Odpadki so boleč žulj, a tudi predolgi birokratski postopki – EOL 132

Zbornica se je močno vključila v iskanje rešitev za prevzem odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč, ki se kopičijo v skladiščih in na dvoriščih komunalnih podjetij. Upravno sodišče je pritrdilo Interserohu. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo sicer obljubljajo redno prevzemanje, a napovedujejo tožbe državi, da bo pokrila stroške prevzema dodatnih količin. Kako blizu ali kako daleč je dokončna rešitev problemov s prevzemanjem odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč in kaj še namerava storiti zbornica?

Problem nedelovanja sistema ravnanja s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami je star že preko deset let. Občasni zastoji prevzema odpadne embalaže so se s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo in nosilcev skupnih načrtov ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami v valovih pojavljali ves čas. Na ta problem smo vsa leta opozarjali pristojno ministrstvo. A rešitve še ni. Zato smo zdaj na vrelišču. Pred situacijo, ko v kratkem času sistema ni mogoče popraviti tako, da bi deloval. Naša zbornica je že od marca letos pristojno ministrstvo in prejšnjo vlado opozarjala na problem. Vsekakor mora država v prvem koraku čimprej zagotoviti, da bodo kupi odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč predani v predelavo. Sočasno pa je potrebna interventna sprememba zakonodaje. Potem bo potrebno celotni sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev ponovno premisliti. Oblikovati pa tako, da bo imel samokontrolne mehanizme in bo deloval stabilno. Mislim tudi na druge materialne tokove odpadkov.

Ne le vaša zbornica, vsi deležniki v sistemu ravnanja z odpadki, od komunalnih podjetij, družb za ravnanje z odpadno embalažo, centri za ravnanje z odpadki in MOP, ste zagotovo zainteresirani za sistemsko drugačno ureditev ravnanja z odpadno embalažo. Spremembo MOP napoveduje. Zapisana bo v novem zakonu o varstvu okolja. Ste zainteresirani deležniki morda pripravili skupno stališče ali predlog, kakšna naj bo nova zakonodajna opredelitev odgovornosti vsakega podjetja, ki daje na trg odpadno embalažo?

Seveda. Pa ne samo deležniki, ki ste jih našteli. Tudi gospodarstvo spoznava, da je zaradi evropske zakonodaje potrebno v Sloveniji uvesti takšne sisteme razširjene odgovornosti, ki vključujejo vsa podjetja, ki dajejo izdelke na trg. Torej naj se dosledno uveljavi načelo “povzročitelj plača”. Tudi Obrtna zbornica je opozorila, da je birokracije okrog evidenc preveč. Pripravljeni so sprejeti odgovornost za embalažo, ki je dana na trg, a ob enostavnejših načinih evidentiranja. Za male zavezance, ki dajejo letno na trg manjše količine odpadne embalaže, bo potrebno določiti letno pavšalno embalažnino. Naša zbornica je že pred časom predlagala pavšalno plačilo embalažnine za npr. eno tono embalaže dane na trg v enem letu.

V novi okoljski zakonodaji, ki bo upoštevala usmeritve trajnostnega razvoja in načela krožnega gospodarstva, bo opredeljena podaljšana odgovornost proizvajalca. Za kakšno opredelitev se zavzemajo komunalna podjetja?

Evropska zakonodaja predvideva, da bodo vsi proizvajalci vključeni v sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev. Pokrivati bodo morali najmanj 80 % stroškov za odstranjevanje izdelkov/embalaže po zaključku uporabe. V naši zbornici ugotavljamo, da konkurenčno okolje ravnanja z odpadno embalažo in drugih odpadkov ne sme biti pri upravljavcih sistemov, pač pa pri izvajalcih posameznih storitev. To pomeni, da podpiramo enotno družbo, ki bo upravljala sistem npr. z odpadno embalažo. V konkurenčnem okolju pa bo iskala izvajalce za izvajanje posameznih storitev, na primer logističnih, sortiranja, predelave in podobno. V takem primeru ne bo več vprašanja, kdo je odgovoren za odstranitev posameznega odpadka, ki je vključen v sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev. Tako bodo lahko izkoriščeni obstoječi obrati za sortiranje odpadne embalaže in logistične kapacitete.

