Od zadruge Stara roba, nova raba do ekonomije daru – EOL 127

Luna Jurančič Šribar

Vaš roman Starinarnica je fikcijska zgodba, a je hkrati življenje in je vaša strokovna izkušnja, saj kot etnologinja in antropologinja najbrž s posebno občutljivostjo doživljate notranji svet starinarnic. Vam je starinarnica tudi metafora?

Ja, starinarnica je metafora za nek drugačen, bolj počasen in sanjski svet, kjer še obstaja tako občutek za ljudi kot tudi za stvari. Drugače se zgodba vrti okoli navidezno običajne starinarnice, ki pa je v resnici čarobna. Starinar v njej pod krinko menjanja predmetov v resnici uči ljudi ekonomije daru. Uči jih dajanja, prejemanja, potrpežljivosti, zaupanja, dobrega ravnanja s stvarmi, nepreračunljivosti, ustvarjanja medsebojnih razmerij … tega, kar se v današnjih časih zgublja. Skupaj z menjanjem predmetov se prenašajo tudi človeška čustva prejšnjih lastnikov in njihove usode. Starinar, gospod Sensa, tako skrbi, da pridejo pravi predmeti do pravih ljudi. Vse je idilično, dokler se ne pojavi Ilija, sicer premožen človek, ki pa ni sposoben čutiti …

Kaj ste želeli bralcu sporočiti z zgodbo?

Ko pišem, se raje ne ukvarjam s tem, kaj želim sporočiti. Če hočem kaj sporočiti, raje pokličem po telefonu. Mislim, da bodo bralci in bralke dobivali različna sporočila, ker v vsakem človeku odzvanja nekaj drugega. Ko pišem, pa seveda predajam svet kot ga doživljam sama, svoja opažanja življenja, medčloveških odnosov. Seveda sem skozi zgodbo namenila izpostaviti probleme današnjega časa, tudi rešitve po svoje. Če mi je uspelo, bodo pa res najbolje ugotovili bralci sami.

Ali se vam ne zdi, da doživljajo starinarnice v zdajšnjem času, ki prisega na eni strani na trajnostni razvoj, na drugi pa na vsakem koraku spodbuja k potrošništvu in hitri izrabi izdelka, določeno tranzicijo? V kaj se bodo spremenile, če bodo čez čas v Sloveniji v večjih krajih živeli centri ponovne uporabe, ki se kar dobro uveljavljajo?

Starinarji so mi povedali predvsem, da jih je v času ekonomske krize kar nekaj poniknilo ali pa so morali svoje delo zastaviti drugače. Starine le predstavljajo luksuz in to je nekaj, čemur se ljudje, ko pride stiska, odpovejo. Starinarnice pa so odvisne tudi od pritoka »dobre robe«, ki jo bo enkrat, glede na to, da so zdaj stvari veliko manj kvalitetne, le začelo zmanjkovati. Tudi jugoslovanskih stvari je zdaj recimo že veliko manj, veliko se jih je tudi izvozilo v tujino. Mislim pa, da CPU niso neka direktna konkurenca starinarnicam, saj le delajo po drugih principih in ne prevzemajo toliko starin. Poznam pa tudi starinarje, ki sodelujejo z njimi in jim predajajo robo, ki jo oni ne rabijo. Večja konkurenca starinarjem, vsaj tako pravijo sami, so recimo bolšjaki. Tam se prodajajo starine.

Kako je zaživela vaša zadruga za povezovanje s ponovno uporabo izdelkov, s konceptom Stara roba, nova raba?

Naša zadruga ima kar živahno življenje. Delujemo že od 2010, tako da smo zdaj že recimo malo »odrasli«. Kot zadruga smo se registrirali lani, prej pa smo delovali kot projekt znotraj Kraljev ulice. Lokalno prebivalstvo in tudi širša javnost nas zelo lepo podpira s podarjenimi stvarmi kot z nakupi. Predvsem se je z leti pokazalo, da so stvari lahko dober povezovalec ljudi in imajo tako drugo vlogo, kot jim jo namenja sodobna potrošniška družba. Z leti pa smo se tudi profesionalizirali. Zaposleni vedo o stvareh veliko več, poznajo materiale, obdobja, znajo jih vrednotiti, razvili so nova zanimanja … Lahko bi rekla, da se s skupnostjo posredovalnice seveda razvijamo in spreminjamo tudi ljudje, ki sodelujemo. Predvsem bi radi dosegli čim večjo avtonomijo, tudi finančno. Zato razvijamo še nove storitve, ki gredo dobro skupaj z našo osnovno dejavnostjo. Zdaj ponujamo tudi selitve, prevoze in čiščenja.

Kakšne možnosti za razvoj dajete skupnostni ekonomiji in ekonomiji daru, kar vam je blizu, saj delate z ljudmi na socialnem robu? Je za posredovalnice rabljenih predmetov več zanimanja, kot ga je bilo?

Koliko več zanimanja je za posredovalnico, še ne vem. Najbrž bo nekaj več ljudi že zvedelo zanjo. Sicer pa nam je ves čas bolj blizu mehka in ne agresivna promocija. Ljudje smo že tako ali tako na vsakem koraku preveč bombardirani z oglasi in gre ta vsiljivost prodaje za moje pojme že čez vse mere dobrega okusa. Tako se glas o nas širi predvsem od ust do ust. Seveda imamo tudi zelo dobro lastno medijsko zaslombo – časopis Kralji ulice. Razvoj skupnostne ekonomije, v kateri vidim nekatere elemente ekonomije daru, je odvisen predvsem od nas ustvarjalcev, ustvarjalk in tudi od političnih, državnih odločevalcev. Predvsem upam, da bomo sposobni prepoznati in podpreti potenciale skupnostne ekonomije. Da je torej ne vidimo le kot korektor slabo delujočega kapitalističnega sistema, temveč v njej vidimo tudi možnost za razvoj drugačnega, s človekom in naravo bolj usklajenega sistema. In glede na mojo naravo sanjalke, verjamem, da je to tudi možno.

Kakšni so prvi odzivi na knjigo?

Prvi odzivi so me, glede na to, da je to moj romaneskni prvenec in je vse, kar se dogaja okrog njega presenečenje, zelo razveselili. Ljudje se prepoznavajo v junakih ali pa v njih prepoznavajo svoje bližnje. Pravijo, da so karakterji temeljito dodelani in da zgodba povleče. Pozna pa se, da se sta se tukaj res dobro prelili fikcija in resničnost, saj se vprašanja glede romana v veliki meri nanašajo tudi na moje delo in vsakodnevno življenje. Vse bolj pa opažam, da je knjiga tudi krasno »orodje« za spletanje novih vezi z ljudmi. Kar je tudi nadvse imenitno.