Potrebujemo kadre, ki poleg slovenščine govorijo tudi digitalni jezik – EOL 156

Kateri operativni kazalniki uspešnosti delovanja SRIP-a so tisti, ki najbolj kažejo na njegovo uveljavljanje? Je to število članov, povezovanje ključnih akterjev iz gospodarstva, visokošolskih in raziskovalnih organizacij, so to konkretni projekti in podpora članom pri povezovanju vseh delov vrednostne verige?

Kazalniki za merjenje uspešnosti SRIP-a so vedno problematično vprašanje. Na eni strani imamo operativne, relativno lahko merljive kazalnike, kot je število članov, število dogodkov, število prijav na projekte, kjer sodeluje določeno število članov SRIP in podobno. Ti kazalniki nekaj povedo o organizacijskem vidiku SRIP-a. Z vidika pametne specializacije, kamor SRIPi kot orodje spadajo, bi več povedali kazalniki o deležu in obsegu izvoza, rasti dodane vrednosti in podobno. Vendar je merjenje učinkov SRIP-a skozi tovrstne indikatorje nezanesljivo in izjemno težavno ali celo nemogoče.

Če ocenite interes za konkretna strateška razvojna partnerstva med podjetji in znanostjo ter raziskovalnimi inštitucijami, kaj kažejo podatki? Se v finančnem okviru EU 2021-2027 odpirajo možnosti za sofinanciranje različnih projektov? V katerih panogah je največ možnosti za poslovno povezovanje?

V SRIP PSiDL zaznavamo velik interes za povezovanje različnih deležnikov. Seveda je to najbolj motivirano z raznimi razpisi, vendar počasi presega te meje. Kot predsednik Strokovnega sveta SRIP PSiDL se zavzemam predvsem za to, da bi povezovanja in partnerstva nastajala predvsem iz poslovnih priložnosti optimizacije dodane vrednosti in da bi bilo sofinanciranje dodaten moment pri razvoju. Veseli me, da se področje pomika v to smer.

Tudi pri projektih?

Prepričan sem, da projektov zaradi projektov ni in da se partnerji udejstvujejo le na projektih, kjer dejansko vidijo dolgoročno smiselnost razvoja. To se sicer sliši samoumevno, vendar je včasih tudi tako, da določila razpisa predvidevajo naloge, ki za konkreten projekt niso nujne. Tu velja razmislek ali poziv razpisovalcem, da naj poiščejo zadostno stopnjo fleksibilnosti ali ustrezen mehanizem, ki bo podpiral tudi projekte, ki v danem trenutku še niso čvrsto umeščeni npr. v neko produktno smer, imajo pa potencial, da smer ali podsmer generirajo.

V delovnem akcijskem načrtu SRIP-a ste posebej opredelili, kakšna naj bo pametna in trajnostna družinska stavba in kakšna poslovna stavba. V obeh primerih gre za udobno, prijazno, zdravo bivalno in delovno okolje. Vendar so razlike pri napravah in elementih, ki to zagotavljajo. Katere razlike pri infrastrukturi so bistvene in kdo je najbolj odgovoren za optimalno pametno stavbo za bivalno ali poslovno rabo?

Razlike izvirajo iz velikosti in režima rabe. Mislim, da ni univerzalnega odgovora. Je pa tako, da večja poslovna stavba morda zahteva večjo avtonomnost, količina energije, ki jo potrebuje,je kumulativno večja, kar odpira več možnosti za npr. trgovanje z energijo itd. Pri stanovanjski stavbi je uporabnik bolj vpleten v delovanje stavbe.

Zelo dobro poznate svetovne trende. Gradnja pametnih stavb in domov predstavlja velik potencial in priložnost. Trg hitro raste. Kje je Slovenija? Katerim panogam se ponuja največ priložnosti? V prihodnjih letih, do leta 2024, naj bi najbolj rasel segment rešitev za upravljanje z energijo stavb. Je največja priložnost energetska učinkovitost stavb in s tem njihova manjša ogljičnost?

