Politika in stroka dajeta prednost konvencionalnim kmetijam, sosedi so boljši – EOL 126

Razvoj ekološke pridelave v Sloveniji je počasnejši od pričakovanj in tudi po deležu ekoloških kmetijskih površin je na primer s primerljivo Avstrijo manjši. Kje so vzroki?

Razvoj ekološkega kmetijstva se je tam začel veliko let prej kot pri nas. V Avstriji so ga najprej prepoznali kot koristno za širšo skupnost v krogih zdravstva in še danes tam ta zakonodaja spada pod ministrstvo za zdravje. Sicer pa je pri njih to ena od glavnih prioritet njihovega kmetijstva, ki jo podpirajo finančno in z drugimi ukrepi. Avstrijski kupci so jasno seznanjeni o kakovosti in prednostih ekološke hrane ter v njihovem kmetijstvu ne poteka »green washing« v takšni meri, kot ga lahko zaznavamo pri nas. Tam se že 550.000 ha oz. 22 % kmetijskih površin obdeluje ekološko – to je več, kot imamo pri nas vseh kmetijskih obdelovalnih površin. Ekoloških je 20.000 oz. 20 % vseh kmetij. Pri nas je v ekološko kmetijstvo vključenih malo pod 10 % kmetijskih obdelovalnih površin, 43.579 ha, in 5 % kmetij, to je 3.518.

Zakaj takšne razlike?

Ekološko kmetijstvo trenutno v slovenski kmetijski politiki ni več tako obravnavano kot nekaj let nazaj. Prevladujoči so namreč interesi konvencionalnega kmetijstva, ki je bistveno bolj zastopano v strukturah odločanja na vseh ravneh. Po dvajsetih letih smo z uveljavitvijo trenutne finančne perspektive od leta 2014 že tretjič v stagnaciji glede vstopa v sistem kontroliranega ekološkega kmetijstva novih kmetij. Neposredna plačila za ekološko travinje so se znižala. Okoli 300 hribovskih ekoloških kmetij je izstopilo, konvencionalni kmetje s kombinacijo različnih ukrepov pridobijo podobne zneske kot ekološki ob bistveno nižje postavljenih okoljskih zahtevah.

Izstop hribovskih kmetij nikogar ne skrbi?

Nihče se v Sloveniji sistematsko ne ukvarja, da bi konvencionalnim kmetijam, mislim na lastnike kmetijskih zemljišč, ki imajo še kakšne druge vire prihodkov in so še v službi, predstavil prednosti ekološkega kmetijstva. Javna kmetijska svetovalna služba se ukvarja skoraj izključno s tistimi, ki so že v sistemu in se morajo obvezno udeleževati izobraževanj. Za lastnike ekoloških kmetij, ki ne zmorejo neposredne prodaje na tržnicah ali domačih kmetijah, že vsa leta ni zadovoljivo organiziranega odkupa ekoloških pridelkov. Precej ekološko prirejenega mleka in še več mesa se odkupi kot konvencionalno. Seveda pa so tudi izjeme in imamo nekaj primerov dobrih praks.

Konvencionalni pridelavi, ki negativno vpliva na okolje, daje kmetijska politika prednost. A kljub temu se stopnja slovenske samooskrbe in prehranske varnosti ne zboljšuje. Zakaj? Je za to bolj odgovorna stroka ali kmetijska politika?

Vse več ekoloških kmetij, to kažejo tudi rezultati naših raziskav, bi lahko ob dobri tehniki pridelave pridelalo podobne količine pridelkov, kot je slovensko povprečje ali še več. Večji deleži vključitve v ekološko kmetijstvo nikakor ne bi ogrozili siceršnje slovenske samooskrbe. Ta je zelo različna glede na sektor – od 0 pri belem jedilnem olju in sladkorju, 30% prašičje meso, 50% zelenjava, 100% perutnina in čez 100% pri mleku do kar 95% izvozne usmeritve slovenskega hmelja. Zadnja analiza stanja v ekološki reji živali je pokazala, da so povprečne količine mleka na molznico iz ekološke reje primerljivi konvencionalnim ob nekoliko manjših inputih. Bi pa s povečanjem samooskrbe pri ekoloških pridelkih njihova dodana vrednost ostala pri nas v Sloveniji, namesto da potrošniki kupujemo npr. avstrijske ekološke mlečne proizvode večinoma po konkurenčnih cenah slovenskim konvencionalnim izdelkom. A moramo vedeti, da avstrijski kmetje dosegajo tudi višje odkupne cene! S tako usmeritvijo bi uresničevali tudi številne okoljske koristi, kot so izboljšanje rodovitnosti tal, ohranjanje vodnih virov, večja biodiverziteta, manjši izpusti toplogrednih plinov. Ljudem bi zagotovili kakovostnejšo hrano brez prisotnosti agrokemikalij ter doprinesli tudi javnemu zdravju.

