumevanja segmentacije potrošnikov kot temeljnega sestavnega dela učinkovitih inovacij, ki temeljijo na trajnosti. Medtem ko so oznake, ki označujejo trajnost, na splošno cenjene, prevladuje zmeda glede njihovega pomena in posledic. Ta zmeda pogosto doseže vrhunec v vrzeli »reci-naredi«, kjer se dobri nameni potrošnikov ne pretvorijo v trajnostna dejanja. Da bi premostili to vrzel, so potrebna usklajena prizadevanja za poenostavitev in pojasnitev komunikacijskih sporočil, ki stojijo za oznakami trajnosti. S tem bi lahko zmanjšali nesporazume, spodbudili trajnostno vedenje potrošnikov in na koncu spodbudili sprejemanje bolj trajnostnih izdelkov.« Hkrati je enako pomembno vedeti, da oznake, čeprav imajo pomembno vlogo, predstavljajo le en vidik širšega koncepta ESG. Zato morajo podjetja zagotoviti, da so njihove prakse usklajene z vrednotami, ki jih uporabljene oznake zagovarjajo. Tako kot kateri koli drug vidik poslovanja tudi uspešna vključitev ESG zahteva predanost, doslednost in prepričljivo komunikacijo, dodaja.
Samo Pergar potrjuje, da v Lidlu Slovenija opažajo, da se kupci zgledujejo tudi po oznakah. Njihove interne raziskave, s katerimi merijo ugled Lidla Slovenija kot družbeno odgovornega trgovca, kažejo na to, da kupci družbeno odgovornost trgovcev vrednotijo tudi glede na obseg trajnostno certificirane ponudbe, ki jo le-ti zagotavljajo. Opažajo tudi, da so kupci pri nakupovanju bolj pragmatični, predvsem pa tudi trajnostni in vse bolj sledijo trendom v smeri bolj ozaveščenega prehranjevanja (Raziskovalno poročilo Družbena odgovornost trgovcev z živili, Mediana, 2024).
Prehranske in zdravstvene trditve
Na živilskih izdelkih se pogosto pojavljajo tudi različne prehranske in zdravstvene trditve. Ali jih potrošniki med sabo ločujejo? Kot navajajo pri Inštitutu za nutricionistiko NUTRIS, je bila z namenom, da se odpravi uporabo neutemeljenih in potencialno zavajajočih trditev na živilih v Evropi ter da se s tem zagotovi ustrezno raven varstva potrošnikov, sprejeta Uredba o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih. Zakonodaja namreč razlikuje med prehranskimi trditvami, ki navajajo vsebnost določenih hranil v živilu (npr. vitaminov) ter zdravstvenimi trditvami, ki se navezujejo na učinek uživanja živila na zdravje. Zakonodaja zdravstvene trditve obravnava precej strožje kot prehranske, tudi pogoji za avtorizacijo zdravstvenih trditev so postavljeni zelo visoko. Vpliv na zdravje mora biti dokazan z verodostojnimi močnimi zdravstvenimi dokazi. Seznam odobrenih in neodobrenih zdravstvenih trditev, ki se redno posodablja, je na voljo v registru EU prehranskih in zdravstvenih trditev. Živilska podjetja, ki poslujejo v EU, lahko uporabljajo odobrene zdravstvene trditve le, če izpolnjujejo posebne in splošne zahteve. Njihova uporaba pa je prostovoljna. Nacionalni organi nadzorujejo uporabo trditev, in sicer z inšpekcijskimi pregledi in zakonodajo. Pri NUTRIS-u ugotavljajo, da so potrošnikova predhodna prepričanja o hranilih in njihovih vplivih na zdravje bistvena za interpretacijo in razumevanje trditev. Z namenom zagotavljanja verodostojnih informacij na področju prehrane je bil vzpostavljen Nacionalni portal www.prehrana.si, ki ga financira Ministrstvo za zdravje RS, vzdržujeta pa ga Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje. Na portalu med drugim objavljajo informacije o vplivu najrazličnejših hranil na zdravje človeka in prehranske nasvete za različne skupine prebivalstva.
Kot pravita Boštjan Okorn in Anja Bolha problem nastane, kadar so prehranske in/ali zdravstvene trditve navedene na živilih, ki imajo (razen izpostavljenega hranila) sicer slab prehranski profil. Imajo lahko npr. visoko vsebnost prehranske vlaknine, a hkrati ogromno sladkorja in maščobe. Z zapisom prehranske trditve »visoka vsebnost prehranske vlaknine« na prvi strani predpakiranega izdelka je lahko potrošnik, ki ne preveri informacij na zadnji strani embalaže, hitro prepričan o zdravem nakupu, ki pa to dejansko ni. Enako velja za zdravstvene trditve. Na Zvezi potrošnikov Slovenije se tako kot druge potrošniške organizacije zavzemajo za vzpostavitev prehranskih profilov, ki bi definirali, na katerih živilih se lahko uporabljajo prehranske in zdravstvene trditve in na katerih je to nesprejemljivo.
