| Raziskava | | Tanja Pangerl | |
| V preteklosti so se okoljske izboljšave v podjetjih nanašale predvsem na razvoj čistejših tehnologij in tehnoloških procesov. Vse pomembnejše mesto pa dobiva ekodizajn ali okoljsko načrtovanje proizvodov, ki se vpeljuje tudi v evropske standarde oziroma predpise. Kot kaže zadnja raziskava prof. dr. Gregorja Radonjiča, v slovenskih podjetjih pojem in koncept ekodizajna še ni dovolj razvit. Kje tiči vzrok? | |
V raziskavi z naslovom Načrtovanje okolju primernejših proizvodov (ekodizajn) v slovenskih proizvodnih podjetjih, ki je bila opravljena v okviru programske skupine ”Podjetništvo za inovativno družbo” (P5-0023) in financirana s strani ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), je sodelovalo 56 srednjih in večjih certificiranih podjetij po standardu ISO 14001. Njen avtor prof. dr. Gregor Radonjič, redni profesor za področje Znanosti o blagu in tehnologijah na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, je objavil rezultate raziskave. Njen namen je bil ugotoviti najpomembnejše okoljske kriterije oziroma indikatorje, ki jih slovenska podjetja upoštevajo v procesu razvoja proizvodov, kateri so glavni motivatorji in katere ovire v tem procesu, katera metodološka orodja podjetja pri razvoju proizvodov uporabljajo in v kolikšni meri certifikat ISO 14001 za sistem okoljskega menedžmenta pripomore oziroma vpliva na razvoj okolju primernejših proizvodov (ekodizajn) v slovenskih proizvodnih podjetjih. Pri pripravi anketne raziskave in statistični obdelavi rezultatov sta sodelovala doc. dr. Aleksandra Pisnik Korda ter doc. dr. Damijan Krajnc.
Namen ekodizajna je preventiva
Načrtovanje proizvodov v skladu z njihovim vplivom v celotnem življenjskem ciklu ima velik pomen za okolje ter rabo naravnih virov. V začetku so se iniciative evropske okoljske politike v večji meri usmerjale na zmanjševanje emisij, ki se lahko dosežejo z modernizacijo oziroma razvojem proizvodnih tehnologij. Danes se te iniciative od procesov vse bolj usmerjajo k proizvodom. V letu 2010 je Evropska komisija izdala Strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast Evropa 2020, kjer je poudarjeno, da je varstvo okolja ena ključnih prioritet razvoja v prihodnosti, okoljske inovacije proizvodov, procesov ter storitev (imenovane tudi eko-inovacije) pa so pri doseganju okoljskih ciljev zelo pomembna podpora. Koncept ekodizajna ali okoljskega načrtovanja proizvodov je tako postal sestavni del okoljske politike EU, za proizvode, ki trošijo energijo, pa je že bil oblikovan skupni metodološki okvir za njihovo okoljsko načrtovanje. Ekodizajn je definiran kot ”vključevanje okoljskih vidikov v oblikovanje in razvoj proizvodov z namenom zmanjševanja negativnih vplivov na okolje skozi njihov celoten okoljski življenjski cikel” (ISO 2010). Z uporabo ustreznih materialov, konstrukcije in tehnologije se želi z ekodizajnom zmanjšati materialno in energijsko porabo na enoto proizvoda, odpraviti uporabo strupenih in škodljivih snovi ter s pravo konstrukcijo izdelka olajšati postopke reciklaže za ponovno uporabo odpadnih surovin. Presoja vplivov na okolje je tako vnesena že v začetno fazo, v načrtovanje proizvoda. V povprečju se v razvojni fazi opredeli 70-80 odstotkov vseh vplivov na okolje, povezanih z nekim proizvodom. Namen ekodizajna je preventiva. Negativni vplivi na okolje se poskušajo zmanjšati ali celo izničiti, še preden se sploh pojavijo. V obdobju med letoma 1980 in 2007 je svetovna poraba primarnih virov narasla za 62 odstotkov, od vseh regij sveta pa ima EU najvišji neto uvoz virov na prebivalca.