Konvencionalne kmetije bi morali preusmerjati

Kaj lahko spremeni program razvoja podeželja 2014-2020? Za ekološko kmetovanje je namenjenih 65 milijonov evrov. Kaj kažejo primerjave o učinkovitosti vlaganj v ekološke kmetije in v konvencionalno pridelavo?

Glede na trende rasti ekološkega kmetijstva do leta 2013 smo ocenjevali, da za to programsko obdobje za neposredna plačila na ha ne bo dovolj sredstev. Nasprotovali smo znižanju ciljev o obsegu pridelave od 20 % iz prejšnjega akcijskega načrta na 12 %, to je 55.000 ha, v sedanjem programu razvoja podeželja do 2020. Glede na stanje že tudi sama dvomim, da bo to doseženo. Ni nobenega sistematičnega spodbujanja konvencionalnih kmetij za preusmeritev. Najmanj, kar bi bilo potrebno narediti, so novi pristopi in dodatna spodbuda za njivske površine na vodovarstvenih območjih, na območjih Nature 2000 in v drugih zaščitenih območjih. Prepričana sem, da bi se lahko s pravim strokovno utemeljenim pristopom v ekološko kmetijstvo stopnja samooskrbe celo povečala in da bi se dohodkovni položaj kmetijstva ob dobri organiziranosti v nadaljnji verigi do potrošnika celo izboljšal.

Čeprav je usmeritev v ekološko pridelavo že nekaj let rdeča nit zelene kmetijske politike, se vendar kaže neorganiziranost in nepovezanost ekoloških pridelovalcev, nekateri dobri poskusi ekoloških verig preskrbe so propadli. Zakaj? Kdo bi moral bolj povezati ekološke kmetije?

Nepovezanost, medsebojno nezaupanje pri poslovnem povezovanju in neorganiziranost so splošne značilnosti slovenskega kmetijstva, ki jih tudi številni strokovnjaki s področja agrarne ekonomije in marketinga niso uspeli premakniti z mrtve točke. Na področju ekološkega kmetijstva je nekaj dobrih primerov povezovanja. Nekateri so bili tudi podprti z javnimi sredstvi in še vedno živijo. So pa bili zadnja leta problemi pri strokovnem povezovanju društev ekoloških kmetov v krovno zvezo. Konec lanskega leta se je zveza ponovno vzpostavila. Upam, da bo krovna organizacija slovenskih ekoloških kmetov spet zaživela in začela zastopati interese ekološkega kmetijstva, ki so praviloma prezrti.

V katerih delih Slovenije razvoj ekološke pridelave izstopa?

Negativno izstopajo Spodnje Podravje in Pomurje z najnižjimi deleži vključenih površin in kmetov v ekološko pridelavo, čeprav so tudi tu odlični primeri uspešnih tudi zelo velikih ekoloških kmetij z večjim deležem njiv. To je rezultat sistematičnega zavračanja tudi s strani uradnih strokovnih služb, morda tudi slabih izkušenj iz preteklosti. Pozitivni primeri pa so številne tržno usmerjene ekološke kmetije na vseh koncih Slovenije. Usmeritve pa so geografsko pogojene. Ekološke kmetije so v povprečju dvakrat večje od konvencionalnih in redijo tudi dvakrat več živali kot povprečna kmetija. Kmetje so v povprečju mlajši, imajo višjo doseženo izobrazbo in registriranih več dopolnilnih dejavnosti na kmetijo kot konvencionalni. Ekološke kmetije v dveh tretjinah investirajo z lastnimi finančnimi viri, se pa tudi prijavljajo na razpise. Po prvih podatkih o prijavah na razpise za to programsko obdobje sem preračunala, da se je od vseh kmetij s subvencijami prijavilo na razpise dobra 2 %, od vseh ekoloških pa kar 6 %, čeprav razpis 7, namenjen ekološkim kmetijam, spet ni najbolj ustrezal s postavljenimi pogoji. Mnoge ekološke kmetije so se raje prijavile na razpis 6 za omejene dejavnike, kjer tekmujejo s konvencionalnimi.

Trg hoče ekološke pridelke, ponudbe premalo

Tudi stroka ugotavlja, da potenciali ekološkega kmetovanja niso majhni. Ali se vam ne zdi trditev presplošna in da bi morali bolj natančno opredeliti, kje in za katere kulture je za kmete pridelava ekonomsko najbolj privlačna?

