| Prenova direktive IPPC | | Janja Leban | |
Po 15 letih je direktivo IPPC nadomestila nova direktiva – direktiva o industrijskih emisijah, 2010/75/EU (Industrial Emissions Directive). Kratico IPPC bo zamenjala kratica IED, ali pa tudi ne, saj je v industriji, med večjimi viri onesnaževanja, IPPC že močno zakoreninjena. Hkrati pa IED ne obravnava samo dosedanjih zavezancev IPPC, temveč združuje vsebine sedmih, do sedaj ločenih direktiv. IED je začela veljati 6. januarja letos, v slovenski pravni red pa mora biti prenesena do 6. januarja 2013.
Mogoče se bo komu zdelo, da imamo še dovolj časa, vendar je treba opozoriti, da je rok za prilagoditev obstoječih naprav IPPC novim zahtevam in hkrati rok za obnovitev dovoljenj 6. januar 2014, torej dobri dve leti in pol. Obstoječe naprave, ki izvajajo “nove” dejavnosti (po direktivi IED se obseg dejavnosti, ki morajo pridobiti okoljsko dovoljenje, razširja), pa imajo štiri leta za prilagoditev novim zavezam, pripravo vloge in pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja – rok za pridobitev dovoljenj je 6. julij 2015. Za velike kurilne naprave so roki za uskladitev novim pogojem in obnovitev dovoljenj posebej opredeljeni, saj so zanje posebej opredeljene tudi zahteve glede mejnih vrednosti emisij. Za realizacijo vseh potrebnih nalog je v bistvu zelo malo časa – dosedanje izkušnje namreč kažejo, da je to zelo zahtevna naloga, zato je treba k pripravam na vseh ravneh pristopiti čim prej!
Nova direktiva združuje oziroma prenavlja več do sedaj ločenih direktiv:
• direktivo IPPC: 2008/1/ES (prej 96/61/ES),
• direktivo o emisijah v zrak iz velikih kurilnih naprav: 2001/80/ES,
• direktivo o sežiganju odpadkov: 2000/76/ES,
• direktivo HOS (hlapne organske snovi): 1999/13/ES in
• tri direktive o TiO2: 78/176/EGS, 82/883/EGS in 92/112/EGS.
Za vse naprave, ki so bile predmet teh ločenih direktiv, se zahteva pridobitev celovitega okoljskega dovoljenja, razen v primeru HOS, kjer je količina organskih topil manjša od 200 ton na leto oziroma 150 kg/h (zavezanci HOS, ki ne dosegajo porabe topil po direktivi IPPC), zadošča registracija naprav. Pri tem direktiva IED posebej navaja, da mora biti postopek za registracijo določen v zavezujočem aktu in vključevati vsaj obvestilo upravljavca pristojnemu organu, da namerava upravljati obrat. Postopek registracije je torej prepuščen državam članicam, na ravni EU je določena samo minimalna zahteva, vsaj prijava namere upravljanja obrata.
Direktiva prinaša nove zaveze za obstoječe naprave IPPC, hkrati pa razširja nabor dejavnosti, ki morajo pridobiti celovito okoljevarstveno dovoljenje. Določena podjetja, novi zavezanci, se bodo morali z vsemi zahtevami in s celotnim postopkom priprave in obravnave vloge šele spoznati, medtem ko bodo morale obstoječe naprave IPPC svoja dovoljenja obnoviti. Obseg nalog enih in drugih se bo močno razlikoval, verjetno tudi čas za pridobitev/obnovitev dovoljenj, odvisno od izkušenj in pripravljenosti na nove zahteve.