Načrtovanje proizvoda zajema celoten življenjski cikel
Vpliv proizvoda se kaže tako pri pridobivanju surovinskih virov, proizvodnji materialov, kemikalij, sestavnih delov in pri finalizaciji, kot tudi med distribucijo, uporabo in po uporabi, zato je pri načrtovanju proizvoda potrebo upoštevate vse te vidike. Tudi učinkovitost sistema ravnanja z odpadki je odvisna od same zasnove in sestave izdelka, opredeljene že v razvojni fazi. Vsi proizvodi ne vplivajo enako na okolje v vseh fazah življenjskega cikla. Idealno bi bilo, da bi bili vplivi na okolje zmanjšani v vsaki fazi življenjskega cikla, vendar pa je posamezna organizacija navadno neposredno vključena le v eni fazi celotnega okoljskega življenjskega cikla proizvoda. Ker pa je okoljski profil proizvoda rezultat celotne produkcijske verige, je smiselno preučevati njihov vpliv na proizvodnem, distribucijskem, uporabniškem nivoju ter po njegovi uporabi. Za proizvode elektro in elektronske industrije, ki trošijo energijo, je koncept okoljskega življenjskega cikla že neposredno prenesen v regulativo, eden odločilnih kriterijev pa je tudi pri zelenem javnem naročanju. Na Sliki 1 je prikazana poenostavljena shema okoljskega življenjskega cikla z osnovnimi fazami.
EU in okoljski odtis proizvodov
Vse bolj obširne in zahtevne postajajo zakonodajne okoljevarstvene zahteve EU za proizvode, razvijajo pa se tudi tržni mehanizmi, ki še povečujejo njihov razvoj. Za vrednotenje okoljskega vpliva proizvodov in proizvodnih procesov se vse bolj uveljavlja prostovoljno oziroma neobvezno vrednotenje vpliva na okolje, med katerimi je tudi izračun ogljičnega odtisa. Evropska komisija pripravlja predlog za izračunavanje celovitejšega »okoljskega odtisa proizvodov«, ki zajema harmonizirano metodologijo izračunavanja vplivov na okolje za različne skupine proizvodov in naj bi imela dolgoročen vpliv na razvoj in inoviranje proizvodov. Evropska komisija naj bi v letošnjem letu državam članicam in zasebnemu sektorju zagotovila skupen metodološki pristop za oceno, prikaz in oblikovanje meril za okoljsko uspešnost izdelkov, storitev in podjetij, ki temeljijo na celoviti presoji njihovih vplivov na okolje v življenjskem ciklu. V prihodnosti naj bi okoljski odtis proizvodov postal eden od kriterijev za primernost plasiranja izdelka na evropski trg (Slika 2).
Različni pristopi k ekodizajnu
Poznamo štiri različne pristope k ekodizajnu proizvodov. Obstoječi proizvodi se lahko prilagodijo trenutni zakonodaji ali hitreje izvedljivim ukrepom. Ta pristop le v omejenem obsegu izboljša okoljsko učinkovitost proizvodov. Pri drugem pristopu sta koncept in izvedba proizvoda enaka, potrebni pa so razmisleki o celoviti konstrukciji, o uporabljenih osnovnih materialih in surovinah, o večji energetski učinkovitosti v različnih fazah življenjskega cikla idr. Tretji pristop ponazarja povsem nov koncept izdelave proizvoda, četrti pristop pa je sistemski pristop, kjer gre za inovativne rešitve, ki vključujejo celotni proizvodni proces in organizacijske oziroma infrastrukturne spremembe.
Metode za vpeljavo ekodizajna
Da je načrtovanje okolju prijaznega proizvoda zares učinkovito, mora temeljiti na ustreznih relevantnih podatkih, pridobljenih z analizo, ki temelji na okoljskem življenjskem ciklu proizvoda. Pri vpeljevanju ekodizajna proizvodov se lahko uporabijo različne metode ali orodja ter smernice. Najbolj znana med njimi je metoda LCA (ang. Life-Cycle Assessment), na svoji popularnosti pa pridobiva že omenjena metoda določitve ogljičnega odtisa izdelka. Za pridobivanje podatkov celotnega življenjskega cikla proizvoda so na voljo tudi številni računalniški programi z bazami podatkov, ki predstavljajo pomemben vir okoljskih informacij. Z njimi je možno oceniti ali izračunati, kako sprememba materiala, tehnologije, vira energije in drugo vpliva na okolje v celotnem življenjskem ciklu proizvoda. Kljub razširjenosti teh metodoloških orodij v tujini pa so slovenska podjetja pri tem še v ozadju, saj nobeno od sodelujočih podjetij v raziskavi ne uporablja specialnih orodij za okoljsko načrtovanje proizvodov, ki temeljijo na analizi celotnega okoljskega življenjskega cikla. Za namen razvoja proizvodov še vedno v večini uporabljajo uveljavljena inženirska konstruktorska orodja. Vendar pa so prave metode in orodja za analizo celotnega življenjskega cikla proizvoda koristna in v pomoč podjetjem, da se lažje in natančneje odločajo, kateri so dejansko najbolj vplivni okoljski kriteriji ekodizajna, ki kažejo na to, kam je potrebno usmeriti razvoj.
