| Embalaža kot dodana vrednost kulturi in turizmu | | Barbara Černe | |
| Embalaža že dolgo ne pomeni samo izdelkov iz kartona ali lepenke. Embalaža je umetnost, nosi sporočila. Za vse generacije, za vsak okus. Predvsem pa daje pečat kulturi. Ni več samo dodana vrednost izdelku, ki ga prodajamo, ampak dodana vrednost kulturi. Nadvse lahko bogati slovensko kulturno in zgodovinsko dediščino. Alma M. Karlin. Piranska sol. Umetnost, ki jo lahko vidiš in čutiš. Lahko jo kupiš in odneseš domov. Zgodovina, ki je bila, lahko (p)ostane danes in jutri. Lahko jo uporabiš ali samo ogleduješ. | |
Solnce
»Ujeto je morje. Požeta sol. Sledi človeka v solinski krajini.« S tem sloganom je bila sol vrhunske kakovosti, ki jo na tradicionalen način pridelujejo v podjetju Soline na Sečoveljskih in Strunjanskih solinah, pred šestimi leti poslana ne le na slovenske, ampak tudi na tuje, na evropske police. Pod blagovno znamko Piranske soline in v ustrezni embalaži s sporočilom »Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo!« je sol kmalu osvojila srca slovenskih in tujih potrošnikov. Embalažo so v Solinah razvili sami in se razlikuje od Drogine embalaže za sol. »Glavno vodilo pri oblikovanju embalaže je bilo, da izdelki Piranskih solin ponazarjajo slovensko poreklo ter pridobivanje soli na tradicionalen, naraven in okolju prijazen način. Proizvodi so namenjeni tistim, ki cenijo naravne slovenske izdelke, ki so ekološko ozaveščeni, ki skrbijo za svoje zdravje in dobro počutje, hkrati pa cenijo vrhunski dizajn. »Vsi proizvodi imajo zelo natančno izdelano celostno podobo (logotip podjetja, oblika in embalaža izdelkov), ki je uradno zaščitena,« poudarja Tatjana Cirer Kos iz Solin, Zlatka Dolinar Šaletič pa dodaja: »Osnovni proizvod iz našega programa – to je Piranska sol z geografskim poreklom – je v platneni vrečki, saj so solinarji tradicionalno prenašali sol v velikih platnenih vrečah. Pomemben dejavnik pri izbiri embalaže je bil tudi proizvodni proces, ki pri nas poteka ročno, le deloma polavtomatsko, in narava soli, našega osnovnega proizvoda, ki je specifična in zahteva posebno obravnavo ter skrb pri izbiri embalaže.« Sicer uporabljajo za različne vrste izdelkov različne materiale: poleg platnenih vrečk tudi steklo, kartonsko embalažo, papir, les, keramiko, LPDE-vrečke in bombaž. »Pri izbiri materialov poskušamo izbrati čim naravnejše in okolju prijazne materiale, prav tako pa izbiramo lokalno, saj s tem bogatimo celotno skupnost, od koder izhajamo, in pomembno vplivamo na njen razvoj. Pri razširitvi izdelkov za prodajo smo veliko pozornosti posvetili tudi vidiku uporabnosti v kuhinji (prehrambna linija Solnce), v kopalnici (kozmetična linija Lepa Vida) in prijaznosti do uporabnika,« še dodaja Tatjana Cirer. Prepričana je, da izbira in oblikovanje embalaže – ki se navezuje na etnološko, arheološko, zgodovinsko in krajinsko dediščino Krajinskega parka Sečoveljske soline – predstavlja veliko dodano vrednost pri razvoju in krepitvi blagovne znamke Piranske soline.
Alma M. Karlin
Za to, da bo eminentna celjska osebnost, pisateljica, svetovna popotnica, raziskovalka, poliglotka, teozofinja in svetovljanka Alma M. Karlin za vedno ostala zapisana v mislih prebivalcev Celja in širše, so poskrbeli v Pokrajinskem muzeju Celje. Letos so ob njeni 120. obletnici pripravili (pre)drzno razstavo, ki pooseblja nenavadno žensko, bitje ženskega spola, kakor se je opisala Alma. »Pečat, ki nam ga je zapustila, je bil navdih za oblikovanje dodatne ponudbe, to je zbirke izdelkov, ki je naprodaj v naši muzejski trgovini, vsi izdelki pa so nekako povezani z Almo,« pojasnjuje Stane Rozman, direktor Pokrajinskega muzeja Celje. Naprodaj so manjše in večje škatle, podobne tistim, ki jih je Alma prinesla s poti. Pa kompas, potovalni set, pomlajevalni čaj, barvice, šilček, nakit, magneti, koledar, knjige, zloženke in drugi predmeti. »Večino izdelkov je mogoče reciklirati, izdelki so majhni in nosijo sporočilno vrednost,« poudari direktor. Kustosinja Darja Pirkmajer dodaja: »Večinoma smo uporabili papirno oziroma kartonsko ročno izdelano bioembalažo. Dobra obleka prodaja vsebino. Zato smo od vsega začetka posvečali pozornost všečni embalaži, ki so jo sprva oblikovali znani akademski slikarji in oblikovalci. Embalaža lahko upošteva logotip razstave in s tem obiskovalca tudi doma spomni na naš muzej ali ga pritegne, da nas ponovno obišče. Žal pa so muzejske naklade majhne in ne prenesejo višje cene. Največkrat delamo brez pravega profita.« Rozman meni: »Ni vsaka razstava taka, ki bi omogočila neko večjo proizvodnjo izdelkov. Pri najbolj uveljavljenih muzejih, kjer je število obiskovalcev bistveno večje, je to tudi ena od tržnih niš.« V muzeju sicer poskušajo z vsako občasno razstavo ponuditi nekaj novih spominkov za vse okuse v vseh cenovnih razredih.
