| Uredba o zelenem javnem naročanju | | Lucija Lorger | |
| Kaj se dogaja z Uredbo o zelenem javnem naročanju zdaj, ko so prve razprave mimo? Ozaveščanje in usposabljanje za zeleno naročanje je eno prednostnih vsebinskih področij Evropske unije. Gre za postopek naročanja, kjer so pri vrednotenju ponudb vključeni okoljski vidiki in ima prednost nakup okoljsko manj obremenjujočega izdelka ali storitve. Nekatere države EU so se že temeljito lotile tega izziva. O izkušnjah in izzivih zelenega javnega naročanja v Sloveniji in EU je spregovorila Marjana Dermelj iz Službe Vlade RS za razvoj in evropske zadeve. |
|
Akcijski načrt za zeleno javno naročanje za obdobje 2009 – 2012, ki ga je vlada sprejela že maja 2009, sledi smernicam in pričakovanjem Evropske komisije v zvezi z naročanjem okolju prijaznega blaga, storitev in gradenj ter za doseganje ciljev predvideva vrsto ukrepov, med drugim tudi sprejem Uredbe o zelenem javnem naročanju, ki jo je Ministrstvo za finance pripravilo v sodelovanju z Ministrstvom za javno upravo, Službo vlade za razvoj in evropske zadeve in nekaterimi drugimi ministrstvi ter stroko. Prvovrstno vprašanje tega področja je, kako daleč je Slovenija z napovedano uredbo in kaj je njen glavni namen: »Uredba o zelenem javnem naročanju še ni sprejeta. Konec februarja letos je bila zaključena javna obravnava. Vseh pripomb predlagateljev še nismo pregledali, bomo pa to storili najkasneje v prvi polovici maja. Ob dokončni pripravi besedila bo treba pripraviti tudi oceno stroškov in koristi, ki bodo posledica njenega izvajanja. Ključnega pomena pri tem bo ocena koristi v času življenjskega kroga blaga, storitve ali gradnje«, je povedala Marjana Dermelj in poudarila, da je namen te uredbe predvsem zmanjšati negativen vpliv na okolje z javnim naročanjem okoljsko manj obremenjujočega blaga, storitev in gradenj: »Dajale naj bi zgled zasebnemu sektorju ter potrošnikom. Ob tem želimo spodbujati razvoj trga tovrstnih izdelkov, storitev ali gradenj. S predlaganim besedilom uredbe bomo v slovenski pravni red prenesli tudi del Direktive 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter Direktivo 2009/33/ES o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz«.
Po definiciji so zelena javna naročila »proces, v katerem javna uprava kupuje takšno blago ali naroča takšne storitve in dela, ki imajo manjši vpliv na okolje skozi celoten življenjski krog, če jih primerjamo z blagom in storitvami, ki bi jih sicer kupili in ki imajo enake funkcije«.1 Pri uredbi oziroma pripravi razpisne dokumentacije je torej ključno, da naročnik že v predmetu javnega naročila opredeli, da gre za okoljsko manj obremenjujoč izdelek, storitev ali gradnjo. Pri tem je pomembno, kot pravi Dermeljeva, »da naročnik navede vse okoljske zahteve, za katere želi, da jih ponudnik izpolni.
Opredelitev slednjih mora biti taka, da naročnik s tem ne krši temeljnih načel javnega naročanja, predvsem načela nediskriminatornosti in konkurenčnosti. Nujen pogoj za uspešno izvedeno zeleno javno naročanje je tudi povezanost okoljskih kriterijev s predmetom javnega naročanja. To v praksi pomeni, da lahko v razpisni dokumentaciji opredelimo različne okoljske vidike (npr. izpuste CO2, izpuste drugih plinov ali trdnih delcev, raven hrupa itd.), če denimo kupujemo vozila, ki manj obremenjujejo okolje. Ne moremo pa zahtevati, da ima ponudnik npr. vzpostavljen sistem upravljanja z okoljem«.
Katera področja zajemajo zelena javna naročila in na katere produktne skupine se bo v začetni fazi uvajanja zelenih javnih naročil osredotočila vlada?
V prilogah uredbe bodo temeljne okoljske zahteve predpisane za naslednje vrste javnega naročanja: električno energijo, živila in gostinske storitve, elektronsko pisarniško opremo, pisarniški papir, belo tehniko, aparate in druge izdelke, ki so označeni z energijskimi nalepkami, vključno s hladilniki, zamrzovalniki in njunimi kombinacijami, pralnimi stroji, sušilniki in njunimi kombinacijami, pomivalnimi stroji in pečicami; gradnjo, prenovo stavb ter redno in investicijsko vzdrževanje, vključno z idejno zasnovo, projektiranjem ter nakupom in vzdrževanjem hladilnih naprav, cevi s toplotno izolacijo, naprav za pripravo tople pitne vode, prezračevalnih in klimatizacijskih naprav, razsvetljavo notranjih prostorov in termostatskih ventilov, gradnjo, prenovo, redno in investicijsko vzdrževanje javne razsvetljave, pohištvo, čistila in storitve čiščenja ter vozila.