In kakšne novosti nam prinaša direktiva IED? Veliko večjo vlogo bodo imeli dosedanji dokumenti BREF oziroma tehnike BAT (najboljše razpoložljive tehnike). Na osnovi izmenjave informacij o tehnikah BAT, ki se odražajo v dokumentih BREF, bodo zaključki o tehnikah BAT sprejeti na ravni EU v obliki odločb in s tem obvezni. Na njihovi podlagi bodo določeni pogoji v dovoljenju, v dovoljenju podane mejne emisijske vrednosti pa ne bodo smele presegati emisij, povezanih s tehnikami BAT. V posebnih primerih in pod določenimi pogoji so možna tudi odstopanja oziroma manj stroge mejne vrednosti emisij. V dovoljenju se lahko določi tudi pogoje, ki so strožji od tistih, ki jih dosegajo tehnike BAT, opisane v zaključkih BAT. Zaostrovanje pogojev oziroma vključevanje dodatnih ukrepov v dovoljenje je predvideno tudi v primerih, kadar predpisana kakovost okolja (zraka, voda …) zahteva strožje pogoje. Redno spremljanje emisij, ki temelji na zaključkih BAT, in poročanje pristojnemu organu vsaj enkrat letno pa bosta omogočala preverjanje skladnosti obratovanja naprave s pogoji v dovoljenju. Najkasneje v štirih letih po objavi zaključkov BAT bo treba obratovanje naprav uskladiti z novimi pogoji, dovoljenja pa posodobiti.
Posebna pozornost podzemnim vodam
Posebno pozornost se namenja varstvu tal in podzemne vode. Delovanje obrata ne sme povzročiti poslabšanja kakovosti tal ali podtalnice. Če dejavnost vključuje uporabo, proizvodnjo ali izpust določenih nevarnih snovi in ob upoštevanju možnosti onesnaženja tal ali podtalnice na območju obrata, upravljavec pripravi izhodiščno poročilo, ki poda ničelno stanje lokacije na dan izdaje oziroma obnovitve dovoljenja. Izhodiščno poročilo bo sestavni del vloge za pridobitev dovoljenja, obstoječe naprave IPPC ga bodo morale predložiti ob prvi posodobitvi dovoljenja po 7. januarju 2013. V dovoljenju se določijo ukrepi za preprečevanje emisij v tla in podtalnico in redni nadzor nad njimi, da se preprečijo puščanje, izlitja, izredni dogodki ali nesreče ob uporabi opreme in med skladiščenjem. Zahteva se tudi redno spremljanje stanja tal in podtalnice, najmanj enkrat na pet let za podtalnico in na deset let za tla. V primeru zaprtja lokacije bo moral upravljavec še pred prenehanjem obratovanja predložiti končno poročilo – oceniti stanje onesnaženja tal in podtalnice –, in če bo potrebno, povrniti lokacijo v prvotno stanje. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali imamo zadostne izhodiščne podatke za pripravo izhodiščnih poročil, oziroma, kakšen monitoring že obstaja s strani države in kakšne podatke bodo morala zagotoviti podjetja sama. Podrobnejša navodila o vsebini teh izhodiščnih poročil naj bi pripravila Komisija.
Okoljevarstvena dovoljenja bodo morala biti dostopna javnosti, določene informacije, vključno s kopijo dovoljenja in naknadnih posodobitev, bodo dostopne tudi preko spleta. Zato lahko v prihodnje pričakujemo še večjo vlogo in zanimanje javnosti za vključitev v postopke izdaje dovoljenj, s tem pa tudi vpliv na trajanje postopkov.
