Podnebne spremembe | Jože Volfand |
 
Za dvig povprečne globalne temperature v zadnjih desetletjih je odgovoren človek, saj znašajo letne emisije TGP že dobrih 53 milijard ton v enotah ekvivalenta CO2, ugotavlja mag. Andrej Kranjc, ki je bil dolgoletni predstavnik Slovenije na mednarodnih podnebnih pogajanjih in v Medvladnem panelu za podnebne spremembe (IPCC), zdaj pa je vodja Enote za tehnično podporo Skupine za nacionalne evidence toplogrednih plinov pri IPCC in dela na Japonskem. Kritično in realno presoja, kaj se je in se ni spremenilo po sprejemu Kjotskega protokola. Mimo so tudi Katovice in mag. Andrej Kranjc je prepričan, da države nimajo več veliko časa za spremembo ravnanja, saj emisije kar naraščajo. To še posebej velja za nekatere velike, a tudi za manjše države, kot je Slovenija. »Okno priložnosti« je zdaj sicer še odprto, a se z vsakim letom bolj zapira. Azijske države so prispevale k svetovnemu porastu emisij v letu 2017 približno dve tretjini.
 
Andrej Kranjc

Fotografija Andreja Kranjca je s pogajanj v Bonnu; zraven njega sedi Harald Winkler iz Južne Afrike.

Danes, tri leta po sprejetju Agende za trajnostni razvoj do 2030 in Pariškega podnebnega sporazuma, še bolj občutimo posledice podnebnih sprememb. Hkrati imamo veliko več znanja in sredstev (ukrepi, finance, tehnologije, storitve …) za nujen prehod v zeleno gospodarstvo. Na nevzdržen gospodarski model nenehne rasti, na netrajnostno ekonomsko paradigmo, ki še vedno prevladuje, opozarjajo tudi prispevki v tokratni številki revije EOL – v Sloveniji imamo na primer še posebej veliko okolju škodljivih subvencij.

Po nekaterih ocenah je sedanja koncentracija CO2 najvišja v zadnjih 420.000 letih, hkrati pa se še vedno pojavljajo strokovna mnenja, da je težko opredeliti, kaj pomenijo človekovi vplivi za podnebne spremembe in kaj so naravni procesi. Kaj je bolj res in kateri toplogredni vplivi odločilno vplivajo na podnebne spremembe? Kje se to najbolj kaže in kakšen je vpliv vodne pare?

Leta 2000 je bila koncentracija CO2 v ozračju 369 ppm (parts per million – delcev na milijon). Znanstveniki so takrat ugotovili, da je bila to najvišja koncentracija v zadnjih 420.000 letih. Pred približno tremi leti je koncentracija CO2, ki že vrsto let stalno narašča, prvič dosegla in presegla magično mejo 400 ppm. No, danes je tudi to že zgodovina, saj je trenutna koncentracija okoli 410 ppm, kar je za 46 % več kot v predindustrijskem obdobju, ko je bila okoli 280 ppm. Koncentracija je bila nazadnje tako visoka pred 3-5 milijoni let, ko je bila povprečna temperatura na Zemlji 2-3 °C višja od sedanje, morska gladina pa je segala 10-20 m višje kot danes. Od leta 1958 potekajo meritve koncentracije CO2 na observatoriju Mauna Loa na Havajih, ki je na višini 3400 m n.m. Podatke iz teh meritev uporablja ves svet. Najvišja doslej izmerjena koncentracija CO2 v ozračju je bila 412,6 ppm, in sicer 26. aprila 2017. Slika 1 na slikovit način prikazuje naraščanje koncentracije CO2 v Zemljinem ozračju od junija 1958 do junija 2018, in sicer povprečne junijske koncentracije ter posebej izpostavljene vrednosti za junij v zadnjih treh letih. Ali ni vse to dovolj zgovorno?

Atmosferic CO2

Slika 1: Junijske koncentracije CO2 v obdobju 1958-2018, izmerjeno na observatoriju Mauna Loa na Havajih. Vir: CO2.Earth, Kanada.