ISO 14001 in ekodizajn
Za natančno definicijo in harmonizacijo okoljskih zahtev za organizacije v mednarodnem merilu so bili oblikovani standardi za okoljsko upravljanje, med katerimi je tudi ISO 14001, ki je med slovenskimi podjetji precej razširjen. V letu 2009 je bilo v Sloveniji 191 organizacij na milijon prebivalcev registriranih s standardom ISO 14001, kar je več kot evropsko povprečje EU-27, ki je bilo v enakem letu 162 organizacij na milijon prebivalcev. Standard zajema presojo vplivov dejavnosti neke organizacije na okolje in vključuje ukrepe za minimalizacijo negativnih vplivov ali njihovo odpravo. Čeprav ISO 14001 neposredno ne zahteva, da organizacije upoštevajo okoljski življenjski cikel proizvoda, pa lahko zahteve in vodila ekodizajna izboljšajo celovit sistem upravljanja z okoljem. »Proizvodi so namreč povezovalni člen med proizvodnim podjetjem in njihovimi poslovnimi partnerji oziroma med proizvodnim podjetjem in naravnim okoljem,« pravi prof. dr. Gregor Radonjič. (Radonjič 2012) Kljub temu, da se pristopa ISO 14001 in ekodizajn med seboj razlikujeta, je njun cilj enak – celovito zmanjševanje vplivov aktivnosti neke organizacije na okolje. ISO 14001 je dovolj fleksibilen, da ga je možno razširiti tudi na nivo okoljskega načrtovanja proizvodov oziroma ekodizajn. Rezultati kažejo, da skoraj polovica slovenskih podjetij, ki so sodelovala v raziskavi, ocenjuje standard ISO 14001 kot koristno orodje za ekodizajn, ne pa kot zelo ali nujno potrebnega. Nujen pogoj je predvsem po mnenju podjetij, ki proizvajajo električno in elektronsko opremo oziroma gospodinjske aparate. Podjetja, ki so višje ocenila pomen certifikata ISO 14001 za uvajanje oziroma izboljšavo tehnoloških procesov, so tudi podjetja, ki so višje ocenila njegov pomen za ekodizajn. Uspešneje in bolj intenzivno pa okolju primernejše proizvode razvijajo tista podjetja, ki imajo certifikat 14001 dlje časa.
V ospredju tehnološki proces, ne okoljska merila
Kot kaže Slika 3, so pri razvoju novih proizvodov v slovenskih podjetjih najpogosteje upoštevani naslednji okoljski kriteriji pri okoljskem načrtovanju: zmanjšanje nastajanja odpadkov med proizvodnjo (94,1 %), manjša raba energije v procesu izdelave (90,2 %) in zmanjšanje porabe materialov na enoto proizvoda (88,2 %). Uvajanje eko-inovacij je v EU tudi eden od odgovorov na vse višje cene naravnih virov oziroma njihovo pomanjkanje. Kljub temu, da je vidik zmanjšanja odpadkov eno ključnih kriterijev v slovenskih podjetjih, pa pri razvoju novih proizvodov podjetja vseeno redkeje upoštevajo okoljske kriterije, kot so manj sestavnih delov za hitrejšo demontažo in reciklažo, uporaba recikliranih materialov za embalažo in manj različnih vrst embalažnih materialov za njeno učinkovitejšo reciklažo. Čeprav sta učinkovita raba materialov na enoto proizvoda in reciklaža odpadkov med seboj povezani področji, rezultati kažejo, da pomen reciklaže v zadnjih letih ni narasel. Po drugi strani pa, kot pravi prof. dr. Gregor Radonjič, je res, da reciklirani materiali glede na svoje tehnične karakteristike marsikdaj in na nekaterih področjih še vedno zaostajajo za primarnimi materiali oziroma surovinami. Pomemben vidik pa je tudi stopnja razvitosti reciklažne infrastrukture in trga sekundarnih surovin. Kot kažejo rezultati, so v povprečju v slovenskih podjetjih kriteriji, povezani z optimiranjem procesov proizvodnje pri razvoju upoštevani v večji meri kot kriteriji, ki so bolj neposredno usmerjeni k samemu proizvodu. Zato po besedah avtorja raziskave veliko podjetij kljub razvoju zakonodaje in spremembam na trgu na svoj vpliv na okolje še vedno gleda (pre)ozko, večinoma omejeno na posamezno dejavnost oziroma tehnološki proces izdelave.