Svetovni, evropski in tudi slovenski trg z ekološkimi pridelki oziroma živili imajo dvomestno letno rast, največja pa je v ZDA. Razkorak med povpraševanjem in ponudbo je čedalje večji, saj so na trg z ekološkimi živili vstopile že vse pomembnejše svetovne trgovske verige. Gledano z makrovidika ni ovir za prodajo. Zaplete se na mikro ravni, ko je že zaradi omenjene tržne neorganiziranosti ekoloških kmetov in prezrtja zlasti ekološke živinoreje s strani večine tradicionalnih odkupovalcev kmetijskih pridelkov trženje ekološko prirejenega mesa velik izziv. Na eni strani slovenski ekološki kmetje prodajo živali kot konvencionalne, kupci pa v trgovinah nimajo na voljo ekološkega mesa slovenskega porekla.

A v sadjarstvu je drugače.

Ekološko sadjarstvo je panoga, kjer se dosega največja dodana vrednost. Zato so prav tu zadnja leta veliki premiki. Vsa večja kmetijska podjetja imajo že delček ekološko obdelanih sadovnjakov ali njiv. Pri evropskih trgovcih z jagodičjem je prisoten interes po novem ekološko pridelanim jagodičevju z veliko antioksidanti, na primer modro kosteničevje ali sibirske borovnice. Vse več je tudi ekološko obdelanih vinogradov, ekološka vina dosegajo odlične rezultate tudi na ocenjevanjih doma in v tujini. Nimajo ostankov pesticidov, a najdemo tudi primere, da vinogradniki na etiketo sploh ne napišejo, da gre za ekološko pridelavo, ker imajo nekateri v Sloveniji meni sicer nerazumljive predsodke glede ekoloških pridelkov. Imajo pa velik problem, saj še vedno nimamo v sortnem izboru vpisanih na peronosporo odpornih sort vinske trte. Pri tem ne zamujamo samo za Avstrijo ali Nemčijo. Celo na Hrvaškem imajo to rešeno, čeprav so šele nedavno vstopili v EU. Vendar ne smemo spregledati, slovenske ekološke pridelke izvažajo nekateri tudi v Avstrijo, Švico in tudi Rusijo. Zadnja leta hitreje kot kmetije narašča število predelovalnih obratov in distributerjev ekoloških živil. Žal je šele v povojih ponudba ekološke hrane v gastronomiji, čeprav je Slovenija razglašena za zeleno destinacijo, ki ima v trajnostni razvoj usmerjen petzvezdičen turizem.

Že petnajst let ni napredka

Kako je razvita svetovalna služba in kdo jo nudi ekološkim kmetijam Slovenije?

To je tudi ena od kritičnih točk, saj so za to področje še vedno samo tri specialistična delovna mesta sistemizirana pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Če zaokrožim, je za slabih 60.000 kmetij, ki uveljavljajo subvencije, na razpolago 300 kmetijskih svetovalcev oz. na eno delovno mesto 200 kmetij. V primeru ekološkega kmetijstva pa je to razmerje en svetovalec/ka za 1200 ekoloških kmetij. To pove vse. Traja pa že leta in zadnjič je bilo to uradno zapisano v enem od poročil o izvajanju Akcijskega načrta za razvoj ekološkega kmetijstva v RS na MKGP že poleti 2012 z namenom, da bi se to v sedanji finančni perspektivi spremenilo. Pa še vedno ni sprememb. Čeprav je s strani trenutnega koordinatorja na KGZS zaznati bistveno več aktivnosti kot v preteklih obdobjih, pa je na koncu v takem velikem sistemu, ki je usmerjen v pretežno podporo velikim konvencionalnim kmetijam, težko pričakovati večje premike v razvoju ekološkega kmetijstva. In če že 15 let ni napredka, ali naj čakamo še 15 let, da se bomo potem lažje odločili za korenito spremembo? O tem sem vsa leta veliko razmišljala. Menim, da bi sedaj, ko je spet aktivna Zveza ekoloških kmetov Slovenije, to lahko uredili po vzoru Čebelarske zveze Slovenije.

Za kakšen model se zavzemate?

Določeno število strokovnjakov s področja ekološkega kmetijstva, imamo že kar nekaj doktorjev znanosti s tega področja in veliko diplomantov študijskega programa Ekološko kmetijstvo, bi kot kmetijske svetovalce zaposlili v organizaciji, ki se ukvarja izključno z ekološkim kmetijstvom in bi bdela nad strokovnimi vprašanji po panogah ter tržnim povezovanjem in marketingom. Svetovanje glede zbirnih vlog in ostale osnovne zadeve pa bi seveda ostale pri terenskih kmetijskih svetovalcih na KGZS kot doslej. Model že imamo, samo prenesti ga je potrebno na drugo področje.

