Ponovno odkrito vprašanje prehranske varnosti – EOL 86

dr. Emil Erjavec

Kako bi podkrepili trditev, da je prehranska varnost globalni in slovenski izziv? Ali problemi preskrbljenosti s hrano, preskromna rast proizvodnje hrane, velik del lačnega sveta in na vseh ravneh premajhna skrb za proizvodne vire ne kažejo, da ta izziv ni od danes in da svet na globalni ravni še ne reagira dovolj učinkovito?
Prehranska varnost je predvsem globalni izziv. V tem okviru ima tudi drugačen značaj kot v Sloveniji. Na svetu je po podatkih svetovne organizacije za hrano FAO okoli milijarda ljudi lačnih in revnih. Na svetu naj bi bilo sicer dovolj pridelane hrane za potrebe celotnega prebivalstva planeta, vendar je porazdelitev razpoložljive hrane izrazito neenakomerna v korist razvitih. Nerazviti del sveta do hrane dostopa težje predvsem v časih izrazito visokih cen, ki jih je v zadnjem času zaradi motenj v svetovni ponudbi in sprememb v povpraševanju po žitih vedno več. Smo v obdobju izrazito večjih nihanj cen hrane. Gre dejansko za enega ključnih vprašanj razvoja človeštva, ki se ga siti ne zavedamo ali ga občutimo šele ob usodi migrantov ali rastoči evropski ksenofobiji. Ta problem, na katerega nihče nima popolnega odgovora, je kompleksen. Pri ponudbi hrane se srečujemo s posledicami podnebnih sprememb in vpliva vremenskih pojavov na pridelavo žit v svetovnih žitnicah, občutljiva so območja ob Črnem morju, v Avstraliji in obeh Amerikah, povsod, kjer so viški hrane. Manj se vlaga tudi v tehnološki napredek za proizvodnjo hrane. Za razvite je sporen, rastoče ekonomije ga različno obvladujejo, Kitajci in Brazilci bolje kot Rusi in Indijci, ne pride pa tja, kjer so najrevnejši, predvsem v Afriki, čeprav se tam ponekod kaže droben napredek.

Toda svet prav s tehnološkim razvojem, novimi sortami in postopki rešuje probleme rastočega prebivalstva. Kaj menite o tem?
Seveda, toda na račun okolja in okoljske vzdržnosti na planetu. Na strani povpraševanja po hrani so največjo zmedo naredili postopki in premiki k rabi žit za biogoriva. Izjemno neugodno in neumno početje, ki prinaša precejšnje zaslužke in tudi gospodarsko rast v nekaterih delih sveta, predvsem v ZDA in delih zahodne Evrope. To seveda ni zelena rast, ampak kratkovidna neumnost človeštva, v katero past je padla tudi Evropska unija. Dodaten problem je sprememba prehranskih navad v rastočih gospodarstvih, kjer se oblikuje srednji sloj, ki prevzema prehranske navade razvitega sveta in torej zaužije bistveno več živalskih beljakovin, katerih prireja v primerjavi z rastlinsko pridelavo zahteva več žit in beljakovinske krme, predvsem soje. Sol na rano dajejo še finančne špekulacije, kjer so taka cenovna nihanja, kot jih vidimo trenutno na svetovnih trgih s hrano, mamljiva za špekulante, ki dodatno zvišujejo in znižujejo cene hrane.

In kakšna je kmetijska politika?
Svetovne kmetijske politike nimamo, ampak samo politiko nacionalnih držav ali državnih skupnosti, kot je Evropska unija, ki je predvsem egocentrična in želi reševati svoje probleme na račun drugih. Problemi pa se ne razrešijo in prej ali slej pridejo tudi na vrata bogatih. Lep primer so migracijski pritiski na Evropo. Svet žal nima globalnih mehanizmov za reševanje teh problemov, čeprav je to vprašanje na dnevnem redu svetovnih voditeljev. Nihče ali preredki želijo spremeniti svetovni red, ga narediti pravičnejšega in dajati tja, kjer so potrebe, hkrati pa kot dober gospodar ohranjati tudi naš planet. To so pomembna vprašanja, na katera mnogi opozarjajo, žal pa se kapitalistični in demokratični ali kar koli že imamo za družbeni red ni sposoben spopasti s temi vprašanji. Pomembno je o tem govoriti, opozarjati na izjemnosti in vplivati na javno mnenje. Ali bo to zadostovalo? Sami si odgovorite …