Kako je z drugimi toplogrednimi plini?

Podobno kot za CO2 velja tudi za druge toplogredne pline (TGP). Na drugem in tretjem mestu po pomembnosti sta metan (CH4) in didušikov oksid ali smejalni plin (N2O). Večine t.i. industrijskih ali F-plinov, plinov, ki vsebujejo fluor, pred industrijsko revolucijo sploh ni bilo v ozračju. V primerjavi s CO2 so njihove koncentracije v ozračju mnogo nižje, kljub temu pa znatno prispevajo k segrevanju ozračja, saj imajo nekateri več-tisočkrat večji toplogredni učinek kot CO2.

Velik problem je, ker večina toplogrednih plinov ostane v ozračju več stoletij in bo torej njihov učinek še dolgo prisoten, vsaj za sedaj pa še ne obstaja metoda za odvzem velikih količin teh plinov iz ozračja.

Kdo je torej kriv za podnebne spremembe?

Spreminjanje podnebja je posledica naravnih procesov in človekovih dejavnosti, med katerimi so daleč najpomembnejše tiste, ki povzročajo emisije TGP. Že pred več kot sto leti sta švedski fizik Svante Arrhenius in irski fizik John Tyndal na osnovi fizikalnih zakonov ugotovila, da bo povečana koncentracija CO2 v ozračju povzročila dvig povprečne temperature na Zemlji. Podvojitev tedanje koncentracije naj bi povzročila dvig temperature za okoli 3 °C, kar se dokaj dobro ujema s sedanjimi znanstvenimi dognanji. Nedvoumno fizikalno dejstvo je, da več CO2 in drugih toplogrednih plinov v ozračju pomeni višjo povprečno globalno temperaturo. Od tod njihovo ime. Znanstveniki so z veliko gotovostjo ugotovili, da je za večino dviga povprečne globalne temperature v zadnjih desetletjih odgovoren človek s svojimi dejavnostmi. To nas ne bi smelo čuditi, saj znašajo letne emisije TGP že dobrih 53 milijard ton v enotah ekvivalenta CO2. Naravni procesi, ki vplivajo na podnebje, so spremenljiva aktivnost Sonca, vulkanski izbruhi, astronomski vplivi, npr. spreminjanje krožnice gibanja Zemlje okoli Sonca. Slednje ima opazen vpliv le na zelo dolgi časovni skali.

Človek vpliva na podnebje z emisijami TGP, a tudi z nekaterimi drugimi dejavnostmi, npr. s spreminjanjem rabe zemljišč, kar praviloma spreminja albedo, odbojnost za sončno sevanje. Temnejše površine absorbirajo več sevanja kot svetlejše. Zato na primer zmanjševanje snežnih površin povzroči, da se manjši delež sončne svetlobe odbije nazaj v vesolje in se večji delež absorbira v površini Zemlje in s tem prispeva h globalnemu segrevanju.

Globalne emisije CO2

Slika 2: Potek globalnih letnih emisij CO2 iz fosilnih goriv v obdobju 1900-2014 (v milijonih ton ogljika (C); 1 t C = 3,67 t CO2). Vir: Boden, T.A., Marland, G., and Andres, R.J. (2017).


Manj se govori o vodni pari?

Vodna para igra v podnebju Zemlje izredno važno vlogo, saj prispeva okoli 70 % k celotnemu toplogrednemu učinku. Vendar pa je konvencija ZN o podnebnih sprememba ne obravnava, ker ljudje s svojimi dejavnostmi nimamo neposrednega vpliva na njeno koncentracijo v ozračju.

Več kot dvajset let je od Kjotskega protokola, mimo so Katovice. Ali so največji onesnaževalci, mislim na države, spremenili svoje ravnanje, so spremembe, ki vlivajo optimizem, ali jih ni. Če so, v katerih državah najbolj?