Prehranske in zdravstvene trditve vplivajo na nakupne odločitve potrošnikov, zlasti med posamezniki, ki se zavedajo zdravja, pravi Nataša Mohorč Kejžar. Učinkovitost teh trditev je odvisna od njihove verodostojnosti, ustreznosti, preprostosti in kategorije izdelka. Zaupanja vredni viri in trditve, ki obravnavajo posebne prehranske potrebe ali zdravstvene težave, imajo običajno močnejši vpliv. Potrošniki se še posebej odzivajo na trditve, kot so »naravno« ali »organsko«, trditve, ki obravnavajo posebne prehranske potrebe ali običajne zdravstvene težave ali se nanašajo na uravnavanje telesne teže. Kljub temu je vpliv teh trditev le eden od mnogih dejavnikov pri odločitvi za nakup. Med drugim so pomembni tudi okus, cena in ugled blagovne znamke. Potrošniki postajajo vse bolj temeljiti pri branju etiket in raziskovanju izdelkov, kar zahteva, da so trditve utemeljene in usklajene z njihovim splošnim dojemanjem izdelka in blagovne znamke.
V Skupini Pivka – Delamaris na izdelkih navajajo tudi prehranske in zdravstvene trditve, ki temeljijo na pridobljenih certifikatih, kot je npr. »Piščančje meso vir selena«, ki je vključeno v shemo Višja kakovost. Kot pravi Petra Skok je raziskava pokazala, da tovrstne izdelke kupci vrednotijo višje. Potrošniki so pozitivno pozdravili tudi označevanje, da so piščanci vzrejeni 100-% brez antibiotikov, saj kažejo na to, da proizvajalcu ni vseeno za ljudi, ki to uživajo. »Kot potrošniki sami ne morejo izvajati kontrole in želijo si, da oznake niso prazne obljube. Transparentno označevanje in dodaten nadzor dajejo kupcu jamstvo kakovosti,« pravi Petra Skok.
Hranilna vrednost alkoholnih pijač
Novosti so tudi na področju označevanja vin. Ta morajo biti od decembra 2023 naprej opremljena z novimi informacijami o sestavinah in hranilnih vrednostih. To pomeni, da morajo vinarji prilagoditi svoje etikete skladno z novimi zahtevami. Kot pravi mag. Borut Fakin, direktor Vinakoper d.o.o., nova zakonodaja na področju označevanja vin prinaša veliko novosti, ki se tičejo predvsem pridelovalcev: »Kot pridelovalci vina se strinjamo, da morajo biti potrošniki ozaveščeni in da smo jim dolžni podati relevantne informacije. Vendar je pri dotičnem označevanju še veliko odprtih vprašanj, na katera nimamo odgovora, kar otežuje dano situacijo. Poleg tega se poraja vprašanje, kako bodo kupci razumeli novo označevanje, saj se morajo poleg hranilnih vrednosti navajati tudi sestavine, ki so splošnemu potrošniku v večini neznane. Zaradi tega se morda lahko pojavi negativen odziv.« Novo označevanje pa pomeni tudi dodatno delo in strošek, saj je treba zagotoviti dovolj prostora na etiketi, kar vodi tudi v spremembo vizualne podobe. Hkrati je treba zagotoviti platformo z dostopom do vseh zahtevanih podatkov, ki niso navedeni na etiketi. V Vinakoper so se odločili, da bodo podatke podajali s pomočjo kode QR, kjer bodo navedene vse potrebne informacije. Energijska vrednost bo razvidna že na sami etiketi. Pri tem se jim postavlja vprašanje, kako bodo do dodatnih informacij dostopali tisti, ki niso vešči uporabe mobilnih aplikacij. Sicer pa že sedaj zagotavljajo sledljivost od grozdja do steklenice, uporabo enoloških sredstev in zagotavljajo ustreznost vseh vmesnih korakov, saj imajo že vrsto let vpeljan standard, ki jim to omogoča. »Verjamemo, da bodo te dodatne informacije koristne za posameznika, je pa interes trenutno nizek. Po prejetih podatkih naj bi se trenutno le petina potrošnikov odločila za odkrivanje informacij s pomočjo QR kode,« pojasnjuje mag. Borut Fakin.
