| Kolumna | | Marko Cedilnik | |
Ali si danes lahko zamišljate trgovino brez kartonskih škatel? Če so že posamični izdelki pakirani v razne plastenke, polietilenske ali »celofanske« ovitke, v folije vseh vrst in seveda tudi papirno embalažo, je njihovo skupinsko pakiranje še vedno v več kot 50 odstotkih v obliki »kartona«. Veliko teh kartonov je potiskanih, ima posebne perforacije, po katerih jih je mogoče enostavno z nekaj fizičnimi posegi (beri trganji) spremeniti v priročne in lične prodajne displeje. Kljub temu večino izdelkov, ki so zapakirani v kartonsko embalažo, v trgovskih sistemih še vedno preložimo na prodajne police.
Dnevno v trgovinah prodamo na sto tisoče kosov posamičnih izdelkov. Če konkretiziram, v Mercatorju, v katerem poteka moje profesionalno delovanje, vsak dan obdelamo več kot 120.000 naročilnih vrstic, kar predstavlja povprečno 350.000 odjemnih enot oziroma tako imenovanih skupinskih pakiranj. Kot je bilo že omenjeno, več kot polovico teh enot še danes predstavlja kartonska embalaža. Za lažjo predstavo, za kakšne blagovne tokove gre, naj povem, da bi z volumnom te embalaže oziroma s temi izdelki v enem letu lahko napolnili 650 olimpijskih bazenov. Če bi ta pakiranja oziroma kartoni predstavljali zidake, bi lahko ponovno zgradili enega od porušenih stolpov WTC v New Yorku.
Ko so izdelki zloženi na prodajno polico, za njimi ostane gora prazne papirne – kartonske embalaže. Pred nami se pojavi vprašanje, kako se uspešno in učinkovito rešiti te gore embalaže, ki je odigrala svojo primarno vlogo. Seveda pri reševanju tega problema nismo popolnoma avtonomni. Na eni strani obstajajo zahteve zakonodaje, ki konkretno v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/05 in 110/07) pravi: odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna embalaža, ki nastaja pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene dejavnosti ter pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu. V 22. členu te uredbe so zapisani tudi okoljski cilji, ki nam nalagajo obvezno količino odpadne embalaže, ki jo moramo zbrati. Na primer, za leto 2012 je potrebno zagotoviti predelavo odpadne embalaže za najmanj 60 odstotkov celotne mase odpadne embalaže in reciklirati 60 odstotkov mase odpadne embalaže za papir in karton. V Sloveniji naj bi v letu 2011 zbrali 69.000 ton odpadne kartonske embalaže in od tega reciklirali 41.000 ton. Po drugi strani pa znanost ugotavlja, da 1 kg recikliranega odpadnega kartona prihrani 900 g emisij CO2, vse emisije metana CH4, če bi papir gnil na odlagališču, 40 litrov čiste vode in 1/5 drevesa.
Povrh vsega pa je poslovna usmeritev podjetja tudi družbena odgovornost in spoštovanje zahtev po trajnostnem razvoju, zaradi česar je področje možnosti rešitev tega problema relativno ozko determinirano.
Kako smo se reševanja tega problema lotili pri najboljšem sosedu? Odpadno embalažo pričnemo sortirati po frakcijah že v trgovinah. To odpadno embalažo vozimo na zbirna mesta v distribucijskih centrih s povratnimi vožnjami iz trgovin in tako dodatno ne povzročamo težav v prometu in ne proizvajamo dodatnih izpustov CO2. Na zbirnih mestih v distribucijskih centrih dodatno preverimo ločevanje po frakcijah in odpadno embalažo »zapakiramo« v specialne zabojnike ter jo predamo zbiralcem odpadne embalaže. Tako smo v letu 2009 ločeno zbrali 9.690 ton odpadnega papirja, v zadnjih petih letih smo v recikliranje vrnili preko 43.000 ton odpadnega papirja in tako preprečili nastanek 39.000 ton emisij CO2, ohranili 1.720.000 litrov čiste vode in ohranili 9.000 dreves.
