| Kolumna | | Antonija Božič Cerar | |
Statistike članic EU kažejo, da količine nastalih odpadkov naraščajo sorazmerno z gospodarsko rastjo. Čeprav gre vse več odpadkov v predelavo, se skupne količine odpadkov, ki končajo na odlagališčih, bistveno ne zmanjšujejo. V bližnji prihodnosti bo izraba odpadkov kot surovine nujna in neizogibna. Odprto ostaja le vprašanje, kako to spodbuditi in olajšati ob zagotavljanju ustrezne zaščite zdravja ljudi in okolja. Pri tem se je določena praksa na področju odpadkov že uveljavila. Odkar se je pričela izvajati krovna direktiva na področju odpadkov, so se postopoma usidrala načela in pravila ravnanja z odpadki. Prvi predpis, ki je urejal to področje pri nas, je bil Zakon o ravnanju z odpadki (Ur. l SRS, št. 8/1978), ki je bil oblikovan po avstrijskem vzoru in je sledil načelom krovne evropske direktive iz leta 1975. Predelavo odpadkov v večjih industrijskih napravah poleg krovne direktive o odpadkih ureja t. i. IPPC direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru nad onesnaževanjem. Izdana dovoljenja IPPC za večje naprave med drugim vključujejo tudi postopke predelave odpadkov v napravi. Veljavnost teh dovoljenj je časovno omejena in njihovo podaljševanje vezano na dokazljivem sledenju in upoštevanju meril najboljših razpoložljivih tehnik.
Zahteve po izpolnjevanju visokih okoljskih standardov v napravah, kjer se izvaja ravnanje z odpadki, se utrjuje v novi direktivi IPPC, direktivi 2010/75//EU, ki govori o emisijah iz industrije. Direktiva, ki mora biti prenesena v slovenski pravni red najkasneje do začetka januarja 2013, določa 6 dejavnosti na področju ravnanja z odpadki, ki morajo pridobiti celovito okoljevarstveno dovoljenje. V okviru posameznih dejavnosti so našteti postopki ravnanja, ki med drugimi zajemajo mešanje, prepakiranje, začasno skladiščenje, predelavo in odstranjevanje odpadkov.
Nova krovna direktiva o odpadkih še ni bila prenesena v naš pravni red. Medtem ko definicija odpadka ostaja nespremenjena, krovna direktiva o odpadkih, 2008/98/ES, uvaja dva nova pojma, ki naj bi zagotovila premik k večjemu deležu reciklaže. To sta stranski proizvod in status prenehanja odpadka.
Stranski proizvod je snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, v katerem glavni namen ni proizvodnja tega izdelka. Zagotovljena mora biti njegova nadaljnja neposredna uporaba, ki mora biti zakonita in ne sme povzročati škodljivih vplivov na okolje ali zdravje ljudi.
Odpadku lahko preneha status odpadka, če zanj obstaja možnost nadaljnje uporabe, tehnološki postopek predelave, standard, ki določa tehnične/tržne lastnosti snovi ali izdelka ter trg ali povpraševanje. Študija EU o tokovih odpadkov, za katere bi bilo smiselno preveriti možnosti prenehanja statusa odpadka, je prepoznala okoli 60 različnih tokov odpadkov, kjer bi enotna merila za določitev prenehanja statusa odpadka lahko pripomogla k njihovi večji predelavi. Prednostno obravnavo so dobili materialni tokovi odpadkov, ki se kot surovine že predelujejo v industrijskih napravah. Pri teh odpadnih tokovih je pričakovati, da bodo merila temeljila predvsem na zagotavljanju kakovosti odpadnih materialov pred njihovim vstopom v proizvodni postopek.
Za vsak izbrani odpadni materialni tok (papir, plastika, kovine, steklo idr.) je napovedana priprava strokovnih izhodišč, z naborom relevantnih meril za njihovo prekvalifikacijo v surovine. Študiji za odpadno železo in aluminij ter za odpadni papir sta že izdelani in objavljeni. Izsledki študije za odpadno železo, jeklo in aluminij se odražajo tudi v uredbi sveta št. 333/2011 za te materiale, ki bo stopila v veljavo po 9. oktobru 2011.
Poleg naštetih materialnih tokov je napovedana priprava strokovnih izhodišč z merili oziroma postopki za pretvorbo gradbenih odpadkov v uporabne gradbene agregate, bioloških odpadkov v kompost in gorljivih odpadkov v goriva.
Medtem ko je po stari direktivi prenehal status odpadka šele po njegovi predelavi v proizvodnem procesu, nova direktiva prenaša to možnost na samo pripravo odpadkov, ki kot surovine z ustrezno kakovostjo vstopajo v proizvodni proces.
V skladu z evropsko uredbo bodo lahko podjetja, ki bodo izvajala ustrezne postopke v okviru preverjenih sistemov kakovosti izvedla prekvalifikacijo odpadkov, ki ustrezajo določenim merilom v surovine, kar bo olajšalo, sprostilo in poenotilo predvsem čezmejno trgovanje s temi materiali. Uredba predvideva preverjanje postopkov, ki so potrebni za prekvalifikacijo odpadka s strani zunanjega akreditiranega preveritelja.
Ob prekvalifikaciji odpadka v surovino mora proizvajalec preveriti, ali ima kakšne obveznosti, ki izhajajo iz evropske uredbe REACH, ki ureja področje kemikalij. Uredba REACH narekuje, da morajo proizvajalci in uvozniki več kot ene tone snovi na leto opraviti registracijo. V pomoč jim večja evropska panožna združenja pripravljajo posebna navodila, standardne obrazce in generične varnostne liste za posamezne materialne tokove.
Antonija Božič Cerar, služba za varstvo okolja GZS