Rezultati raziskav drugih držav EU se nekoliko razlikujejo od rezultatov slovenskih podjetij. Na primer, nizozemska podjetja se v povprečju pri okoljskem načrtovanju proizvodov osredotočajo predvsem na reciklažo materialov, uporabo recikliranih materialov in nizko porabo energije pri ekodizajnu novih proizvodov. Glede pomembnosti okoljskih kriterijev v procesu razvoja novih izdelkov pa se med seboj razlikujejo tudi različne proizvodne panoge v Sloveniji, odvisno od njihovega področja vpliva na okolje ter razvoja in sprememb zakonodaje, ki jim posamezna panoga mora slediti. Ravno zaradi zakonodajnih prepisov EU se je elektronska industrija že pred več kot desetimi leti uvrstila med vodilne industrijske panoge pri upoštevanju načel ekodizajna.
Da ali ne ekodizajn?
Na odločitev za vpeljavo ekodizajna v podjetje vpliva več motivacijskih in oviralnih dejavnikov. Za slovenska podjetja je v skladu z rezultati raziskave najvplivnejši motivacijski dejavnik povečanje konkurenčnosti (76,8 %). Za njim so zakonska določila (75,0 %), zahteve poslovnih partnerjev (69,6 %) in povpraševanje odjemalcev (51,8 %). Slika 4 kaže na povprečni delež posameznega motivacijskega dejavnika za vpeljavo ekodizajna v vseh panogah.
Eden od zaključkov, do katerega je avtor prišel v okviru raziskave, je, da so slovenska certificirana podjetja še vedno bolj usmerjena k optimiranju procesov kot pa k resničnemu ekodizajnu proizvodov. Najpogostejši oviralni dejavnik je predvsem visok strošek razvoja, kar meni 48,2 % podjetij v raziskavi. Sledi nezadostno povpraševanje na trgu (35,7 %) in pomanjkanje strokovnih specializiranih kadrov (23,2 %). Kot najmanj vpliven oviralni dejavnik je navedena nezadostna podpora vodstva podjetja. Vodstvo slovenskih podjetij je razvoju ekodizajna torej naklonjeno, vendar so stroški za ekodizajn še vedno večji in razvoj kompleksnejši kot sistematično izboljševanje ali optimiranje tehnoloških procesov. Je pa res, da razvoja proizvodov praviloma ni mogoče realizirati brez sodobnih tehnoloških procesov. Povprečni delež posameznega oviralnega dejavnika za razvoj ekodizajna v slovenskih podjetjih prikazuje Slika 5.
Razumevanje koncepta ekodizajna
V skladu z rezultati raziskave slovenska podjetja sicer trdijo, da uporabljajo smernice sodobnega ekodizajna proizvodov, a je iz njihovih odgovorov razvidno, pravi prof. dr. Gregor Radonjič, da je to pogosto omejeno le na lokalni pristop oziroma na pristop, ki ne temelji na celotnem življenjskem ciklu proizvoda. Eden od možnih razlogov za to je po mnenju avtorja ta, da slovenska podjetja različno tolmačijo pojem ekodizajna proizvodov in s tem razumevanje njegovega dejanskega koncepta. V skladu s tem se kaže potreba po večji predstavitvi in razjasnitvi pojma ekodizajn v slovenskih podjetjih.
Po besedah prof. dr. Gregorja Radonjiča je pričakovati, da bo koncept okoljskega življenjskega cikla v prihodnosti pridobival na zakonodajnem in tržnem pomenu, zato bodo samo podjetja, ki bodo na to pripravljena, tudi v bodoče hitreje odgovorila tako na zahteve svojih odjemalcev kot tudi na zahteve zakonodajalcev (Radonjič 2012). Uvedba ekodizajna v podjetje in razvoj proizvodov tako ni odvečni trud, ampak vse bolj dobra investicija in konkurenčna prednost.
Vir:
Radonjič, G. (2012). Načrtovanje okolju primernejših proizvodov (ekodizajn) v slovenskih proizvodnih podjetjih, elaborat. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko – poslovna fakulteta.