Kje je pri vsem tem Slovenija?
Slovenija je ponovno odkrila vprašanje prehranske varnosti. Danes je to popularna družbena tema, ki so jo prevzeli tudi nekmetijci. V preteklem političnem vprašanju je bilo to osrednje vprašanje kmetijske politike, danes pa je predvsem znak, da se zavedamo pomena proizvodnje hrane in da je vprašanje postalo predvsem ideološko. Nekateri v Evropi in tudi pri nas strašijo s pomanjkanjem hrane, a želijo predvsem ohraniti zaščitniški odnos do kmetijstva. Evropa se koplje v presežkih hrane. Smo sestavni del Evropske unije in nimamo več možnosti samostojne kmetijske politike. Barantanje s strahovi je dobro leglo za politično interesno preigravanje. Pomen prehranske varnosti vidim predvsem v tem, da se ukvarjamo s svetovno razsežnostjo tega vprašanja, a obenem razmišljamo, kaj in kako sami pridelati iz svojih virov. Koncept trajnostnega kmetijstva, ki govori o tem, da delujemo ekonomsko učinkovito, okoljsko vzdržno in socialno pravično, se mi zdi najprimernejši. Toda v Sloveniji situacija ni najboljša. Ne izkoriščamo svojih virov, nismo ekonomični, do okolja sicer bolj prijazni kot večina razvitejših, pa še kljub temu mačehovski, počasi se nam ruši tudi vidik enakomerne in socialno pravične poseljenosti Slovenije. Ponovno imamo primere ruralne revščine, pojav, ki je skoraj že izginil, je zdaj bolj skrit kot pojav urbane revščine.

Če analiziramo slovenske razmere, je bila zanimiva vaša ocena, da samooskrbe v Sloveniji na agregatni ravni nihče ne meri. Torej se lahko zadovoljimo le s splošno oceno, da je delež samooskrbe v Sloveniji prenizek, pri vrtninah okrog 40-odstoten, pri žitih okrog 60-odstoten, pri mesu pa slab, pri čemer izstopa prašičereja. Kje smo, kakšno odgovornost nosi kmetijska politika in kakšno stroka?
Podatke računa in objavlja Kmetijski inštitut Slovenije. Številke so znane, čeprav pogosto tudi kakšen akademski duh straši s še nižjimi številkami in napoveduje apokalipso. Objektivno je, zakaj se ne računa agregatni indeks ali skupna samooskrba. Kaj pa ta pomeni, če imajo države različne naravne in strukturne značilnosti pridelave in predelave hrane? Neka država ima lahko visoko stopnjo samooskrbe, pa to še ne pomeni, da kmetuje konkurenčno in učinkovito in je tudi do svojega okolja vzdržna. Dejstvo je, da po letih, skoraj desetletjih stabilnih razmer, ko je Slovenija dosegla določeno raven proizvodnje na ravni države, v nekaterih sektorjih zdaj ugotavljamo padce. To je predvsem prašičereja, delno tudi pridelava vrtnin, imamo še zmeraj proizvodnje, ki ustvarjajo presežke, kot so mleko, hmelj in perutninsko meso. Tudi v regiji nismo najslabši, Bosna in Črna gora imata še slabše izkoristke, zaostajamo pa za Avstrijo, kjer bi pričakovali, da pridelajo manj hrane na enoto površine in prebivalca ali vsaj enako kot mi. Pri nas je deloma zastal tehnološki razvoj in še ne dosegamo povprečnih optimalnih izkoristkov iz virov, ki so tudi okoljsko sprejemljivi kot neka navidezna ekstenzivnost. Imamo tak sistem in obseg subvencij, da rast pridelave ni stimulirana in jo v povprečju ohranjamo na neekonomsko in okoljsko optimalni ravni.

