Rdeči alarm, potrebujemo znanje za takojšnje ukrepanje
Letošnje poletje so ponovno in še v večji meri kot prejšnja leta zaznamovale naravne katastrofe – od vodnih ujm do obsežnih požarov – ki jih je mogoče pripisati naraščajočim podnebnim spremembam. Novo poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC, https://www.ipcc.ch/report/ar6/wg1/), objavljeno 9. avgusta, opozarja, da povprečna globalna temperatura narašča hitreje od pričakovanj (torej od pesimističnih znanstvenih scenarijev). Mnogih sprememb, ki so posledica globalnega segrevanja, ne moremo več preprečiti, mnoge pa lahko ustavimo ali pa jih vsaj upočasnimo z znižanjem emisij toplogrednih plinov. Vendar mora biti ukrepanje odločno in takojšnje!
V Podnebnem dosjeju ne pišemo veliko o politični volji, ki je seveda nujna za potrebno ukrepanje. Raje v sintezni obliki predstavljamo znanje, tudi modrost, ki sta potrebna za dolgoročno trajnostno delovanje – od novih paradigem in konceptov (kot na primer o ekosistemskem pristopu in trajnostnih prehodih) do praktičnih primerov, uporabnih zgledov iz tujine in domovine.
Med pomembnimi evropskimi viri, zakladnicami prosto dostopnega znanja za soočanje s podnebnimi spremembami, so prav gotovo Sklad za inovacije (za perspektivne nizkoogljične inovacije; tokrat pišemo o vodiku) in EEA, Evropska agencija za okolje, o katerih smo v dosjeju že pisali. Tokrat predstavljamo ESDN, Evropsko mrežo za trajnostni razvoj, v kateri sem bila več let predstavnica Slovenije. Priložnost za črpanje novih spoznanj bo tudi na letošnji konferenci ESDN, ki bo v Sloveniji kot predsedujoči Svetu EU.
Ob tem, da smo v preteklih mesecih doživeli nekaj poletne sprostitve in svetlih trenutkov na olimpijskih igrah, pa se nadaljuje agonija s pandemijo koronavirusa (z novo različico delta). Gospodarsko okrevanje napoveduje povečevanje ekološkega dolga (o tem v posebnem prispevku), grozljive podobe Afganistana pa bodo izzvenele v povečevanje migrantske krize. Zato je toliko bolj nujno, da hkrati z bojem proti podnebnim spremembam zasledujemo tudi druge cilje Agende 2030. Torej delujemo celostno, integralno in upoštevamo tudi kulturo in vrednote, ne le družbeno, gospodarsko in okoljsko razsežnost trajnostnega razvoja. O takem čezsektorskem in transdiciplinarnem celostnem pristopu smo že pisali, nazadnje v julijski številki revije, v prispevkih s konference o Integralni zeleni Evropi. Manj pa je znano, da smo na konferencah o integralni zeleni ekonomiji od l. 2013 do l. 2019 predstavljali tudi odlične trajnostne modele, ki vključujejo drugačno razlago islama, kot ga vsiljujejo talibani in druge agresivne muslimanske skupine. Tako smo v preteklem desetletju na konferencah lahko prisluhnili modrosti prof. Ibrahima Abouleisha, ustanovitelja skupnosti–podjetja SEKEM v Egiptu in dobitnika alternativne Nobelove nagrade (Right Livelihoold Award), ter dr. Vinye Ariyaratne, ki vodi gibanje Sarvodaya na Šrilanki. Dokazala sta, da iz Korana lahko črpamo usmeritve za prehod v zeleno, naravi prijazno gospodarstvo. In da lahko muslimani skupaj s pripadniki drugih religij sodelujejo pri izgradnji trajnostnih skupnosti.
Egipčan Ibrahim Abouleish se je po uspešni karieri na področju farmakologije v Evropi vrnil v domovino – pretresla ga je njena obubožanost, kot veren musliman je sledil klicu Alaha. Razvil je svojstveno filozofijo, ki predstavlja zlitje prenovljenega islama in Steinerjeve antropozofije (z njo se je seznanil v Evropi) in mu je omogočila trajnostno revitalizirati zemljo in širšo skupnost v kulturnem in družbenem smislu. Krovno načelo SEKEM-a je islamski pojem »skrbništva nad Zemljo«: Zemlja in tla so nam dani v skupno skrb. Tako je prof. Abouleish ustvaril cvetočo oazo sredi egiptovske puščave (https://www.sekem.com/en/index/), z biodinamičnimi kmetijskimi, proizvodnimi in trgovskimi dejavnostmi, lastnimi vzgojno-izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami, bolnišnico in drugimi dejavnostmi.
Tudi gibanje Sarvodaya Shramadana (https://www.sarvodaya.org/), ki sodi med svetovno najbolj pomembne programe za celostni in trajnostni razvoj skupnosti in povezuje okrog 15.000 vasi na Šrilanki, je odprto za vse religije in etnične pripadnosti. V model Sarvodaye iz Šrilanke, ki nam ga je na konferencah l. 2013 in 2019 predstavil dr. Ariyaratne, so sicer vtkani gandhijski ideali, budistična duhovnost (budistični preporod, družbeno angažirani budizem) in ekumenizmom (vera v duhovno enotnost, ki se najde v temeljih vseh religij).
Spoznavanje teh in drugih integralnih modelov lahko Evropejcem pomaga pri sodelovanju z drugimi kulturami in iskanju poti za sočasno reševanje mnogoterih izzivov sodobnega sveta. O njih bi se lahko učili migranti muslimanskega izvora, da bi se kasneje z ustreznim znanjem vključili v boj proti podnebnim spremembam in za celostno trajnostno delovanje. Mogoče ne takoj v svoji domovini, prav gotovo pa v deželah s sorodnim kulturnim ozadjem.
