Sinergije med podnebnimi in trajnostnimi cilji so svetovni imperativ
Letos mineva sedem let, odkar je svetovna skupnost z velikimi pričakovanji sprejela Agendo 2030 za trajnostni razvoj in Pariški sporazum o podnebnih spremembah, dva ključna dokumenta za soočanje z globalnimi izzivi / krizami sedanje in prihodnjih generacij (septembra in decembra 2015). Njuni skrbniki v okviru Združenih narodov ob priznanju, da se ključne zaveze izpred sedmih let ne uresničujejo − vse bolj ogrožajoče posledice podnebnih sprememb, kot so katastrofalni požari tega poletja, doživljamo tudi v Evropi − rešitve iščejo tudi v njunem bolj povezanem izvajanju.
Krepitvi sinergij med Pariškim sporazumom in Agendo 2030 so v zadnjih letih namenjene globalne konference, ki jih sklicujeta podnebni in trajnostni telesi v okviru Združenih narodov (UNFCCC in UN DESA). Prva konferenca je bila organizirana aprila 2019 v Kopenhagnu. Druga je kot virtualno Posvetovanje o globalnih sinergijah (Global Synergies Consultation) potekala v maju in juniju 2020 in je obsegala tri spletne dogodke. 20. in 21. julija letos pa se je z več kot 2000 udeleženci v hibridni obliki odvila Tretja globalna konferenca o sinergijah med obema procesoma (na kratko: UN Climate and SDG Synergies Conference). Ker jo je gostilo Ministrstvo za okolje Japonske v sodelovanju z Univerzo Združenih narodov in Inštitutom za globalne okoljske strategije (oba imata sedež na Japonskem), je bil program bolj osredotočen na države azijsko-pacifiške regije. Informacije o tem navdihujočem dogodku, vključno z več kot 10 urami posnetkov, so dostopne prek spletne strani https://www.un.org/en/climate-sdgs-conference-2022.
Ko pregledujemo gradiva in zaključke nedavne konference Združenih narodov, lahko ugotovimo, da v Evropski uniji te načine delovanja že poznamo, četudi jih še vedno premalo učinkovito uporabljamo. Priporočila so se nanašala na krepitev baze dokazov za sinergijsko delovanje, raziskovanje celostnih integriranih pristopov, ki segajo preko prostora, sistemov in deležnikov, ter več izgradnje zmogljivosti, izmenjav praktičnih izkušenj, integriranega načrtovanja in partnerstev. Na konferenci sta bila posebej izpostavljena dva sklopa ukrepov: vzajemne koristi s podnebjem povezanih posegov v energetske, urbane in sorodne sisteme, ter povezava in preplet (neksus) voda-hrana-energija (WFEN). Številne najmočnejše sinergije zahtevajo preoblikovanje sistemov v urbanih območjih, kjer bo verjetno do leta 2050 živelo več kot 70 odstotkov prebivalstva, že sedaj pa ustvarijo približno 70 odstotkov svetovnih emisij CO2 in 80 odstotkov svetovnega BDP. Načrtovanje več zelenih površin lahko na primer spodbuja trajnostni življenjski slog, gradi socialni kapital, poveča odvzem in shranjevanje ogljika, prispeva k prilagajanju na podnebne spremembe. Nekatera prizadevanja mest za ničelne neto emisije imajo še dodatne učinke na dobavne verige in druge sektorje zunaj njihovih meja in pristojnosti.
Vse več je dokazov, da je doseganje rezultatov, ki koristijo vsem (win-win), za podnebne ukrepe in cilje trajnostnega razvoja (CTR) povsem mogoče, vendar je polni potencial takšnih sinergijskih rezultatov mogoče uresničiti le, če se sprejmejo premišljeni in temu namenjeni ukrepi. Zadnje poročilo IPCC na primer kaže, da bi bilo s takojšnjim sprejetjem odločnih podnebnih ukrepov možno že sedaj prispevati k trajnostnim ciljem, širše dolgoročne koristi pa bi lahko bile ogromne – npr. 43 bilijonov dolarjev v gospodarski proizvodnji do leta 2070. Poročilo Mednarodne agencije za energijo (World Energy Outlook) je pokazalo, da bi naložbe v čisto energijo in infrastrukturo (ocenjene na 4 bilijone USD do leta 2030), potrebne za izpolnitev cilja Pariškega sporazuma 1,5°C, ustvarile dostojna delovna mesta in spodbudile družbeno preobrazbo, kar bi prispevalo k doseganju pravične in vključujoče družbe.
Z integriranim načrtovanjem imamo izkušnje tudi v Sloveniji – o tem smo v podnebnem dosjeju že večkrat pisali: od predloga podnebne strategije iz leta 2012 do celostnih ukrepov za zniževanje ekološkega odtisa (npr. trajnostni energetski krog, trajnostno upravljanje gozdov) in skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri. Za sinergijski ukrep z velikim potencialom lahko štejemo tudi uporabo konoplje, tako v gradbeništvu (prispevek Simona Zorca v nadaljevanju) kot v drugih sektorjih. In še in še.
Iz zaključkov konference ZN: uresničevanje podnebnih in CTR sinergij zahteva sistematične spremembe sedanjih politik, institucij in družbenih sistemov (vključno z gospodarskimi). Podrobna analiza podnebnih in energetskih ukrepov s priporočili za izboljšanje izvajanja (kot so Podnebna ogledala, o najnovejšem v intervjuju z mag. Barbaro Petelin Visočnik) so zelo dragoceno (čeprav pogosto prezrto) napotilo odločevalcem in strokovnim službam. Večjo učinkovitost izvajanja in širše učinke pa bi lahko pričakovali, če bi NEPN že v osnovi vključeval tudi sinergije z drugimi cilji trajnostnega razvoja – priložnost za tako nadgradnjo v smeri integriranega načrtovanja se kaže pri prenovi tega dokumenta.
