Znanje in ukrepi okoljske politike za 21. stoletje
S Podnebnim ogledalom 2020, ki mu je posvečen tokratni Podnebni dosje, smo ponovno dobili kritičen pregled o izvajanju že sprejetih ukrepov v podporo prehodu v nizkoogljično in podnebno nevtralno gospodarstvo in družbo, za katera so namenjena tudi znatna domača in evropska sredstva. Veliko ugotovitev in priporočil o izvajanju teh ukrepov, v večji meri gre za dosedanji operativni program zmanjševanja emisij TGP, se ponavlja iz leta v leto. V mesecih, ko se odloča o porabi ključnih investicijskih sredstev za prihodnje desetletje1, je še zlasti relevantna vodilna misel o zeleni gospodarski rasti: od teh ukrepov je odvisno, ali bo Slovenija na poti v podnebno nevtralnost dosegla tudi razvojno prednost ali zaostanek v primerjavi z drugimi državami in ali si bo zagotovila tudi kakovostna, stabilna in dobro plačana delovna mesta, visoko kakovost bivanja idr. V podnebnih dosjejih od decembra 2018 dalje bo bralec našel marsikaj zapisanega v podporo tej misli in tudi konkretne napotke in zglede za njeno udejanjanje.
Ob tem, da se zavedamo upravičenih pomislekov glede uporabe izraza »zelena rast« in raje govorimo o zelenem razvoju in celo preboju ter o trajnostnih prehodih (prehodih v nizkoogljično, krožno in bio-gospodarstvo), pa želim tokrat posebej izpostaviti premik od »železnega repertoarja« okoljske politike prejšnjega stoletja in celostno, sistemsko strategijo trajnostnih prehodov, ki jo odražajo usmeritve Evropskega zelenega dogovora (EZD). Strokovno je podrobno utemeljena v delih Evropske agencije za okolje (EEA), kot je zadnje evropsko poročilo o okolju SOER 2020.
Nedvoumno sporočilo oblikovalcem politik in odločevalcem v Evropi in po svetu je, da se soočamo z resnimi trajnostnimi izzivi, ki zahtevajo nujne sistemske rešitve. Glavni izziv tega stoletja je, kako doseči razvoj, ki bo uravnovesil družbene, gospodarske in okoljske vidike. Ob tem pa ni dovolj samo storiti več, temveč moramo stvari narediti na drugačen način. V naslednjem desetletju bomo potrebovali povsem drugačne odgovore na svetovne okoljske in podnebne izzive v primerjavi s tistimi, ki smo jih zagotavljali v zadnjih 40 letih. Evropa mora poiskati načine za preoblikovanje ključnih družbenih sistemov – zlasti s področij energije, mobilnosti, bivanja in prehrane, ki so gonilne sile za naraščanje okoljskih in podnebnih obremenitev ter vplivajo na zdravje. Poziv k takemu temeljnemu prehodu na trajnostni razvoj izraža EEA v svojih poročilih od leta 2010 dalje. Sistemske rešitve ne vključujejo samo inovacij v tehnologijah in proizvodnih procesih, temveč tudi spremembe v vzorcih potrošnje in načinih življenja. Med drugim bodo nujni razvoj bolj sistemskih, dolgoročnih okvirov politike in zavezujočih ciljev, nova baza znanja za doseganje celovitega izvajanja obstoječih politik EU, spodbujanje inovacij v celotni družbi in povezovanje znanja z ukrepi. Za doseganje trajnostnih prehodov bo potrebno novo in raznoliko znanje, ki bo temeljilo na večjem številu disciplin, potrebne bodo drugačne spretnosti. Zeleni dogovor napoveduje tudi nov evropski okvir kompetenc za podnebne spremembe in trajnostni razvoj.
Seveda je potrebno še naprej zagotavljati doseganje klasičnih ciljev okoljske politike s področij varovanja, ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala ter za varovanje prebivalcev pred okoljskimi tveganji. V Sloveniji bomo morali reševati še »stara bremena«, od onesnaženosti tal v Celjski kotlini in problemov s kakovostjo zraka do nerešenih težav z upravljanjem odpadkov, odpadnih voda in regulacijo vodotokov. Vendar sodobne usmeritve evropske okoljske politike narekujejo čimbolj celostno, sistemsko reševanje teh izzivov – s pristopi, ki bodo upoštevali najnovejša spoznanja in tehnologije za trajnostne prehode ter v največji možni meri ohranjali naše naravne okolje.
Izvedba NEPNA-a, ključnega dokumenta podnebne in energetske politike do leta 2030, naj bi, kot so pokazale strokovne napovedi, prinesla višjo gospodarsko rast in zaposlenost. Koristi bo Slovenija imela tudi na drugih področjih, kot je zdravje prebivalcev. Pogajalska ekipa za velika evropska sredstva, ki jih je na julijskem evropskem vrhu nato za Slovenijo izboril predsednik vlade, se – kot je razvidno tudi iz nedavnih Studia ob 17h (29. 7.) in Sobotne priloge (8. 8. 2020, dr. Mojmir Mrak in dr. Peter Wostner) – zaveda, da ima s temi sredstvi Slovenija priložnost za razvojni preboj na področju krožnega gospodarstva. In da se zaveda nujnosti upoštevati cilje in usmeritve Evropskega zelenega dogovora tudi na področju okolja: med drugim bo učinkovit prispevek k zelenemu in digitalnemu prehodu v načrtih za okrevanje in odpornost predpogoj za njihovo pozitivno oceno. To so zahtevne naloge za oblikovalce in izvajalce politik, tako okoljske kot drugih, povezanih z okoljskimi cilji, in za odločevalce. Eden od nujnih pogojev za trajnostni prehod pa je, da zanj zagotovimo tudi evropsko konkurenčno usposobljene kadre. Le s sintezo sistemskih spoznanj o trajnostih prehodih bomo postavili temelje za konkurenčnost gospodarstva in dobrobit prebivalcev Slovenije v naslednjih desetletjih.