V čem je glavni problem?
Temeljni problem je predvsem ta, da nam ni uspelo razviti učinkovitih proizvodno-tržnih verig, ki bi nosile razvoj, prinašale delovna mesta in povečale samooskrbo. Slaba tržna organiziranost, nasprotovanja med členi agroživilske verige, torej egoizem v primerjavi s kolektivnim duhom, ima ob premalo znanja ključ do sprememb. Saj imajo podobne probleme tudi drugi, vendar če želimo nekaj narediti, moramo ponovno zgraditi in nadgraditi kmetijske ustanove, jih modernizirati, da bodo sposobne prenašati znanje in se učinkovito tržno organizirati. V slovenskem kmetijstvu je potrebna streznitev. V besedah se že kar dogaja, le dejstev je premalo. Kmetijska politika ima tudi del svoje odgovornosti. Morda preveč prepušča, da bi spremembe prišle iz kmetijskega sistema samega. Poskuša delati participatorno/sodelovalno, kar je pravilno in pohvalno, mora pa tudi pogumneje delovati reformno. Vendar tu trčimo na pomanjkanje idej in predvsem ljudi, ki bi bili sposobni ideje po spremembah oblikovati in jih izpeljati proti interesom. Stanje v kmetijstvu ni boljše kot v celotni družbi. Manjkajo nam gornji in srednji kolektivni odločevalci, ki ne bi samo kopirali rešitev od drugod ali še bolj vztrajali na trenutnem stanju za vsako ceno. To je temeljna blokada naše družbe. Je problem sistemske korupcije, vendar se nagibam k temu, da je zmaga kolektivne bebavosti prav tako močan zaviralec družbe. Mi preprosto ne znamo ali ne zmoremo priti do skupnih rešitev, ki bi delale državo boljšo. Kmetijstvo je tu le del družbene stranpoti, morda niti ni najslabši igralec, saj nekatere stvari le gredo naprej.

Kaj bi morala Slovenija nemudoma storiti, da bi se postopoma začela približevati 70 % do 80 % prehranske samooskrbe?
Dokler se je še meril agregatni podatek, je bil v začetku devetdesetih let, kolikor se spominjam, 78-odstoten. Če bi po isti metodologiji še enkrat izračunali agregatni podatek glede na gibanja proizvodnje, ki se stalno in redno spremljajo, bi po mojem mnenju ugotovili, da nismo padli pod 70 %. V kmetijstvu se ne da nič čez noč in vse, kar je realno več kot 3-odstotna rast na leto, je težko dosegljivo. Dejansko pa se je treba začeti ukvarjati z rastjo in razvojem. Če je temeljni cilj kmetijske politike povečevanje samooskrbe s hrano, kar očitno je, moramo več investirati v vse proizvodne dejavnike (zemljo, živali, kapital in ljudi), vzpostaviti primerne člene agroživilske verige in doseči primerno stopnjo medsebojne povezanosti. To seveda ni samo naloga države, ampak tudi kmetijstva in drugih členov agroživilske verige, živilske industrije in trgovine. Posebno vlogo pri tem morajo imeti javni in zasebni sistemi oblikovanja in prenosa znanja. Šele taki pristopi pomenijo resno ukvarjanje z vprašanjem prehranske varnosti. Ugotavljamo, da se razmere premikajo na bolje, toda prepočasi, da bi dosegli realne pozitivne spremembe pri pridelavi hrane. Za zdaj premiki v politiki, instrumentih in sredstvih komaj zadostujejo, da prihaja do delnega razvoja, ki ohranja proizvodne ravni in jih ne povečuje.