Mnogo je znakov, ki kažejo v pravo smer, torej omejevanje in zmanjševanje emisij TGP. Vendar pa so ti znaki še vedno preslabotni, da bi lahko mirno in brez skrbi zrli v prihodnost. Medtem ko so v zadnjih letih emisije v razvitih državah večinoma ustaljene ali se zmanjšujejo, pa v državah v razvoju še vedno naraščajo, v nekaterih zelo hitro, vzporedno z gospodarsko rastjo. Dolgo časa so bile daleč na prvem mestu na svetovni lestvici ZDA, leta 2005 pa jih je prehitela Kitajska. Tako so bile emisije CO2 v ZDA leta 2000 še krepko nad kitajskimi (5,8 Gt proti 3,6 Gt; Gt = milijarda ton), leta 2005 pa je bila Kitajska že na prvem mestu s 6,2 Gt (ZDA 5,8 Gt). Ta razlika se od takrat še povečuje. Leta 2016 so bile emisije CO2 na Kitajskem 10,4 Gt, v ZDA pa 5,0 Gt, torej le še slaba polovica kitajskih. Graf na sliki 3 prikazuje razmerje emisij CO2 iz fosilnih goriv in nekaterih industrijskih procesov leta 2014.

Največje države so največji problem?

Večina držav, ne samo največjih, zelo počasi, prepočasi spreminja svoje ravnanje v smeri zmanjšanja emisij TGP. Zato emisije še vedno naraščajo. Ni znakov, da bi kmalu začele upadati v globalnem merilu. Načrtovano in pričakovano je, da bodo države postopoma zviševale ambicioznost svojih načrtov zmanjševanja emisij v okviru Pariškega sporazuma. Upanje je, da bo k temu pripomoglo tudi posebno poročilo IPCC o dvigu povprečne globalne temperature za 1,5 °C, ki je bilo sprejeto oktobra. To poročilo ima velik odmev v javnosti oziroma medijih. Enako je bilo na pogajanjih v Katovicah.

Razmerja emisij CO2

Slika 3: Razmerja emisij CO2 iz kurjenja fosilnih goriv ter proizvodnje cementa in kurjenja plina na »baklah« med največjimi državami in preostalim svetom leta 2014. Viri: Boden, T.A., Marland, G., and Andres, R.J. (2017).


Kaj lahko pomeni globalni dogovor o nevarnosti podnebnih sprememb?

Da bi omejili rast povprečne globalne temperature na 1,5 °C glede na predindustrijsko obdobje, bi morali svetovne emisije TGP do leta 2030 prepoloviti, do sredine tega stoletja pa doseči ničelne neto emisije. To je na videz bolj podobno pobožnim željam ali znanstveni fantastiki kot pa realnosti, vendar je tehnično izvedljivo. Če se bodo države uspele dogovoriti za skupno, usklajeno ukrepanje, če bodo voditelji, predvsem največjih držav, spoznali, da je ukrepanje nujno, če bodo razvite države zagotovile zadostno finančno in tehnično pomoč državam v razvoju, se zna zgoditi, da bo svet ubral pravo pot. Na žalost pa je z vsakim letom, ko so emisije višje kot v predhodnem letu, manj možnosti za uspeh. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so azijske države prispevale k svetovnemu porastu emisij v letu 2017 približno dve tretjini, kitajske emisije so se zvišale za 1,7 %. Emisije so se zvišale v večini največjih držav, pri čemer pa so se v ZDA, VB, Mehiki in na Japonskem nekoliko znižale, največ v ZDA, za 0,5 %, predvsem na račun povečanega obsega obnovljivih virov energije. Indijske emisije so v letu 2017 naraščale malo počasneje kot v predhodnih nekaj letih, emisije EU pa se od leta 2014 niso kaj dosti spremenile.

Odstopa Kitajska?