Po novem tudi okoljski inšpekcijski načrt
Na ravni EU se usklajuje tudi pristop k inšpekcijskim pregledom. Zahteva se okoljski inšpekcijski načrt, ki mora zajeti vse obrate, se redno pregleduje in po potrebi posodablja. Vključevati bo moral postopke za pripravo programov za redne in izredne inšpekcijske preglede. Redni pregledi bodo temeljili na sistematičnem ocenjevanju okoljskih tveganj. Od ocene okoljskih tveganj bo odvisna pogostost obiskov, pri čemer časovni razmik med dvema obiskoma na kraju samem ne bo smel presegati enega leta za najnevarnejše obrate in treh let za najmanj nevarne obrate. Pri določitvi pogostosti obiskov naj bi imelo pomembno vlogo tudi sodelovanje upravljavca v sistemu EMAS. Izredni pregledi pa se izvajajo z namenom preiskave resnih okoljskih pritožb, resnih okoljskih nesreč, izrednih dogodkov in primerov neskladnosti, takoj ko je mogoče in kjer je primerno, pred izdajo, ponovnim preverjanjem ali posodobitvijo dovoljenja. Po vsakem obisku se pripravi poročilo, ki opisuje pomembne ugotovitve glede skladnosti obrata s pogoji dovoljenja in zaključke glede tega, ali je potrebno nadaljnje ukrepanje. V treh mesecih po obisku se tudi javnosti omogoči dostop do končnega poročila tega inšpekcijskega pregleda.
In katere so “nove” dejavnosti, ki bodo morale pridobiti okoljevarstvena dovoljenja? Največ novih zavezancev se pričakuje s področja ravnanja z odpadki ter živilske in lesne industrije. Dovoljenje se na primer zahteva za postopke biološke obdelave odpadkov, mešanja in prepakiranja nevarnih odpadkov, obdelave žlindre in pepela, obdelave kovinskih odpadkov, vključno z odpadno električno in elektronsko opremo ter izrabljenimi vozili in njihovimi deli, v drobilnikih …, za predelavo živalskih in rastlinskih surovin, proizvodnjo ivernih ali vlaknenih plošč, zaščito lesa in lesnih proizvodov s kemikalijami itd. Ali naprave zapadejo pod obveznost pridobitve dovoljenja, je odvisno od dejavnosti in zmogljivosti naprav. Zato podjetjem priporočamo, da čim prej preverijo, ali ustrezajo tem “novim” dejavnostim, da se bodo lahko na obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja skrbno in pravočasno pripravila.
Država se mora za izvedbo dobro pripraviti
Pretekle izkušnje ob prenosu prve direktive IPPC leta 2004 so pokazale, da gre za zelo zahteven proces in da je bila tudi država premalo pripravljena na njeno izvajanje. Postopek izdaje dovoljenj, ki bi moral biti zaključen že konec oktobra 2007, je trajal vse do letošnjega leta. V tem času je bilo izdanih 224 odločb, od dovoljenj za obstoječe in nove naprave, njihove spremembe, do zavrnitev zahtevkov. Dovoljenja se bodo stalno obnavljala, ali zaradi tehnoloških sprememb ali sprememb zakonodaje, ki je kljub zavezi po zmanjšanju administrativnih bremen vedno bolj zahtevna, medsebojno prepletena ter administrativno in stroškovno obremenjujoča. Preveč je upravnih postopkov – od dovoljenj do raznih vpisov v evidence ARSO – in trajajo predolgo, tudi po več let; okoljevarstvena dovoljenja so preveč podrobna. Ob tem se upravičeno sprašujemo, ali je vse to z vidika okolja res nujno potrebno. Zavzemamo se za odgovoren odnos do okolja, menimo pa, da okoljske zahteve ne smejo ogrožati konkurenčnosti gospodarstva zaradi dolgotrajnih, zapletenih ali nejasnih zahtev in postopkov. Postopke je treba olajšati in pospešiti, zato pričakujemo čim prejšnjo spremembo okoljske zakonodaje, pripravo vseh potrebnih strokovnih podlag (metodologij, navodil, podatkov …) in vzpostavitev sistema, ki bo omogočal čim hitrejši odziv državnih organov na zahteve po spremembi dovoljenj. Hkrati pa pričakujemo ukinitev zahtev po izdaji dovoljenj in vpisih v evidence ARSO ali drugih upravnih postopkih, kjer teh zakonodaja EU izrecno ne zahteva. Želimo si, da bo imelo gospodarstvo možnost tvornega sodelovanja pri pripravi zakonodaje s tega področja.
