Obeti niso dobri, a je novo upanje za Pariški sporazum – EOL 156

Obeti niso dobri, a je novo upanje za Pariški sporazum

Po petih letih izvajanja Pariškega podnebnega sporazuma, ki je bil sprejet decembra 2015 in je začel veljati novembra 2016 – po tem, ko ga je ratificiralo potrebno mejno število 55 vlad, ki povzročijo vsaj 55 % vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov – so se decembra lani vrstila opozorila o slabih obetih za dosego ključnega cilja sporazuma: to je omejiti zvišanje povprečne globalne temperature precej pod 2 °C, hkrati pa ga skušati ohraniti pri 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo. A od tega cilja smo zelo oddaljeni, saj dozdajšnji trendi vodijo v zvišanje za več kot tri stopinje

Ob lanskem podnebnem vrhu, zaradi pandemije sicer zelo okrnjenem, je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres v svojem govoru poudaril, da zaveze iz Pariza še zdaleč niso dovolj za dosego cilja. “Če ne bomo spremenili smeri, se bomo v tem stoletju spopadli s katastrofalnim povišanjem temperature za več kot tri stopinje,” je dejal in dodal, da bo okrevanje po pandemiji COVID-19 redka priložnost za ponovno načrtovanje prihodnje rasti.

Raziskava Climate Change Performance Index 2021, ki poleg 57 držav vključuje tudi celotno EU, je pokazala, da države niso na poti uresničevanja Pariškega sporazuma – Slovenija pa je med manj uspešnimi. Ob tem, da v okviru EU prejemamo pomembne spodbude, od usmeritev za delovanje do finančnih podpor, za bolj ambiciozno podnebno politiko.

Evropska unija je namreč vodilna v načrtovanju in izvajanju okoljskih politik, tudi podnebne: znižanje emisij toplogrednih plinov v obdobju 1990–2020 bo večje od zastavljenih 20 %. Boj proti podnebnim spremembam je eden od stebrov Evropskega zelenega dogovora, razvojnih načrtov in programov okrevanja po pandemiji COVID-19. Realno je tudi pričakovati najmanj 55-odstotno znižanje emisij do leta 2030 glede na leto 1990 in ničelne neto emisije leta 2050.

Vendar se zavedamo, da samo prizadevanja EU, ne glede na to, kako uspešna bodo, ne bodo zadostovala. EU danes k svetovnim izpustom toplogrednih plinov prispeva manj kot desetino. Država, ki prispeva največ izpustov, je Kitajska (okrog 30 %), sledijo ZDA (približno polovico toliko kot Kitajska). Novo upanje zato predstavlja ponovna priključitev ZDA Pariškemu podnebnemu sporazumu – to je bil eden prvih izvršnih ukazov, ki jih je predsednik Joe Biden podpisal takoj po prevzemu funkcije. Uradno bodo Združene države ponovno vključene 19. februarja – 107 dni po izstopu.

Pa boljših obetov za prihodnost ne zbujajo le ponovna formalna priključitev sporazumu in tudi začetni odločni ukrepi, ampak vsaj še:

• vrnitev k multilateralnemu delovanju za razreševanje globalnih izzivov, torej v sodelovanju z drugimi državami, ter za enotnost in povezovanje na nacionalni ravni,
• na znanosti in strokovnih poročilih utemeljeno načrtovanje, izvajanje in spremljanje podnebne in drugih politik,
• ponovna uvedba spoštljivega in etičnega vodenja,
• vzpostavitev izkušenega in sodelovalnega vladnega tima, torej učinkovite vlade in administracije (državne uprave).

Tak stil vodenja pri upravljanju države je nujen pogoj za dolgoročno trajnostno delovanje in zagotavljanje blaginje vseh prebivalcev in je lahko za zgled drugim, tudi manjšim državam. To lahko zatrdim po 20 letih dela v državni upravi, od kabineta podpredsednika vlade, dveh ministrstev, vladne službe za podnebne spremembe, sodelovanja v številnih medresorskih projektih, delovnih skupinah, svetih. Ne nazadnje takšen, na vrednotah, znanju in sodelovanju temelječ pristop do vodenja ter odnos do partnerjev, podrejenih in skupnosti najdemo tudi v uspešnih primerih trajnostnih podjetij, ustanov in drugih organizacij – v podnebnih dosjejih smo na primer predstavili ameriško podjetje Interface, slovenski podjetji Domel in Pipistrel ter Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica.

V januarju pa je potekal še en podnebni vrh o podnebnih spremembah – tokrat o prilagajanju nanje. Ob soočanju, kako ogrožajoče so posledice, se je izostrilo spoznanje, da smo za prilagajanje naredili zdaleč premalo.

25. in 26. januarja je potekal svetovni vrh o prilagajanju na podnebne spremembe (Climate Adaptation Summit /CAS/ 2021), ki ga je gostila Nizozemska, predsedoval pa mu je nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon. Eno ključnih sporočil tega vrha je, da moramo prilagajanju na podnebne spremembe zagotoviti enakovredno mesto, kot smo ga blaženju podnebnih sprememb. Pred kratkim objavljeno UNEP-ovo poročilo »Adaptation Gap Report 2020« opozarja, da kljub naprednejšemu načrtovanju ostajajo velike vrzeli v zagotavljanju finančnih virov za države v razvoju in za vzpostavljanje učinkovitih projektov prilagajanja, ki vzpostavljajo dejansko zaščito pred posledicami podnebnih sprememb, kot so suše, poplave in zviševanje gladine morja. Poročilo Globalnega centra za prilagajanje (GCA) za leto 2020 ocenjuje, da je sredstva za prilagajanje potrebno povečati za faktor 10.