Panoga je sredi sprememb, priložnost med krožnim, bio in digitalnim – EOL 143

V slovenskih podjetjih naj bi do leta 2020 dosegli dodano vrednost 60.000 evrov. Bo to prehud izziv za slovensko papirništvo?

Papirnice so poslovni sistemi, kjer je takšna dodana vrednost nekje pričakovana. Tudi slovenske papirnice so v povprečju blizu, polovica že nad tem obsegom dodane vrednosti na zaposlenega, ena celo presega 106.000 €. Rezultat je seveda odvisen od vrste dejavnikov, celo od takšnih, ki jih ne bi predvidel nihče. Namigujem namreč na leto 2018, ko smo presegli najvišje cene celuloze zadnjih deset, nekateri trdijo tudi zadnjih 30 let. In papirnicam, ki so surovinsko odvisne zgolj od celuloze, je bilo lani težko.

Ocena lanskega poslovanja kaže, da so papirnice doživljale večje krče na trgu kot podjetja za predelavo papirja, vendar tudi sicer panogi ni bilo lahko. Zakaj?

Rekordno visoke cene celuloze, ki so se izjemno poviševale od konca leta 2017 do sredine leta 2018 papirničarjev niso pustile ravnodušnih. Osnovne surovine v strukturi stroškov predstavljajo več kot 56 % stroškov. Zato je logično, da je vpliv dviga cen visok. Tako so bili na primer lani v boljšem položaju tisti, ki uporabljajo poleg celuloze tudi sveži les ali odpadni papir. Cene odpadnega papirja so se zaradi Kitajske omejitve uvoza odpadnega papirja znižale, hitro pa so se v EU pojavile govorice o znižanju kakovosti odpadnega papirja, saj so zbiralci ščitili svoj ekonomski interes na račun slabše prebranega papirja. Visokega dviga cen osnovne surovine, celuloze, papirnice niso mogle čez noč prenesti v cene svojih produktov. Zato je bila težava še toliko večja na strani papirnic in toliko ugodnejša za predelovalni del, ki ga višje cene še niso takoj zajele v polnem obsegu. Poleg tega je papirno predelovalna, predvsem embalažna dejavnost močno vezana na slovensko in tujo predelovalno dejavnost, ki je še zlasti lani beležila visoko konjunkturo. Lani so bile izjemno volatilne tudi cene energentov.

In kakšne so razmere letos?

Leto 2019 je z vidika cen celuloze mirneje. Čeprav se je rast cen ustavila, so se cene ustalile na nivoju visokih cen okoli leta 2015. Poslovni rezultati papirnic bodo tako letos gotovo boljši od lanskih. Tako papirnice kot predelava papirja pa že od septembra poročajo o nižjem obsegu naročil, kar seveda vzbuja negotovost sploh ob visokih cenah emisijskih kuponov ter energije, če le ta ni bila zakupljena vnaprej.

Papirno-predelovalna industrija je energetsko intenzivna, zaradi podnebnih sprememb pa se že začenja zeleni prehod v energetiki, kar bo vplivalo na panogo. Kako se podjetja pripravljajo na dekarbonizacijo poslovanja in kaj bodo morala spremeniti, da bo do leta 2030 delež OVE v industriji vsaj 30 %, kot predvideva NEPN?

Projekti povečanja energetske in snovne učinkovitosti procesov ter zapiranja krogotokov, digitalizacije poslovanja in komuniciranja potekajo ves čas, a z različno časovno in vsebinsko dinamiko. Vsem je seveda v interesu, da bi čimveč investirali. Toda razmere so od podjetja do podjetja, ki imajo različne lastnike, različen prodajni trg itd., zelo različne. Glede deleža OVE je potrebno povedati, da papirnice cca. 25-28 % vse porabljene električne energije že danes proizvajajo same. Gre za OVE energijo. Sicer pa je za velike porabnike energije pomembno, da se v Sloveniji oblikuje sistemska rešitev za doseganje deleža OVE. Govori se o sintetičnih plinih in podobnem. Seveda je industrija za to zelo zainteresirana.

NEPN?

Glede NEPNja smo pripravljavcem sporočili, da je za industrijo zlasti pomembno, da Slovenija ne bo več kot 15 % odvisna od uvoza energije, da se odločitve o prihodnjem energetskem miksu v Sloveniji sprejemajo čimprej ter da industrija ne more prenesti v celoti vseh stroškov energetskega prehoda. Velik pritisk na zmanjševanje ZGP ter drugih ciljev je namreč usmerjen na industrijo, medtem ko je manj, npr. na sektor prometa, ki je velik povzročitelj TGP. Za industrijo je zelo zanimiva tudi termična obdelava odpadkov. Strategija na tem področju v duhu krožnega gospodarjenja bi bila seveda za Slovenijo, tako za industrijo kot njene prebivalce, zelo pomembna in potrebna.

Tudi papirna panoga je sredi sprememb. Kateri vsebinski programski poudarki bodo najbolj zaznamovali letošnji Dan slovenskega papirništva in Mednarodni letni simpozij DITP?

Vsekakor so na vidiku spremembe, spremembe, spremembe. Vse to se lahko kakovostno izkoristi v prid podjetja z dinamičnim načinom vodenja ter s kompetentnimi zaposlenimi. Glavna točka programa v Postojni bo letos seveda okrogla miza z vodilnimi iz papirnic in papirno predelovalne dejavnosti. Spregovorili bodo o glavnih izzivih, o načrtih, o viziji panoge in podjetij. Zasedba bo pisana, kot so si različna podjetja v panogi, kjer imamo veliko tujih lastnikov z različnimi strategijami, različnimi končnimi izdelki in tako različnimi izzivi. Mislim da bo moderator, Slavko Bobovnik znal vzpodbuditi razgovor v zanimive razsežnosti.