EU je šele pred kratkim spoznala, da je skrajni čas za politiko gospodarnega ravnanja s proizvodnimi viri. Zdi se, da Slovenija pri zaščiti kmetijskih zemljišč tega poziva ni slišala. Drugi problem je voda, tretji zeleni preboj v kmetijstvu. Koliko integrirane zelene kmetijske politike izvaja Slovenija?
Evropska unija spoznava deklarativno, po moje pa tega okoljskega premika v realnih spremembah ni ali še ni videti. EU je skupek držav, ki zelo različno dojema okolje in še bolj vprašanje kmetijstva in okolja. Slovenija je bila res precej mačehovska do kmetijskih površin, je pa zdaj ta trend predvsem zaradi gospodarske krize ustavljen, pritiski po lastništvu zemlje pa nikoli ne bodo popustili. Glede voda imamo strogo politiko, kar je razumno v konceptu, pogosto pa v izvedbi neracionalno. Resno pogrešam večje znanje kadrov, ki pripravljajo okoljsko zakonodajo, ker ne razumejo ali se niso imeli priložnosti naučiti, kaj je trajnostni koncept. Trmasto vztrajanje na rigidnih administrativnih predpisih ob pomanjkljivem vedenju in realnih okoljskih in naravovarstvenih učinkih je velik problem te države. V majhnih stvareh znamo z neživljenjskimi prijemi zagreniti in blokirati razvoj, npr. z omogočanjem racionalnega namakanja, obenem pa veliki okoljski problemi gredo mimo nas. Zato pozdravljam sintezo kmetijstva in okolja v resornem ministrstvu. Ne vem pa, kaj je zeleni preboj v kmetijstvu. Kmetijstvo je zeleno, torej do okolja prijazno in vzdržno, ali pa ga dolgoročno ne more biti. Časi, ko se je s pesticidi ravnalo kar tako in gnojevka spuščala v vodotoke ter z monokulturami uničevala rodnost, so v glavnem mimo. K temu je dejansko pripomogla tudi kmetijska politika. Z vidika razvoja smo v pravilih in podporah še preveč zeleni. Potrebujemo racionalizacijo in razvoj novih konceptov, teh pa nimamo, zato zaostajamo za najrazvitejšimi, ki praviloma niso le gospodarsko najrazvitejši, ampak tudi okoljsko najbolj ozaveščeni. Če pa se primerjamo z državami vzhodne Evrope in zahodnega Balkana, zagotovo prednjačimo v okoljskih pristopih. Ni torej problem, da nimamo konceptov, problem je, kako jih izvajamo.

Prav agrarni ekonomisti opozarjate na ekonomsko učinkovitost in okoljsko vzdržnost, ko govorite o oskrbi s hrano. Kaj ugotovite, če primerjate donose v kmetijski proizvodnji v Sloveniji in dodano vrednost v Avstriji, Madžarski in Hrvaški?
Da, mi govorimo o trajnostnem konceptu. Nekateri bi pričakovali samo ekonomsko poudarjanje te dimenzije, ampak je v naših vrstah večina z večdimenzionalnimi pristopi in večnamensko politiko. Kar se statistike tiče, imamo donose, torej pridelke v kmetijstvu, primerljive s sosedi. V povprečju odstopamo nekoliko navzgor od Madžarov in Hrvatov ter nekoliko zaostajamo za Avstrijo, seveda odvisno od sektorja, naravnih in strukturnih danosti. Naši najboljši so primerljivi z najboljšimi od drugod, povprečja pa nas bolj pritisnejo k spodnji tretjini pri donosih in dodani vrednosti na zaposlenega v kmetijstvu. Izkoristek celotne agroživilske verige in dodano vrednost posameznih verig mesa, mleka, vina, žita in drugih proizvodov težko ocenim, ker statistika ne zadostuje, potrebne so dodatne analize. Toda na podlagi razpoložljivih podatkov ugotavljamo, da izgubljamo v primerjavi z navedenimi državami. Hrvati razvijajo in tudi prevzemajo del naše živilske in trgovske verige. Pri Madžarih je prehranjevalna veriga tradicionalno močna, danes pri tujih multinacionalkah stoječa živilska branža. Presenetljivo, koliko iz kmetijstva in živilstva izvlečejo Avstrijci. Imajo močan in povezan zadružni center in primerno živilsko industrijo. Ta sistem je prepričal domačega kupca, ki je seveda dvakrat bogatejši kot slovenski, da kupuje avstrijsko hrano. Seveda bi se lahko od Avstrijcev več učili, ker nimajo dobrih naravnih danosti, imajo pa kolektivni duh in pristop, od katerega imajo vsi koristi. Pri nas se členi zelo hitro odločajo le za svoje koristi, ne zanima jih celotna veriga, čeprav se zdaj v tem imenu rešuje en trgovski domači velikan. Spet delamo drugače, kot govorimo.