Drži, potencial pametnega doma oziroma pametnih stavb je v svetu velik. Podobno velja za Slovenijo, čeprav nekoliko zaostajamo za trendi. Morda želimo vse novosti premisliti, preden jih uvedemo. Gotovo je hitrost uvajanja pametnega doma v slovensko okolje povezana tudi s stopnjo tradicionalizma v družbi in s splošnim uvajanjem novih tehnologij.

Zakaj?

Menim, da je področje pametnih stavb precej podobno področju elektro mobilnosti. Sedaj, ko so tehnologije že nekoliko preskušene, prodirajo tudi k nam. Začetnega entuziazma v večjem obsegu pa ni bilo zaznati. Kakorkoli že, pametne stavbe so tu. Nekaj elementov, npr. krmiljenje ogreval ali stikala lahko kupci kupijo že v čisto običajnih, nespecializiranih trgovinah. Čeprav to nikakor niso rešitve, ki bi jim rekli pametna stavba, vendarle predstavljajo bolj množičen korak k naslednji stopnji avtomatizacije bivalnega okolja, ki je osnovni pogoj za pametno stavbo, torej možnost pametnega upravljanja.

Pri energiji je največ možnosti.

Tako je. Kot ugotavljate, je prav na področju upravljanja z energijo v Sloveniji pričakovati najmočnejšo penetracijo tehnologije pametnih stavb v prakso. Seveda učinkovitejša raba energije načeloma pripelje do nižjih CO₂ odtisov, povezanih s fazo rabe stavbe. Vsi deležniki pa moramo, tudi skozi SRIP, poskrbeti, da ne bo pri tem ostalo. Pametni dom ali pametno delovno okolje sta mnogo več kot le upravljanje z energijo. Gre tudi za ugodje, upravljanje z vodo, z masnimi tokovi (npr. z odpadki), upravljanje z informacijami, interaktivnost doma, spreminjanje ambienta itd. Z eno besedo, gre za to, da človeka postavimo v središče stavbe in ga razbremenimo obveze do upravljanja stavbe. Stavba mora biti dovolj inteligentna, da deluje optimalno sama od sebe ter da ponudi uporabniku zdravo okolje.

Je gradbeništvo v trendu pametne gradnje ali prenove? Koliko je slovenski gradbeni sektor, ki mu bodo izziv predvsem načrti države za razogljičenje stavbnega fonda, pripravljen strokovno in tehnološko za prenove, za pametne gradnje in za uvajanje OVE, saj zdaj Slovenija sprejema tudi zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije? Kako je povezana vrednostna veriga v gradbeništvu za uvajanje pametnih in digitaliziranih stavb?

Uvajanje OVE v stavbe in uvajanje pametne stavbe sta dve različni stvari. Morda bi lahko rekli, da je uvajanje OVE podpodročje pametnih stavb, sploh če privzamemo, da mora biti pametna stavba najprej trajnostna. Je pa res, da bi bilo zelo smiselno pri uvajanju OVE narediti še korak več v smeri povezljivosti in integracije sistemov ter upravljanja sistemov OVE.

Na kaj mislite?

Problem implementacije digitalnih tehnologij v stavbo ima po mojem prepričanju osnovni problem v hitrosti teka časa na teh dveh področjih. Gradbeništvo je zelo konzervativna dejavnost. Stavba je dolgoživa, proces gradnje se meri v mesecih ali letih. Določeni procesi s konvencionalnimi materiali preprosto zahtevajo čas. Na primer čas, potreben za sušenje. Razvoj digitalnih rešitev je nasprotje tega. Izdelki imajo kratko življenjsko dobo, preden jih razvijalci nadgradijo in se razvijajo bistveno hitreje, kot se razvija gradnja. Zato morajo biti digitalne rešitve za gradbeništvo robustne in dolgožive.