Nekateri so zaskrbljeni, ker Kitajska pospešeno gradi večje število termoelektrarn na premog. Pred kratkim sem o tem govoril s predstavnikom Kitajske in mi je zatrdil, da bodo te elektrarne le nadomestile stare, manj učinkovite elektrarne, ki tudi bolj onesnažujejo zrak. S tem se bodo emisije v resnici zmanjšale. Kot poroča BBC, Kitajski nekateri očitajo, da gradi mnogo elektrarn na premog v tujini, predvsem v Južni Ameriki, Afriki, JV Aziji in na Balkanu, npr. v Srbiji, kamor pripelje tudi svoje delavce. Slaba stran tega je, podobno kot pri našem TEŠ 6 v Šoštanju, da take elektrarne ostanejo za vrsto desetletij, s tem pa seveda tudi emisije CO2 iz njih. Po drugi strani je res, da Kitajska z velikimi koraki povečuje delež obnovljivih virov energije in pogozduje na velikih površinah, drevesa in druge rastline pa za svojo rast srkajo CO2 iz ozračja. To pa je dobra novica, ki vliva nekaj optimizma.

Države se za zmanjšanje emisij TPG odločajo za različne ukrepe. Kateri so najpogostejši in v katerih panogah?

Največje možnosti za zmanjšanje emisij so v energetiki, kjer so emisije največje, in sicer predvsem s prehodom na goriva z manjšo vsebnostjo ogljika, npr. s premoga na kurilno olje ali zemeljski plin, še bolj pa seveda s prehodom na obnovljive vire energije.

Pomembna ukrepa v tem sektorju sta tudi povečevanje energetske učinkovitosti in varčevanje z energijo. V prometu so glavni ukrepi uvajanje električnih in hibridnih vozil, povečevanje deleža javnega prometa, zagotavljanje tekočega prometa in podobno. Naj omenim še dve področji, ravnanje z odpadki in kmetijstvo, kjer je vrsta možnosti za zmanjšanje emisij.

Prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje je priložnost za znanost, gospodarstvo in za človeka. Praviloma se priložnosti opredelijo zelo splošno – od novih tehnologij do sprememb življenjskega sloga. Bi bili lahko konkretni s primeri, kjer so te priložnosti najbolj izkoristili?

Pred leti so predstavniki nekaterih držav poudarjali, da ni potrebno hiteti z omejevanjem oz. zmanjševanjem emisij TGP,

kar je povezano z velikimi stroški in napori, saj naj bi to čez nekaj let brez večjih težav dosegli s pomočjo novih tehnologij.

Sčasoma so ugotovili, da novih tehnologij še ne bo kmalu, da so potrebni ustrezni takojšnji oz. kratkoročni ukrepi, če se hočemo izogniti večjim, tudi katastrofalnim učinkom podnebnih sprememb.

V nasprotnem primeru se bo t.i. »okno priložnosti« zaprlo, preden bomo uspeli emisije toliko zmanjšati, da bi omejili rast povprečne globalne temperature na 2 °C glede na predindustrijsko obdobje, kaj šele na 1,5 °C, ki velja za sorazmerno varno. Nekaterim državam je pred leti bolj ustrezalo, da so se osredotočile na prilagajanje podnebnim spremembam in so bolj ali manj »pozabile« na zmanjševanje emisij. Trajalo je nekaj let, da so se države uspele sporazumeti, kako je nujno oboje, zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Slednje predvsem v najrevnejših državah v razvoju, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo, za prilagajanje pa imajo najmanj sredstev.

Sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov je, vse več je takšnih mnenj, bolj potuha kot spodbuda za večjo energetsko in snovno učinkovitost. Ali je ustreznejši okoljski davek za onesnaženje zraka z emisijo ogljikovega dioksida ali kaj drugega?