Koliko po vaši oceni občine v prostorskih razvojnih načrtih upoštevajo skrb za kmetijske površine in cilje pri doseganju samooskrbe?
Dejstvo je, da kar nekaj občin podpira svojo lokalno pridelavo in krepi ta koncept. Včasih morda bolj glede črpanja evropskih sredstev, pogosto pa tudi z realnimi zgodbami, ki dajo zaposlitev ljudem in pomagajo krepiti identiteto območij in lokalnih skupnosti. Morda smo na začetku premalo upoštevali ekonomsko trajnost teh projektov, dajali preveč v zidove in manj v ljudi, kar se zdaj spreminja. Vsekakor lokalne zgodbe in pristopi lahko prispevajo k razvoju kmetijstva. To mora biti večplastno, z različnimi dejavnostmi in skrbjo za kmetijske površine in razvoj lokalnega prebivalstva. Na tem področju pogrešam več analiz, zato težko odgovarjam za kaj več.

Katerim nalogam v novi finančni perspektivi 2014–2020 bi dali prednost za rast samooskrbno naravnanega kmetijstva?
Reforma kmetijske politike je sprejeta. Imamo nov model do leta 2020, države članice lahko delujejo samo v teh okvirih. Manevrskega prostora ni tako veliko, kot bi si morda predstavljali. Pri neposrednih plačilih mora Slovenija izbrati model neposrednih plačil. Pritrjujem čim večji poenostavitvi, strokovno lahko utemeljim enotno plačilo na hektar. Del plačil bi lahko poenotili, del pa naj vsaj še v tem obdobju ostane zgodovinsko vezan. To je druga najboljša rešitev, mislim, da je pametni pragmatizem. Več možnosti za podporo razvoju, torej povečanju kmetijske pridelave, vidimo v drugem stebru, v razvoju podeželja. Nova uredba Evropske unije poudarja znanje, naložbe, lokalno okolje in od nas je odvisno, ali bomo priložnost dobro izkoristili. Sedanji model politike razvoja podeželja se v Sloveniji izpenja. Koliko ga bomo naredili bolj razvojnega in manj redistributivnega, ni odvisno le od države. Po slovenski navadi nismo pripravljeni sprejeti nobenih sprememb in raje branimo tudi tisto, kar je slabo. Prave rešitve in učinki bodo šele vidni, nisem v celoti pesimist, vem pa, da bomo morali vsi prispevati s projekti in odnosom do te politike, če hočemo več.

Kaj želite doseči s kongresom Evropskega združenja agrarnih ekonomistov v Ljubljani? Ali je v Sloveniji za počasne spremembe in nizko učinkovitost v kmetijstvu odgovorna stroka ali kmetijska politika ali kaj drugega? Kaj je za vas zeleni preboj v kmetijstvu?
Kongres evropskega združenja za agrarno ekonomiko bo avgusta letos v Ljubljani. Pričakujemo osemsto udeležencev iz Evrope in drugod. Ta kongres je ena od treh največjih znanstvenih prireditev, ki so se v slovenskem kmetijstvu zgodile po osamosvojitvi. Pomeni priznanje za našo majhno skupino, ki je zmagala v boju z drugimi prireditelji, Švedi in Srbi. Kongres želimo izpeljati dobro in slovensko, predvsem pa slovensko agrarno ekonomiko utrditi kot znanstveno disciplino doma in na evropskem zemljevidu. Ključne teme tega kongresa obravnavajo, o čemer govoriva: kako torej z inovacijami spodbuditi razvoj, bolje razumeti odnose v kmetijstvu, okolju in v odnosu do hrane, aktualne teme o kmetijski politiki, nove metodologije, predvsem pa dobro izmenjavo mnenj in mreženje med raziskovalci. Predstavili jim bomo tudi Slovenijo v obliki referatov in ekskurzij. V Sloveniji bo ostalo nekaj dohodka in, upam, čim več novega znanja. Sem optimist, da bo to pomemben dogodek za vse udeležence. Tudi stroka potrebuje take dogodke, na katerih se stvari premikajo, in srečevanje z drugimi odkriva, kje smo, kaj moramo spremeniti in kje se prilagoditi.