A sistem ni edina težava. V vroči razpravi o neprevzeti komunalni odpadni embalaži so sheme opozorile, da se zmanjšuje delež reciklabilnih materialov v odpadni embalaži in da znaša le še okrog 30 do 35 %. Rezultati ločeno zbranih frakcij izgubljajo na teži, če niso ustrezne za reciklažo. Kaj lahko storijo komunalna podjetja in kaj uporabniki? Letos so na vašem prvem srečanju zaposlenih, ki v komunalah skrbijo za odnose z uporabniki in drugimi deležniki, zagotovo govorili tudi o tej problematiki, na problemski konferenci komunalnega gospodarstva pa ste postavili v ospredje poslovni model odličnosti poslovanja.

Dvig količine nereciklabilnih materialov je tesno povezan z napačnim upravljanjem sistemov ravnanja z odpadno embalažo. Če se cena embalažnine za embalažo, ki je izdelana iz nereciklabilnih materialov, ne razlikuje od cene embalažnine za embalažo, ki se jo po uporabi da reciklirati, potem proizvajalci nikakor niso zainteresirani za prehod k reciklabilni embalaži. Ta je praviloma iz dražjih materialov. Zakoni ekonomije so v tem primeru zelo preprosti. Vendar sheme to velikokrat prezrejo. Osredotočajo se predvsem na nečistoče, ki so sestavni del ločeno zbrane komunalne embalaže.

Komunale torej ne morejo ničesar spremeniti?

V stroki se strinjamo, da se je zaradi nedelovanja sistema ravnanja z odpadno embalažo pri komunalnih podjetjih zmanjšala intenziteta osveščanja uporabnikov o ločenem zbiranju odpadkov. Pa še nekaj. Uporabnikom družbena odgovornost ni več dovolj velik motivacijski faktor za ločevanje odpadkov, če na improviziranih skladiščih IJS leži embalaža več mesecev in je na koncu primerna zgolj še za sežig. Zato se v zbornici zavedamo, da bomo morali za izboljšanje kvalitete ločeno zbranih odpadkov okrepiti osveščanje uporabnikov. Toda brez zagotovitve delovanja stabilnega sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev je to brez pomena in vsem v posmeh.

Že nekaj let v Zbornici pripravljate primerjalno analizo izvajanja občinskih gospodarskih javnih služb, kar je lahko dragocen in zanimiv kazalnik glede stroškov izvajanja storitev tako za občine kot za podjetja. Kaj so glavne ugotovitve in kje so največje možnosti za izboljšanje učinkovitosti poslovanja?

Primerjalna analiza izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je odlično orodje za vzpostavitev navideznega konkurenčnega okolja med izvajalci javnih služb. Vemo, da je v monopolnih dejavnostih praktično nemogoče primerjati učinkovitost posameznih podjetij. Zato z našo primerjalno analizo pomagamo podjetjem, da si s pogoji izvajanja in pojasnjevalnimi kriteriji odgovorijo, na katerih področjih še imajo priložnosti optimizacije in izboljšanja poslovnih procesov. Primerjalna analiza je spodbudila dialog med podjetji. Tudi zaradi tega se poslovanje podjetij izboljšuje. Nekaj moramo vedeti. Komunalna podjetja si med sabo niso konkurenčna in praviloma pred drugimi komunalnimi podjetji ne skrivajo dobrih praks, ki so jih uvedla v poslovanje. Zadovoljni smo tudi, da v vse več občinah ocenjevanje primernosti cen izvajanja gospodarskih javnih služb naslanjajo na objektivne kazalnike in vedno manj na politične interese. Vse to dviguje nivo razprave okrog komunalnih dejavnosti na višji, objektivnejši nivo.