To so sicer fascinantni podatki in dobra osnova lepih zgodb za marketing in razne ekologe, klimatologe in ostale »loge«. Za njih je s tem zgodbe o uporabi papirja kot embalaže konec.
Vmes pa se profesionalni uporabniki ukvarjamo z dvema ključnima problemoma, ki jih imamo s kartonsko embalažo. Najprej se moramo spopasti s problemom, kako hitro, učinkovito in uspešno odpreti zaprt karton, in ko ta karton izpraznimo (ko embalaža odigra svojo primarno funkcijo), se pojavi drugi problem, kako to škatlo hitro, učinkovito in uspešno zložiti in jo oddati v reciklažo.
Da so to resnični problemi, s katerimi se je smiselno ukvarjati, naj povedo številke iz konkretnega primera. Če moramo vsak dan odpreti 350.000 paketov in polovico predstavlja kartonska embalaža, moramo odpreti 175.000 kartonov. Za odpiranje enega kartona po izkušnjah potrebujemo cca. 25 sekund, kar na dan pomeni 4,375 milijona sekund ali 72.917 minut ali 1.215 ur ali 152 osemurnih delovnikov, porabljenih za odpiranje kartonov. Če bi iznašli preprosto pomagalo za odpiranje kartonov, bi lahko z njegovo uporabo ta čas skrajšali na 10 sekund, kar bi pomenilo samo še 486 ur, preračunano pa dobrih 60 osemurnih delovnih dni. Uporaba namenskega pomagala bi seveda prihranila tudi veliko zlomljenih nohtov, razlomljenih kemičnih svinčnikov, prerezanih izdelkov zaradi uporabe neprimernih rezil, ureznin in še bi lahko naštevali. Predvsem pa taka uvedba pomaga ohraniti nasmeh na licih delavcev.
Pot do odkritja čudežnega noža ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Nihče od proizvajalcev in primarnih uporabnikov kartonov običajno ne razmišlja o rešitvi tega problema. Trgovci pa smo tudi bolj usmerjeni v prodajo kot v pripravo za prodajo. Še sreča, da imamo trgovci po celem svetu enake probleme z odpiranjem in so se zato lotili iskanja rešitve drugje – v deželi vzhajajočega sonca, kjer so tudi našli rešitev tega problema. Izdelali so preprosto orodje s prestavljivim rezilom (primerno za levičarje in desničarje), ki je odlično pomagalo pri odpiranju kartonov in dobro pomagalo pri razstavljanju praznih kartonov.
Če odgovorim na začetno vprašanje, danes in verjetno tudi v prihodnosti bo zaradi zahtev in mode v uporabo uvedene veliko embalaže, ki je vračljiva. Zaradi vseh prednosti pa bo v uporabi še dolgo tudi kartonska embalaža, ki je obnovljiva.
Nauk te zgodbe je v potrditvi ugotovitve, da so velika odkritja zelo redka. Kadar opazujemo celoto in smo z njo zadovoljni, ne pozabimo na drobne detajle. Tudi rešitve majhnih problemov lahko prinesejo velike koristi. Četudi te koristi neposredno ne prinesejo velikih finančnih prihrankov, pa izrazito vplivajo na zadovoljstvo uporabnikov2 . Samo zadovoljstvo vseh uporabnikov3 v življenjskem ciklu določenega izdelka je garancija za njegovo dolgo uporabo. Za opazovanje, zaznavo in reševanje problemov resnično potrebujemo veliko sposobnosti, ki naj temelji na zdravi pameti.
________
1 – Predstavljene niso zaznave končnega porabnika, temveč pogled specifičnega profesionalnega uporabnika papirne embalaže.
2 – Z uporabniki so v tem smislu mišljeni zaposleni, ki vsak dan odpirajo in zlagajo kartone.
3 – S tem mislimo vse deležnike, porabnike, uporabnike, lastnike, delavce, ki rokujejo z izdelkom, ipd.
