Odmevi zelo različni, nekatere spremembe so nujne – EOL 156

Nov sistem obeta konec kriz pri prevzemanju odpadkov

Jaka Kranjc, Ekologi brez meja

Od novega osnutka krovnega okoljskega zakona si obetam veliko, vsaj če zamižim ob očitnemu poskusu izključevanja javnosti iz okoljskih zadev. Na področju ravnanja z odpadki je najpomembnejša novost reforma razširjene odgovornosti proizvajalca. Nov sistem bo lahko zagotovil napredek proti bolj krožnemu oblikovanju in ravnanju, obeta pa tudi konec periodičnih kriz prevzemanja odpadkov.

Proizvajalci bodo odgovorni za zagotavljanje ravnanja s prav vsemi istovrstnimi odpadki, neprekinjeno skozi celo leto in, z nekaj izjemami, kritjem vseh s tem povezanih stroškov. Skupaj z dodatnimi zavezanci (prvi poskus urejanja prodaje na daljavo), bančnimi jamstvi kot varovalko, možnostjo naprtitve (plačevanja) ravnanja z odpadki tudi za proizvode izven sistemov PRO, ureditvijo stečajev, novimi minimalnimi zahtevami za PRO, klirinško agencijo in boljšimi podatki si tako ne predstavljam več, da bi v sistemu lahko zmanjkalo sredstev za pravilno ravnanje.

Omeji se število organizacij za istovrstne proizvode, a dopušča možnost kasnejše odločitve za delitev na podfrakcije, kar se je ponekod izkazalo za zelo učinkovito. Za izboljšanje oblikovanja izdelkov bo ključna uvedba ekomodulacije stroškov, kar je trenutno prepuščeno organizacijam, mejne vrednosti primesi pa bodo spodbujale boljše ločevanje na lokalni ravni.

Reforma nam je bila obljubljena že leta 2017 s prvim osnutkom ZVO-2. Od takrat naprej se je še večkrat pojavila in izginila — upam, da bo tokrat dokončno sprejeta in da roki za prilagoditev sistema ravnanja lahko začnejo teči. Veliko je še dela za njegovo popolno definicijo, robustno izvajanje in celovit prenos odpadkovnih direktiv, hkrati pa se nam obetajo nove obveznosti in oblike razširjene odgovornosti. Z letošnjim letom imamo evropsko dajatev na nereciklirano plastiko, česar pa osnutek žal ne naslavlja, čeprav je implementacija prepuščena državam članicam.

Z novim zakonom se delno podajamo v neznane vode, a enkrat enostavno moramo zbežati s trenutnega otoka odpadkovnega brodoloma.

Ukinjanje več shem in vertikalnih povezav bo mejnik

Jože Leskovar, Kostak

V komunalnih podjetjih se že vrsto let srečujemo z problematiko neprevzete embalaže s strani embalažnih družb. Vlada rešuje odvoze z interventnimi zakoni, kar je pohvalno, vendar pa je potrebno za dolgoročno reševanje te problematike poiskati sistemske rešitve. Zakaj je v zadnjih letih prihajalo do večjih količin neprevzete embalaže? Glavni razlogi so trije:

• predvsem oprostitev plačevanja embalažnine podjetjem, ki so na trg dali manj kot 15 t embalaže letno,
• uvožena embalaža, saj se je v zadnjih letih zelo povečal nakup preko spleta v tujini,
• manjše količine evidentirane embalaže in plačane embalažnine pri velikih embalerjih, ki dajo na trg največje količine embalaže.

Ko smo imeli v Sloveniji samo eno embalažno družbo, problemov s prevzemom ni bilo. S pojavom novih embalažnih družb pa so se začele prve težave pri prevzemih embalaže. Pojavljati so se začele težave z določitvijo prevzemnih deležev zaradi nizkih ponujenih cen embalerjem in čistosti embalaže. Zato je postal prevzem komunalne embalaže za embalažne družbe nezanimiv.

Komunalna podjetja si želimo postavitev transparentnega sistema za prevzem komunalne embalaže, ki bo omogočal nemoteno predajo komunalne embalaže embalažnim družbam. Prvi obrisi novega sistema se kažejo v osnutku novega Zakona o varstvu okolja.

Z uvedbo razširjene proizvajalčeve odgovornosti bomo lahko v prihodnosti občane razbremenili stroškov za zbiranje komunalne embalaže. Na ta način bodo nagrajeni občani v občinah, ki zberejo največ odpadkov ločeno. Zelo pomembna pa bo čistost ločeno zbrane komunalne embalaže, saj bodo embalažne družbe prevzemale samo čisto frakcijo. Zato bomo morali na komunalnih podjetjih veliko postoriti pri osveščanju in nadzoru kakovosti ločevanja odpadkov.

Pomemben mejnik pri nemotenemu prevzemanju embalaže pri komunalnih podjetjih bi bilo tudi postopno ukinjanje več embalažnih družb pri prevzemanju komunalne embalaže in postopno ukinjanje vertikalnih povezav med embalažnimi družbami in predelovalci odpadkov. V naslednjih letih bomo morali doseči zahtevne cilje, ki jih opredeljujejo evropske direktive na področju ravnanja z odpadki in naši dokumenti.

V Sloveniji imamo dovolj objektov za mehansko biološko obdelavo komunalnih odpadkov, dovolj imamo tudi odlagališč odpadkov. Večji problem predstavlja prostorska porazdelitev teh objektov, saj se večino objektov nahaja v osrednji in vzhodni Sloveniji. Manjka pa nam objektov za reciklažo odpadkov in objektov za energetsko izrabo odpadkov.