Direktorji komunalnih podjetij v reviji večkrat opozarjajo na iztrošenost komunalne infrastrukture. Kje se najbolj kažejo potrebe po novih naložbah in kaj bi morala podjetja, država in občine izboljšati v sistemu financiranja za ohranitev komunalne infrastrukture? Bo zdaj težje, ko bo manj denarja iz Bruslja?

Stanje javne infrastrukture za izvajanje gospodarskih javnih služb se je v zadnjih letih v Sloveniji primerjalno precej izboljšala. Vsekakor gre največja zasluga pridobitvi kohezijskih sredstev, ki so spodbudila občine k večjemu vlaganju v infrastrukturo. Žal se je evropska finančna perspektiva, ki je zagotavljala kohezijska sredstva za gradnjo komunalne infrastrukture, že skoraj iztekla. Zato bodo morale občine nadaljevanje obnove infrastrukture v veliko večji meri financirati same. Že dlje časa opozarjamo na problem namenskosti uporabe občinskih finančnih sredstev, ki so zbrana iz naslova najemnin za uporabo gospodarske javne infrastrukture za izvajanje obveznih občinskih GJS varstva okolja. V kolikor bi se sredstva dejansko vračala v obnovo infrastrukture za zagotavljanje vodooskrbe, odvajanje in čiščenja odpadnih voda ter ravnanja z odpadki, bi lahko govorili o ohranitvi stanja infrastrukture. V nasprotnem primeru bo infrastruktura še nadalje propadala vse do kolapsa sistema. A ne smemo biti preveč kritični. Nekatere občine v Sloveniji v obnovo infrastrukture vračajo skoraj vsa finančna sredstva, ki jih zberejo iz naslova najemnin. Opažamo, da so to predvsem občine, ki so tudi sicer naprednejše in inovativnejše.

Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov bo namenjen problematiki nevarnih snovi. Zakaj, kakšen bo program in kakšna bo vloga zbornice?

Evropski teden zmanjševanja odpadkov bo letos potekal v tednu od 17. do 25. novembra. Organizator, ki vodi akcijo na evropski ravni, je letos v ospredje postavil ravnanje z nevarnimi odpadki in zmanjševanje njihove količine na trgu. Vedeti moramo, da z razvojem družbe uporabljamo vedno več vsakdanjih dobrin, ki vsebujejo nevarne odpadke. Nevarni odpadki lahko nastanejo tudi pri njihovi izdelavi. Razvoj novih, kompleksnejših izdelkov zahteva drugačno ravnanje. Ob nepravilnem ravnanju lahko bistveno ogrozijo naše naravno okolje, zdravje ljudi in živali. Naša zbornica postaja že tradicionalni koordinator evropskega tedna zmanjševanja odpadkov za Slovenijo. Veseli nas, da se je letošnji organizaciji ETZO pridružilo kot soorganizator aktivnosti tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Za vse sodelujoče bomo pripravili delavnice, info materiale, medijsko in strokovno podporo …

Kaj najbolj žuli komunalno gospodarstvo v Sloveniji?

Žuljev je kar nekaj. V tem trenutku je najbolj pereč problem sistem ravnanja z odpadki. Še posebej nedelujoča deljena odgovornost proizvajalcev za posamezne vrste odpadkov, torej za komunalno odpadno embalažo in odpadne nagrobne sveče. Slovenija tudi nima dovolj objektov za energetsko izrabo odpadkov in reciklažnih obratov. Predolgi so birokratski postopki pri izdaji novih ali spremembi obstoječih okoljevarstvenih dovoljenj, pri izdaji notifikacij za izvoz določenih vrst odpadkov. Težave so tudi v pomanjkljivi dimnikarski zakonodaji, ki je povzročila praktično razpad te dejavnosti. Izpostaviti gre še prenormiranost komunalnih dejavnosti, kar pa je žal primer tudi na veliko drugih področjih vsakdanjega življenja v Sloveniji. Ampak to je že druga zgodba …