Plastika bo morala plačati škodo, ki jo povzroča. Kako? – EOL 107

Plastika ima kljub številnim prednostim tudi pomanjkljivosti, ki v kontekstu trajnostnega razvoja in krožnega gospodarstva postajajo vse bolj očitne in moteče. Če pogledamo velik segment plastične embalaže, je ciklus njene uporabe izredno kratek, nakar gospodarstvo kar 95 % njene materialne vrednosti izgubi. V številkah je to 75 do 110 milijard evrov letno. Kar 32 % plastične embalaže uide sistemu zbiranja odpadne embalaže. S tem nastane večkratna škoda, saj se s tem odpadnim materialom, ki se kot surovina ne vrne v gospodarstvo, uničuje urbana komunalna infrastruktura, saj prihaja do raznih zamašitev, pa tudi naravni sistemi, kot na primer oceani. Če stroškom zunanjih vplivov, do katerih prihaja po uporabi plastične embalaže, prištejemo stroške, povezane z emisijami toplogrednih plinov, do katerih prihaja zaradi proizvodnje plastike, pridemo do konzervativne ocene več kot 45 milijard evrov na leto. To pa je višji znesek, kot znaša dobiček, ki ga letno generira globalna industrija plastične embalaže. Vse glasnejši so pozivi, da morajo biti v prihodnosti ti stroški pokriti. Kako? Omenjena študija razgrinja nove priložnosti in vabi k višanju učinkovitosti sistema, s katerim bi dosegli boljše gospodarske in okoljske rezultate, hkrati pa nadalje izkoriščali številne prednosti plastične embalaže.

Poglaviten poudarek vizije Nove ekonomije plastike je, da plastika nikoli ne postane odpadek. V gospodarstvo se vrača kot dragocen tehnični material ali kot biološko hranilo, kar je usklajeno z načeli krožnega gospodarstva. Ključen premik za doseganje te vizije je vzpostavitev učinkovitega sistema ponovne uporabe plastike v gospodarstvu in s tem drastično zmanjšanje uhajanja plastičnih mas iz gospodarstva kot odpadek v naravne sisteme, zlasti v oceane. Na ta način proizvodnja izdelkov iz plastike ne bi bila več tako odvisna od primarnih fosilnih goriv. Strokovnjaki ocenjujejo, da so že danes razviti takšni modeli, tehnologije in sistemi, da bi lahko te visoke ambicije vsaj delno realizirali.

Ena izmed novejših študij je pokazala, na primer, da bi lahko že danes v Evropi 53 % plastične embalaže reciklirali na ekonomsko in okoljsko učinkovit način. Poznavalci pravijo, da so ti odstotki približni in da so med drugim odvisni od cene nafte. So pa enotnega mnenja, da so na tem področju velike priložnosti in da je prihodnost v iskanju globalnih vrednostnih verig, ki bodo te priložnosti izkoristile z različnimi inovacijami.

Avtorji študije se zavzemajo za naslednje:

• Izjemno bo treba povečati ekonomijo, kakovost in izvajanje recikliranja. Vzpostaviti navzkrižno vrednostno verigo, v kateri bi definirali globalni protokol s področja plastike. V njem bi določili smeri redizajna, zbliževanja oziroma poenotenja materialov, formatov in sistemov ponovne uporabe. Pomembno bi izboljšali sistem zbiranja, sortiranja in predelave ter kakovost in ekonomske parametre. Pri tem je potrebno pustiti prostor za regionalne razlike in nenehne inovacije. Razviti je potrebno sekundarne trge za reciklirane materiale, za kar bodo najbrž potrebni posebni napori industrije in posegi politike.
• Osredotočiti se bo treba na ključne inovacijske priložnosti, ki imajo potencial pospeševanja procesov, kot so na primer naložbe v nove ali izboljšane materiale in tehnologije predelave.
• V poslovanju »business-to-business« morajo prevladovati embalaže za ponovno uporabo. Ta proces prehoda na embalažo za ponovno uporabo mora biti prednostna naloga tudi na maloprodajnem trgu.
• Povečati velja delež plastične embalaže, ki je primerna za industrijsko kompostiranje.

Za nadaljnjo rast trga plastike bosta potrebna drastično zmanjšanje uhajanja odpadnih plastičnih materialov v naravne sisteme in preprečitev drugih negativnih posledic, ki jih plastični odpadki povzročajo. Doseganje tega cilja ni enostavno, saj zahteva sodelovanje več akterjev. V državah, ki so najbolj obremenjene z odpadno plastiko, bo potrebno intenzivno vzpostaviti infrastrukturo za ravnanje z odpadki iz plastike. Na trgu materialov je potrebno vzpostaviti ekonomske spodbude, s katerimi bodo podjetja ohranjala plastično embalažo v sistemu tudi po njeni prvi uporabi. Hkrati je treba zmanjšati negativne vplive plastične embalaže, ki se izmuzne sistemu zbiranja in predelave. To velja še posebej za snovi, ki z vidika okoljevarstva in drugih vrst škode vzbujajo skrb.

Strokovnjaki se zavedajo, da gre tu za kompleksne procese, ki so praktično neizvedljivi v kratkem času. Kot je razkrilo posebno poročilo Zaščita oceanov iz leta 2015, bi obsežno izboljšanje infrastrukture za ravnanje z odpadno plastično embalažo stanje onesnaženosti kvečjemu stabiliziralo, ne bi ga pa zavrlo. To pomeni, da se bo kumulativna količina plastike v oceanu še naprej močno povečala. Zato se strokovnjaki v obravnavani študiji ne osredotočajo na kratkoročne, intervencijske akcije, ampak na dolgoročne sistemske ukrepe. Ti ukrepi pa morajo povečevati ekonomske spodbude za ohranjanje plastičnih materialov po prvotni uporabi v sistemu. S tem bi se preventivno izognili številnim problemom kurative.

Kljub takšnim sistemskim premikom bo nekaj odpadne plastične embalaže zmeraj uhajalo iz sistema. Če bi se sistemu izognil le 1 % odpadne plastične embalaže, bi to pomenilo milijon ton plastične embalaže, ki bi se vsako leto nanovo akumulirala v naravnih sistemih. Zato se v tem kontekstu izpostavlja ambiciozen cilj, in sicer razvoj okolju neškodljive (bio-benigne) plastične embalaže, ki bi ob razpokah sistema ravnanja s plastično embalažo zmanjšala negativne vplive na naravo. To inovativno plastično embalažo bi bilo obenem mogoče reciklirati, morala pa bi biti tudi konkurenčna v smislu funkcionalnosti in stroškov. Današnje biorazgradljive vrste plastike le redko dosegajo te ambicije, saj jih je praviloma mogoče kompostirali le pod nadzorovanimi pogoji, na primer v industrijskih kompostnikih. Torej so potrebne nadaljnje raziskave in inovacije, s katerimi bi lahko nanovo definirali trg plastične embalaže.

S tem, ko bi plastika postala veliko manj odvisna od primarnih fosilnih surovin, bi lahko industrija plastične embalaže prispevala k večji produktivnosti virov, kar bi prispevalo k veliko nižjemu ogljičnemu odtisu. Za to pa je ključnega pomena ponovna uporaba plastičnih materialov, ki bi jih zajeli v zaprto snovno zanko.