Ali je v sosednjih državah drugače?

V letih po vstopu v EU so nas prehitele številne države, ki so se takrat še zgledovale po nas. In kmalu nas bo tudi sosednja Hrvaška. V Srbiji se veliko dogaja ter tudi drugod v naši bližini. Vse te države bodo spet imele velike razstavne prostore na svetovnem sejmu ekoloških živil BioFach v Nemčiji, Slovencev pa najbrž s skupnim razstavnim prostorom spet ne bo kot že nekaj let ne, odkar je Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije Biodar zamrla.

Kaj bi morali spremeniti v slovenski kmetijski politiki, da bi pospešili razvoj ekološke pridelave?

Odločevalci bi morali najprej spoznati, da ekološko kmetijstvo naslavlja vsa pomembnejša razvojna vprašanja in skrbi prebivalcev Evrope. Poleg kakovostne hrane brez agrokemikalij, zdravje!, ponuja odgovore na številna okoljska vprašanja, ki jih je v zadnjem stoletju zagrešilo intenzivno/industrijsko/kmetijstvo. V osnovi je ekološka kmetija popoln model t.i. »krožnega gospodarstva« in ima manjši okoljski/ogljični odtis ter porabo energije za enoto pridelka. Izpolnjuje najvišje standarde dobrega počutja živali, ne uporablja GSO, preventivne rabe antibiotikov…

Vodi naj slogan BIO + LOKALNO = IDEALNO

V javnosti je predlog reforme skupne evropske kmetijske politike, ki po letu 2020 odpira več svobode nacionalnim kmetijskim politikom pri obeh predvidenih stebrih: neposredna plačila kmetom in tržni ukrepi ter razvoj podeželja. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Vse je še odprto. Slovenija mora sama izbrati primerne ukrepe, ki bodo korak naprej v kmetijstvu, kjer bo odločilno ravnovesje med okoljskimi, gospodarskimi in družbenimi pričakovanji. Najprej se moramo odločiti glede temeljnih vprašanj in prioritet ter odgovoriti, kaj je pomembnejše. Nekaj delovnih mest več ali ogroženost največje zaloge podtalnice? Večji pridelek silažne koruze na lahkih tleh za govedo v ravnini na vodovarstvenem območju ali ekološka pridelava strnih krušnih žit, ki lahko preko zime zadržujejo nitrate? Spet novo asfaltirano parkirišče in trgovski center ali obrtna cona na prvovrstnih kmetijskih zemljiščih ali hrana? In nato premisliti, ali na teh manj kot 1/2 milijona ha kmetijskih zemljišč, z manj kot 800 m² obdelovalne zemlje na prebivalca, nadaljevati z opuščanjem majhnih in srednje velikih kmetij, ki bodo opustile dejavnost in se v hribih zarasle v gozd, ter koncentriranjem velikih, ki bodo pridelovali poceni mleko za izvoz na Kitajsko? Ali pa preusmeriti vsaj del mlečne prireje v hribih v ekološko in preskrbeti državljane Slovenije s čim več lokalne ekološke hrane.

Torej je prva izbira lokalno?

V osnovi je ideja ekološkega kmetijstva pridelati lokalno in to tudi porabiti za lokalno prebivalstvo. Nujno bi bilo uveljaviti slogan BIO + LOKALNO = IDEALNO, ki ga že nekaj let promovirajo v Franciji. Ob spremembi na primer načina trženja in z vpeljavo predelave pridelanih ekoloških pridelkov je možno uspešno zagotoviti delovno mesto tudi na manjši kmetiji, jo ohraniti in skrbeti za poseljenost in obdelanost podeželja.

Torej skrb za majhne kmetije?

Skrb za majhne in srednje velike kmetije (5-250 ha) je v prvih izhodiščih nove kmetijske politike po 2020 močno poudarjena. Tudi ekološko kmetijstvo je edino kot način pridelave posebej izpostavljeno. Veliko dejstev in argumentov govori, da bi Slovenija bila lahko vzorčni primer novih razvojnih konceptov – tudi npr. zelene integralne ekonomije, ki uravnoteženo povezuje naravo (okolje), od multinacionalk neodvisno znanost in tehnologijo, podjetnost (gospodarstvo) in kulturo, tradicijo, duhovnost ter tudi etičnost, ki se je v politiki razvrednotila. Kot že marsikaj. In pravično plačilo kmetom za hrano in za vse druge storitve, ki jih opravljajo za celotno skupnost, je tudi stvar etike.