Verjetno je na tem nekaj resnice, je pa dejstvo, da je trgovanje prineslo nekaj zmanjšanja emisij. Poleg najbolj znanega sistema trgovanja v EU se tudi čedalje več drugih držav odloča za to, nekatere samo za lastno, interno trgovanje. Na Kitajskem je v sistem vključenih na tisoče podjetij. Nekatere države pa se odločajo za trgovanje v skupinah s posameznimi drugimi državami. Kaže, da je precej uspešno trgovanje med nekaterimi zveznimi državami ZDA in kanadskimi provincami ter nekaterimi velikimi mesti in podjetji. Drug ukrep pa je obdavčenje, pogosto imenovano ogljikov davek (Carbon tax), ki se nanaša na goriva, ki vsebujejo ogljik. Ta ukrep je uvedlo že veliko število držav in Slovenija je bila med prvimi. Seveda pa je vprašanje, za kaj potem vlada na ta način zbrani denar porabi.

Trenutni cilji za zmanjšanje emisij so premalo ambiciozni, a se kljub temu nekaj držav umika iz globalnih dogovorov. Kakšen dogovor bo nujen za omilitev povprečne globalne temperature? Kaj bi moral pokazati prvi pregled petletnih ciklov, v katerih bodo države  ugotovile, kako so uspešne pri izvedbi sprejete okoljske politike?

Zanimivo je bilo spremljati, kako je Avstralija po zamenjavi vlade leta 2007 spremenila odnos do problematike podnebnih sprememb in ratificirala Kyotski protokol (KP). Njena soseda Nova Zelandija je bila trdna članica KP že od začetka. Ko je bilo na vrsti drugo ciljno obdobje KP 2013-2020, prvo je bilo 2008-2012, ga je Avstralija sprejela, Nova Zelandija pa ne in tudi ne Japonska in ne Rusija. Menim, da je bil glavni vzrok za Japonsko nesreča v Fukushimi, zaradi katere je za več let izgubila velik delež elektrike, ki je prihajal iz nukleark, in ga je bilo potrebno nadomestiti z elektriko iz premogovih in plinskih elektrarn.

Glede ZDA nekaj optimizma vliva dejstvo, da se predsednik Trump želi o določilih sporazuma še pogajati.

S tem ni dokončno zaprl vrat. ZDA formalno tudi še niso izstopile, saj postopek od najave do samega izstopa traja dve leti. Glede prvega in sledečih pregledov v petletnih intervalih bo pomembno po eni strani, kako bodo države uresničevale obveznosti, ki so si jih same zadale, po drugi pa, kako ambiciozne cilje si bodo zastavile za naslednja petletna obdobja. Dogovor je zgrajen na domnevi, da bodo države iz enega v drugo 5-letno obdobje zviševale ambicioznost svojih ciljev zmanjšanja emisij. Počakati bomo morali še pet let, do leta 2023, da bomo videli, kako oziroma če to deluje. Takrat bo že nekoliko bolj jasno, če si smemo privoščiti kaj več optimizma glede omejitve globalnega segrevanja na 1,5 ali vsaj 2 °C.

Kateri deli sveta so zaradi podnebnih sprememb najbolj ogroženi in zakaj? Slovenija je tudi zelo ranljiva.

Podnebne spremembe ogrožajo nekatere ljudi in države bolj od drugih predvsem zaradi naravnih pogojev, npr. hitrejšega segrevanja od svetovnega povprečja, večje izpostavljenosti vremenskim in drugim ujmam, ki zaradi podnebnih sprememb postajajo bolj pogoste in/ali bolj intenzivne, in zaradi revščine. Ta ljudem ne omogoča ustreznega prilagajanja na podnebne spremembe oziroma na njihove posledice. Med najbolj ogrožene spadajo male otoške državice, ki segajo le malenkost nad gladino morja, in nizko ležeča obalna področja, kjer živijo desetine milijonov ljudi, saj jih bo morje ob dvigu gladine za pol metra ali meter poplavilo. Potem področji Arktike in Antarktike, kjer je že do sedaj, v prihodnjih letih pa bo še bolj, temperatura narasla bistveno bolj od globalnega povprečja. Ranljiv je pas Južne Evrope, kamor spada tudi Slovenija, saj naj bi bil tam dvig temperature nekoliko večji od svetovnega povprečja, verjetno pa bo tudi nekaj manj padavin kot zdaj.