Kaj med krožnim, bio in digitalnim predstavlja priložnost papirno-predelovalne industrije?

Mislim, da je papirna industrija vsekakor že v vrtincu sprememb, če omenim najprej BIO z vidika narave, obnovljivih in rastočih surovin. Kar preko 98 % vseh sestavin v papirju je naravnega izvora. Krožno? Kot recikler papirna industrija reciklira že od nekdaj. Papirno vlakno se lahko reciklira 5-7 krat. Tudi sicer se snovni in energetski tokovi v podjetjih zapirajo. Želimo si tudi sistemske rešitve na področju odpadkov. Digitalno? Z različno dinamiko se uvaja, ampak vsekakor ni neznano področje. Odpira nove priložnosti pri komunikaciji s kupci, tudi v procesu proizvodnje, ki lahko omogoča večjo avtomatizacijo procesov. Manjšajo se možnosti napak, odpirajo se priložnosti za identificiranje napak, predvidevanj ter napovedi.

Po odločitvi EU, ki omejuje uporabo plastičnih izdelkov, se ponujajo papirni industriji, zlasti proizvodnji kartona, nove priložnosti. Pri katerih izdelkih najbolj?

Da, papir spet postaja najbolj ali pač bolj popularen embalažni material. Pritisk na iskanje alternativ plastiki je veliko. Veliko je tudi preuranjenih in motiviranih zgolj z iskanjem cenejših alternativ. A papir je naraven material, visoko reciklabilen, predvsem pa je pomembno, da je za njegov končni namen rabe uporabljeno pravo razmerje surovin. Če se uporablja bližnjice, lahko prihaja do napak, ki niso ljube ne uporabnikom ne proizvajalcem papirja in embalaže.

Kakor kažejo napovedi, se bodo cene emisijskih kuponov za tono CO₂ povečevale. Kaj to pomeni za papirno industrijo?

Zaostrovanje pogojev na področju varstva okolja in energije je neizogibno. Še zlasti se ta pritisk izvaja prav na industrijo, čeprav je industrija naredila izjemne premike v smeri večje okoljske ustreznosti oz. nižjega okoljskega odtisa v zadnjih desetletjih. Papirna industrija je v obdobju od 2005-2018 na primer že znižala svoje CO₂ izpuste za skoraj 30 %. Veliko je že bilo narejenega za energetsko učinkovitost, snovno učinkovitost ter za zapiranje krogotokov v podjetjih. Seveda je še vedno prostor za izboljšave, a približujemo se tudi mejam tehnologije. Na nivoju evropskega združenja proizvajalcev papirja so se že pred nekaj leti formirale skupine najbolj vizionarskih posameznikov in inštitucij skupaj z industrijo. Definirali so »prebojne tehnologije« za prihodnost papirne industrije. Zmagovalna med osmimi najbolj verjetnimi se intenzivno raziskuje in skoraj že izvaja na pilotni ravni. Gre za topilo, ki bi brez dodatne energije povzročilo razklop celuloze. To bi povzročilo velike prihranke energije… Vendar tudi najbolj optimistični ne napovedujejo, da bi se te tehnologije lahko razvile na komercialni ravni do leta 2030, bolj verjetno je do 2050.

Omenili ste pritiske na industrijo.

Glede pritiskov na industrijo moram povedati, da bi se morala tako Slovenija kot EU zavedati pomena in dobrobiti domače industrije, kot je npr. tradicionalna papirna industrija v Sloveniji. Te industrije prinašajo blaginjo družbi z delovnimi mesti, izvozom, sinergijskimi učinki na lokalno okolje, predvsem pa se ne sme pozabiti na znanje in tradicijo posamezne panoge. Zapiranje takih dejavnosti nima ekonomskega smisla, še manj pa okoljskega, saj sledi uvozna odvisnost od določenih produktov. To prinaša tudi večje okoljske obremenitve, če se blago izdeluje v državah z nižjimi okoljskimi standardi, vključujoč še stroške prevoza ter delovne razmere. Tega se EU načeloma zaveda in sprejema določene usmeritve in smernice za države članice, upoštevanje slednjih pa je v domeni držav članic. Vse slovenske papirnice so nišno usmerjene, večinoma so vključene v večje sisteme v tuji lasti in upamo, da v tem obsegu in vsebini tudi v prihodnje. Navsezadnje se v Sladkem vrhu gradi nov papirni stroj, kar je velik dogodek v papirni industriji.

Z lanskim šolskim letom je zaživel izobraževalni program za poklic papirničarja, povezali ste papirničarje in grafičarje pri projektu SPRING, izvajate akcije za mlade, uspešna je šola papirništva. Je interes, bo pomlad na področju kadrov v papirništvu?

Da, res smo kot združenje, kot panoga, vključno z Inštitutom za celulozo in papir, zelo vpeti v projekt promocije panoge in izobraževanja.

V zadnjih petih letih smo res naredili velike premike. Sami smo oblikovali 100-urni neformalni program vajeništva, po dvajsetih letih ponovno zasnovali formalni poklicni program po vajeniškem načinu, certifikacijo NPK, nova učna gradiva, obiskujemo karierne sejme, osnovne šole in javne prireditve… A vsak začetek je težak. Prizadevamo si na mnogih področjih z zavedanjem, da moramo pri tem vsi sodelovati. Take so tudi izkušnje kolegov iz tujine. Industrija se bo morala za svoje zaposlene zelo potruditi, kajti zadovoljni zaposleni so seveda najboljši kreatorji idej, najboljši sodelavci ter tudi promotorji podjetja in panoge.