To je tehnologija BIM?

Tehnologija BIM je nekako sinonim za digitalizirano gradnjo. Je velik korak k uvajanju digitalizacije v stavbe in predvsem k prihrankom, ki izhajajo iz optimiranih procesov gradnje. V Sloveniji imamo znanje na tem področju. Obstajajo podjetja, katerih poslovni model temelji na uporabi BIM in od tam izvirajočih prihrankov. Vendar pa na splošno menim, da je penetracija te tehnologije v gradbeni sektor še nezadostna, da bi sama generirala potrebo po uporabi te tehnologije. Z drugimi besedami. V verigi imamo ustrezne elemente, večina deležnikov se zaveda priložnosti in možnosti, ki jih digitalizacija prinaša, vendar digitalizacije še niso zares posvojila.

Zakaj?

Morda je tako zato, ker bodo tudi podjetja v tradicionalnih dejavnostih, kot sta gradbeništvo in lesarstvo, morala najprej spoznati, da ne bo dovolj, če se bo del zaposlenih, recimo gradbenikov, priučil informatike, temveč bodo rabila tudi informatike, ki se bodo priučili gradbeništva. Včasih rečem tudi, da potrebujejo ljudi, ki poleg slovenščine govorijo tudi digitalni jezik. Prepričan sem, da bo kaj kmalu to povsem nujno.

V dosedanjih usmeritvah za uvajanje pametnih stavb so bili sicer poudarjeni različni elementi za višjo kakovost bivanja in prav tako napredna infrastruktura, ki naj bi dala trajnostno identiteto objektu, vendar pa se v zadnjem času izrazito izpostavlja človek v pametni stavbi. Na eni strani gre za napredno infrastrukturo in za ugodno, zdravo, prijazno bivalno okolje, toda hkrati gre za človeka – uporabnika v stavbi, ki bo odgovoren za svoje trajnostno ravnanje. Kako bo ravnal z viri, kako razume podnebne spremembe in kroženje materialov, kako ravna kot potrošnik? Kakšna je torej vloga porabnika, človeka v celostnem upravljanju stavbe? Kdo vse se mora zavedati, kakšna naj bo pametna stavba?

Pametna stavba je namenjena človeku in človeku zgolj pomaga, ga razbremenjuje, odločitev, npr. zahtevane temperature ali nivo svetlobe v prostoru pa namesto človeka ne sprejema. Pametna stavba lahko pomaga usmerjati. Npr. pri gradnji stavbe s sledljivostjo, transparentnostjo odtisov, ki lahko v končni fazi vodijo do formiranja cene stavbe. V fazi rabe lahko pametna stavba preprečuje nepotrebne okoljske obremenitve, npr. neoptimalno ogrevanje ali razsvetljavo, morda naročanje nepotrebnih živilskih izdelkov, rabo vode in podobno. Vendar mora hkrati uporabniku nuditi vso svobodo, da sam določi delovanje stavbe.

Na primer?

Če iz nekega razloga uporabnik zahteva, da je stavba zelo topla in želi previsoko temperaturo reševati s pogostim odpiranjem oken, stavba tega ne sme preprečiti. Vsekakor pa lahko in mora »opozoriti« na to, da obstajajo boljše možnosti. Seveda mora biti stavba sama zasnovana tako, da je okolju prijazna. Tu mislim predvsem na vgrajene emisije. Načrtovanje optimalne stavbe, izbira materialov, optimizacija proizvodnih procesov in procesov vgradnje, razmislek o koncu življenjskega cikla, popravljivost in nadgradljivost (digitalnih) komponent itd. Vse to so parametri, ki se jih mora zavedati celotna veriga, od projektanta do gradbinca in vzdrževalca, če želimo res trajnostno stavbo, ki je, kot sem že rekel, osnova za pametno stavbo.