V okviru Medvladnega panela za podnebne spremembe izboljšujete metodologije in programsko opremo za izračun državnih emisij in odvzemov toplogrednih plinov. V čem je pomen projekta?

Programsko opremo, podatkovno bazo emisijskih faktorjev in nekatera druga orodja redno izboljšujemo oz. posodabljamo. Pred dvema letoma smo začeli tudi s »prenovo« IPCC navodil za pripravo državnih evidenc emisij TGP iz leta 2006. Za ta korak se je IPCC odločil na podlagi ugotovitev, da se je v 10 letih nabralo dovolj novih znanstvenih ugotovitev, novih tehnoloških procesov ipd., ki bi jih bilo koristno vključiti v omenjena navodila, da bi lahko države pripravljale boljše, bolj kompletne, natančnejše in zanesljivejše evidence emisij. To delo je zelo pomembno, saj IPCC navodila uporabljajo vse države, relevantno pa je tudi za Pariški sporazum, predvsem za transparentnost in za preglede v petletnih intervalih.

Kaj je v vaši podatkovni bazi emisijskih faktorjev? Kako ocenjujete izdelavo državnih evidenc TGP? Države upoštevajo navodila in parametre?

V podatkovni bazi IPCC je blizu 20.000 emisijskih faktorjev (Emission Factor Database – EFDB) iz vseh IPCC sektorjev: Energija; Industrijski procesi in raba produktov (IPPU); Kmetijstvo, gozdarstvo in druga raba zemljišč (AFOLU); in Odpadki. Uporabljajo jih izdelovalci državnih evidenc emisij TGP, predvsem v državah v razvoju, kjer nimajo svojih specifičnih državnih ali regionalnih emisijskih faktorjev. Naša skupina pripravlja, posodablja, izboljšuje navodila, bazo emisijskih faktorjev in druga orodja, evidence pa ocenjujejo ekipe mednarodnih strokovnjakov, ki delujejo pod okriljem sekretariata konvencije o podnebnih spremembah. V teh ekipah sodelujejo tudi strokovnjaki iz naše ekipe. Ocenjevanje poteka delno centralno v Bonnu za več držav skupaj, delno pa v državah. Take ekipe so že večkrat ocenjevale tudi slovenske evidence, ki jih izdeluje ARSO.

Kakšna je vaša vloga kot vodje Enote za tehnično podporo Skupine za državne evidence emisij toplogrednih plinov? Vaša strokovna pozicija je zelo močna, a v Sloveniji se malo ve o Medvladnem panelu za podnebne spremembe?

O IPCC v Sloveniji ljudje verjetno res ne vedo kaj dosti, čeprav jim ga je v preteklih letih nekoliko približala moja kolegica prof. Lučka Kajfež Bogataj. Kot vodja skupine moram skrbeti za različne stvari, po eni strani kot manager skupine, po drugi pa za strokovne zadeve in v odnosu do »zunanjega sveta«. Sem tudi član nekaterih skupin, ki delujejo v sodelovanju s konvencijo o podnebnih spremembah ali pod njenim okriljem. Sestajajo se ob robu zasedanj Konference pogodbenic (COP) in njenih delovnih teles, kot je bilo v Katovicah. Po funkciji sem član štirih delovnih teles IPCC. Sestanki potekajo skoraj izključno preko telekonferenc. Ker je sekretariat IPCC v Ženevi, člani pa smo od Azije, preko Evrope, Severne-Srednje-Južne Amerike do Avstralije in Nove Zelandije, so sestanki praviloma od 14h do 16h po srednjeevropskem času, kar je na Japonskem od 22h do 24h, v Amerikah pa v jutranjih oziroma v dopoldanskih urah. No, nalog je za več kot 24 ur na dan. Skrbim tudi za proračun skupine in določam, kdo iz naše skupine se bo udeležil različnih dogodkov po svetu.