Žabici Ljuba in Ana
V Mestnem muzeju Ljubljana so letos začeli poudarjati pomen družine s pomočjo žabic Ljube in Ane, ki z žabjim vodnikom vodita starše in otroke skozi stalno razstavo o zgodovini Ljubljane. »Tako smo razvili proizvode, ki se vežejo na žabico oziroma njeno vizualno podobo, kot so svinčniki, šilčki, majčke, blokci. V kratkem bo izšla še podloga za miško. Izdelki so kakovostni in imajo uporabno vrednost. Potem ko se otroci poistovetijo z razstavo (z žabico Ljubo), jih ta doma spomni na tisto, kar so se o zgodovini Ljubljane naučili na razstavi. Odziv je dober, obisk in prodaja izdelkov pa se povečujeta,« je ob tem pojasnila Tamara Bregar iz Mestnega muzeja Ljubljana. Pravi, da so izdelki zagotovo dodana vrednost kulturi, saj predstavljajo znanje, ki ga obiskovalci ob ogledu razstave pridobijo. »Pomembna sta cena in podoba (embalaža) izdelka, ob tem pa si prizadevamo, da so izdelki povezani s poslanstvom podjetja,« meni Bregarjeva. Pokrajinski muzej Celje z asortimentom izdelkov Alme Karlin, Mestni muzej Ljubljana z žabcem in Muzej novejše zgodovine Celje s kolekcijo Hermana Lisjaka so primeri muzejev, ki nenehno dopolnjujejo svojo ponudbo, ker imajo publiko. Otroke, starše in stare starše. »Slovenci v glavnem kupujejo za svoje otroke, izdelki v slovenskih muzejih pa so sami po sebi embalaža razstave, zato mnogi oblikovalci resnično ne čutijo potrebe, da bi oblikovali embalažo,« ugotavlja muzeologinja Tanja Čajavec.
V Zagreb, Salzburg ali New York?
V Muzeju obrti v Zagrebu ob vsaki postavitvi nove razstave izdelajo nov proizvod, ki je vezan na razstavo in ima uporabno vrednost. »Tako izdelajo nalivno pero v slogu secesije, skodelice in kavne sete s secesijskimi podobami. Podobne predmete vidimo v Kunsthistorische Muzeum na Dunaju, Louvru ali v Italiji,« razlaga Čajavčeva. Gre v glavnem za majhne predmete, kot so šatulje za cigarete, očala, rute, držala za kulije, pisala oziroma izdelki, predstavljeni tudi na razstavi, in taki, ki so kopije razstavljenih predmetov. »Drugod po svetu sta kultura in kulturna dediščina del turizma. Turistični proizvodi, ki so celostni, so narejeni skupaj s kulturnimi oziroma dediščinskimi komponentami, kar pomeni, da ne postavijo razstave zaradi razstave, ampak zato, da bi zaslužili. V tujini dediščinske ustanove v glavnem niso javne, ampak zasebne, zato zelo majhen delež letnega financiranja pridobijo iz naslova svojega ustanovitelja. Velikokrat, ko razmišljajo, kaj razstaviti, izhajajo iz tega, kaj bi se prodalo,« pojasnjuje Čajavčeva. Meni, da bodo tudi naši muzeji razširili svoj asortiment, ko se bo spremenila struktura kupcev.
Premalo cenjeni ali premalo prepoznavni?
»Muzejske trgovine so pomemben segment sodobne muzejske ponudbe. Na eni strani pomenijo interpretacijo neke kulturne dediščine, na primer s ponudbo replik, na drugi strani omogočajo nakup spominkov obiskovalcem in so možnost pridobivanja lastnih prihodkov. So ena od tržnih niš, na katerih bi muzeji lahko naredili več. V primerjavi s tujino še zelo zaostajamo,« poudarja Tanja Roženbergar Šega, direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje. Po njenem so muzejske trgovine spregledane in družba očitno še ni prepoznala muzejskih stvari. »Ljudje niti ne vedo, da lahko darila kupijo v muzejih, kjer dobijo veliko lepše stvari po sprejemljivi ceni. Fino bi bilo tudi, če bi se oblikovala enotna muzejska znamka Slovenski nacionalni zaklad. Izdelke bi hkrati ponujali morda kot poslovna darila v vseh slovenskih muzejih. Nujno pa je, da je embalaža odsev hiše, kjer se izdelki prodajajo, v našem primeru torej del muzeja,« še dodaja Tanja Roženbergar Šega.
Znati idejo tudi prodati
V Sloveniji lahko vidimo, česar ne moremo videti nikjer drugje. Imamo dediščinske proizvode, ki so pomembni in ki jih ni nikjer na svetu. Nanje smo ponosni in želimo, da bi bili ponosni tudi drugi. A kot ugotavljajo strokovnjaki, smo sami krivi, da ni tako, saj nimamo dovolj sredstev za promocijo. Morda pa je začelo primanjkovati le dobrih, drugačnih in tržno zanimivih idej? Takih, kot je recimo zgodba MOMA – Muzeja moderne umetnosti iz New Yorka, ki je prodal zgodbo. Zgodbo selitve muzeja iz New Yorka v Berlin. Potem ko so začeli obnavljati muzej, so ga preselili v Berlin in iz tega naredili izdelek. Ne samo, da so razstavo postavili za obdobje, ko so prenavljali muzej, ampak so celoten prenos posneli, dokumentirali in ga na zgoščenki prodajali za med. Celotna razstava je bila kulturni turistični proizvod in v šestih mesecih so zaslužili šest milijonov evrov čistega dobička. Številka, ki vleče. Zgled, ki vleče.