V okviru vašega SRIP-a pa je zajeta tudi lesno-predelovalna panoga, dom z lesno verigo. Zakaj? V Sloveniji so vrhunski proizvajalci lesenih hiš in lesenih produktov, vendar se panoga počasi pobira, neobdelan les še vedno izvažamo. Kaj lahko storite v SRIP-u? Katere celovite rešitve lahko ponudite podjetjem?

Les je slovenski naravno bogastvo, ena redkih surovin, ki jih imamo. Večina lesa konča v gradbeništvu, zato je nekako logično, da je del SRIP-a, ki naslavlja stavbe. Mislim, da so slovenski proizvajalci lesenih stavb zelo dobri. Drži pa, da celotna veriga ni sklenjena. Odločitve in usmeritve razvoja slovenske lesarske industrije presegajo okvir SRIP-a, vendar pa SRIP tu vseeno deluje. Povezujemo deležnike v čim bolj zaprto zaokroževanje ponudb stavb.

Primer tega je npr. Projekt Dom24h, kjer se partnerji iz različnih področij, ki so se srečali v SRIP-u združujejo pri eni nalogi. Potem si v SRIP-u prizadevamo za popularizacijo lesene gradnje in za demonstracijske projekte. Tehnologije namreč že imamo, čeprav je stalen razvoj potreben, nimamo pa še širokega prevzema tehnologij v prakso, npr. visokih lesenih stavb. Tu je pomembno tudi to, da poskušamo delovati preko slovenskih meja.

Zakaj ste med fokusna področja SRIP-a uvrstili elemente interierja? Navajate tri produktne smeri, naprave za dom, svetlobo in svetlobne rešitve ter notranje pohištvo. Je to tisto, kar najbolj določa kakovost človekovega bivanja v stavbi?

Interier je meja med stavbo in človekom. Gotovo zelo vpliva na počutje v stavbi. Nekako res lahko rečemo, da gre, vsaj z vidika uporabnika, za najbolj izpostavljen vidik stavbe. Zato seveda potrebuje ustrezno mesto v SRIP-u. Oblikovanje interierja je zahtevna naloga, ki je precej bližje mehkim vsebinam kot tehnika. Zato je mogoče malo manj oprijemljiva ali merljiva, a nikakor ne manj pomembna.

Kakšne so, glede na znane omejitve, kljub temu možnosti za internacionalizacijo poslovanja, predvsem pa za mednarodna partnerstva in za sodelovanje v mednarodnih razvojnih projektih?

Možnosti vedno obstajajo. Različni člani SRIP-a nastopamo skupaj v konzorcijih na različnih razpisih. Ampak z vidika SRIP-a je pomembno predvsem to, da moderiramo taka povezovanja, še preden so razpisi objavljeni. Če namreč dobro vemo, kaj je skupen interes in kakšne so zmogljivosti partnerjev, je uspešna prijava na razpis veliko lažja. Bistvo SRIP-a na tem področju je torej tvorba nekih jeder bodočih konzorcijev, ki imajo skupne ideje že pred razpisi. Za to je seveda potrebno razumevanje trendov in dejanskih problemov na posameznih področjih. In smo spet pri vlogi SRIP-a, ki ni v administriranju projektov, temveč v spodbujanju nastanka takih jeder.

Kaj bodo glavni cilji SRIP-a v letu 2021?

Na to je zelo težko realno odgovoriti, ker ne vemo, kakšen bo razvoj epidemije. Vsekakor na vsebinskem delu prizadevanja v smeri demonstracijskih projektov in moderiranja nastanka razvojnih jeder. Potem je tu komunikacija s strokovno in laično javnostjo, delavnice in podobno. Ampak če vse skupaj povežemo, bo cilj SRIP-a ustvariti take pogoje med podjetji, da bo omogočeno pravo sodelovanje. Ideje so, znanje in možnosti tudi. Potrebno jih je povezati.