Eden izmed ciljev prihodnjega razvoja Slovenije bo izgradnja objektov za energetsko izrabo gorljivih ostankov odpadkov in goriva po mehansko biološki obdelavi mešanih komunalnih odpadkov in odpadkov, katerih reciklaža predstavlja nesorazmerno visoke stroške. Trenutna rešitev z izvozom teh odpadkov v tujino je ekonomsko in ekološko nesprejemljiva, saj predelovalci odpadkov in posledično komunalna podjetja za oddajo gorljivih odpadkov in energetsko bogatega goriva plačujemo visoke cene.

V komunalnih podjetjih pozdravljamo, da država čimprej pripravi in sprejme nov Zakon o varstvu okolja, hkrati z novim zakonom pa mora Republika Slovenija aktivno sodelovati pri izgradnji objektov, ki bodo omogočali, da bomo postali neodvisni od drugih držav na področju ravnanja z odpadki.

Predlog ne rešuje izravnav in uvaja paradržavno agencijo

Jure Fišer, Surovina d.o.o.

Če nas je preteklo turbulentno leto že skoraj navadilo na to, da nas ne sme ničesar več presenetiti, je bil v tem duhu, kot pika na i, na zadnji dan starega leta objavljen težko pričakovani predlog ZVO-2. Če drugega ne, smo pričakovali, da bo prišlo do kritične presoje, kje so vendar vzroki, da je sistem neučinkovit in da zato ne deluje. Če bi prišlo do tega, bi kritičen presojevalec lahko hitro ugotovil, da je to delno posledica neustrezne zakonodaje, ki preprečuje, da bi bile DROE zavezane k »čiščenju« vse embalaže s trga, delno pa dejstva, da se snovalci predpisov v vseh teh letih niso potrudili in ugotovili, ali DROE sploh izpolnjujejo poslanstvo, zaradi katerega so dobile okoljska dovoljenja. Če bi pristopili k takšni analizi, bi hitro ugotovili, da posamezne DROE z izogibanjem obveznosti že vrsto let ne izpolnjujejo okoljskih ciljev pri embalaži. Poenostavljeno to pomeni, da ne zberejo niti toliko embalaže, kot jo dajo njihovi zavezanci na trg. V normalni pravni državi bi to seveda pomenilo odvzem okoljskega dovoljenja. Država bi s tem sankcionirala tiste DROE, ki ne izpolnjujejo ciljev in bi tudi s tem omogočila enakost pogojev za vse družbe. Namesto tega s predlogom prepovedi t.i. »vertikalnih povezav« kaznujejo še tiste redke DROE, ki so vsa ta leta dosledno izpolnjevale okoljske cilje in prevzemale bistveno več embalaže, kot bi jo morale.

Ob povedanem je potrebno razumeti, da so zadnjih 10 let DROE dale vrsto predlogov za izboljšavo sistema tudi v okviru Embalažne komisije pri MOP. Ta je bila na tiho ukinjena v trenutku, ko smo v letu 2013 prišli blizu rešitev, kaj bi bilo potrebno storiti v sistemu, da ne bi prihajalo do izogibanja pri prevzemanju embalaže. Kdo je torej odgovoren, da mora država trošiti davkoplačevalski denar na področju, za katerega se ve, kdo mora poravnati stroške ravnanje s temi odpadki?

DROE si že leta prizadevajo za ustrezno zakonsko ureditev sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), tako da bi trenutni sistem odpravil pomanjkljivosti in na trgu ne bi omejeval konkurenčnega okolja. Žal predlog ponovno nesmiselno omejuje delovanje tistih, ki so v resnici zaslužni za izpolnjene okoljske cilje glede predelave odpadne embalaže – t.i. »vertikalcev«.

Predlagano rešitev o ustanavljanju organizacije za skupno izpolnjevanje obveznosti omejuje z različnimi prepovedmi lastniških povezav in s pogoji o izpolnjevanju abstraktno (ne)določenega tržnega deleža s podlago v nedefiniranem seznamu pridruženih bodočih članov. Predlog pa postreže tudi s kupom novih administrativnih, nadzorstvenih in konkurenčno omejevalnih presenečenj. Luč na koncu tunela (ki to ni) pa je nova agencija. Univerzalna. Dela, nadzira, administrira, birokratizira in usklajuje vse, za kar imamo sicer že zdaj ustrezne organe. Vse, razen tega, kar je v resnici potrebno – izravnav. Ustanavljanje paradržavnih agencij z neverjetnim obsegom pristojnosti je z vidika, da vendarle vemo, kdo so povzročitelji odpadkov, za katera velja podaljšana proizvajalčeva odgovornost, popolnoma nesmiselna. Proizvajalci so v resnici dolžni plačevati za ravnanje s temi odpadki, zato je ukinjanje konkurence popolnoma nesmiselno, saj mora biti glavno vodilo (ob izpolnjevanju okoljskih ciljev) pri tem stroškovni vidik – da je gospodarstvo čim manj obremenjeno s stroški.

Po vseh pozivih, pripombah in prizadevanjih, da bi sistem funkcioniral, je ob branju takšnega predloga težko biti ravnodušen. Ker pa verjamemo, da smo tisti, ki smo v veliki meri v resnici del rešitve in ne problema (kot sicer nakazuje predlog) svoje delo ves čas opravljali dobro, si bomo tudi tokrat prizadevali dokazati, da je navedeni predlog med tistimi, ki si jih tako državljani, kot gospodarstvo in nenazadnje tudi Ministrstvo za okolje, v resnici ne želijo realizirat v praksi. Čeprav bi bilo mogoče enkrat to celo dobro. Šele totalni kolaps sistema bi mogoče pripravljavce predpisov končno prisilil k temu, da bi ob pisanju poslušali tudi ključne deležnike, ki jim s teoretskimi rešitvami poskušajo krojiti usode.