Dermeljeva je dodala še, da je Ministrstvo za javno upravo v letu 2009 izvedlo deset postopkov za skupno javno naročanje, od katerih so okoljske vidike vključevali razpisi za nabavo pisarniškega materiala, dobavo novih osebnih in kombiniranih vozil in dobavo električne energije. Pri tem je poudarila, da bodo morali naročniki pri oddaji javnih naročil upoštevati okoljski vidik za vse vrste javnega naročanja, ki so opredeljene v uredbi. S tem se določa naročnikom ne le kako naročati oziroma izvesti postopek javnega naročanja, temveč kaj naročati, to je okoljsko manj obremenjujoče blago,storitve in gradnje.
Kdo vse bo moral upoštevati (temeljne in dodatne) okoljske zahteve, ki jih določa uredba, oziroma kdo so zavezanci po tej uredbi?
Zaradi različne usposobljenosti naročnikov je predlagano besedilo uredbe oblikovano tako, da bodo morali temeljne okoljske zahteve v postopke oddaje javnega naročila v prvem koraku vključevati organi RS in organi lokalnih skupnosti. Vsi ostali zavezanci pa bodo morali v prvi fazi okoljske zahteve za vsako blago, storitev ali gradnjo vključiti le med merila za izbor najugodnejše ponudbe, ki bodo opredeljena v posebni prilogi. Ti zavezanci bodo morali izbrati vsaj eno okoljsko zahtevo, predpisan pa bo tudi minimalni delež okoljskih meril za izbor najugodnejše ponudbe za vsako naročilo (predvideni odstotek je najmanj 25 % vseh meril). Izjema so le gospodinjski aparati in redno ter investicijsko vzdrževanje, pri katerem bodo morali vsi javni naročniki upoštevati temeljne okoljske zahteve ne glede na to, v kateri del razpisne dokumentacije se vključijo.
Praksa zelenega javnega naročanja v EU
Znano je, da imajo nekatere države članice EU na področju zelenega javnega naročanja že bogate izkušnje in zavidljive rezultate (zelo dejavna je tudi Evropska komisija), zato nas je zanimalo, kakšna je praksa zelenih javnih naročil v tujini, ali so le-ta tako kot pri nas predpisana z uredbo, katere države so na tem področju vodilne, predvsem pa, kaj kažejo rezultati analiz zelenega javnega naročanja, ki so jih v nekaterih evropskih državah že naredili (zmanjšanje emisij CO2 , finančni učinki idr.: »Praksa iz tujine kaže, da je za uspešno izvajanje zelenega javnega naročanja najbolj pomembno to, da se med ponudniki in tistimi, ki v javnem sektorju delujejo na tem področju, začne sistematičen dialog, ki je namenjen obojestranskemu prenosu informacij, da se lahko podjetja začnejo prilagajati novim trendom, naročniki v javnem sektorju pa lahko tudi z uporabo bolj inovativnega pristopa k javnemu naročanju pomagajo pri prodoru novih izdelkov na trg. Skoraj vse države članice so že sprejele nacionalne akcijske načrte za zeleno javno naročanje, v katerih so opredeljeni bolj ali manj zavezujoči cilji, ki naj bi jih dosegli za to področje. Določene države članice imajo za posamezna področja predpise (npr. nakup vozil), ki javnim institucijam nalagajo nakup okoljsko odgovornih izdelkov. Sicer pa so na področju zelenega javnega naročanja med vodilnimi državami članicami EU predvsem Avstrija, Danska, Finska, Nemčija,
Nizozemska, Švedska in Velika Britanija, t. i. »zelenih 7«. V teh državah je analiza javnega naročanja za deset skupin izdelkov in storitev pokazala, da so naročniki v sezoni 2006/2007 glede na vrednost v povprečju 45 % javnih naročil izvedli v skladu z načeli zelenega javnega naročanja. S tem so pomembno prispevali k zmanjševanju emisij CO2, saj so se zato v teh državah članicah v povprečju zmanjšale za 25 %. Vendar pa se koristi zaradi zelenega javnega naročanja ne končajo pri tem. V nasprotju s splošnim prepričanjem rezultati poročila kažejo, da so v državah članicah, kjer so proučevali zeleno javno naročanje, upoštevajoč načelo izračunavanja stroškov celotnega življenjskega kroga, zaradi takega pristopa pri javnem naročanju v povprečju prihranili 1 % BDP.
1 – http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0400:FIN:EN:PDF
2 – http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/statistical_information.pdf
3 – Vozila, električna energija, gradnje, papir, elektronska pisarniška oprema, čistila in storitve čiščenja, nakup hrane in gostinskih storitev, pohištvo, tekstil, vrtnarska oprema in storitve.
